Forum » Znanost in tehnologija » Bela, zelena in modra soba
Bela, zelena in modra soba
Grey ::
snow:
Jaz navijam za genetske modifikacije.
_marko:
Se zavedaš? Misliš reči se zaveda tvoja simulacija na drugem substratu in imaš potem spet dve različni osebi. Ali bi pač lahko po mili volji preklapljal med dvema svetovoma? Nekam fishy se mi zdi tole...
Jaz navijam za genetske modifikacije.
_marko:
Se zavedaš? Misliš reči se zaveda tvoja simulacija na drugem substratu in imaš potem spet dve različni osebi. Ali bi pač lahko po mili volji preklapljal med dvema svetovoma? Nekam fishy se mi zdi tole...
Thomas ::
> Nekam fishy se mi zdi tole...
Že mogoče, da se tebi zdi. Ampak preberi si temo in poskusi najti kakšno drugo rešitev, ki bo vsaj tako dobro razložila zadevo.
Že mogoče, da se tebi zdi. Ampak preberi si temo in poskusi najti kakšno drugo rešitev, ki bo vsaj tako dobro razložila zadevo.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
_marko ::
-> Jaz navijam za genetske modifikacije.
Jaz tud, samo ko mi logika pravi drugače
Skratka, tukaj nam še preveč manjka, exp rast komputinga pa je praktično že pravilo.
Jaz tud, samo ko mi logika pravi drugače
Skratka, tukaj nam še preveč manjka, exp rast komputinga pa je praktično že pravilo.
The saddest aspect of life right now is that science
gathers knowledge faster than society gathers wisdom.
gathers knowledge faster than society gathers wisdom.
nicnevem ::
Razmišljanje Antonia Damasia o umu, zavesti...
How do we ever know that we are seeing a given object? How do we become conscious in the full sense of the word? How is the sense of self in the act of knowing implanted in the mind? The way into a possible answer for the questions on self came only after I began seeing the problem of consciousness in terms of two key players, the organism and the object, and in terms of the relationships those players hold in the course of their natural interactions. The organism in question is that within which consciousness occurs; the object in question is any object that gets to be known in the consciousness process; and the relationships between organism and object are the contents of the knowledge we call consciousness. Seen in this perspective, consciousness consists of constructing knowledge about two facts: that the organism is involved in relating to some object, and that the object in the relation causes a change in the organism.
The new perspective also makes the biological realization of consciousness a treatable problem. The process of knowledge construction requires a brain, and it requires the signaling properties with which brains can assemble neural patterns and form images. The neural patterns and images necessary for consciousness to occur are those which constitute proxies for the organism, for the object, and for the relationship between the two. Placed in this framework, understanding the biology of consciousness becomes a matter of discovering how the brain can map both the two players and the relationships they hold.
The general problem of representing the object is not especially enigmatic. Extensive studies of perception, learning and memory, and language have given us a workable idea of how the brain processes an object, in sensory and motor terms, and an idea of how knowledge about an object can be stored in memory, categorized in conceptual or linguistic terms, and retrieved in recall or recognition modes. The neurophysiologic details of these processes have not been worked out, but the contours of these problems are understandable. From my perspective, neuroscience has been dedicating most of its efforts to understanding the neural basis of what I see as the “object proxy.” In the relationship play of consciousness, the object is exhibited in the form of neural patterns in the sensory cortices appropriate to map its characteristics. For example, in the case of the visual aspects of an object, the neural patterns are constructed in a variety of regions of the visual cortices, not just one or two, but many, working in concerted fashion to map the varied aspects of the object in visual terms. (For an account of how the visual system achieves such object representations see David Hubel’s Eye, Brain, and Vision; 1988 and Semir Zeki’s A Vision of the Brain 1993.) On the side of the organism, however, matters are quite different. To indicate how different matters are, let me suggest an exercise.
Look up from the page, at whatever is directly in front of you, observe intently, and then return to the page. As you did so, the many stations of your visual system, from the retinas to several regions of the brain’s cerebral cortex, shifted rapidly from mapping the book’s page, to mapping the room in front of you, to mapping the page again. Now turn around 180 degrees and look at what is behind you. Again, mapping of the page vanished swiftly so that the visual system could map the new scene you were contemplating. The moral of the story: In quick succession, precisely the same brain regions constructed several entirely different maps by virtue of the different motor settings the organism assumed and of the different sensory inputs the organism gathered. The image constructed in the brain’s multiplex screens changed remarkably.
Now consider this: While your visual system changed dutifully at the mercy of the objects it mapped, a number of regions in your brain whose job it is to regulate the life process and which contain preset maps that represent varied aspects of your body did not change at all in terms of the kind of object they represented. The body remained the “object” all along and will remain so until death ensues. But not only was the kind of object precisely the same; the degree of change occurring in the object – the body – was quite small. Why was that so? Because only a narrow range of body states is compatible with life, and the organism is genetically designed to maintain that narrow range and equipped to seek it, through thick and through thin.
What we have in this situation, then, is an intriguing asymmetry that may be phrased in the following terms: Some parts of the brain are free to roam over the world and in so doing are free to map whatever object the organism’s design permits them to map. On the other hand, some other parts of the brain, those that represent the organism’s own state, are not free to roam at all. They are stuck. They can map nothing but the body and do so within largely preset maps. They are the body’s captive audience, and they are at the mercy of the body’s dynamic sameness.
There are several reasons behind this asymmetry. First, the composition and general functions of the living body remain the same, in terms of their quality, across a lifetime. Second, the body changes that continuously do occur are small, in terms of their quantity. They have a narrow dynamic range because the body must operate with a limited range of parameters if it is to survive; the body’s internal state must be relatively stable by comparison to the environment surrounding it. Third, that stable state is governed from the brain by means of an elaborate neural machinery designed to detect minimal variations in the parameters of the body’s internal chemical profile and to command actions aimed at correcting the detected variations, directly or indirectly. (I will address the neuroanatomy of this system in Chapter 5. The system is made up of not one but many units, the most important of which are located in the brain stem, hypothalamus, and basal forebain sections of the brain.) In short, the organism in the relationship play of consciousness is the entire unit of our living being, our body as it were; and yet, as it turns out, the part of the organism called the brain holds within it a sort of model of the whole thing. This is a strange, overlooked and noteworthy fact, and is perhaps the single most important clue as to the possible underpinning of consciousness.
I have come to conclude that the organism, as represented inside its own brain, is a likely biological forerunner for what eventually becomes the elusive sense of self. The deep roots for the self, including the elaborate self which encompasses identity and personhood, are to be found in the ensemble of brain devices which continuously and nonconsciously maintain the body state within the narrow range and relative stability required for survival. These devices continually represent, nonconsciously, the state of the living body, along with its many dimensions. I call the state of activity within the ensemble of such devices the proto-self, the nonconscious forerunner for the levels of self which appear in our minds as the conscious protagonists of consciousness: core self and autobiographical self.
Should some readers get worried at this point that I am falling into the abyss of the homunculus trap, let me say immediately and vehemently that this is not the case. The “model of the body-in-the-brain” to which I am referring is nothing at all like the rigid homunculus creature of old-fashioned neurology textbooks. Nothing in it looks like a little person inside a big person; the model “perceives” nothing and “knows” nothing; it does not talk and it does not make consciousness. The model is, instead, a collection of brain devices whose main job is the automated management of the organism’s life. As we shall discuss, the management of life is achieved by a variety of innately set regulatory actions – secretion of chemical substances such as hormones as well as actual movements in viscera and in limbs. The deployment of these actions depends on the information provided by nearby neural maps which signal, moment by moment, the state of the entire organism. Most importantly, neither the life-regulating devices nor their body maps are the generators of consciousness, although their presence is indispensable for the mechanisms that do achieve core consciousness.
This is the key issue, as argued in Chapter 5: In the relationship play of consciousness, the organism is represented in the brain, abundantly and multifariously, and that representyation is tied to the maintenance of the life process. If this idea is correct, life and consciousness, specifically the self aspect of consciousness, are indelibly interwoven.
---
Ko sem na hitro prebral tole, sem se spomnil na problem RSEP-a in zavesti.
V našem umu obstaja lepo število sistemov, ki opravljajo določene funkcije. Na te sisteme lahko gledaš kot na modele delčkov našega organizma. Ko jih združuješ skupaj dobiš vedno boljši model celotnega organizma iz katerega vznikne samozavedanje.
Preprostejši kot so organizmi, preprostejše in manjše število teh modelov imajo...
...RSEP na začetni stopnji potrebuje neke modele delovanja svojih sistemov, da jih lahko optimizira. Z optimizacijo se pojavijo novi, boljši, zapletenejši (a ne nujno) sistemi, ki zahtevajo večje število in kompleksnejše modele. Z določenim številom in zapletenostjo prehodimo pot, ki jo je prehodila evolucija od enoceličarjev do nas. Pojavi se samozavedanje.
---
Tole je eno tako trhlo razmišljanje, ki nakazuje na to, da je zavest neobhodna na določeni stopnji razvoja organizma (programa). Morda obstajajo kake bližnjice, kako optimalnejše poti, ki se pojavijo na kasnejši stopnji in zaradi njih zavest izgine...morda.
Zelo siten problem je tole,...če bi vedel, da se zavest zagotovo pojavi in zagotovo ohrani pri večini možnih RSEPov, bi mirneje spal. Sej..očitno. ;)
How do we ever know that we are seeing a given object? How do we become conscious in the full sense of the word? How is the sense of self in the act of knowing implanted in the mind? The way into a possible answer for the questions on self came only after I began seeing the problem of consciousness in terms of two key players, the organism and the object, and in terms of the relationships those players hold in the course of their natural interactions. The organism in question is that within which consciousness occurs; the object in question is any object that gets to be known in the consciousness process; and the relationships between organism and object are the contents of the knowledge we call consciousness. Seen in this perspective, consciousness consists of constructing knowledge about two facts: that the organism is involved in relating to some object, and that the object in the relation causes a change in the organism.
The new perspective also makes the biological realization of consciousness a treatable problem. The process of knowledge construction requires a brain, and it requires the signaling properties with which brains can assemble neural patterns and form images. The neural patterns and images necessary for consciousness to occur are those which constitute proxies for the organism, for the object, and for the relationship between the two. Placed in this framework, understanding the biology of consciousness becomes a matter of discovering how the brain can map both the two players and the relationships they hold.
The general problem of representing the object is not especially enigmatic. Extensive studies of perception, learning and memory, and language have given us a workable idea of how the brain processes an object, in sensory and motor terms, and an idea of how knowledge about an object can be stored in memory, categorized in conceptual or linguistic terms, and retrieved in recall or recognition modes. The neurophysiologic details of these processes have not been worked out, but the contours of these problems are understandable. From my perspective, neuroscience has been dedicating most of its efforts to understanding the neural basis of what I see as the “object proxy.” In the relationship play of consciousness, the object is exhibited in the form of neural patterns in the sensory cortices appropriate to map its characteristics. For example, in the case of the visual aspects of an object, the neural patterns are constructed in a variety of regions of the visual cortices, not just one or two, but many, working in concerted fashion to map the varied aspects of the object in visual terms. (For an account of how the visual system achieves such object representations see David Hubel’s Eye, Brain, and Vision; 1988 and Semir Zeki’s A Vision of the Brain 1993.) On the side of the organism, however, matters are quite different. To indicate how different matters are, let me suggest an exercise.
Look up from the page, at whatever is directly in front of you, observe intently, and then return to the page. As you did so, the many stations of your visual system, from the retinas to several regions of the brain’s cerebral cortex, shifted rapidly from mapping the book’s page, to mapping the room in front of you, to mapping the page again. Now turn around 180 degrees and look at what is behind you. Again, mapping of the page vanished swiftly so that the visual system could map the new scene you were contemplating. The moral of the story: In quick succession, precisely the same brain regions constructed several entirely different maps by virtue of the different motor settings the organism assumed and of the different sensory inputs the organism gathered. The image constructed in the brain’s multiplex screens changed remarkably.
Now consider this: While your visual system changed dutifully at the mercy of the objects it mapped, a number of regions in your brain whose job it is to regulate the life process and which contain preset maps that represent varied aspects of your body did not change at all in terms of the kind of object they represented. The body remained the “object” all along and will remain so until death ensues. But not only was the kind of object precisely the same; the degree of change occurring in the object – the body – was quite small. Why was that so? Because only a narrow range of body states is compatible with life, and the organism is genetically designed to maintain that narrow range and equipped to seek it, through thick and through thin.
What we have in this situation, then, is an intriguing asymmetry that may be phrased in the following terms: Some parts of the brain are free to roam over the world and in so doing are free to map whatever object the organism’s design permits them to map. On the other hand, some other parts of the brain, those that represent the organism’s own state, are not free to roam at all. They are stuck. They can map nothing but the body and do so within largely preset maps. They are the body’s captive audience, and they are at the mercy of the body’s dynamic sameness.
There are several reasons behind this asymmetry. First, the composition and general functions of the living body remain the same, in terms of their quality, across a lifetime. Second, the body changes that continuously do occur are small, in terms of their quantity. They have a narrow dynamic range because the body must operate with a limited range of parameters if it is to survive; the body’s internal state must be relatively stable by comparison to the environment surrounding it. Third, that stable state is governed from the brain by means of an elaborate neural machinery designed to detect minimal variations in the parameters of the body’s internal chemical profile and to command actions aimed at correcting the detected variations, directly or indirectly. (I will address the neuroanatomy of this system in Chapter 5. The system is made up of not one but many units, the most important of which are located in the brain stem, hypothalamus, and basal forebain sections of the brain.) In short, the organism in the relationship play of consciousness is the entire unit of our living being, our body as it were; and yet, as it turns out, the part of the organism called the brain holds within it a sort of model of the whole thing. This is a strange, overlooked and noteworthy fact, and is perhaps the single most important clue as to the possible underpinning of consciousness.
I have come to conclude that the organism, as represented inside its own brain, is a likely biological forerunner for what eventually becomes the elusive sense of self. The deep roots for the self, including the elaborate self which encompasses identity and personhood, are to be found in the ensemble of brain devices which continuously and nonconsciously maintain the body state within the narrow range and relative stability required for survival. These devices continually represent, nonconsciously, the state of the living body, along with its many dimensions. I call the state of activity within the ensemble of such devices the proto-self, the nonconscious forerunner for the levels of self which appear in our minds as the conscious protagonists of consciousness: core self and autobiographical self.
Should some readers get worried at this point that I am falling into the abyss of the homunculus trap, let me say immediately and vehemently that this is not the case. The “model of the body-in-the-brain” to which I am referring is nothing at all like the rigid homunculus creature of old-fashioned neurology textbooks. Nothing in it looks like a little person inside a big person; the model “perceives” nothing and “knows” nothing; it does not talk and it does not make consciousness. The model is, instead, a collection of brain devices whose main job is the automated management of the organism’s life. As we shall discuss, the management of life is achieved by a variety of innately set regulatory actions – secretion of chemical substances such as hormones as well as actual movements in viscera and in limbs. The deployment of these actions depends on the information provided by nearby neural maps which signal, moment by moment, the state of the entire organism. Most importantly, neither the life-regulating devices nor their body maps are the generators of consciousness, although their presence is indispensable for the mechanisms that do achieve core consciousness.
This is the key issue, as argued in Chapter 5: In the relationship play of consciousness, the organism is represented in the brain, abundantly and multifariously, and that representyation is tied to the maintenance of the life process. If this idea is correct, life and consciousness, specifically the self aspect of consciousness, are indelibly interwoven.
---
Ko sem na hitro prebral tole, sem se spomnil na problem RSEP-a in zavesti.
V našem umu obstaja lepo število sistemov, ki opravljajo določene funkcije. Na te sisteme lahko gledaš kot na modele delčkov našega organizma. Ko jih združuješ skupaj dobiš vedno boljši model celotnega organizma iz katerega vznikne samozavedanje.
Preprostejši kot so organizmi, preprostejše in manjše število teh modelov imajo...
...RSEP na začetni stopnji potrebuje neke modele delovanja svojih sistemov, da jih lahko optimizira. Z optimizacijo se pojavijo novi, boljši, zapletenejši (a ne nujno) sistemi, ki zahtevajo večje število in kompleksnejše modele. Z določenim številom in zapletenostjo prehodimo pot, ki jo je prehodila evolucija od enoceličarjev do nas. Pojavi se samozavedanje.
---
Tole je eno tako trhlo razmišljanje, ki nakazuje na to, da je zavest neobhodna na določeni stopnji razvoja organizma (programa). Morda obstajajo kake bližnjice, kako optimalnejše poti, ki se pojavijo na kasnejši stopnji in zaradi njih zavest izgine...morda.
Zelo siten problem je tole,...če bi vedel, da se zavest zagotovo pojavi in zagotovo ohrani pri večini možnih RSEPov, bi mirneje spal. Sej..očitno. ;)
nicnevem ::
@Grey
->> Jaz navijam za genetske modifikacije.
@marko
>Jaz tud, samo ko mi logika pravi drugače
>Skratka, tukaj nam še preveč manjka, exp rast komputinga pa je praktično že pravilo.
Mogoče pa tudi ne... glej tale link:
Who is messing with your head
New brain science research is developing techniques using surgery, medication, deep brain stimulation, genetic and other methods for cognitive enhancement, raising ethical issues.
Substance za boostanje miselnih sposobnosti bodo prav mogoče prišle že v zelo bližnji prihodnosti. Kaj jim bo v kratkem sledijo...je pa tako jasno.
->> Jaz navijam za genetske modifikacije.
@marko
>Jaz tud, samo ko mi logika pravi drugače
>Skratka, tukaj nam še preveč manjka, exp rast komputinga pa je praktično že pravilo.
Mogoče pa tudi ne... glej tale link:
Who is messing with your head
New brain science research is developing techniques using surgery, medication, deep brain stimulation, genetic and other methods for cognitive enhancement, raising ethical issues.
Substance za boostanje miselnih sposobnosti bodo prav mogoče prišle že v zelo bližnji prihodnosti. Kaj jim bo v kratkem sledijo...je pa tako jasno.
nsignific ::
Bral sem samo do Thomasove opazke o menjavi atomov, ki je popolnoma zgresena, zato bom dodal samo to:
Atomi nimajo lastne identitete (so si med seboj popolnoma enakovredni), zato menjava kakrsnegakoli stevila ne bo vplivala na celoto, se posebej , ker si poudaril da gre res za identicne menjave.
Tako si lahko s klonom izmenjas vsak atom, do zadnjega, pa ne bo ne s tvojo, ne z njegovo zavestjo nic drugace. Zavest se namrec tvori v skupku materije (kako in zakaj ni vazno v tem kontekstu), ne v posameznik delcih le te.
To je zelo enostavno za razumeti. Ce bi pa slo za presaditev mozganov, pa ze ne bi slo za izmenjavo popolnoma enakih delcev, saj bi se klonovi mozgani od tvojih ze v naslednjem trenutku njegove kreacije razlikovali nepojmljivo veliko.
P.S.: debata po moji lastni metodi klasifikacije spada v predal, na katerem pise "nezadostno razumevanje osnovnih ved o naravi". Namreč, kadar je nekdo o necem nerazgledan, se hitro razvije debata o "neznanem".
Atomi nimajo lastne identitete (so si med seboj popolnoma enakovredni), zato menjava kakrsnegakoli stevila ne bo vplivala na celoto, se posebej , ker si poudaril da gre res za identicne menjave.
Tako si lahko s klonom izmenjas vsak atom, do zadnjega, pa ne bo ne s tvojo, ne z njegovo zavestjo nic drugace. Zavest se namrec tvori v skupku materije (kako in zakaj ni vazno v tem kontekstu), ne v posameznik delcih le te.
To je zelo enostavno za razumeti. Ce bi pa slo za presaditev mozganov, pa ze ne bi slo za izmenjavo popolnoma enakih delcev, saj bi se klonovi mozgani od tvojih ze v naslednjem trenutku njegove kreacije razlikovali nepojmljivo veliko.
P.S.: debata po moji lastni metodi klasifikacije spada v predal, na katerem pise "nezadostno razumevanje osnovnih ved o naravi". Namreč, kadar je nekdo o necem nerazgledan, se hitro razvije debata o "neznanem".
Zgodovina sprememb…
- spremenil: nsignific ()
_marko ::
Kaj ko bi kopiral citat od Thomasa, ki se ti je zdel nepravilen?
The saddest aspect of life right now is that science
gathers knowledge faster than society gathers wisdom.
gathers knowledge faster than society gathers wisdom.
Valentin ::
> Bral sem samo do Thomasove opazke o menjavi atomov, ki je popolnoma zgresena,
>Atomi nimajo lastne identitete (so si med seboj popolnoma enakovredni), zato menjava kakrsnegakoli stevila ne bo vplivala na celoto,
Res ne vem, kje je Thomas in večina nas v tej temi trdila nasprotno.
> Namreč, kadar je nekdo o necem nerazgledan, se hitro razvije debata o "neznanem".
Da ne boš ostal nerazgledan o tem, kaj smo debatirali, ti svetujem, da vseeno prebereš tole temo, pa malo bolj pazljivo...
>Atomi nimajo lastne identitete (so si med seboj popolnoma enakovredni), zato menjava kakrsnegakoli stevila ne bo vplivala na celoto,
Res ne vem, kje je Thomas in večina nas v tej temi trdila nasprotno.
> Namreč, kadar je nekdo o necem nerazgledan, se hitro razvije debata o "neznanem".
Da ne boš ostal nerazgledan o tem, kaj smo debatirali, ti svetujem, da vseeno prebereš tole temo, pa malo bolj pazljivo...
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Valentin ()
Thomas ::
ANSIGNIFIKANT mi pripisuje nekaj, česar nisem rekel nikoli. To je jasno.
Ni jasno ali pomotoma ali namenoma. Unsignificant, tako ali tako.
Ni jasno ali pomotoma ali namenoma. Unsignificant, tako ali tako.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
rh^ ::
Jaz pa sem še vedno v beli sobi ... zeleni ... modri ... beli ...
Zgodovina sprememb…
- spremenil: rh^ ()
jype ::
Ja, je.
Evolucijske razloge podaja ze clanek sam, ce pa izvedemo frontalno lobotomijo je pa hitro jasno, da clovek lahko funkcionira tudi brez zavesti.
Evolucijske razloge podaja ze clanek sam, ce pa izvedemo frontalno lobotomijo je pa hitro jasno, da clovek lahko funkcionira tudi brez zavesti.
_marko ::
A to pomeni, da je zavest le on/off?
Ker to potem pomeni, da obstaja popolnoma jasna meja med sentienti in ne-sentienti.
To pa še ne pomeni, da ni razlike med substrati ter dovzetnostjo za p/p. Še so torej možni substrati, ki lahko prenesejo več pleasurja oz. paina.
Kaj pravite?
Ker to potem pomeni, da obstaja popolnoma jasna meja med sentienti in ne-sentienti.
To pa še ne pomeni, da ni razlike med substrati ter dovzetnostjo za p/p. Še so torej možni substrati, ki lahko prenesejo več pleasurja oz. paina.
Kaj pravite?
The saddest aspect of life right now is that science
gathers knowledge faster than society gathers wisdom.
gathers knowledge faster than society gathers wisdom.
Thomas ::
Pravim, da ja. Da je zavest na on/off in da znajo biti med nami ljudje, ki zavesti nimajo. Sem celo bral pismo enega (domnevno) takega. Vsaj on sam je tako trdil. Da fingira sentienco, vendar je že od 6. leta, od neke nesreče dalje, ne pozna.
Koliko pleasurja ali paina ti pa substrat lahko nudi, je pa IMO odvisno zgolj od tega, kako hitro lahko computa.
Koliko pleasurja ali paina ti pa substrat lahko nudi, je pa IMO odvisno zgolj od tega, kako hitro lahko computa.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
Valentin ::
> Evolucijske razloge podaja ze clanek sam, ce pa izvedemo frontalno lobotomijo je pa hitro jasno, da clovek lahko funkcionira tudi brez zavesti.
Eno je, da se ti samozavedanje 'izklopi' na trenutke, drugo pa, da zavesti sploh ne bi imel.
Ne verjamem, da bi bil takšen človek sposoben za samostojno življenje, kaj šele za komunikacijo.
Kaj pa bi ga vodilo ? Nagoni?
Eno je, da se ti samozavedanje 'izklopi' na trenutke, drugo pa, da zavesti sploh ne bi imel.
Ne verjamem, da bi bil takšen človek sposoben za samostojno življenje, kaj šele za komunikacijo.
Kaj pa bi ga vodilo ? Nagoni?
_marko ::
Sej zavest človeka nikamor ne vodi. Je le bystander.
The saddest aspect of life right now is that science
gathers knowledge faster than society gathers wisdom.
gathers knowledge faster than society gathers wisdom.
Valentin ::
Kaj pa potem upravlja naše odločitve in dejanja? Podzavest? Pa abstraktno razmišljanje, je torej možno brez zavesti?
Brez zavesti bi bili mi samo še živali, ki živijo na osnovi nagona...
Brez zavesti bi bili mi samo še živali, ki živijo na osnovi nagona...
_marko ::
Če mene vprašaš zavest le opazuje in občuti dogajanje, ki se pač dogaja v naših možganih.
Nanj pa ne more vplivat.
->Pa abstraktno razmišljanje, je torej možno brez zavesti?
A lahko rešuješ diferencialne enačbe brez zavesti?
Mnogi trdijo, da ja.
Nanj pa ne more vplivat.
->Pa abstraktno razmišljanje, je torej možno brez zavesti?
A lahko rešuješ diferencialne enačbe brez zavesti?
Mnogi trdijo, da ja.
The saddest aspect of life right now is that science
gathers knowledge faster than society gathers wisdom.
gathers knowledge faster than society gathers wisdom.
Valentin ::
Dejstvo je, da če se naša evolucija ne bi odvijala v smeri razvoja zavesti, bi bili še vedno v jamah oziroma na drevesih...
Drugače si jaz to sploh ne znam predstavljati.
Drugače si jaz to sploh ne znam predstavljati.
_marko ::
Preberi si Libetov poskus.
Zavest komaj kasneje zve kaj se je zgodilo.
Zavest komaj kasneje zve kaj se je zgodilo.
The saddest aspect of life right now is that science
gathers knowledge faster than society gathers wisdom.
gathers knowledge faster than society gathers wisdom.
Valentin ::
Vem za tisto. Vseeno ne verjamem, da je takšen poskus dovolj za sprejetje takšnih radikalnih, meni težko razumljivih trditev, da je zavest samo nekakšen opazovalec.
Kakorkoli, ostajam pri svojem prepričanju, sploh pa pri tistem iz mojega prejšnjega posta.
Kakorkoli, ostajam pri svojem prepričanju, sploh pa pri tistem iz mojega prejšnjega posta.
_marko ::
->Dejstvo je, da če se naša evolucija ne bi odvijala v smeri razvoja zavesti, bi bili še vedno v jamah oziroma na drevesih...
Zakaj si prepričan, da je to dejstvo?
Zakaj si prepričan, da je to dejstvo?
The saddest aspect of life right now is that science
gathers knowledge faster than society gathers wisdom.
gathers knowledge faster than society gathers wisdom.
Valentin ::
Če mi poveš, kako bi to lahko šlo drugače, morda ne bom več...
Sem pač prepričan, da razvoj inteligentnih bitij nekako na ravni človeške inteligence, pa brez sposobnosti samozavedanja, ni možen.
Vsaj ne po naravni, evolucijski poti.
Sem pač prepričan, da razvoj inteligentnih bitij nekako na ravni človeške inteligence, pa brez sposobnosti samozavedanja, ni možen.
Vsaj ne po naravni, evolucijski poti.
Thomas ::
IMO zelo lahko, da sta si zavest in inteligenca "daleč kot srce in možgani". Nekaj čisto drugega, takorekoč.
Da je sentientna ena riba in da nekteri ljudje niso - se mi zdi povsem mogoče.
Link.
In tale John Clarke je sicer pameten, kot večina ljudi niti ne ve, da je sploh možno pameten biti. Vem iz drugih njegovih pisarij.
Da je sentientna ena riba in da nekteri ljudje niso - se mi zdi povsem mogoče.
Link.
In tale John Clarke je sicer pameten, kot večina ljudi niti ne ve, da je sploh možno pameten biti. Vem iz drugih njegovih pisarij.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
Thomas ::
I'm smart as a whip but no more conscious than sack full of door knobs
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Thomas ()
njok ::
Precej časa sem bil mnenja, da je zavest le in samo opazovalec.
Zadnje čase pa me nekaj bega. Da nekako (posredno) le imam vpliv na obnašanje mojega substrata. Že ta post nekako kaže na to, ampak razmišljal sem v drugi smeri:
S časom, ko so se bitja razvijala, je evolucija iskala vedno boljše algoritme (za iskanje hrane, recimo). Postajali so kompleksnejši in učinkovitejši, ampak na ta način je bil napredek precej počasen.
Kako zadevo pohitriti? Jasno, namesto algorima za iskanje hrane dajmo osebku algoritem, ki bo znal sam iskati boljše algoritme (osebek se bo učil). Učinkovita rešitev, med populacijo se hitro razširja. Škoda, da mora vsak osebek znova izumljati že poznano, reče Evolucija. Zakaj ne bi osebki lahko med seboj izmenjevali znanje?
Super, sedaj se lahko naučeno dopolnjuje, in iskanje hrane je že zelo uspešno. A lahko sedaj še kaj?
Seveda lahko. Algoritem za iskanje algoritmov bomo izboljšali. Najprej, bomo osebkom dali možnost, da čutijo užitek in bolečino, nato bomo pa določili, kaj bo povzročilo pojavljanje enega in kaj drugega (seksaj, jej, pazi na poškodbe,...). Sistem s korenčkom na palici, takorekoč.
Na ta način se nekako tudi izključi zavest kot stranski produkt evolucije, ki mi ni bil nikoli preveč všeč.
A ta post kje pušča?
Zadnje čase pa me nekaj bega. Da nekako (posredno) le imam vpliv na obnašanje mojega substrata. Že ta post nekako kaže na to, ampak razmišljal sem v drugi smeri:
S časom, ko so se bitja razvijala, je evolucija iskala vedno boljše algoritme (za iskanje hrane, recimo). Postajali so kompleksnejši in učinkovitejši, ampak na ta način je bil napredek precej počasen.
Kako zadevo pohitriti? Jasno, namesto algorima za iskanje hrane dajmo osebku algoritem, ki bo znal sam iskati boljše algoritme (osebek se bo učil). Učinkovita rešitev, med populacijo se hitro razširja. Škoda, da mora vsak osebek znova izumljati že poznano, reče Evolucija. Zakaj ne bi osebki lahko med seboj izmenjevali znanje?
Super, sedaj se lahko naučeno dopolnjuje, in iskanje hrane je že zelo uspešno. A lahko sedaj še kaj?
Seveda lahko. Algoritem za iskanje algoritmov bomo izboljšali. Najprej, bomo osebkom dali možnost, da čutijo užitek in bolečino, nato bomo pa določili, kaj bo povzročilo pojavljanje enega in kaj drugega (seksaj, jej, pazi na poškodbe,...). Sistem s korenčkom na palici, takorekoč.
Na ta način se nekako tudi izključi zavest kot stranski produkt evolucije, ki mi ni bil nikoli preveč všeč.
A ta post kje pušča?
stealth ::
Hehe, joj prejoj, kaki bull.
Dejte prebrat zadnjih par postov še enkret, pa se mal zamislat no.
Če ni zavest glavna, kako sem se jaz odločil da zdajle sendam tale post ?
Zakaj jaz in ne dedek mraz recimo ?
In če on človek nima zavesti, kaj pa ima potem? Kako se odloča kaj bo rekel, in kdaj?
Kako razmišlja ?
Normalno, to pa zato ker zavest ima, in neki bluzi v tri krasne.
Kako ve, da nima zavesti ?
Zaveda se, da nima zavesti...... ni to malo čuden stavek ?
Dejte prebrat zadnjih par postov še enkret, pa se mal zamislat no.
Če ni zavest glavna, kako sem se jaz odločil da zdajle sendam tale post ?
Zakaj jaz in ne dedek mraz recimo ?
In če on človek nima zavesti, kaj pa ima potem? Kako se odloča kaj bo rekel, in kdaj?
Kako razmišlja ?
Normalno, to pa zato ker zavest ima, in neki bluzi v tri krasne.
Kako ve, da nima zavesti ?
Zaveda se, da nima zavesti...... ni to malo čuden stavek ?
Thomas ::
> A ta post kje pušča?
Možno, dopuščam, da ne pušča.
Samo vseeno se mi zaradi Libeta zelo zdi, da je zavest samo bystander.
Možno, dopuščam, da ne pušča.
Samo vseeno se mi zaradi Libeta zelo zdi, da je zavest samo bystander.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
_marko ::
->Zaveda se, da nima zavesti...... ni to malo čuden stavek ?
Če mu vrjemamemo, se on ni zavedal, da je to pisal. Pač napisal je. Tako kot kdo, ki preveč napreza možgane pri kakšnih nalogah.
Ali kdo, ki naenkrat zagleda nevarnost(izklopi zavest in vklopi obrambne mehanizme).
Torej on se ne zaveda, da se ne zaveda.
Če mu vrjemamemo, se on ni zavedal, da je to pisal. Pač napisal je. Tako kot kdo, ki preveč napreza možgane pri kakšnih nalogah.
Ali kdo, ki naenkrat zagleda nevarnost(izklopi zavest in vklopi obrambne mehanizme).
Torej on se ne zaveda, da se ne zaveda.
The saddest aspect of life right now is that science
gathers knowledge faster than society gathers wisdom.
gathers knowledge faster than society gathers wisdom.
njok ::
No, mogoce sem prevec na kratko spisal vse skupaj.
Pri sistemu palica-korenček zavest še vedno ni sposobna sprejemati odločitev. V bistvu še vedno samo opazuje vse skupaj, le da opazovano nekako oceni. Je benchmark za algoritem za iskanje algoritmov.
Če umreš od lakote si prepozno zvedel, da je bilo tvoje iskanje hrane neučinkovito. Tako pa se algoritmi sproti ovrednotijo. Berejo p/p nivo, ki ga zaznava zavest. Še vedno je popolnoma pasivna komponenta, le da jo druge komponente opazujejo in si s tem pomagajo.
Nekaj časa nazaj sem bral post iz enega bloga (ne vem, če je bil link postan tukaj ali na kakem chatu), kjer je avtor uporabil prispodobo o zavesti, ki na dogodke postavlja tablice "dobro", "odlično", "slabo",... Mogoče se bo kdo spomnil, sam ne vem kje bi se lotil iskanja.
Pri sistemu palica-korenček zavest še vedno ni sposobna sprejemati odločitev. V bistvu še vedno samo opazuje vse skupaj, le da opazovano nekako oceni. Je benchmark za algoritem za iskanje algoritmov.
Če umreš od lakote si prepozno zvedel, da je bilo tvoje iskanje hrane neučinkovito. Tako pa se algoritmi sproti ovrednotijo. Berejo p/p nivo, ki ga zaznava zavest. Še vedno je popolnoma pasivna komponenta, le da jo druge komponente opazujejo in si s tem pomagajo.
Nekaj časa nazaj sem bral post iz enega bloga (ne vem, če je bil link postan tukaj ali na kakem chatu), kjer je avtor uporabil prispodobo o zavesti, ki na dogodke postavlja tablice "dobro", "odlično", "slabo",... Mogoče se bo kdo spomnil, sam ne vem kje bi se lotil iskanja.
njok ::
No, da izpostavim point: zavest opazuje in nima možnosti odločanja (po Libetu) ampak posredno še vedno vpliva na naše (nadaljne) "odločitve".
_marko ::
Jaz razumem kaj hočeš povedat. Vsaj zdi se mi tako.
Ampak:
Praviš pač, da zavest opazuje in ovrednoti p/p in zato vpliva na nasledne odločitvo z namenom, da bi te odločitve dosegle največji p/p količnik.
Vse lepo in prav, ampak to ni point.
Še vedno lahko "zavest" to dela in ti se ne zavedaš.
Možno je, da to kar si ti naštel ni naloga zavesti ali pa tisti del zavesti, ki pomeni, da se mi kot istanca zavedamo ne deluje.
Torej kaj pravim:
Pravim, da mehanizem strmenja proti čim višjemu p/p še vedno lahko deluje brez našega dejnskega zavedanja.
(primer Johna Clarka)
Zanimivo vprašanje pa je, če je sploh kakršna koli razlika v delovanju organizma, če se le-ta zaveda ali ne.
Jaz mislim, da ni.
Če boš rekel Johnu Clarku naj se zabija z glavo v zid, se dejansko nebo zavedal bolečine pa še vedno mu nebo prav in tudi tega nebo počel
Menim, da pač zato, ker je zavest le bystander.
(predpostavljam, da Clarku to verjamemo - če mu sploh lahko, dokazat je to bolj težko)
Ampak:
Praviš pač, da zavest opazuje in ovrednoti p/p in zato vpliva na nasledne odločitvo z namenom, da bi te odločitve dosegle največji p/p količnik.
Vse lepo in prav, ampak to ni point.
Še vedno lahko "zavest" to dela in ti se ne zavedaš.
Možno je, da to kar si ti naštel ni naloga zavesti ali pa tisti del zavesti, ki pomeni, da se mi kot istanca zavedamo ne deluje.
Torej kaj pravim:
Pravim, da mehanizem strmenja proti čim višjemu p/p še vedno lahko deluje brez našega dejnskega zavedanja.
(primer Johna Clarka)
Zanimivo vprašanje pa je, če je sploh kakršna koli razlika v delovanju organizma, če se le-ta zaveda ali ne.
Jaz mislim, da ni.
Če boš rekel Johnu Clarku naj se zabija z glavo v zid, se dejansko nebo zavedal bolečine pa še vedno mu nebo prav in tudi tega nebo počel
Menim, da pač zato, ker je zavest le bystander.
(predpostavljam, da Clarku to verjamemo - če mu sploh lahko, dokazat je to bolj težko)
The saddest aspect of life right now is that science
gathers knowledge faster than society gathers wisdom.
gathers knowledge faster than society gathers wisdom.
njok ::
Zanimivo _marko, se moram kar strinjat.
Mislil sem, da je zavedanje preprosto (feature-wise), ampak vidim, da je še bolj. ;)
Mislil sem, da je zavedanje preprosto (feature-wise), ampak vidim, da je še bolj. ;)
Valentin ::
Dobili smo torej modificiranega Descartesa: Vem, da se ne zavedam.
To je zame še večji paradoks. Ali pa je človek, ki to trdi, navaden lažnivec.
Kdor hoče, naj Clarku kar verjame, jaz mu vsekakor ne.
To je zame še večji paradoks. Ali pa je človek, ki to trdi, navaden lažnivec.
Kdor hoče, naj Clarku kar verjame, jaz mu vsekakor ne.
Thomas ::
Clark se je komot zlagal. Vendar taki, s tem sindromom, obstajajo.
Komot pa tudi, da se on sploh ni zlagal.
Komot pa tudi, da se on sploh ni zlagal.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
Valentin ::
Seveda obstajajo ljudje s takim sindromom. V glavnem so več ali manj v norišnicah, vsaj upam tako. 
Naprimer idioti, ki so nesposobni za samostojno življenje in se svoji dejanj ne zavedajo.
Ok, vrnimo se k Clarku. On pravi, da se ne zaveda. To trdi, torej ve. Po slovarju slovenskega knjižnega jezika beseda 'vedeti' pomeni imeti kaj v zavesti. Tako tudi jaz to razumem, zato mi je Clarkova trditev nesmiselna oziroma paradoksalna.
Po drugi strani je tudi nerazumljivo, kako bi lahko nekdo, ki se ne zaveda, ugotovil, da se ne zaveda? Saj ne more vedeti, kaj je zavedanje, da bi to dvoje lahko kakorkoli primerjal...
Naprimer idioti, ki so nesposobni za samostojno življenje in se svoji dejanj ne zavedajo.Ok, vrnimo se k Clarku. On pravi, da se ne zaveda. To trdi, torej ve. Po slovarju slovenskega knjižnega jezika beseda 'vedeti' pomeni imeti kaj v zavesti. Tako tudi jaz to razumem, zato mi je Clarkova trditev nesmiselna oziroma paradoksalna.
Po drugi strani je tudi nerazumljivo, kako bi lahko nekdo, ki se ne zaveda, ugotovil, da se ne zaveda? Saj ne more vedeti, kaj je zavedanje, da bi to dvoje lahko kakorkoli primerjal...
Thomas ::
> Seveda obstajajo ljudje s takim sindromom. V glavnem so več ali manj v norišnicah, vsaj upam tako.
Ne bo držalo. Sem že videl tudi po TV oddajo o takih. Eden je deloval čisto pametno, da pa nima zavesti, so ugotovili nevropsihiatri z enimi kunštnimi eksperimenti. Nekdo mu je enkrat po nesreči zapičil meč v glavo in mu uničil del možgan, za to funkcijo krucialen. Vzeli so ga kot učni primer v delovanju možgan.
Ne bo držalo. Sem že videl tudi po TV oddajo o takih. Eden je deloval čisto pametno, da pa nima zavesti, so ugotovili nevropsihiatri z enimi kunštnimi eksperimenti. Nekdo mu je enkrat po nesreči zapičil meč v glavo in mu uničil del možgan, za to funkcijo krucialen. Vzeli so ga kot učni primer v delovanju možgan.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
_marko ::
Valentin:
Če si predstavljaš, da je zavest samo opazovalec boš lažje razumel zakaj so lahko takšni ljudje popolnoma normalni.
Zavedaš se šele potem, ko že pride do odločitve.
Nemočen opazovalec je torej zavest. Nima vpliva na nič, le prebere čez nekaj časa kaj se je dejansko zgodilo.
Če si predstavljaš, da je zavest samo opazovalec boš lažje razumel zakaj so lahko takšni ljudje popolnoma normalni.
Zavedaš se šele potem, ko že pride do odločitve.
Nemočen opazovalec je torej zavest. Nima vpliva na nič, le prebere čez nekaj časa kaj se je dejansko zgodilo.
The saddest aspect of life right now is that science
gathers knowledge faster than society gathers wisdom.
gathers knowledge faster than society gathers wisdom.
Thomas ::
> le prebere čez nekaj časa kaj se je dejansko zgodilo.
Ja, "pri nezavestnih" pa ne prebere, ker je ni.
Šipe bi komot evoluirale tako, da bi bile samo prozorne, brez odsevov. Vendar niso, večinoma tvorijo "čisto nepotrebne" in bystander odseve, kakor naši možgani bystander zavest.
Naključje je hotelo. Morda zelo globoko, morda pa tudi ne.
Vseeno imamo pa zavest zdaleč najraje. Brez nje je vse prazno - po definiciji.
Ja, "pri nezavestnih" pa ne prebere, ker je ni.
Šipe bi komot evoluirale tako, da bi bile samo prozorne, brez odsevov. Vendar niso, večinoma tvorijo "čisto nepotrebne" in bystander odseve, kakor naši možgani bystander zavest.
Naključje je hotelo. Morda zelo globoko, morda pa tudi ne.
Vseeno imamo pa zavest zdaleč najraje. Brez nje je vse prazno - po definiciji.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
Valentin ::
> Eden je deloval čisto pametno, da pa nima zavesti, so ugotovili nevropsihiatri z enimi kunštnimi eksperimenti.
Maš mogoče link?
Do sedaj sem bil prepričan, da se zavesti ne da izmeriti oziroma dokazati.
Obstaja sicer Turingov test za preizkus računalniške inteligence, ki pravi nekako takole: Če stroj zna oponašati človekovo obnašanje do te mere, da ne moremo ugotoviti, da se pogovarjamo s strojem, potem lahko rečemo, da se pogovarjamo z mislečim bitjem ala človek. Seveda tu še vedno nimamo nobenega zagotovila, da ta stroj ima tudi zavest.
Maš mogoče link?
Do sedaj sem bil prepričan, da se zavesti ne da izmeriti oziroma dokazati.
Obstaja sicer Turingov test za preizkus računalniške inteligence, ki pravi nekako takole: Če stroj zna oponašati človekovo obnašanje do te mere, da ne moremo ugotoviti, da se pogovarjamo s strojem, potem lahko rečemo, da se pogovarjamo z mislečim bitjem ala človek. Seveda tu še vedno nimamo nobenega zagotovila, da ta stroj ima tudi zavest.
jype ::
Obstaja primer delavca v kamnolomu, ki je z zelezno palico vstavljal eksplozivne naboje v izvrtane luknje. V nesreci je naboj eksplodiral v trenutku, ko je bila palica v luknji, palico pa je izstrelilo delavcu skozi glavo, vstopna in izstopna rana sta bili zelo cisti in sta se hitro zacelili, vstopna je bila malo nad ocesom proti sredini, izstopna pa navrh lobanje. Delavec je vse skupaj prenasal zelo umirjeno in po zdravniski oskrbi ni bil v zivljenski nevarnosti,, le da je postal precej asocialen (tako ga je opisala ekipa, ki je oskrbela rane). Po dolgotrajnih nevroloskih in psiholoskih raziskavah je bilo sklenjeno, da ni vec sposoben prepoznavati (locevati) obrazov in da se kljub temu, da dogodke pomni, do njih ne opredeljuje. Lahko bi rekli, da nima zavesti, ceprav je ocitno pomen besede "zavest" lahko precej v navzkrizju z biofizikalnimi procesi v zivcevju mozganskih centrov. Zelo verjetno obstaja vec vrst zavesti, ki se med seboj dopolnjujejo in le majhen del teh dejansko vsebuje "debriefing" komponente (tiste, ki nam prinesejo obcutek kot je npr. opala, tegale pa ne bi smel storiti, ker je narobe).
lymph ::
Ali mi lahko vsaj eden zagovornik zavestnih odločitev pokaže en primer le te? (in jo zraven, če je dovolj zvit, še fizikalno obrazloži)
"Belief is immune to counter example."
ThePlayer ::
Tud jaz se nagibam k temu da je zavest samo en tak bystander. Oziroma vedno bolj ko razmišljam o tem, vedno bolj se mi zdi da bi morali pojem zavest bolj natančno definirati. Kaj sploh mislimo s tem? Ko govorimo o tem kaj usmerja naša dejanja je v teh krogih že dolgo priznano, da ima glavno vlogo pri tem p/p, ki bi mu lahko rekel kar nekakšen 'vrhovni nagon'. IMHO z 'zavest' najbolj pogosto mislimo na občutek lastne umeščenosti v prostor in čas, zavedanje svojega položaja v okolju. Pa ne da bi hotel zveneti učeno :).
Ključno vlogo pri pojavu zavesti ima po mojem trenutek, ko možgani vzamejo sebe (oziroma telo kot celoto) pod svoj scope in iz tega povlečejo ustrezne implikacije. Torej, kot sem že pred časom rekel, se mi zdi da se zavesti 'naučimo' sami, s tem ko svoje miselne in zaznavne zmogljivosti usmerimo nase. Tako mislim, da se z zavestjo ne rodimo, ampak v svojem razvoju pridemo do nje s časom. Seveda je pri tem pomembna zadostna računska moč možganov, zanimiva pa se mi zdi tudi vloga čutil pri vsem tem. Saj so čutila v bistvu naša edina zveza s svetom, edini mehanizem inputa informacij. Zato v zvezi s tem marsikaj lahko odkrije vprašanje razvoja zavesti pri otrocih, ki se rodijo slepi in gluhi. Nekje sem pred časom bral zgodbo ene ženske, ki je imela to nesrečo da je taka prišla na svet, kako se je počasi začela zunanjega sveta in sebe zavedati s pomočjo dotikov njenega učitelja.
S tistim občutkom o katerem sem govoril zgoraj je IMO zelo povezan tudi spomin. Ta igra veliko vlogo pri tem, da se naš občutek zavesti zdi zvezen, čeprav sem prepričan, da ni. Torej se strinjam, da je zavest izklopljiva oziroma se vidni kot zaznavnja naših možganov marsikdaj premakne tako, da sami ostanemo izven.
Ključno vlogo pri pojavu zavesti ima po mojem trenutek, ko možgani vzamejo sebe (oziroma telo kot celoto) pod svoj scope in iz tega povlečejo ustrezne implikacije. Torej, kot sem že pred časom rekel, se mi zdi da se zavesti 'naučimo' sami, s tem ko svoje miselne in zaznavne zmogljivosti usmerimo nase. Tako mislim, da se z zavestjo ne rodimo, ampak v svojem razvoju pridemo do nje s časom. Seveda je pri tem pomembna zadostna računska moč možganov, zanimiva pa se mi zdi tudi vloga čutil pri vsem tem. Saj so čutila v bistvu naša edina zveza s svetom, edini mehanizem inputa informacij. Zato v zvezi s tem marsikaj lahko odkrije vprašanje razvoja zavesti pri otrocih, ki se rodijo slepi in gluhi. Nekje sem pred časom bral zgodbo ene ženske, ki je imela to nesrečo da je taka prišla na svet, kako se je počasi začela zunanjega sveta in sebe zavedati s pomočjo dotikov njenega učitelja.
S tistim občutkom o katerem sem govoril zgoraj je IMO zelo povezan tudi spomin. Ta igra veliko vlogo pri tem, da se naš občutek zavesti zdi zvezen, čeprav sem prepričan, da ni. Torej se strinjam, da je zavest izklopljiva oziroma se vidni kot zaznavnja naših možganov marsikdaj premakne tako, da sami ostanemo izven.
tx-z ::
Hehe zanimivo 
Sicer pa k se je sekirala a je zdj uničla original al kopijo, v vsakm primeru je bil kopija kopije kopije.....Tko da nben ni biu original
Sicer pa k se je sekirala a je zdj uničla original al kopijo, v vsakm primeru je bil kopija kopije kopije.....Tko da nben ni biu original
tx-z
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: tx-z ()
tx-z ::
Ampak sej vsak zase bi vedu a je kopija al original. Sej original bi pršu ven iz enke, kopija pa iz dvojke....
Sam je pa zanimiu ja, če te takoj unič si ti ne morš premislt....Če te pa enkrat skopira(pa ne unič) pa nben ne bi hotu da bi se uniču.... Tko kt film The Island ... Žviš "dokaj normalno" živlenje, in pol zveš da si sam za rezervne dele svojga originala
Sam je pa zanimiu ja, če te takoj unič si ti ne morš premislt....Če te pa enkrat skopira(pa ne unič) pa nben ne bi hotu da bi se uniču.... Tko kt film The Island ... Žviš "dokaj normalno" živlenje, in pol zveš da si sam za rezervne dele svojga originala
tx-z
ciki57 ::
Ja itak, če narediš kopijo in original po nesreči takoj ne uničiš, potem jasno ne bo sam pristal na to. Stvar nagona po preživetju.
Zgleda da je bil v risanki original tisti, ki je preživel in je zato zbežal stran misleč "skoraj so me ubili, ne grem se več". Čeprav je za zunanjega opazovalca čisto vseeno koga bi.
Zgleda da je bil v risanki original tisti, ki je preživel in je zato zbežal stran misleč "skoraj so me ubili, ne grem se več". Čeprav je za zunanjega opazovalca čisto vseeno koga bi.
Thomas ::
Namen risanke je, da (uspešno) spodnese temeljna prepričanja o identiteti, ne ponudi pa nobenega odgovora, kako pa potem v resnici je.
Tale tema je bila bolj ambiciozna. Dala je tak odgovor na prav isti problem.
Tale tema je bila bolj ambiciozna. Dala je tak odgovor na prav isti problem.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
Vredno ogleda ...
| Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
|---|---|---|---|
| Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
| » | Teleportacija-prihodnost (strani: 1 2 3 4 )Oddelek: Loža | 31800 (28413) | energetik |
| » | 2045: Avatar project (strani: 1 2 3 4 )Oddelek: Znanost in tehnologija | 30812 (28082) | guest #44 |
| » | subjektivna izkusnja in umetna inteligencaOddelek: Znanost in tehnologija | 2599 (2056) | OwcA |
| » | Blue Brain (strani: 1 2 3 4 )Oddelek: Novice / Znanost in tehnologija | 14078 (11450) | BBB |
| » | Thomas, pomagaj mi pri širjenju "krive vere" (strani: 1 2 )Oddelek: Znanost in tehnologija | 7960 (6627) | Thomas |