vir: IEEE Spectrum
Microsoftovi naočniki za obogateno resničnost (AR) Hololens se že pridoma uporabljajo v nekaterih industrijskih panogah, med drugim pri sestavljanju vesoljskega plovila Orion. Optimistične napovedi rade slikajo kirurge, ki z njihovo pomočjo izvajajo operacije po navodilih od drugod, ki jih drugače ne bi zmogli. Toda izsledki raziskovalcev z Univerze v Pisi nakazujejo, da velja umiriti konje, saj mora ta sorta AR na poti do tovrstne uporabe še preseči resne tehnološke ovire.
Italijane je zanimalo, kako se pri zelo finih opravilih, kjer šteje vsak milimeter, odreže specifična vrsta obogatene resničnosti, ki jo uporablja Hololens - optical see-through (OST) AR. Se pravi; kjer uporabnik vidi navidezne objekte, poveznjene na realno sliko sveta, ki prihaja neposredno v oko. Takšna sorta AR odlično funkcionira, ko so virtualni dodatki na razdaljah nekaj metrov ali več in ni zahtevana zelo visoka stopnja natančnosti. Eksperiment v Pisi pa je testnim osebam naložil, naj s stvarnim pisalom na papirju rišejo vzorce, kakršne jim je sugeriral Hololens. Skratka, šlo je za zelo bližinsko in natančno dejavnost. Rezultati so pokazali, da je bilo odstopanje od ideala pri rabi naočnikov nekajkrat večje kot v režimu brez njih, pri čemer se ljudje napak sploh niso posebno zavedali (kar v kirurgiji res ne bi bilo spodbudno).
Težave so posledica dejstva, da se človeško oko ne more hkrati zanesljivo fokusirati na predmete v stvarnosti in tiste, narisane čeznjo, kar pomeni, da jih preproste nadgradnje naočnikov ne bodo odpravile. Ker so bile napake ranga treh milimetrov in več, so koristi pri operativnih posegih omejene na zgolj splošnejše napotke kirurgu. Seveda pa OST ni edini način AR, ki ga poznamo, in Italijani se bodo v naslednjem koraku lotili sistemov, ki združujejo virtualno sliko s posnetkom kamer (VST - video see-through), kar denimo uporabljajo naočniki za navidezno resničnost. Domneva se, da bodo opisani problemi tam manj izraziti.