Schneier.com - Kot poročajo pri ameriški nevladni organizaciji ACLU je seznam teroristov, tim. terrorist watch list, ki ga vzdržuje ameriška administracija dosegel številko milijon zapisov. Na seznamu je sicer "le" 400.000 oseb (95 odstotkov jih je Neameričanov), nekatere osebe pa imajo več imen zato je zapisov o teroristih kar milijon. Po drugi strani pa so na seznamu tudi nekatera zelo splošna imena, ki so v ZDA zelo pogosta.

Nekatere osebe na seznamu bi sicer lahko šteli med navadne teroriste, npr. Nelsona Mandelo ali demokratskega senatorja Edwarda Kennedya, nekateri pa so očitno še posebej nevarni, saj se njihova imena na seznamu nahajajo celo po njihovi smrti. Tako se ameriška administracija očitno boji ponovne ugrabitve letal, saj je na seznam uvrstila tudi že umrle ugrabitelje letal iz 11. septembra 2001, iz onostranstva pa se utegne vrniti tudi Saddam Hussein, zato je vsekakor prav, da je na seznamu tudi njegovo ime.

Kljub obsežnemu seznamu pa ima administracija še precej dela, saj na...

Slo-Tech - Vzemimo, da ste vojak in vas poveljnik pošlje na samomorilsko nalogo. Ker veste, da bi bilo ubogati ukaz racionalno gledano popolnoma nesmiselno, se poskusite nalogi izogniti tako, da se naredite norega. Ker je vaše dejanje racionalno (narediti se norega, da ne bi bilo treba iti na samomorilsko nalogo), vas spregledajo, ugotovijo, da ste normalni, in vas pošljejo v pogubo. Edini način, s katerim bi lahko dokazali, da ste zares nori, je ta, da greste v svojo brezumno nalogo – prostovoljno.

To je, na kratko, kavelj 22: trenutek, ko zdrava pamet odpove in se vključi vojaška (ali katera koli) birokratska logika, posameznik pa se znajde pred paradoksalno ne-izbiro, iz katere ni izhoda.

S takimi izbirami se je ukvarjal ameriški pisatelj Joseph Heller, ki je v istoimenskem romanu (Catch-22) opisal vojne prigode stotnika Johna Yossariana, pilota bombnika B-25. Heller je zavezniško izkrcanje na Siciliji proti koncu druge svetovne vojne uporabil za razpletanje številnih absurdnih zgodb,...

Slo-Tech - Med temeljna družboslovna dela, zagotovo sodi tudi delo, "Družbena pogodba in načela političnega prava", ki ga je spisal J.J. Rousseau.

O družbeni pogodbi se dandanes govori več, kot se je morda kadarkoli v preteklosti, čeprav ni nastala takrat, ko jo je J.J. Rousseau. spisal. Družbena pogodba je nastala je že zdavnaj prej. J.J. Rousseau jo je le analiziral.
Kratek povzetek, tega izjemnega dela, bom poskušal na kratko osvetliti v nadaljevanju.


V naravi človeka je, da je svoboden ali vsaj hoče biti svoboden. Kakor hitro je človek sposoben sam odločati o sredstvih, ki so mu na razpolago, je njegov prvi in najvišji zakon skrb zase in do samega sebe. To svojo skrb, ali egoizem, če hočete, lahko navzven uveljavlja le s silo, tako da je gospodar. Gospodar samemu sebi in drugim. Gospodar pa je le, če silo spremeni v pravico in pokorščino v dolžnost. Problem (ali sreča) je le v tem, da ni nikoli nihče dovolj močan, da bi lahko ostal za vedno gospodar. Ko se torej sila in gospostvo na...

Slo-Tech - Devetdeseta leta prejšnjega stoletja so v filmski svet prinesla nekaj nenavadnih likov -- skrajne negativce, ki so jih režiserji s pomočjo humorja in visoke kulture prikazali kot nadvse simpatične možakarje. Tarantinovi morilci iz Šunda ali kultivirani ljudožerec Dr. Hannibal Lecter med ubijanjem citirajo Biblijo, si privoščijo kozarček izbranega chiantija in s svojimi žrtvami krešejo duhovite dialoge. Estetizacija nasilju odvzame ostrino in ga naredi skoraj sprejemljivega, lepim, izobraženim in poduhovljenim likom pa ljudje bistveno raje odpuščajo kot tistim, ki jih je narava kaznovala z obrazom prestopnika.

Tudi Aleks, glavni junak Burgessovega romana Peklenska pomaranča (1962) je »lep« petnajstletnik. Ko se svojo tolpo klati po neimenovanem nočnem mestu, z baletnim korakom obrca brezdomca, posili neznanko na njenem domu in ubije starko, v ušesih pa mu poplesavajo takti klasične (predvsem Beethovnove) glasbe. Svojih dejanj nikoli ne pojasnjuje ali jih opravičuje, »ultra...

Slo-Tech - Letalo strmoglavi na samotnem otoku, daleč od prometnih ladijskih poti. Preživeli se morajo znajti sami, saj v letalskih razbitinah ne najdejo prav dosti uporabnega. Otok se zdi prijazen in neobljuden, a v grozečih nočnih sencah nekdo že kmalu opazi "pošast". Med prebivalci otoka se vse bolj izražajo njihove osebnostne razlike, razvijejo se boj za prevlado, hrano in vodo, življenje preživelih začnejo greniti nesložnosti in spletke. Postopoma se razdelijo na dve skupini, odnosi se vse bolj zaostrujejo, kmalu pade prva žrtev.

Če bi začeli v domačih branjih predstavljati tudi filme in nanizanke, bi lahko kdo upravičeno pomislil, da opisujemo znano ameriško televizijsko nanizanko Lost. Vendar pa je zelo podoben zaplet (preživelih na samotnem otoku) že leta 1954 uporabil britanski pisatelj William Golding v svojem najbolj znanem romanu Gospodar muh. V glavne vloge je postavil 6-12 let stare dečke, ki naj bi jih med drugo svetovno vojno hoteli njihovi starši nekam evakuirati (kritiki...

Slo-Tech - "Pravni sistem bolj ščiti kriminalce kot žrtve!"

Pogosto slišan očitek, ki želi z lahkotnim zamahom javne zgroženosti odpraviti kavtele kazenskega postopka, kakršne so se izoblikovale v zadnjih stoletjih. Protislovje, ki spregleda, da žrtve ex post facto zaščita ne more več ubraniti pred storjenim zlom, domnevnemu - gotovemu! - storilcu pa ne nudi možnosti zagovora. Saj je vsakomur jasno, kaj se je zgodilo!

Kafka sledi javnemu instinktu in načrtno spodkoplje načela sodobnega kazenskega postopka. Obdrži formalne pravice, a jih vsebinsko izprazni in razvrednoti.

Gospod K. se tako zjutraj zbudi v stanovanju, polnem nekakšnih uradnikov. Ugotovi, da se proti njem vodi postopek. Ima pravico do obrambe - a ne ve (in ne sme izvedeti), česa je obtožen. Velja domneva nedolžnosti -- a ob obrnjenem dokaznem bremenu že zgolj to, da teče postopek, pomeni, da je itak kriv. (Ako bi bil oproščen, pa to seveda še ne pomeni, da očitanega dejansko ni storil!) Pozvan je na zaslišanje - a ga ne obveste,...

Slo-Tech - Italiji se je godilo petnajsto stoletje. Vladarje so odločale kupice strupa in zarotniška bodala, grešni katoliški papeži so se bili pripravljeni spečati celo s turškim sultanom, če jim je to koristilo pri utrjevanju oblasti. Prostitutke so na svoje stranke čakale pred spovednicami velikih katedral, najemniške vojske pa so med kratkimi prekinitvami med eno in drugo vojno ropale civilno prebivalstvo in prežale na ženski plen.

Prav trohnoba poznega srednjega veka je v zgodnjem 16. stoletju prepričala Firenčana Niccola Machiavellija, da je treba začeti o državi in vladanju razmišljati manj idealistično kot so to počeli grški filozofi, predvsem Platon. »Zavedam se, da so o vodenju države pisali že mnogi pred mano,« prizna v svojem Vladarju (Il Principe, 1513), ampak doda, da pri tem niso nikoli izhajali iz dejanskega stanja. »Zamišljali so si republike in monarhije, ki niso nikoli obstajale, za katere ni nihče slišal ali jih videl. Med tem, kako bi se moralo živeti in vsakodnevno...