Prvi računalniki v Sloveniji, 9b.del - univerzitetno računalništvo

Računalniški muzej -

Z resnim usmerjenim izobraževanjem računalniških kadrov se je v sedemdesetih zelo povečala tudi potreba po neposrednem dostopu do računalniških kapacitet za praktično delo v okviru pedagoškega procesa. Na Univerzi v Ljubljani so prvi mini računalnik IBM 1130 sicer kupili že leta 1969 v okviru novega računskega centra Inštituta za matekatiko, fiziko in mehaniko(IMFM), nato pa so enak računalnik kupili še leta 1971 na Fakulteti za elektrotehniko, kjer je med drugim služil kot terminal za oddaljeno povezavo na računalnika CDC 6400 in CDC Cyber 72. IBM 1130 so namestili v avli drugega nadstropja Fakultete za elektrotehniko in je bil večinoma namenjen za raziskovalno delo doktorantov in asistentov. Takrat je bil ustanovljen tudi Računalniški center Univerze v Ljubljani(RCU) z nalogo da skrbi za organizacijo in upravljanje z obstoječimi in prihodnjimi računalniškimi kapacitetami univerze. Strokovni svet za razvoj računalništva in informatike na univerzi je vodil prof.dr.Jernej Virant, za koordinacijo in poslovna sodelovanja pa je skrbel prof.dr.Janez Grad. RCU je zaradi pomanjkanja sredstev za nakup lastnega velikega sistema dolgo deloval v senci partnerstva z Republiškim računskim centrom(RRC). Po eni strani je to samostojen razvoj univerzitetnih računalniških kapacitet zaviralo, po drugi strani pa je univerza imela zagotovljen dostop do velikih računalnikov, ki si jih sama v tem času ni mogla zagotoviti. Za študente računalništva je bil dostop do računalnikov in druge opreme vse do konca sedemdesetih zelo omejen.

V tem času so v okviru Univerze v Ljubljani sicer zasnovali močno terminalsko mrežo za povezave na osrednje računalniške kapacitete v RRC. Prve kartično-printerske terminale so dobili že leta 1971, v celoti pa je bila mreža realizirana do leta 1975, ko so imele že skoraj vse fakultete svoje terminale. Uporabnost računalnikov so tedaj spoznali že na praktično vseh znanstveno-raziskovalnih področjih. Vendar pa zgolj dostop do procesnih kapacitet prek takšnih terminalov za fakultete in inštitute ni zadoščal. Kartično-printerski terminali so omogočali samo posredovanje pripravljenih programov in podatkov in povratni sprejem rezultatov. Na univerzi so želeli bolj neposreden dostop, več interaktivnega in grafičnega dela, programiranega učenja in drugih pedagoških dejavnosti na računalnikih, zato so bili vse bolj nezadovoljni. Na računalnik CDC Cyber 72 je bilo sicer povezanih že nekaj mini računalnikov, poleg IBM 1130 na Fakulteti za elektrotehniko tudi IBM 1130 na Fakulteti za strojništvo in HP 2100 na Onkološkem inštitutu. Poskušali so zagotoviti večji delež univerze v RRC, potem pa se je vse bolj krepila ideja o lastnem večjem računalniškem sistemu v okviru RCU. Univerza si je želela lastnih računalniških kapacitet, ki bi izrecno služile znanstveno-raziskovalnim in pedagoškim namenom po zgledu zagrebške univerze, ki je zelo velikopotezno načrtovala svoj računalniški center in je leta 1973 namestila takrat največji računalnik v Jugoslaviji Sperry Rand UNIVAC 1110.

Poleg IBM 1130 na Fakulteti za elektrotehniko, do katerega običajni študentje niso imeli prostega dostopa, so na fakulteti leta 1972 kupili prvih 17 elektronskih kalkulatorjev HP-35, ki so nadomestili en sam mehanski Facit in logaritemska računala. Za praktično delo na računalniku so v sedemdesetih študentje računalništva še vedno morali na Inštitut Jožef Stefan, kjer so imeli vsaj dva računalnika DEC PDP-11 ali pa v sosednji Eles, kjer so imeli najkasneje leta 1976 računalnik DEC PDP-11/34 z zaslonskim terminalom DEC GT40, ki je že omogočal vektorsko grafiko. Okrog leta 1974 so na Fakulteti za elektrotehniko dobili zanimiv mini računalnik Texas instruments TI 960A, ki je že uporabljal polprevodniški pomnilnik, konec sedemdesetih pa še lasten mini računalnik DEC PDP-11/34. Za potrebe razvoja procesnih sistemov so na začetku sedemdesetih kupili tudi več računalnikov in dodatne opreme na Fakulteti za strojništvo in na Oddelku za avtomate in biokibernetiko Inštituta Jožef Stefan. V Laboratoriju za analogno in hibridno tehniko Fakultete za elektrotehniko pa so že leta 1968 skupaj z IJS kupili hibridni analogno-digitalni računalnik EAI-580 izdelan v tranzistorski tehniki, ki je s svojo modularno zgradbo lahko zajel praktično vse možne matematične funkcije. Skupina v laboratoriju je pokrivala področje računalniškega vodenja, modeliranja in simulacije, področje avtomatizacije dinamičnih procesov in sistemov, ter druga interdisciplinarna področja.

Leta 1972 je bil v okviru Združenja mariborskih visokošolskih zavodov sprejet podoben sklep o ustanovitvi Visokošolskega računalniškega središča v okviru Višje ekonomsko komercialne šole(VEKŠ), kasneje znan kot Računalniški center univerze v Mariboru(RCUM). Ta je tako kot RCU v Ljubljani deloval kot strokovno telo odgovorno za usklajevanje razvoja računalništva v združenju, zadana pa mu je bila tudi naloga vzpostavitve oddaljene povezave z ljubljanskim centrom. Za VEKŠ so leta 1972 začeli graditi nov objekt, v katerem je bil takrat zagotovljen tudi sodoben računalniški center in učilnica računalništva za 15 študentov, ki je omogočala primerno pedagoško delo. V zasnutku RCUM so predvidevali nakup ali najem lastne opreme, vendar pa so to idejo zaradi težav s pridobivanjem dovoljenja lahko realiziral šele leta 1977 z nakupom računalnika Sperry Rand UNIVAC 90/30. Med univerzama v Mariboru in Ljubljani je bil takrat sklenjen tudi poseben dogovor o sodelovanju na področju računalništva. Pred tem se je VEKŠ pri vzpostavitvi večjega skupnega centra povezala s Skupščino občine Maribor in Ekonomskim centrom Maribor(ECM). Skupni računalnik IBM 370/135 so v novih prostorih VEKŠ namestili leta 1973. VEKŠ je računalnik prvenstveno uporabljala za raziskovalno delo. Posvetili so se aplikativnim vidikom, kot so poslovna informatika, projektno vodenje in podobno. Skupni center je omogočil še tesnejše sodelovanje med VEKŠ in ECM in vsaj delno uresničitev načrtov zadanih z ustanovitvijo Visokošolskega računalniškega središča.