Prvi računalniki v Sloveniji, 10b.del - prvi procesni računalniki

Računalniški muzej -

Na začetku sedemdestih je imel vodilno vlogo pri izvedbi procesnih sistemov v Jugoslaviji Iskrin Zavod za avtomatizacijo(ZZA). Ker ni bilo pričakovati večje serijske proizvodnje, so se po zgledu iz tujine odločili za izvedbo procesnih sistemov s standardnimi mini računalniki DEC PDP. Ti so bili zelo prilagodljivi, enostavni za programiranje in cenovno dostopni. Tudi drugje so se izkazali kot idealni za takšno uporabo, serija mini računalnikov PDP-11 pa je v sedemdesetih postala ena izmed najbolj uspešnih v zgodovini računalništva z več kot pol milijona prodanimi enotami. Na osnovi mini računalnikov DEC PDP-8/L in PDP-11 so v Iskra ZZA razvili univerzalen sistem za kontrolo manjših in srednjih procesov, predvidoma za uporabo v elektroenergetiki, naftni industriji, prometu in drugi industriji. Za vodenje bolj zahtevnih procesov so predvideli uporabo večjih mini računalnikov DEC PDP-15, CDC 1700 ali pa posebnih procesnih računalnikov IBM System 7 v povezavi z velikimi računalniki IBM. Takšne sisteme so do leta 1972 uvedli že po celotni Jugoslaviji, pri nas pa v Elektro Ljubljana, Maribor, Celje in Kranj. Še posebej pomembni so bili procesni računalniki v tem času namreč pri upravljanju elektroenergetskih naprav, kjer so s prihranki lahko povečali konkurenčnost domačih podjetij in so prinesli tudi delno rešitev energetske krize sedemdesetih. To so bili po dostopnih podatkih eni izmed prvih procesnih računalnikov te vrste pri nas.

Drugo pomembno področje za uvajanje procesnih računalnikov so bile v tem času tudi telekomunikacije. Pri nas je Iskra leta 1973 v Mostah zgradila oziroma vključila v omrežje prvo elektronsko telefonsko centralo izdelano po licenci Metancont 10C belgijske podružnice BTM(Bell telephone manufacturing). Centralo sta upravljala dva njihova procesna računalnika ITT-1600 in ITT-3200 posebej prilagojena za vodenje procesov v telekomunikacijskih sistemih in sestavljena iz več tisoč modulov izdelanih v tehnologiji tretje generacije. Do leta 1975 je bilo v Jugoslaviji zgrajenih še 13 takšnih central, v Iskra Telematika pa so s pomočjo Inštituta Jožef Stefan osvojili tudi njihovo celotno proizvodnjo in lastne postopke za njihovo preizkušanje in programiranje. Narejen je bil poseben diagnostični vmesnik in računalniški program za računalnik CDC 1700, s katerim so izvajalo avtomatično preizkušanje. Program za odkrivanje napak na vezjih je po natančno predpisanem vzorcu na konektorju s 128 kontakti preverjal odgovore na približno 300 različnih kombinacij logičnih vrednosti. S tem so bili takrat v Iskra Telematika postavljeni temelji za razvoj lastne domače proizvodnje računalniških sistemov, nastale pa so tudi prve programerske ekipe, ki so skrbele za opremo in delovanje teh central. Programska oprema je omogočala celotno upravljanje s telefonskimi signali in krmiljenje delovnih organov centrale, nudila pa je tudi dodatne administrativne funkcije. Leta 1977 je iz tega izšel oddelek Iskra Računalniki, ki je v novi tovarni na Laborah med drugim sprva izdeloval prav te procesne računalnike ITT-1600 in ITT-3200.

Tudi en izmed prvih primerov uporabe procesnega računalnika v domačem industrijskem obratu je ravno v Iskra Telematika. Potem ko so leta 1971 v Iskri pridobili licenco za izdelavo elektronskih telefonskih central Metacont 10C, je bil predviden nov način spajanja žic po metodi ovijanja. Nova metoda je v primerjavi z lotanjem že sama po sebi prinesla do 35% prihranek časa, vendar pa so bile zaradi izredno velikega števila kontaktov in njihove kompleksne razporeditve napake pri obeh metodah zelo pogoste. To je pomenilo dolgotrajno preizkušanje in iskanje napak. Za rešitev tega problema so se odločili za avtomatizacijo postopka ožičenja in razvoj krmilnega sistema na podlagi mini računalnika DEC PDP-8e. Ta je prek vmesnika premikal koračne motorje pozicionirne naprave, obenem pa signaliziral operaterju v primeru, da je bilo potrebno njegovo posredovanje. Program je prek tabele z zaporedjem vezav, koordinat, pomikov in drugih parametrov avtomatsko krmilil postopek celotnega ožičenja. Programiranje je potekalo večinoma v višjem jeziku Algol in zbirnem jeziku. Program je upošteval tudi morebitne motnje v postopku in prikazoval sprotni potek izvajanja na diagramu. Prvi prototip takšne krmilne naprave so začeli uporabljati že leta 1974. Naprava je hkrati lahko upravljala štiri postopke za avtomatično ožičevanje, napake, ki so v preteklosti predstavljale izredno velik problem, pa je v celoti odpravila.

Kot prvi med metalurškimi obrati pri nas so leta 1976 namestili sistem procesnih računalnikov DEC PDP-11 v Železarni Ravne. Njihov osrednji procesni računalnik DEC PDP-11/40 je vodil taljenje v elektro obločni peči po optimalni praktično potrjeni poti s tem da je uravnaval moč peči preko industrijskih vmesnikov in servo motorjev. Julija 1977 so procesni računalnik praktično uporabljali že v obeh jeklarnah na štirih obločnih pečeh. Dva procesna računalnika DEC PDP-11/05 so obenem namestili v kemijskem laboratoriju železarne, kjer sta skrbela za hiter in točen izračun kemijske sestave vzorcev jekla. Uporabljali so jih tudi pri raziskavah novih vrst jekla. Namestili pa so še tretji procesni računalnik DEC PDP 11/40 za kontrolo in vodenje porabe razpoložljive električne energije v železarni, s čimer so dosegli njeno enakomernejšo in varčnejšo uporabo. V razmeroma kratkem času se je v Železrani Ravne pokazala učinkovitost uporabe teh procesnih sistemov. Doseženo je bilo znatno znižanje materialnih stroškov, povečana pa enakomernost končne kemijske sestave jekla in znižan odstotek kemijsko zgrešenih šarž. Na njihov glavni procesni računalnik se je leta 1981 prek telefonske linije povezala tudi Železarna Štore.