Slo-Tech - Včeraj zvečer so neznani storilci napadli Univerzo v Mariboru, kjer je trenutno dostop do vseh informacijskih storitev onemogočen. Z Univerze v Mariboru so potrdili, da se je napad začel včeraj po 20. uri in da trenutno potekajo ukrepi za ponovno vzpostavitev sistema in zagotovitev kontinuitete delovnega in pedagoškega procesa. Po neuradnih podatkih je bil od jutra onemogočen dostop do informacijskih storitev za študente in zaposlene.

To vključuje internetno povezljivost in Eduroam, storitve za zaposlene, študentske storitve e-študija, prijave v domeno in digitalne identitete UM, vse Microsoftove storitve (365, vključno s Teams in OneDrive), vso elektronsko pošto in druge prijave. Zunanje storitve so dostopne, dokler je aktivna veljavna seja (Teams, Microsoft365).

Vse zaposlene in študente so pozvali, naj zamenjajo gesla tudi za druge storitve, če so uporabljali enako geslo kot za univerzitetne storitve. To kaže, da obstoji možnost, da so bila odtujena tudi gesla, verjetno sicer...

Računalniški muzej -

V Računalniškem muzeju z jesenjo spet pripravljamo zanimive vsebine o zgodovini domačega računalništva. Tokrat o čisto prvih mikroračunalnikih. Morda že veste, da so se ti pri nas pojavili sredi sedemdesetih. V uporabo so jih takrat prvi vpeljali strokovnjaki Inštituta Jožef Stefan, aktivno pa so se v tem času z mikroprocesorsko tehnologijo ukvarjali tudi strokovnjaki Fakultete za elektrotehniko. To so bili zelo preprosti računalniki s strojno in programsko opremo po meri. Uporabljali so prve 8-bitne mikroprocesorje in poganjali le preproste zagonske operacijske sisteme. Programirali so jih izključno v zbirniku. Uporabni so bili predvsem pri avtomatizaciji procesov v industriji in izvajanju eksperimentov v laboratorijih. Nastopali so na primer kot upravljalni deli različnih merilnih, nadzornih in regulacijskih naprav. Včasih jih označujejo tudi kot mikroračunalnike prve generacije.

Strokovnjaki Inštituta Jožef Stefan so od leta 1976 naprej izdelovali lastne mikroračunalnike z...

Računalniški muzej -

Tehnološko podlago za oblikovanje večjih vzajemno povezanih in javno dostopnih informacijskih sistemov so v osemdesetih pri nas tvorili predvsem združljivi računalniki različnih velikosti proizvajalca DEC(in njihovi sorodniki domače Delte). Na strojnem nivoju je največjo skladnost in povezljivost omogočila njhova 32-bitna arhitektura VAX, na programskem pa operacijski sistemi družine VAX/VMS in omrežni protokol DECNet. Protokol DECNet so sicer podpirali tudi operacijski sistemi RSX-11 na mini računalnikih DEC PDP-11 in nekaj let za tem še operacijska sistema TOPS na računalnikih DEC System 10 in System 20 v Računalniškem centru Univerze v Ljubljani. Ta skupna tehnološka podlaga je omogočila, da so med njimi že v prvi polovici osemdesetih začele nastajati povezave, ki so bile sprva omejene predvsem na slovensko univerzitetno okolje in nekaj povezav z drugimi univerzami po Jugoslaviji. Večja omrežja omejena na računalnike posameznega proizvajalca so bila v tem času že precej...

Računalniški muzej -

O enotnem računalniško podprtem informacijskem sistemu za celotno mrežo knjižnic v Sloveniji so domači strokovnjaki začeli razpravljati že sredi sedemdesetih. Do začetka osemdesetih so v težkih finančnih pogojih samo posamezne knjižnice začele oblikovati računalniško podprte centralne kataloge publikacij in bibliografskih podatkov. Na druga področja knjižnične dejavnosti se računalništvo v tem času še ni razširilo. Vse do sredine osemdesetih knjižnice praktično niso imele lastne opreme. V knjižnicah so imeli skupno le šest terminalov. Z njihovo pomočjo so v Republiškem računskem centru(RRC) lahko ustvarili prve skupne banke podatkov. Leta 1981 so začeli uporabljati še Računalniški center univerze v Ljubljani(RCU) kjer so za ta namen oblikovali lasten programski paket IBIS za delo z bankami podakov na računalnikih DEC System 10 in System 20. Da bi lahko začeli oblikovati enoten knjižnično informacijski sistem(KIS) pa je bilo potrebno najprej opremiti vsaj glavne knjižnice z lastnimi...

Računalniški muzej -

Ob vedno večjem pomenu znanstveno-raziskovalnega dela in spremljajočem razmahu znanstvene in strokovne literature se je na začetku sedemdesetih občutno povečala tudi potreba po nekakšni znanstveni informacijski infrastrukturi, ki bi olajšala uporabo, pretok in organizacijo znanja in vedno večjih količin znanstvenih podatkov. V domačih podjetjih in ustanovah je v tem času nastajalo vedno več informacijsko-dokumentacijskih(INDOK) centrov in specialnih knjižnic. Pri tej dejavnosti so si kmalu začeli pomagati tudi z uvedbo računalniške tehnologije. Zaradi pomanjkanja opreme v Sloveniji so se informacijski centri pri oblikovanju centralnih bank podatkov in izvedbi avtomatske obdelave podatkov običajno navezali na enega izmed večjih računalniških centrov. To je bil najprej predvsem Republiški računski center(RRC) s svojima velikima računalnikoma CDC Cyber 72 in Cyber 172, v osemdesetih pa še oba računalniška centra univerz v Ljubljani in Mariboru. V okviru univerze je tekom sedemdesetih...

Računalniški muzej -

Računalniški center univerze(RCU) v Ljubljani je leta 1980 dobil nove sodobne prostore v stolpu Ekonomske fakultete na Kardeljevi ploščadi, kjer je nato deloval naslednjih 21 let. Po dolgotrajnih prizadevanjih za pridobitev lastnega centralnega računalnika s časovnim dodeljevanjem so tam že leto kasneje namestili DEC System 10 model 1090. Računalnik je uporabljal procesno enoto KL-10, tretjo generacijo družine DEC PDP-10, ki danes velja za legendarno in eno izmed najbolj vplivnih v zgodovini računalništva. Postopek nakupa se je začel že sredi sedemdesetih, ko je KL-10 tudi prvič prišel na trg, vendar se je nato precej zavlekel zaradi večkratnega pretehtavanja možnosti in razprtij med Elektrotehno in Iskro. Na univerzi so v drugi polovici sedemdesetih medtem namestili tudi več računalnikov DEC PDP-11. Novi DEC System 10 pa je nato z možnostjo časovnega dodeljevanja na začetku osemdesetih odprl možnost hkratnega interaktivnega dela več uporabnikov. Omogočal je tudi običajno paketno...

Računalniški muzej -

V Službi družbenega knjigovodstva(SDK) so si pri obravnavi plačilnega prometa od samega začetka pomagali s tehnologijo. Prejem, sortiranje in pripravo plačilnih dokumentov so izvajali po podružnicah, strojno knjiženje pa v Republiški centrali v Ljubljani, kjer so imeli od leta 1964 elektronski računski stroj Univac 1004. Ta je v primerjavi s klasičnimi računskimi stroji takrat sicer vnesel nekaj zelo zanimivih novosti, vendar ga s pravim računalnikom še ni mogoče enakovredno primerjati. Zahtevno delo po podružnicah je potekalo tudi v nočnem času, čemur je sindikat mnogo let nasprotoval. Leta 1970 so izdelali načrt za modernizacijo z novim elektronskim računalnikom in uvedbo porazdeljene obdelave z manjšimi računalniki po podružnicah, ki naj bi se nato postopno povezale s centralo tudi prek terminalskih povezav. Prve štiri enote v Sloveniji so bile opremljene z elektronskimi računalniki leta 1972. V ljubljanski centrali so dobili IBM 370/135, v podružnicah Maribor, Kranj in Celje pa...

Računalniški muzej -

V sedemdesetih so se z napredkom mikroelektronike v telekomunikacijah lahko uveljavili digitalni sistemi, v računalništvu pa revolucionarni mikroračunalniški sistemi. Bolj ekonomičen in smiseln je tako postal nov koncept porazdeljene obdelave podatkov na mestu njihovega izvora. Računalništvo je vse manj slonelo na velikih računalnikih. Pripravo, urejanje in pogosto tudi obdelavo podatkov so ob zadostnih procesnih in pomnilniških zmogljivostih začeli prevzemati mikroračunalniki. Z združljivo komunikacijsko opremo je teoretično postala možna tudi neposredna komunikacijo med posameznimi napravami. Vse te nove možnosti, ki sta jih obljubljala mikroelektronika in mikroračunalništvo so vplivale na razvoj novih mrežnih konceptov. Postalo je jasno, da investiranje v toge centralizirane računalniške mreže ne bo več smiselno. Razvoj v smeri porazdeljene obdelave podatkov je računalniško in komunikacijsko industrijo spodbudil k iskanju primernih komunikacijskih protokolov in tehnologij....

Računalniški muzej -

Kot en izmed načinov kako bolj optimalno izkoristiti obstoječe računalniške kapacitet v državi in razširiti njihovo uporabo tudi med tistimi, ki si lastnega računalnika niso mogli privoščit, se je na začetku sedemdesetih ponujal koncept oddaljene obdelave podatkov. Poleg Republiškega računskega centra so leta 1972 oddaljeno obdelavo prek terminalskih povezav začeli uvajati v ljubljanskih poslovalnicah Ljubljanske banke, pa v celotnem sistemu SDK v Jugoslaviji in v sistemu Jugoslovanskih železnic. Terminalske povezave so omogočili tudi novi računalniki IBM/370, ki so jih v tem času namestili na več mestih po državi. Koncept naj bi ob izpolnitvi določenih pogojev omogočal cenejšo in hitrejšo obdelavo podatkov. Po eni strani podatkov ni bilo več potrebno posredovati v center osebno ali prek kurirja, po drugi strani pa so pri velikih računalniki zmogljivosti rastle hitreje kot njihova cena. Obenem so omogočali zahtevnejše obdelave in programiranje v več višjih jezikih. Omogočali so...

Računalniški muzej -

Po obdobju relativno svobodne ekonomske politike v Jugoslaviji med leti 1965 in 1972 je svet zajela energetska kriza. Razvrednotenje domačega dinarja in devizni primanjkljaj sta narekovala varčevanje v državi, še posebej pa pri potrošnji deviz. Gospodarska kriza se je po letu 1973 še bolj izrazito okrepila in je močno prizadela ravno manj razvite države kot je bila Jugoslavija. Po nekaj zelo ugodnih letih, ko je bilo računalnike mogoče uvažati celo brez carine, so leta 1973 ponovno uvedli carine na uvoz, omejitve pri porabi deviz in splošno varčevanje pa sta se stopnjevala. Porast novih računalnikov je v celotni Jugoslaviji močno upadel. V dveh letih od 1971 do 1973 je število računalnikov v Jugoslaviji narastlo kar za 230 enot in se je tako skoraj podvojilo. V dveh letih po letu 1973 pa je število računalnikov narastlo le še za dobrih sto enot. Računalnikov je bilo takrat v celotni Jugoslaviji okrog 600, v Sloveniji pa okrog 150. Poleg tega je bil negativen tudi uraden pogled na...

Računalniški muzej -

Do leta 1974 so pri nas namestili še več novih računalnikov IBM/370. Marsikje je bil to že drugi računalnik v podjetju, ki je običajno nadomestil starejše računalnike iz serije IBM/360. Do leta 1976 je bilo pri nas nameščenih več kot 25 računalnikov iz serije IBM/370, velika večina srednje zmogljivih IBM 370/135. V tem času je zbornična komisija za računalništvo spodbujala predvsem ustanavljanje skupnih centrov in uvedbo terminalskih povezav, s čimer so želeli omogočiti dostop do računalnikov tako prikrajšanim občinskim skupščinam kot tudi manjšim lokalnim podjetjem, ki si nakupa lastnega računalnika niso mogla privoščiti. O skupnem računalniškem centru v Kranju se je zelo dolgo govorilo, šele center v Savi pa je z novim računalnikom leta 1973 odprl več priložnosti za podjetja na tem območju. Sava Kranj je tri leta prej uprabljala računalnik v LTH Škofja Loka, nato pa so kupili nov računalnik IBM 370/125 in kot drugo podjetje v Kranju odprli računalniški center v katerega se je...

Računalniški muzej -

Leta 1972 je k nam relativno zgodaj prišla tudi nova serija velikih računalnikov IBM/370, ki so tako kot manjši računalniki IBM System 3 že uporabljali nova integrirana logična vezja IBM MST(Monolithic system technology). Z uvedbo novih tehnologij se je nova serija postopno vse bolj oddaljevala od predhodnih, nadaljevala pa se je vse do konca osemdeseith. Povečanje zmogljivosti in zanesljivosti pri računalnikih IBM/370 je bilo izrazito na praktično vseh področjih. Nova monolitna vezja MST so uporabili za vse dele centralne procesne enote računalnikov, že leta 1972 pa so predstavili tudi nov pomnilnik izdelan iz monolitnih integriranih vezij velikosti 8 milimetrov. Ti novi pomnilniki so bili veliko hitrejši in bolj zanesljivi v primerjavi s pomnilniki v obliki magnetnih jeder, ki so bili pred tem v uporabi skoraj 15 let. Predpomnilnik, ki so ga imeli samo najbolj napredni modeli IBM/360, je v novi seriji postal običajen. S tem so močno pospešili procesiranje podatkov, povečali pa so...

Računalniški muzej -

Na začetku sedemdestih je imel vodilno vlogo pri izvedbi procesnih sistemov v Jugoslaviji Iskrin Zavod za avtomatizacijo(ZZA). Ker ni bilo pričakovati večje serijske proizvodnje, so se po zgledu iz tujine odločili za izvedbo procesnih sistemov s standardnimi mini računalniki DEC PDP. Ti so bili zelo prilagodljivi, enostavni za programiranje in cenovno dostopni. Tudi drugje so se izkazali kot idealni za takšno uporabo, serija mini računalnikov PDP-11 pa je v sedemdesetih postala ena izmed najbolj uspešnih v zgodovini računalništva z več kot pol milijona prodanimi enotami. Na osnovi mini računalnikov DEC PDP-8/L in PDP-11 so v Iskra ZZA razvili univerzalen sistem za kontrolo manjših in srednjih procesov, predvidoma za uporabo v elektroenergetiki, naftni industriji, prometu in drugi industriji. Za vodenje bolj zahtevnih procesov so predvideli uporabo večjih mini računalnikov DEC PDP-15, CDC 1700 ali pa posebnih procesnih računalnikov IBM System 7 v povezavi z velikimi računalniki IBM....

Računalniški muzej -

V začetku sedemdesetih je uporaba procesnih računalnikov po svetu narasla za več kot dvanajstkrat, razvoj pa je šel v smeri vse bolj prožnih in cenejših sistemov. V tem času so bili kot procesni računalniki v uporabi predvsem ceneni mini računalniki tretje generacije kot sta bila DEC PDP-8 in HP 2100, nato pa izredno popularni mini računalniki DEC PDP-11 in postopno že novi preprosti mikroprocesorski računalniki četrte generacije. Ti so se na podlagi izrazitih prednosti lahko začeli uporabljati tudi na prej nedosegljivih področjih. Procesni računalniki so se v proizvodnji najpogosteje uporabljali v povezavi z različnimi elektronsko krmiljenimi obdelovalnimi stroji. Tu je šlo za numerično kontrolo(NC in CNC) vseh vrst produkcijskih linij in orodij kot so stružnice, svedri, žage, brusilniki, brizgalniki in podobno. Pogosto pa so procesni računalniki krmilili tudi delovanje drugih postopkov oziroma procesov v proizvodnji kot so na primer izgorevanje, elektroliza, navigacija, ali pa...

Računalniški muzej -

Z resnim usmerjenim izobraževanjem računalniških kadrov se je v sedemdesetih zelo povečala tudi potreba po neposrednem dostopu do računalniških kapacitet za praktično delo v okviru pedagoškega procesa. Na Univerzi v Ljubljani so prvi mini računalnik IBM 1130 sicer kupili že leta 1969 v okviru novega računskega centra Inštituta za matekatiko, fiziko in mehaniko(IMFM), nato pa so enak računalnik kupili še leta 1971 na Fakulteti za elektrotehniko, kjer je med drugim služil kot terminal za oddaljeno povezavo na računalnika CDC 6400 in CDC Cyber 72. IBM 1130 so namestili v avli drugega nadstropja Fakultete za elektrotehniko in je bil večinoma namenjen za raziskovalno delo doktorantov in asistentov. Takrat je bil ustanovljen tudi Računalniški center Univerze v Ljubljani(RCU) z nalogo da skrbi za organizacijo in upravljanje z obstoječimi in prihodnjimi računalniškimi kapacitetami univerze. Strokovni svet za razvoj računalništva in informatike na univerzi je vodil prof.dr.Jernej Virant, za...

Računalniški muzej -

Teoretično računalništvo, ki je povezano z več področji matematike in elektrotehnike, se je na Univerzi v Ljubljani začelo razvijati že na začetku šestedesetih. V okviru študija tehniške matematike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo(FNT), ki se je začel izvajati leta 1961, je bil v učnem načrtu vključen predmet Programiranje. V tem času je bil ustanovljen tudi Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko(IMFM), ki je predstavljal pomembno mesto začetnega razvoja teoretičnega in praktičnega računalništva, predvsem s svojim Računskim centrom, ki je med drugim prevzemal tudi pedagoško in raziskovalno dejavnost. Nekoliko pozneje je profesor in vodja Računskega centra IMFM dr.Tomislav Skubic enosemestrski predmet Programiranje uvedel tudi na Fakulteti za elektrotehniko. Udeležilo se ga je približno 40 študentov, ki so imeli možnost preizkusa krajšega program na takratnem računalniku Zuse Z-23 v Računskem centru. Predmet se je izvajal nekaj let. Do sredine leta 1968 so za študente...

Računalniški muzej -

Znameniti računalnik CDC Cyber 72 je prispel v Ljubljano Maja 1972 in je bil nameščen v popolnoma novih prostorih Republiškega računskega centra, ki jih je priskrbela Univerza v Ljubljani na Jadranski ulici poleg Inštituta Jožef Stefan. Za kratek čas je bil to največji računalnik v Jugoslaviji in v širšem vzhodnem območju Evrope, že nekaj mesecev kasneje pa ga je prehitel računalnik UNIVAC 1006 v Železarni Sisak in za njim leta 1973 še večji UNIVAC 1110 na Univerzi v Zagrebu. CDC Cyber 72 se je ponašal z večnivojsko pomnilniško ureditvijo, ki je omogočala hkratno procesiranje večjega števila programov. To je bil sicer najmanjši sistem iz serije CDC Cyber še najbolj podoben predhodniku CDC 6600, podpiral pa je od 32 KB do 128 KB pomnilnika. Ljubljanski Cyber 72 je bil sestavljen iz dveh centralnih enot, imel je 12 vhodno-izhodnih povezav in 10 ločenih zunanjih procesorjev namenjenih izključno krmiljenju perifernih enot. Te so vključevale vse od konzole, tiskalnika in različnih...

Računalniški muzej -

Razvoj računalništva je do začetka sedemedesetih prekosil celo najbolj optimistične napovedi. Zvrstila se je izredno zgoščena serija tehnoloških inovacij, ki so bile že vsaka zase tako daljnosežne in vplivne, da bi zaslužile naziv revolucija, od tranzistorja do integriranega vezja in nazadnje mikroprocesorja. Elektronski računalniki niso bili več le prestižni pripomočki za izbrane temveč so vse bolj postajali osnovni pogoj za sodobno delovanje in uspešnost tako posameznih organizacij kot celotne družbe. V povezavi z računalništvom in informatiko je industrija mikroelektronike postala temeljna infrastruktura na kateri se je gradil ves nadaljni razvoj, s pojavom prvih mikroprocesorjev pa se je že začela napovedovati naslednja četrta generacija mikroračnalnikov. V domačem računalništvu leto 1971 pravtako predstavlja naslednjo veliko prelomnico po letu 1962, ko smo dobili prvi elektronski računalnik. Pri nas so se v tem času namreč razširili računalniki tretje generacije, ki so že...

Računalniški muzej -

V obdobju burnega razvoja računalniških kapacitet pri nas med leti 1968-1972, ki večinoma sloni na računalnikih IBM/360, pa je vredno omeniti še nekaj drugih manjših sistemov. Že s tranzistorsko tehnologijo druge generacije so nastali pogoji za razvoj številnih manjših in bolj dostopnih računalnikov, ki so se lahko lažje vmeščali v klasično pisarniško okolje. Z novo tehnologijo TTL(Transistor-transistor logic) bipolarnih integriranih vezij pa je ta trend dosegel nov vrhunec. Najbolj razširjen primer te tehnologije so vezja iz serije Texas instruments 7400, ki so nudila velik nabor različnih logičnih vrat, stikal, števcev ipd. Na njihovi osnovi so bili zgrajeni najbolj značilni mini računalniki tipa DEC PDP-8 in HP 2100. Ti so posegali predvsem na področje vodenja procesov. Za njimi so v začetku sedemdesetih prišli na trg še izredno uspešni DEC PDP-11 in HP 3000. V to kategorijo pa se lahko vmeščajo tudi računalniki kot je bil IBM 1130, v šestdesetih najcenejši IBM računalnik...

Slo-Tech - Včeraj so v Mariboru na svečanosti otvorili prvi del nastajajočega superračunalnika HPC RIVR, ki nastaja v okviru projekta Nadgradnja nacionalnih raziskovalnih infrastruktur. Projekt, ki ga koordinira Univerza v Mariboru, v njem pa sodelujeta še Institut informacijskih znanosti (IZUM) in novomeška Fakulteta za informacijske študije (FIŠ), bo na koncu postavil celoten superračunalniški sistem, ki se bo v svetovnem merilu (na lestvici Top 500) uvrščal med 20. in 40. mesto. Kot pogodbeni partnerji sodelujejo vse inštitucije, ki so članice SLING-a, torej tudi ostale univerze, Inštitut Jožef Stefan, Kemijski inštitut, ARSO, ARNES in nekaj drugih partnerjev.

Prvi del HPC RIVR-ja ima zmogljivost 244 teraflops in je namenjen razvoju in preizkušanji in programski rešitev, da bo končni izdelek nared po meri za raziskovalce iz različnih ved, ki imajo zelo različna znanja, zahteve in potrebe. Nekatere simulacije terjajo veliko procesorske moči, drugod je ozko grlo skladiščenje podatkov,...