vir: Nature
Umiki člankov se zgodijo iz več razlogov, med katerimi namerna prevara ni najpogostejši, dasiravno ravno ti primeri polnijo časopise. A končna sodba je enaka: članek je umaknjen, kadar mu ni več možno zaupati. Založniki članka običajno ne izbrišejo, temveč ga opremijo z velikimi oznakami, da je umaknjen.
Sci-Hub deluje nekoliko drugače. Na drugi strani je velikanska baza, v kateri so shranjene kopije člankov. Kadar od Sci-Huba zahtevamo kakšen članek, bo algoritem najprej preveril, ali ga je že kdo zahteval. V takem primeru bo Sci-Hub imel svojo kopijo, ki jo bo postregel. Šele če članka nima v bazi, bo uporabil kakšnega izmed stotin nezakonito zbranih prijavnih podatkov in ga prenesel z založnikove spletne strani ter mimogrede shranil v svojo bazo.
Umaknjeni članki zato ostanejo dostopni, ker so bili večinoma v bazo preneseni pred umikom, Sci-Hub pa kasneje ne preverja več statusa. Raziskovalci iz Indije so preverili, kako pogosto se to zgodi. Izbrskali so seznam 17.000 umaknjenih člankov in jih poiskali na Sci-Hubu. V 85 odstotkih primerov je bil originalni članek dostopen na Sci-Hubu, ne da bi imel kakršnokoli oznako o umiku. Dostopnost velja pohvaliti, nekritične strežbe pa ne.
Podobno velja tudi za manjše tehnične popravke, ki so včasih dodani člankom. Tudi te Sci-Hub večidel prezre. Od kar obstaja sistem Crossmark, je enostavno pridobiti svežo kopijo članka. Tudi Sci-Hub bi moral to vsaj občasno storiti.
