Izkušnje s cigani?

Aja, še ena zadeva:

Ne ravno redko sem dobil občutek, da mi nekdo z bolšjaka sledi domov oziroma do firme.
Avto, ki sem ga že prej videl, se je peljal za mano vse do nekaj križišč pred bajto...

@Brane2

Cagani je zaničevanje. Romi se reče uradno.

Ah, cigani imajo več trikov od Copperfielda, nikdar ne boš vseh poznal, najboljše se jih je izogibat v velikem loku.


NE SMEŠ se jih izogibat v velikem loku. Tako pravi zakon- sicer resda posredno.

No lahko bi se jim izogibal takrat, ko NJIH ne zanimaš prav ti.
Če pa jih zanimaš ti, pa tudi zakon dela zanje, z nekaj zadržki seveda.

Zbrisan moj post o cenzuri imena teme in uvodnega posta, ker ne velja več...

Foter in kolega sta bila v Rimu leta 2001 (poleti).
Sta parkirala avto v bližini trgovskega centra.

In sta šla se vozit po Rimu s kolesi. Ko sta prišla nazaj je bila ključavnica polomljena in kaj je bi bilo dragocenega je šlo (ukradli so tudi umazano perilo ).

Denar niso uspeli najt.

Fotr je reko da so bili romi, ker jih je na miljone v Rimu.

Da ne pozabim omenit. Nekje sem (bogvekdaj) zasledil da je izraz Gipsy (cigan) zares slabšalen za Rome (Amerika). Če kdo kaj več ve, se priporočam.

p.s.:Brane2, ZS imaš.

Ni panike, bom pregledal in porihtal- sedaj.

Nisem misli kljubovat novemu policaju, le dejanjski odziv na zastavljeno vprašanje me zanima...

Načelo ne-diskriminacije

Narodnostna in tudi rasna nestrpnost, s katerima se v Sloveniji soočamo, prizadeva tudi otroke. V pogovorih o nasilju, ki ga otroci doživljajo, bodisi v šolah bodisi na ulici, kot pogosto obliko nasilja izpostavljajo tudi žalitve, podcenjevanje in stigmatiziranje na nacionalni osnovi. "Čefurji, čapci, cigani" itd. so vzdevki, ki so jih pogosto deležni otroci drugih narodnosti ali etničnih skupnosti. Odrasli in tudi tisti, ki so v okviru institucij odgovorni za vzgojo otrok, se razlikovanju po narodnosti ali pripadnosti ne odzivajo zadostno ali prepričljivo. Večjo pripravljenost za zaščito prizadetih skupin otrok bi morala država, z ustrezno ter bolj intenzivno politiko, izkazati tudi skozi izvajanje programov za ozaveščanje o negativnih učinkih in nesprejemljivosti kakršnekoli nestrpnosti.

Kot eno izmed najbolj izpostavljenih skupin moramo omeniti romske otroke, ki so prepogosto izpostavljeni diskriminaciji.
* V osnovni šoli jih zaradi pomanjkanja socialnih veščin in nezadostnega znanja slovenskega jezika označujejo kot mentalno in fizično hendikipirane ter jih pošiljajo v šole s prilagojenim programom. Skoraj 14 odstotkov romskih otrok je bilo v šolskem letu 1998/99 vključenih v prilagojene programe, kar je desetkrat več, kot znaša slovensko povprečje. Nekateri Romi tudi poročajo o slabih izkušnjah z lokalnimi zdravniki, ki jih prenaročajo na čas, ko naj bi bile ordinacije prazne.
* Glede uporabe jezika, ni zakonskih določil, ki bi urejali uporabo romskih jezikov in uradnih prevajalcev. Čeprav je v 19. členu Ustave zapisano: "Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti." Za Rome se avtomatično predvideva, da razumejo slovenski jezik.

2. Otroci, ki pripadajo romski skupnosti

Romski otroci so v vseh pogledih ena od najbolj ranljivih in rizičnih skupin otrok v Sloveniji.

Visoka stopnja diskriminacije in predsodkov je prisotna tako v njihovem družbenem okolju, kot tudi med vladnimi uradniki in profesionalci. Rezultat tega je diskriminatoren, restriktiven in represiven odnos v vsakdanji praksi javnih služb. Najbolj pogost je omejen dostopa do javnih služb5 ter različne metode kaznovanja, pogosto opravičene kot vzgojni ukrepi.
Predstavljene kršitve pravic otrok v tem poglavju niso osamljeni primeri, temveč predstavljajo sedanjo splošno usmerjenost.

Položaj Romov v Sloveniji

Po popisu iz leta 2002, se je 3.246 oseb izjasnilo kot "Rom", vendar večina virov ocenjuje, da v Slovenije živi okrog 10.000 Romov, in sicer približno 7.000 "avtohtonih" in 2.500 - 3.000 "neavtohtonih". Slovenija je sprejela dva posebna programa, katerih cilj je izboljšati socio-ekonomski status romske skupnosti (Program ukrepov za pomoč Romom iz leta 1995 in Enake zaposlovalne možnosti za Rome (skupni izziv iz leta 2000), vendar je potrebno opozoriti, da iz svojega obsega izključujeta "neavtohtone" Rome. Razlikovanje med dvema romskima skupnostima temelji na zakonu, vendar kriterij "avtohtonosti" ni nikjer pravno opredeljen, prav tako pa nima podlage v ustavno zagotovljeni zaščiti romske skupnosti. Nacionalni program za boj proti revščini in socialni izključenosti iz leta 2000 prav tako vključuje ukrepe, ki naj bi izboljšali položaj romske skupnosti. Razlikovanje med dvema romskima populacijama je v nasprotju s prepovedjo diskriminacije iz 2. člena KOP, ker povzroča diskriminatorne prakse, ki prizadevajo otroke, ki pripadajo "neavtohtonim" Romom. Ta problem je opazil tudi Odbor ZN za odpravo rasne diskriminacije (UN Committee on the Elimination of Racial Discrimination – CERD) v svojem zadnjem poročilu o Sloveniji.

Najbolj ranljiva romska populacija so Romi brez državljanstva, ki so bili večinoma izbrisani iz Registra stalnega prebivalstva (RSP) Republike Slovenije dne 26. februarja 1992. Uradni vladni podatki govorijo o 29.000 državljanih nekdanje SFRJ, stalnih prebivalcev Republike Slovenije z ne-slovenskim republiškim državljanstvom, ki niso postali slovenski državljani in ki so izgubili status stalnih prebivalcev.

Po nekaterih ocenah je v Sloveniji še vedno približno 4.500 oseb brez urejenega pravnega statusa in ta problem še posebej prizadeva "neavtohtone" Rome. Terenska raziskava kaže, da še vedno približno polovica "neavtohtonih" Romov nima urejenega pravnega statusa v Sloveniji in mnogi med njimi so brez kakršnihkoli osebnih dokumentov, kar se posledično kaže v visoki stopnji apatridnosti med "neavtohtonimi" Romi, kar je v nasprotju s 7. členom KOP, ki otroku zagotavlja pravico pridobiti državljanstvo, državam pogodbenicam pa nalaga obveznost, "da bodo zagotovile uresničevanje teh pravic v skladu s svojo notranjo zakonodajo in obveznostmi, ki jim jih nalagajo ustrezni mednarodni akti s tega področja, še posebej tam, kjer bi bil otrok brez državljanstva."

i. Zdravstvena oskrba in socialno varstvo

Program ukrepov za pomoč Romom v Republiki Sloveniji iz leta 1995 poziva Ministrstvo za zdravje, da pripravi program za rešitev zdravstvenih potreb znotraj romske skupnosti. Poleg tega program za socialno vključevanje iz leta 2000 zagotavlja osnovno zdravstveno oskrbo za podpriviligirane skupine, vključno z Romi. Pred sprejetjem Nacionalnega zdravstvenega programa "Zdravje za vse" iz leta 2000 je prihajalo do hudih kršitev 24. člena KOP med romsko populacijo na področju dostopa do osnovne zdravstvene oskrbe.

Tako 29-letna Romkinja S.E., mati samohranilka, ki je izgubila stalno prebivališče zaradi izbrisa iz Registra stalnih prebivalcev (RSP) leta 1992, pripoveduje, da je lokalni zdravstveni dom odklonil zdravljenje njenega resno bolnega otroka, ker nista imela urejenega pravnega statusa v Sloveniji. Trenutno imata S.E. in njen otrok dovoljenje za začasno prebivanje, zaradi česar nista upravičena do socialnega varstva. Zato S.E., kljub nizkemu dohodku in dejstvu, da je mati samohranilka, ne more uveljavljati pravice do subvencionirane šolske prehrane za svojega otroka. Socialna pomoč je namreč pogojena z državljanstvom oziroma za tujce, s stalnim prebivališčem v Sloveniji, kar je v očitnem nasprotju s 26. členom KOP, ki od držav pogodbenic zahteva, da "priznavajo vsakemu otroku pravico do socialnega varstva,..."

Pri tem je najbolj sporno dejstvo, da je večina Romov, prizadetih zaradi neurejenega statusa, že imela status stalnih prebivalcev, ki jim ga je Ministrstvo za notranje zadeve nezakonito odvzelo z izbrisom iz RSP leta 1992. Ustavno sodišče je leta 1999 odločilo, da je bilo to dejanje neustavno, nedavno pa je ponovilo svojo razsodbo, v kateri prav tako zahteva, da mora biti stalno prebivališče vrnjeno vsem osebam, ki jih je izbris prizadel, od dneva izbrisa.

Različne raziskave kažejo, da Romi, in še posebej ženske in otroci, veliko pogosteje zbolevajo za boleznimi, kot so tuberkuloza, astma, sladkorna bolezen in slabokrvnost, kot ostala populacija. Ker veliko Romov živi v revščini, ki je povezana z zelo visoko stopnjo brezposelnosti, ima to uničujoč učinek na njihovo zdravje (na primer sami morajo kriti stroške za zdravila, bolnišnično namestitev, itd.). Romkinje brez državljanstva prav tako nimajo pravice do socialnih storitev v materinskih domovih, namestitve v zatočiščih za ženske (t.i. varni domovi) itd. Zaskrbljujoše je tudi, da noseče Romkinje brez statusa nimajo dostopa niti do najnujnejših ginekoloških pregledov.

Nedavna terenska raziskava, izvedena med Romi v Mariboru (severovzhodna Slovenija) v maju 2003, kaže da so romski begunci s Kosova najrevnejša romska populacija. Ti Romi so begunci s Kosova, ki so prišli v Slovenijo med kosovsko vojno leta 1999. Ko se je vojna končala, so slovenske oblasti begunce začele vračati na domove, vendar niso upoštevali dejanskega stanja, in sicer, da se številni Romi še vedno ne morejo vrniti, ker so etnične manjšine na Kosovu (še posebej Srbi in Romi) preganjane na tistih območjih, kjer Albanci tvorijo večino.

Slovenske oblasti so odvzele tem Romom status oseb z začasnim zatočiščem in vse pravice, ki so vezane na ta status, ministrstvo za notranje zadeve pa jim je izdalo odločbe, da morajo zapustiti Slovenijo v predpisanem roku (ponavadi 6 mesecev), v nasprotnem primeru pa bodo izgnani iz Slovenije. Ti Romi (vštevši otroke) ne prejemajo nikakršne socialne pomoči in nimajo dostopa do osnovnega zdravstvenega varstva. Poleg tega so popolnoma socialno izključeni, živijo v neznosnih življenjskih pogojih in so brez osnovnih sredstev za preživetje, kot na primer hrana, oblačila in prebivališče. Takšna politika, kot jo izvajajo slovenske oblasti, je v nasprotju s prvim odstavkom 22. člena KOP in drugimi mednarodnimi standardi za varstvo človekovih pravic ter humanitarnimi standardi.

ii. Izobraževanje

Slovenija zagotavlja brezplačno osnovnošolsko izobraževanje za vse otroke, vendar so romski otroci na tem področju še vedno diskriminirani na več načinov.

Najbolj pogosta diskriminatorna praksa, ki prizadeva romske otroke, je segregacija v šolstvu. Tako Evropski center za pravice Romov (European Roma Rights Center - ERRC) poroča o osnovni šoli v Leskovcu pri Krškem, kjer so romski otroci v vrtcu in od 1.- 4. razreda osnovne šole segregirani od ne-romskih otrok ne samo v ločenih razredih, pač pa celo v ločenih stavbah.

Drugo obliko diskriminacije romskih otrok v izobraževanju predstavlja nesorazmerno nameščanje romskih učencev v šole s prilagojenim programom. Romski otroci so namreč v primerjavi z celotno populacijo otrok v RS v te šole nameščeni kar desetkrat pogosteje.

Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport RS je k kurikulumu nove devetletne šole in kurikulumu za vrtce pripravilo navodila za prilagajanje programa devetletne osnovne šole (do šolskega leta 2003/2004 te prilagoditve veljajo tudi za osemletno OŠ) za romske učence in za delo z romskimi otroki v vrtcih. Tako so za Rome zagotovljeni posebni normativi in standardi za oblikovanje oddelkov. Normativ za oblikovanje romskega oddelka v osnovni šoli je 16 učencev, za oblikovanje oddelka, v katerem so najmanj 3 romski učenci, pa 21. Na področju predšolske vzgoje se lahko oblikuje romski oddelek, če je v njem najmanj 5 romskih otrok. V takem oddelku ministrstvo sofinancira četrtino cene programa. Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport šolam, ki vključujejo romske učence, priznava tudi dodatne pedagoške ure za delo s temi učenci v manjših skupinah. Učenci Romi se vključujejo tudi v oddelke podaljšanega bivanja. Nekateri so namenjeni le romskim učencem, večina romskih otrok pa je integriranih v običajne oddelke podaljšanega bivanja. V praksi se velikokrat dogaja, da je oblikovanje samostojnih oddelkov za romske otroke prepuščeno zgolj vodstvu šol.

V Sloveniji deluje 272 vrtcev (samostojni ali vrtci pri OŠ). V štiridesetih vrtcih so vključeni tudi otroci Romov, največ na Dolenjskem, v Posavju, v Beli krajini, na Štajerskem in v Prekmurju. Predšolski otroci Romov so v slovenske vrtce vključeni na tri načine. Največ jih je integriranih v redne skupine in to največkrat zaradi tega, ker v posameznem vrtcu ne dosegajo normativa, ki ga je postavila država za samostojen romski oddelek. Manj jih je vključenih v ločene (v dokumentih navodil ministrstva uporabljajo pojem čiste) romske oddelke in romske vrtce. Eden izmed argumentov vodstev vrtcev in države za oblikovanje ločenih romskih oddelkov je tudi ta, da starši romskih otrok izražajo željo po ločenih oddelkih, ker ne želijo, da bi bili njihovi otroci tarče neznanja in predsodkov o Romih. To nikakor ni način blaženja problema diskriminacije Romov. Tudi Zavod RS za šolstvo je podal priporočila za uresničevanje načel in ciljev kurikuluma, vendar je njegova vloga svetovalna in se priporočila v glavnem ne prenašajo v prakso. Vzgojiteljice navajajo kot največjo oviro to, da otroci Romov ne znajo slovenskega jezika in se ga tudi zelo težko učijo. Oblikovanje ločenega oddelka prav gotovo ne pripomore k lažjemu učenju slovenskega jezika, kajti splošno znano je, da se otroci največ naučijo od svojih vrstnikov z izkustvenim učenjem.

V dokumentih z navodili za prilagajanje je poudarjeno, da je potrebno učence Rome obravnavati kot učence z drugačnimi učnimi potrebami. Drugačna učna potreba izvira iz pomanjkljivega znanja slovenskega jezika. Če bo država nadaljevala s takšno prakso se bo kaj podobnega zgodilo še s kom, katerega znanje slovenskega jezika je pomanjkljivo. Poleg tega se je v preteklosti in še danes velikokrat zgodilo, da so zaradi jezikovnega primanjkljaja romske otroke usmerili kar v šole s prilagojenim programom. V teh navodilih je ravno tako navedeno, da se upošteva pravice Romov, da se sporazumevajo v svojem jeziku ter ohranjajo in negujejo lastno prvobitno kulturo, vendar se to priporočilo ne upošteva. Romski otroci nimajo nobenih ur, ki bi bile namenjene učenju romskega jezika in njihove kulture. Po teh navodilih bi se za vsakega učenca morali pripraviti individualizirani programi, za kar niso potrebni ločeni oddelki. Država učitelje opozarja na to, da naj ne znižujejo in prilagajajo ciljev vzgojno izobraževalnega dela ter da so za romske učence obvezni minimalni standardi znanj. Hkrati pa so pripravili in izdali petnajst delovnih zvezkov za učence Rome, in sicer za pouk slovenščine, matematike ter spoznavanja narave in družbe. Ravno tako je v pripravi priredba delovnih zvezkov za učence Rome v 9-letni osnovni šoli.

OŠ na Dolenjskem, v Posavju in Beli krajini, če le ustrezajo normativom za oblikovanje oddelkov z romskimi učenci, se odločajo za samostojne oddelke. Nekatere izmed njih se odločijo za različne projekte postopne integracije romskih otrok. Prilagamo enega izmed takšnih modelov:
* 1. razred: romski otroci so vključeni v samostojen oddelek. Po eno uro dnevno se v manjših skupinah pridružijo ostalim učencem 1.razreda. Katerim predmetom se pridružijo, je stvar vodstva šole. V glavnem je to likovni pouk ali telovadba. Velikokrat se zgodi, nehote ali hote, da so ti samostojni oddelki z romskimi otroki tudi fizično ločeni od ostalih oddelkov (so v drugi stavbi).
* 2. razred: romski otroci so integrirani med ostale učence v posamezne oddelke 2. razreda. Dve uri dnevno prisostvujejo pouku v matični učilnici, dve uri pa vse romske učence 2. razreda poučuje dodatni učitelj. Pouk matematike in slovenskega jezika poteka izven matične učilnice. Tudi tu se najpogosteje zgodi, da so s slovenskimi otroki skupaj pri urah telovadbe, likovnega pouka in glasbene vzgoje.
* 3. razred: romski otroci so integrirani med ostale učence v posamezne oddelke 3. razreda. Tri šolske ure so pri pouku v matični učilnici, eno uro na dan pa kombinirani pouk matematike in slovenskega jezika izvaja dodatni učitelj izven matične učilnice.
od 4. razreda naprej: romski otroci so integrirani med ostale učence, vendar še vedno eno uro dnevno kombinira pouk slovenskega jezika in matematike dodaten učitelj izven matične učilnice, drugače pa imajo pouk po urniku.

To je eden izmed modelov, vsaka šola pa se popolnoma samostojno odloča kdaj, kako in v kolikšni meri bo vključevala romske otroke v ostale oddelke. Tako se kaj hitro zgodi, da imajo samostojne oddelke z romskimi otroki na razredni stopnji (1 - 4. razred) in le te zaradi zunanje forme vključujejo v ostale oddelke predvsem ure televodbe, likovnega pouka in glasbene vzgoje. Odločanje o integraciji romskih otrok je prepuščeno vodstvu šole in s tem tudi lokalni skupnosti.

Veliko bolj pa so romskim otrokom naklonjene OŠ v Prekmurju, kjer ima tudi lokalna skupnost manj predsodkov. Eden izmed primerov je OŠ Cankova, katere ravnateljica že dolgo dela z romskimi otroki in ne odobrava samostojnih romskih oddelkov. V sedemdesetih letih so imeli samostojne oddelke podaljšanega bivanja, vendar so tudi te kmalu opustili, ko so se razmere izboljšale in je bil osip manjši. V nobeni od šol v njihovi okolici nimajo ločenih oddelkov. Število romskih otrok se iz generacije v generacijo na njihovi šoli spreminja, včasih je bilo tudi 25%. Večina romskih otrok na tej šoli končuje redno osemletno šolanje in se večina od njih tudi vpiše na srednje poklicne šole, predvsem v smeri gostinstva. Večina jih tudi uspešno konča poklicno izobraževanje. Šola nima številčnih podatkov o uspešnosti teh romskih otrok v SŠ, saj jih zaradi varovanja osebnih podatkov ne morejo spremljati pri nadaljevanju šolanja. Veliko od njih, ki jih uspešno konča poklicno izobraževanje pa ima še vedno težave s pridobitvijo zaposlitve, ker so Romi.

Glavni vzrok za uspešnost romskih otrok na njihovi šoli, je po mnenju vodstva šole, delo s starši tako romskih kot neromskih otrok. Učitelj razrednik, svetovalni delavci, ravnatelji so opravili nešteto obiskov na domu v romskih naseljih. Edini ključ je učenje strpnosti, ki mora biti vključeno v ves sistem izobraževanja ter sodelovanje z lokalno skupnostjo za ureditev bivalnih razmer v naseljih.

Romski otroci z neurejenim statusom v Sloveniji so najbolj diskriminirani na področju zagotovljanja osnovne izobrazbe. Dva takšna primera sta S.H. (13) in S.H. (15), prosilca za azil iz Srbije, ki sta prišla s starši v Slovenijo leta 1992. Nobena osnovna šola v Ljubljani ju ni hotela sprejeti, kljub temu da sta njuna starša prosila šolske oblasti na OŠ Boris Kidrič v Ljubljani, da njuna otroka tam obiskujeta pouk. Šolske oblasti so odgovorile, da jih je Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport obvestilo, da omenjena romska otroka nista upravičena do izobraževanja, ker nimata legalnega statusa. Šele nedavno, s pridobitvijo statusa prosilcev za azil, so jim šolske oblasti predložile, da lahko obiskujeta večerno osnovno šolo.

Potrebno je izpostaviti tudi primere romskih otrok s Kosova, ki so izgubili status oseb z začasnim zatočiščem maja 2000 in ki so posledično izključeni iz osnovnošolskega izobraževanja, kljub temu da 1. odstavek 22. člena Konvencije o statusu beguncev iz leta 1951 zagotavlja, da bodo "glede osnovnega izobraževanja države pogodbenice begunce obravnavale enako kot svoje državljane."

Takšen primer predstavljajo štirje romski šoloobvezni otroci (E.A. (7); S.A. (11); E.A. (14); A.A. (15)), ki jih je avtorica poročila srečala med terensko raziskavo v Mariboru maja 2003. Leta 1999 je družina (5 otrok in starši) iz Kosovske Mitrovice prišla v Slovenijo, kjer so dobili status oseb z začasnim zatočiščem. Ob koncu vojne na Kosovu, je cela družina izgubila ta status in s tem tudi vse pravice, vključno s pravico do osnovnošolskega izobraževanja, socialne varnosti, zdravstvenega varstva itd.

V skladu z vsem zgoraj naštetim sodelujoče organizacije predlagamo:
* romski otroci naj bodo vključeni v oddelke skupaj z ostalimi že na začetku šolanja,
* postopno naj se odpravijo ločeni oddelki brez izjem,
* v devetletnem programu OŠ je nivojski pouk in zunanja diferenciacija pri pouku matematike, slovenskega jezika in tujega jezika, zato ločevanje romskih otrok od ostalih za pouk slovenskega jezika in matematike ni smiselno ter je v nasprotju z zahtevo, da tudi za romske otroke veljajo minimalni standardi znanja kot za ostale učence.
* individualizirani načrti dela morajo biti pripravljeni za vsakega učenca. Država mora poskrbeti za izobraževanje učiteljev o tem kako pripraviti individualizirane načrte dela.
* romskim otrokom je porebno zagotoviti učenje romskega jezika in njihove kulture v okviru rednih ur.
* vzgojiteljica oziroma drugi učitelj v prvem razredu devetletke, kjer je več kot pet romskih otrok, naj bo Rom ali nekdo, ki mu otroci zaupajo,
* po priporočilu Zavoda RS za šolstvo, bi lahko tako kot na Češkem v vrtcih z romskimi otroki, imeli romskega asistenta,
* poskrbeti, da bi čimveč romskih mladostnikov nadaljevalo izobraževanje z ustreznimi štipendijami in spodbudami tistim, ki bodo mlade izobražene Rome zaposlovali,
* vpeljava novih metod in oblik dela, s sodelovalnim učenjem, bi se romski otroci lahko bolje učili slovenskega jezika od svojih vrstnikov,
spremljanje in nadzor nad tem, kaj se dogaja v šolah glede poučevanja romskih otrok, jasna in obvezujoča navodila za vse, že sedaj pa je potreben nadzor nad trenutnimi ločenimi oddelki, različnimi projekti integracije romskih otrok v oddelke skupaj z ostalimi otroki, nad nasiljem nad romskimi otroki tako s strani vrstnikov kot učiteljev, itd.


iii. Ločevanje romskih otrok od staršev

Kljub temu da je Slovenija dala rezervacijo na 1. odstavek 9. člena KOP, je potrebno izpostaviti, da so romski otroci pogosto ločeni od svojih staršev. Tak primer je 31-letni Rom S.F., čigar otroka H.F. (12) je Center za socialno delo ob rojstvu dal v rejo. Ker je S.F. brez urejenega statusa in brez dokumentov, ne sme obiskovati svojega otroka, ker so mu uslužbenci na Centru za socialno delo zagrozili, da bodo poklicali policijo, če se približa otroku.

3. Otroci, ki pripadajo etničnim manjšinam (30. člen KOP)


V svojem prvem poročilu o Sloveniji je Odbor ZN za otrokove pravice izrazil zaskrbljenost, ker "...družba ni dovolj senzitivna za potrebe in situacijo posebej ranljivih otrok, kot so romski otroci."23 Odbor je priporočil, da Slovenija "...sprejme vse potrebne ukrepe za vzdrževanje in krepitev polnega uživanja pravic, še posebej z vidika zagotavitve maksimalne alokacije

razpoložljivih sredstev za uresničevanje ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic skladno z načeli nediskriminacije in otrokove koristi."

Slovenija je naredila zelo malo na tem področju, če posebej kar se tiče zagotovitve kulturnih pravic iz 30. člena KOP.

Kot je že omenjeno, Slovenija razlikuje med "avtohtonimi" (avtohtoni Romi, Madžari in Italijani) in "neavtohtonimi" etničnimi manjšinami (Albanci, Bošnjaki, Hrvati, Srbi, Makedonci itd.)25. Rezultat takšnega razlikovanja je nastanek znatne vrzeli med deklariranimi standardi za varstvo manjšin in dejanskim položajem manjšin, ki živijo v Sloveniji, kar konstituira diskriminacijo, prepovedano v 2. členu KOP in kršitev 30. člena KOP, ki zagotavlja kulturne pravice otrok, ki pripadajo etničnim manjšinam.

Ustava in manjšinska zakonodaja zagotavljata široko manjšinsko zaščito italijanski in madžarski narodnostni skupnosti. Romi so v primerjavi z njimi v neenakem položaju. Pravice italijanske in madžarske skupnosti ureja 37 zakonov, romska vprašanja pa so tema le sedmih področnih zakonov. Slovenija je ratificirala Okvirno konvencijo za varstvo narodnostnih manjšin (Framework Convention for the Protection of National Minorities – FCNM) in Evropsko listino za regionalne in manjšinske jezike (European Charter for Regional or Minority Languages – ECRML), vendar je v deklaracijah, ki ju je deponirala ob ratifikaciji, omejila aplikacijo obeh mednarodnih instrumentov za varstvo manjšin le na italijansko in madžarsko narodnostno manjšino in na avtohtono romsko skupnost. Vendar celo avtohtona romska skupnost ne uživa enake stopnje zaščite kot italijanska in madžarska manjšina. V svojem poročilu o uresničevanju FCNM slovenska vlada to utemeljuje, da "zaradi specifične situacije, v kateri se nahaja romska skupnost... se ne more uporabiti isti kriterij manjšinskega varstva kot za ostali dve avtohtoni etnični skupnosti."26

8. člen Zakona o osnovni šoli27 omogoča, da se "za otroke slovenskih državljanov, ki prebivajo v Republiki Sloveniji in katerih materni jezik ni slovenski jezik, v skladu z mednarodnimi pogodbami organizira pouk njihovega maternega jezika in kulture, lahko pa se dodatno organizira tudi pouk slovenskega jezika."

V skladu s Poročilom slovenske vlade o ureničevanju FCNM iz leta 2000, je bilo v šolskem letu 1999/2000 omogočeno le učenje makedonskega, albanskega in arabskega jezika. Poučevanje makedonskega jezika je bilo organizirano v Ljubljani (12 učencev), Kranju (28 učencev), Jesenicah (12 učencev) in Celju (10 učencev), albanskega jezika v Ljubljani (12 učencev) in arabskega jezika v Ljubljani (15 učencev).28

Otroci, ki pripadajo najštevilčnejšim etničnim, verskim ali jezikovnim manjšinam (to so Bošnjaki, Hrvati in Srbi) nimajo možnosti učiti se maternega jezika in o svojih specifičnih kulturah, kar je nujno za ohranitev njihove etnične, verske ali jezikovne identitete. To je v očitnem nasprotju z 2. in 30. členom členom KOP, ki prepoveduje diskriminacijo na kakršnikoli podlagi.


VIR

Naša paralelka je bila pred kratkim na ogledu nekega romskega naselja oz. njihovih znamenitosti in so nam ljudje tam sami rekli, da pač (mogoče so samo ti bli takšni) njim ni všeč, da jih kličemo romi, da so oni cigani in da jih naj tudi tako kličemo, ker so povsod po svetu tako oz. pod tem imenom "znani".

MI O ROMIH - Diskriminatorski diskurz v medijih v Sloveniji

POVZETEK
Mediji imajo danes osrednjo vlogo pri postavljanju kazala pomembnosti tem, o katerih poteka javna razprava, tem, o katerih razmišljajo in se pogovarjajo ljudje. Z izbiro teme, virov, žanrske predstavitve, jezika in stila vsak dan konstruirajo in reproducirajo predstavo o nas kot pripadnikih večinskega naroda in o njih; kot pripadnikih manjšine. Občinstvu ponujajo le nekatere kulturne vzorce, jim dodajajo nove pomene in jih delajo zdravorazumske, obče veljavne in edino pravilne.
V tej študiji se osredotočamo na poročanje slovenskih medijev jeseni 1997, ko so vaščani Malin z vaškimi stražami; preprečili naselitev romske družine, ki je tam kupila hišo. Prevladujoči ton poročanja bi lahko označili z eno samo besedo - problemi. Še več, o Romih se ne govori drugače kakor o "romskem vprašanju", "romskem problemu", "romski problematiki". Mediji se s težavami Romov ne ukvarjajo, razen kadar te prerastejo v konflikt, ki lahko prizadene tudi večinsko populacijo. Pri 131 analiziranih časopisnih, televizijskih in radijskih prispevkih samo v enem primeru ne velja hipoteza, da mediji o etničnih manjšinah poročajo le takrat, kadar so vpletene v konflikte.
Novinarsko poročanje o Romih izhaja iz predpostavke, da so Romi drugačni od "nas". Njihova drugačnost je tako samoumevna in dokončna, da je ni treba niti posebej pojasnjevati.
S posebnimi tehnikami sterotipizacije in posploševanja se mediji v poročanju osredotočajo na posamezne "negativne značilnosti" Romov, kakršne so kulturna različnost, deviantnost in ogrožanje večinskega prebivalstva.

Tematsko bi jih lahko razdelili na tri skupine:
1. Romi so akterji negativno ovrednotenih dejanj (kriminal), ki pomenijo grožnjo družbenemu redu. Tako so Romi predstavljeni kot agresivni in nevarni. Prevladujoča kategorizacija novinarskega poročanja je trditev, da Romi (po svoji naravi) kradejo.
2. Romi ogrožajo naše družbenoekonomske interese in pomenijo grožnjo ekonomskemu redu. So nedelavni in leni in živijo od socialne pomoči (ki naj bi bila po prepričanju večinskega prebivalstva višja od zaslužkov, ki bi jih dobili, če bi delali).
3. Romi imajo drugačno kulturo, mentaliteto in obnašanje, ki ni v skladu z normami večinskega prebivalstva in kot tako pomeni grožnjo našemu kulturnemu redu. Tako se Romi od večinskega prebivalstva razlikujejo po videzu (barvi kože), imajo drugačno kulturo, vrednote in navade, so neprilagodljivi in imajo previsoko nataliteto.

Takšna medijsko (po)ustvarjena podoba Romov je tako močna, da Romi v analiziranih prispevkih le izjemoma nastopajo kot konkretni posamezniki, pač pa novinarska presoja njihovih dejanj temelji na lastnostih, ki jih Romom na splošno pripisuje večina. Na ta način mediji občinstvu preprečujejo, da bi se identificiralo z romskim akterjem v prispevku in podvomilo o jasni sliki delitve na dobre Slovence in slabe Rome.
Pri poročanju o etničnih dogodkih je moč medijev še toliko večja, ker primanjkuje alternativnih virov informacij. Kot primer posebne oblike komunikacijske deprivilegiranosti temelji medijsko poročanje o manjšinah izključ no na navajanju virov večinskega prebivalstva, kar je potrdila tudi ta študija. Hkrati s prostorsko, ekonomsko, kulturno in socialno getoizacijo manjšine poteka tako še posebna oblika medijske izključitve in osamitve.

Brane2 - prav Janeza in Micko naj bi najbolj skrbelo. Dokler državne institucije, mediji in mi navadni Janazi in Micke na forumih, del državljanom ne priznavamo enakovrednosti na podlagi stereotipov... bo ta del državljanov vedno prisiljen živeti točno tako, kot jih silimo: na robu.

Tudi Adolf Hitler je trobil leta 30 letih prejšnjega stoletja, da so vsi židje zalega in golazen, ki si je prisvojila zdravniška in odvetniška delovna mesta. Pri tem seveda ni omenjal, da jim na drugih delovnih mestih tako niso pustili delati že nekaj prejšnjih stoletij.

Začelo se je z židi, nato z romi, potem smo bili na vrsti slovani in ostale nečiste rase in na koncu bi se pospravilo še vse ne arijske ljudi.

Slovenci očitno nimamo židov in smo začeli kar s cigani. Kdo je naslednji?
Seveda, slovani. Čefurji...
Bo že kakšen doktor dopovedal, da smo Veneti in ne slovani... čista kri je pa le pomembna.

Zgodovina se ponavlja.

Slovenci očitno nimamo židov in smo začeli kar s cigani. Kdo je naslednji?
Seveda, slovani. Čefurji...

primerjat hitlerja in nas je mal bolano...pomoje mi ni treba razlagat zakaj

jest mislm da bi mogl met cigani enake pravice in dolžnosti kot mi...uporabljajo naj isti jezik, hodijo naj v službo, dobivajo naj socialno podporo, za krajo naj bodo kaznovani, itd

...zdej če bi cigani radi živeli na svoj način, pol lahko tud jest, ker drugač je to diskriminacija mene...al se bomo vsi prilagajal zakonom al pa noben

Zlorabljajo jih tudi za beracanje. Pozimi sem vsak dan videl eno ciganko, ko je prosial za denar, v rokah pa imela otroka, starega 1-2 leti, napol oblecenega, pa prosila, da bo imela denar za otroka oblecit.
P.S. Ljudje so ji dajali denar, otrok pa nikoli ni bil bolj toplo oblecen.
Kje je tu socialna? Ne, oni pridejo tezit rajsi takrat, ko kdo slisi da se otrok malo prevec dere pri sosedu, pa poklice socialno, da tam otroka pretepajo.

Mah jebat ga , zame se enakost neha , ko začnejo streljat v tvoji blizini.
Osebno doživel od romov al pa ciganov v vojski v novem mestu. Z druge strani žice so ne redko letele krogle proti straži, pa tudi okna so pokala. Policija pa nikoli ničesar našla. kljub opisom kavbojev so ti zganjali dokaj reden variete. mogoče je kdo za nestrpnost kriv sam ?

Na Rogozi, blizu mene obstaja ena gostilna. 10m od gostilne so se naselili cigani. Čez pol leta so imeli sigani na svojem dvorišču dva velika kupa železja. Nastalo je kr novo smetišče. No, ker je parkirišče od gostilne blizu njihovemu domu, so cigani začeli parkirat na tem parkirišču. Po prošnji lastnikov da se to ne zgodi več, so se začele pojavljati praske in črte na avtomobilih gostov. Po prihodu policije je bilo še hujše. Trije ciganski kombiji so se postavili na parkirišče in so pretovarjali neko robo. Na koncu so lastniki popustili, cigani so jih začuda pustili na miru, ampak še vedno prihajajo mali cigančki v gostilno in če ne dobijo soka ne grejo ven. Toliko o tem, kako so cigani bogi.

Aja, če kdo pozna Panonsko ulico na Teznu bo vedel o čem govorim. Pride kareta, istočasno je okoli nje okrog 40 ciganov, ti začnejo zibat kareto, kareta se odpelje.