Dinamika dela in predvsem izplen sta precej drugačna. Nova raziskava je potrdila številna opažanja, ki so se o teh razlikah izoblikovala v skupnosti. Doktorski študentje, ki so delali v velikih skupinah, bodo z večjo verjetnostjo zapustili akademski svet in nadaljevali v drugih karierah. A kdor je ostal, bo imel v povprečju boljšo kariero kot kolegi, ki so začeli v manjših raziskovalnih skupinah.
Raziskovalci so v najnovejši raziskavi analizirali akademsko držinsko drevo z orodjem Academic Family Tree. V njem so podatki o raziskovalcih, njihovih mentorjih in študentih za več kot 50 različnih ved. Z orodjem OpenAlex pa so analizirali objave in citiranost. Rezultati so bili precej pričakovani.
Večje skupine objavijo več člankov, tako v absolutnem številu kot relativnem, njihova dela pa so bolje citirana in ugledneje objavljena. Vse to prispeva k prestižu članov teh skupin, ki se seveda pretaka tudi na študente. Raziskava pa tudi kaže, da je število člankov s prvim avtorstvom, ki jih objavijo doktorski študentje, precej dober indic o njihovi nadaljnji poti v akademski znanosti. Kdor je objavljal več, bo bolj verjetno ostal. To ni zelo presenetljivo, saj je celoten sistem ustvarjen tako, da favorizira plodne raziskovalce in nagrajuje število objav in citatov.
Prav tako so razlike v delu in dinamiki tudi kvantitativne. V manjših skupinah morajo doktorski študentje pogosto opravljati več različnih nalog, od načrtovanja raziskave in celotne analize do pisanja člankov. V večjih skupinah je specializacije več, administrativnih zadolžitev pa imajo študentje pogosto manj. S tem se lahko bolj osredotočijo na striktno raziskovalno delo v najožjem pomenu besede (izvajanje eksperimentov v laboratoriju), kar vpliva na njihove metrike, a po drugi strani zamudijo priložnosti za pridobivanje drugih kompetenc, ki so v nadaljevanju znanstvenih karier zelo pomembne. Še vedno pa je za uspeh v akademskem svetu poleg trdega dela potrebno tudi precej sreče, saj trdo dela več ljudi, kot pa jim na koncu uspe.