Mo Jan je Zahodnjakom relativno neznano ime. Razlog ne tiči v psevdonimu, saj tudi njegovo pravo ime, ki je Guan Moje, pozna bolj malo Evropejcev. Rodil se je leta 1955 kot sin dveh kmetov v provinci Šangdon na severovzhodu države. Šolanje je končal pri dvanajstih letih med kulturno revolucijo in delal sprva v kmetijstvu, kasneje pa v tovarnah, dokler se ni pridružil vojski. Šele tedaj je začel študirati literaturo in pisati. Njegova prva novela je bila objavljena leta 1981, večji uspeh pa je dosegel leta 1986 z delom Steklena redkev. V nadaljnjih delih navdih jemlje iz otroštva in mladosti, ki ju je preživel v revnem Šangdongu, in se dotika aktualnih tem in vprašanj. Sporno politiko enega otroka je obdelal v romanu Wa iz leta 2009, spremembe zaradi nove republike pa v romanu Življenje in smrt me izčrpavata iz leta 2006. Smrt v sandalovini, 2004, je pričevanje o krutosti na Kitajskem. V slovenščino ni prevedeno nobeno njegovo delo z izjemo kratke zgodbe Zdravilo, ki je izšla v kitajski antologiji.
Ves čas je spretno krmaril med dovoljenim in nedovoljenim, tako da so oblasti njegovo pisanje s stisnjenimi zobmi tolerirale. Satira in domišlja sta ga obvarovali pred hudimi kaznimi, čeprav je moral večkrat na zagovor in so nekaj njegovih del umaknili iz prodaje. Prav dobro krmarjenje mu očitajo nasprotniki, ki so v tednih pred razglasitvijo protestirali, da ima Mo predobre odnose z režimom. Mo Jan je namreč dobil tudi državno literarno nagrado, hkrati pa je eden izmed sto umetnikov, ki so na roke prepisali sloviti govor, ki ga je imel Mao Cetung leta 1942.
Mo je prvi na Kitajskem živeči pisatelj, ki je prejel to prestižno odlikovanje. Pred njim je nagrado za književnost sicer dobil tudi Gao Xingjian, a slednji živi v Franciji in ima tudi tamkajšnje državljanstvo. Nagrada za literaturo sicer ni tako politično nabita kakor nagrada za mir, ki jo je leta 2010 prejel kitajski oporečnik Liu Šjaobo, a ima vseeno pomembne konotacije. Kakorkoli, doslej so bile podeljene 104 Nobelove nagrade za književnost. Od 108 prejemnikov sta jo dva zavrnila, in sicer Boris Pasternak leta 1958 zaradi pritiskov sovjetskih oblasti ter Jean Paul Sartre, ki jo je odklonil na podlagi lastnih principov ("pisatelj ne sme postati inštitucija").
