Fotovoltaika je udarila ob zid - Od 1. marca ne priklapljajo novih fotovoltaik

The Cost of Sunshine

Economics of Nuclear Reactor

Že več komentarjev sem prebral, kjer nasprotniki subvencij namigujejo na to kako je proizvodnja strašno niha in omenjajo oblak in jato in še kaj. 1: Slovenija je velika. Ne zgodi se, da ob 11 vsem sončnim elektrarnam sveti sonce, ob 12 povsod oblaki in ob 13 ponovno povsod sonce. Na ravni cele države ni nobenih ostrih nihanj v proizvodnji zaradi vremenskih pojavov. Poleg tega Slovenija energetsko ni izoliran otok ampak je del evropskega omrežja. 2: Pričakovano proizvodnjo za tisoče razpršenih elektrarn se da kar precej dobro napovedat. 3: V električnem omrežju je ogromna inercija. Še pomnite ko je Kosovo spiratiziralo 113 GWh elektrike? Vpliv sončnih elektrarn zaradi kratkoročnih vremenskih pojavov je neznaten.

Za tiste ki težko kliknete na link vam bom skopiral eno poglavje sem:

"
Visoki stroški izgradnje jedrskega reaktorja in realna ocena stroškov za NEK2

Jedrski reaktorji so bistveno predragi. V zatonu jedrske industrije so bila pričakovanja in napovedi
jedrskega lobija glede ponovne in povečane uporabe te tehnologije predvsem v zagotovilih po
konkurenčnih in nižjih celotnih stroških izgradnje jedrskih reaktorjev in nizke cene elektrike v
primerjavi z drugimi tehnologijami proizvodnje elektrike (poleg že navedene, a zmotne napovedi, da
naj bi jedrska tehnologija občutno zmanjšala količino toplogrednih plinov v ozračju in rešila podnebno
krizo). Žal so stroški izgradnje jedrskih reaktorjev in njihovega celotnega življenjskega cikla postali
ena največjih slabosti, ki zagotovo močno prispeva k zatonu te tehnologije. Kot nas učijo izkušnje
zadnjih 50 let na tem področju, so namreč celotni stroški enormno porasli, in postali bistveno
previsoki, da bi sploh še lahko sanjali o tej dragi tehnologiji, ki postaja draga realnost in svetovna
jedrska utopija. Strokovnjaki napovedujejo močno naraščanje teh stroškov tudi v prihodnjem obdobju.
Že gradnja prve generacije jedrskih elektrarn pred desetletji je bila tako draga, da so investitorji
opustili veliko objektov že med samo gradnjo. Tisti, ki so bili zgrajeni, so beležili ogromne
prekoračitve prvotno predvidenih stroškov (in predvidenih rokov izgradnje), ki so bili v celoti
preneseni na ramena potrošnikov energije oziroma na davkoplačevalce. Zato je tudi revija Forbes že
pred leti označila investicije v jedrske elektrarne v Ameriki kot "največjo katastrofo poslovanja v
zgodovini". Med leti 2002-2008 je bila cena enega reaktorja še med 2-4 milijarde EUR, leta 2009 pa
že 9 milijard.

Analiza priznane svetovalne hiše Lazard (Lazard's Levelized Cost of Energy Analysis, 2018) navaja,
da so napovedane povprečne svetovne cene za gradnjo novih jedrskih elektrarn (stroški kapitala -
"capital costs" v obliki tako imenovanih stroškov preko noči - "overnight costs") v rangu med 5.900-
11.000 EUR/kW. Za 1200 MW reaktor (model AP1000, Westinghouse, ZDA, katerega podjetje Gen
energija pogosto navaja kot preferenco za NEK2) bi bili stroški kapitala (kar je približno 60% celotnih
stroškov) med 7-13 milijard EUR, celotni stroški (skupaj z obratovalnimi in vzdrževalnimi stroški, kar
predstavlja približno 40%), pa v rangu med 11,5-21,5 milijard EUR. Za 1600 MW reaktor (model
EPR, Francija, katerega podjetje Gen energija tudi omenja kot možnost za NEK2) pa bi znašali stroški
kapitala med 9,5-17,5 milijard EUR, celotni stroški pa bi dosegli že enormnih 16-29 milijard EUR.
Predvidena modela za NEK2 (oba sta tip PWR) bi proizvedla približno 9 oziroma12 TWh elektrike na
leto (NEK1 proizvede približno 6 TWh letno, od teh polovica pripada Hrvaški).

Srednja ocena celotnih stroškov za projekt NEK2 bi torej bila v rangu najmanj 15 milijard EUR (cena
za okrog 10 TEŠ6), kar predstavlja za okrog 3-5 krat višje celotne stroške, kot jih za projekt NEK2
trenutno ocenjuje podjetje Gen energija (trenutna ocena je 3,5-5 milijard EUR, ki pa je bila narejena
pred več kot 10 leti, zato je močno zastarela). Nova ocena stroškov bi predstavljala približno eno
tretjino slovenskega BDP v letu 2018 (46 milijard EUR), ki pa bi bila zaradi predvidene rasti stroškov
za izgradnjo jedrskih reaktorjev v prihodnjih letih še mnogo višja, še zlasti leta 2037, ko naj bi po
časovnici podjetja Gen energija začeli graditi NEK2.

V prvi oceni stroškov za takšne mega-projekte v večini primerov ni upoštevan podatek glede zelo
običajnih prekoračitev teh stroškov tekom procesa od predloga do realizacije, predvsem zaradi
podražitev financiranja oziroma kapitala ter zamud zaradi podaljšanja dobe izgradnje (prekoračeni
stroški - "overrun costs"), ki je po statistiki za več kot 80% vseh reaktorjev na svetu v rangu od 100-
300%, v poprečju pa več kot 200%. Doba izgradnje (brez projektiranja in pridobitve dovoljenj) pa se
od predvidenih 6 let za večino projektov v gradnji podaljša nad 10, pa tudi nad 20 let.

Statistika kaže, da po jedrski nesreči v Černobilu niti ena jedrska elektrarna na svetu ni bila zgrajena v
predvidenem roku in v okviru prve ocene stroškov, ki je bila podana pred začetkom izgradnje.
Največje povečanje stroškov za 500% beleži reaktor Vogtle v zvezni državi Georgia v ZDA (ocena
2009 približno 5,5 milijarde EUR, ocena 2018 približno 26 milijard EUR); nova reaktorja v izgradnji
v Franciji in na Finskem za 300%, novi reaktor Hinkley point C v Veliki Britaniji pa za približno
200% več glede na začetno oceno stroška (ki je po zadnji podražitvi letos ocenjen že na 25,4 milijarde
EUR). Cena gradnje teh reaktorjev se povečuje iz leto v leto. Gradnjo reaktorja v Južni Karolini v
ZDA pa so zaradi enormnega povečanja prvotnih stroškov v letu 2017 ustavili, čeprav je bilo
porabljenih že 9 milijard ameriških dolarjev, kar je povzročilo stečaj podjetja Westinghouse. Hkrati se
je čas gradnje vseh navedenih reaktorjev že do danes podaljšal za več kot 5-10 let glede na predvideno
časovnico, in kot kaže se bo podaljšal še za nekaj let (reaktor Flamanville-3 v Franciji so začeli graditi
2007, reaktor Olkiluoto-3 na Finskem pa v letu 2005). Poleg navedenih 3 reaktorjev sta v Evropi
trenutno v gradnji samo še dva manjša reaktorja na Slovaškem (Mochovce 3 in 4), ki sta v izgradnji s
prekinitvijo že od leta 1984. Gradnja predvidenega reaktorja na Madžarskem pa se še ni začela tudi
zaradi zapletov glede povečevanja cene stroškov izgradnje. Analiza Mednarodne agencije za energijo
(IEA, 2019) navaja, da vsi ti reaktorji nikoli ne bodo generirali povračila vloženih sredstev in dodaja,
da so zelo slabe izkušnje pri izgradnji teh reaktorjev, ki naj bi na nek način popravili zelo slab renome
izgradnje in financiranja reaktorjev v preteklih letih, interes za nova vlaganja kapitala v naslednjih
letih samo še dodatno in močno zmanjšali.

Razlika med prvotno ocenjenimi stroški za izgradnjo jedrskega reaktorja s strani predlagatelja in
realnimi končnimi stroški nastane iz zelo različnih razlogov, največji pa je namerno in zelo močno
podcenjeni strošek s strani predlagatelja projekta, ki želi prikazati najnižjo možno oceno, saj bi v
nasprotnem primeru bil predlog najverjetneje zavrnjen že takoj na začetku. Prekoračitev začetne ocene
stroška je tudi rezultat dejstva, da gre za izredno velik projekt, zato je v končne stroške možno "skriti
vse stranpoti" in manipulacije, tudi nelegalne poti in dejansko korupcijo. Dodaten razlog je tudi
dejstvo, da se takšen projekt prodaja vladi v neki državi, ki te podražitve mnogo lažje prevali na ljudi
oziroma potrošnike te energije. Tako velikega projekta, ko je že na pol poti do realizacije, pa skoraj ni
mogoče več ustaviti (primer TEŠ6), saj bi bili stroški ustavitve projekta preveliki. Zato tudi vlada
mnogo lažje pristane na nove in nove predloge ter zahteve za povečanje stroškov tekom izgradnje
jedrskega reaktorja. Razlika so tudi povečani dodatni stroški, ker se iz realnih in številnih izmišljenih
razlogov pogosto močno podaljšuje rok za izgradnjo reaktorja, kar seveda avtomatično in enormno
poveča stroške celotnega financiranja.

Zaradi zelo visoke realne ocene celotnih stroškov za izvedbo predvidenega projekta NEK2 (najmanj
15 milijard EUR) bi tudi povprečna prodajna cena električne energije iz NEK2 bila mnogo višja kot jo
napoveduje Gen energija (42 EUR/MWh). Ta cena bi zagotovo bila v rangu 100-170 EUR/MWh, kar
je najmanj 2-3 krat več kot je danes primerljiva cena MWh energije na EU trgu.
V svoji že navedeni analizi Lazard navaja, da je tako imenovana diskontirana lastna cena energije
(LCOE - Levelized Cost Of Electicity) za jedrsko energijo iz novih reaktorjev približno 100-170
EUR/MWh. Za reaktor Flamanwille v Franciji v gradnji je zaradi že danes visokih prekoračenih
stroškov in rokov narejena ocena za ceno električne energije na 110 EUR/MWh, za Hinkley Point C v
Veliki Britaniji pa na 111 EUR/MWh, ki naj bi zaradi inflacije zagotovo poskočila na najmanj 144
EUR/MWh po priključitvi reaktorja na omrežje.
Zaradi navedenih izredno visokih stroškov jedrske elektrarne v celotnem življenjskem ciklu poslujejo
z veliko finančno izgubo, še zlasti če prikažejo tudi realne stroške razgradnje reaktorja, varnega
odlaganja demontiranega objekta ter varnega dokončnega skladiščenja jedrskih odpadkov v več sto
metrov globokih zemeljskih slojih. Po ugotovitvah že navedene študije Nemškega inštituta za
ekonomske raziskave niti ena jedrska elektrarna na svetu še ni poslovala pozitivno, kar napovedujejo
tudi za naslednja desetletja. Za nove jedrske elektrarne, ki so v izgradnji ta študija navaja, da so
pričakovane izgube v življenjskem ciklu enega reaktorja (velikosti 1000 MW) med 1,5-8,9 milijarde
EUR. Tudi "nove" tehnologije (ki niso nove, saj koncepti izhajajo že izpred več desetletij), ki jih
jedrska industrija najavlja (kot je četrta generacija reaktorjev, ali tako imenovani mali modularni
5
reaktorji - SMR) ugotovitve glede velikih izgub ne spremenijo. Celo nasprotno, celotni stroški za male
modularne reaktorje so namreč glede na megavat moči vsaj dvakrat večji kot za velike reaktorje.
Glede na vse gornje navedbe seveda ni nobeno presenečenje, da vlaganje v izgradnjo jedrskih
reaktorjev energetske industrije, finančnega ali bančnega sektorja ne zanima, in da predlagatelji teh
investicij predvsem iščejo finančno in drugo sodelovanje vlad, vladne subvencije, državno poroštvo za
najete kredite, številne druge davčne ter ostale ugodnosti in oblike državne pomoči, kakor tudi
sklenitev več desetletnih pogodb z vladami držav za zagotovljen in obvezen odkup elektrike po
izredno visokih cenah. Za reaktor Hinkley Point C v Veliki Britaniji je konzorcij investitorjev pod
vodstvom EDF (Électricité de France) z vlado Velike Britanije sklenil tako imenovano pogodbo za
fiksno ceno oziroma "pogodbo za razliko" (Contract for Difference), ki praktično celotno odgovornost
za končne celotne stroške izgradnje in obratovanja reaktorja prenese na vlado oziroma na
davkoplačevalce.

Strokovne ocene navajajo, da pomoč države oziroma davkoplačevalcev za izgradnjo jedrskih elektrarn
pogosto presega celo tržno vrednost energije, ki jo država pomaga generirati. Ko so se jedrske
elektrarne pred 65 leti pojavile kot nova industrija in tehnologija, je bila neka oblika "državne
pomoči" še pričakovana in smiselna za zagon. Danes pa bi bilo seveda edino logično, da se tudi
jedrska industrija, tako kot vse druge, postavi na svoje noge in da deluje na osnovi konkurenčnih
pravil ter da enakopravno tekmuje na trgu z vsemi drugimi industrijami ter oblikami proizvodnje in
prodaje energije. Toda žal temu še zdaleč ni tako, in jedrska industrija brez popolnih "državnih jasli"
noče živeti in ne zmore preživeti. Če tržne tekme ne prenese, bi po logiki morala biti izločena iz
konkurence, saj ni dorasla tržnim razmeram. Gradnja jedrskih elektrarn, kjer kot solastnik ali kupec
sodeluje vlada neke države, pa je žal po statistiki tudi bistveno dražja kot za tiste, ki jih gradi ali kjer je
večinski lastnik zasebni korporativni sektor.
Zaradi vseh navedenih razlogov, problemov in prikaza realnih stroškov, država oziroma vlada
Slovenije ne bi smela sodelovati pri projektu predvidene izgradnje NEK2 kot potencialni so-lastnik, ali
so-financer ali kot dajalec jamstva za najem kreditov, in ne bi smela dati nobenih drugih zahtevanih
državnih ugodnosti za NEK2 v primerjavi z ustaljeno prakso za druge industrije. Predlagatelji NEK2
naj sami in s svojimi poslovnimi partnerji zagotovijo finance in finančno konstrukcijo iz zasebnih
virov, finančnih institucij ali bank, če so prepričani, da je projekt strokovno, stroškovno-finančno,
varnostno in okoljsko vzdržen, kot je to praksa v vrsti drugih držav in kot to velja za vse druge
industrije."
KONEC NAVEDKA.
PREBERITE PROSIM in poglejte podatke!

____________________________________________________________________________________________________
____________________________________________________________________________________________________

Začetna investicija jederskega rekatorja je res da velika, na dolgi rok najcenejša

Ni RES! LCOE analiza (levelised cost of electricity) jasno kaže da je energija jedrskih elektrarn na dolgi rok ENA NAJDRAŽJIH.

Pšššt, inženir, spat bo treba it, risanke je konc.

No poleg vsega hruskar, kar so ti povedali (seveda zagovarjas svoj brand), so solarni paneli precej bolj skodljivi za ljudi kot jedrske elektrarne.

https://www.statista.com/statistics/494...
File:Death rates from energy production per TWh.png @ Wikipedia
https://www.forbes.com/sites/jamesconca...
...

Skratka zagovarjas vir elektrike, ki je ljudem bolj skodljiv. Tako kot sem ti ze povedal, si kot antivaxer, s pomanjkljivim znanjem za flikanje krhke osebnosti zagovarjas brand, ki ti je zamenjal identiteto.

Sem naredil printscreen tvojega vira da ljudje vidijo o čem govorimo:
Kot je razvidno iz tvojega lastnega vira je število smrti na TWh med jedrsko in sončnimi in vetrnimi približno primerljivo:



Drugi viri dajejo malenkostno prednost sončnim:


Ampak v resnici so razlike med temi viri neznatne in so vsi zelo varni kar se tiče smrti na TWh.

Seveda pa to ni edina matrika škodljivosti. To da pri jedrski generiraš visoko radioaktivne odpadke ki bodo nevarni še 10.000 in več let je vsekakor pomemben podatek.

hruske<> je 17. maj 2021 ob 21:51 izjavil:

https://www.statista.com/statistics/494...
File:Death rates from energy production per TWh.png @ Wikipedia
https://www.forbes.com/sites/jamesconca...
...

Skratka zagovarjas vir elektrike, ki je ljudem bolj skodljiv. Tako kot sem ti ze povedal, si kot antivaxer, s pomanjkljivim znanjem za flikanje krhke osebnosti zagovarjas brand, ki ti je zamenjal identiteto.

Sem naredil printscreen tvojega vira da ljudje vidijo o čem govorimo:
Kot je razvidno iz tvojega lastnega vira je število smrti na TWh med jedrsko in sončnimi in vetrnimi približno primerljivo:

Drugi viri dajejo malenkostno prednost sončnim:

Ampak v resnici so razlike med temi viri neznatne in so vsi zelo varni kar se tiče smrti na TWh.

Seveda pa to ni edina matrika škodljivosti. To da pri jedrski generiraš visoko radioaktivne odpadke ki bodo nevarni še 10.000 in več let je vsekakor pomemben podatek.

So upostevali zraven se jederske nesrece. In kljub temu so solarni paneli skoraj 5x bolj nevarni.

hruske<> je 17. maj 2021 ob 21:53 izjavil:

Ne. Koncerni so ugotovili, da lahko ljudem prodajas muda za bubreg z manj truda in zasluzis na masi.

Motiš se. LCOE analiza točno kaže da so sončne najcenejši vir energije. In sončne se ne prodajajo samo gospodinjstvom, temveč jih gradijo tudi države na veliki skali zase, zato ker se to EKONOMSKO ZELO SPLAČA:

List of photovoltaic power stations @ Wikipedia

z0mbie je 17. maj 2021 ob 21:53 izjavil:

hruske<> je 17. maj 2021 ob 21:51 izjavil:

https://www.statista.com/statistics/494...
File:Death rates from energy production per TWh.png @ Wikipedia
https://www.forbes.com/sites/jamesconca...
...

Skratka zagovarjas vir elektrike, ki je ljudem bolj skodljiv. Tako kot sem ti ze povedal, si kot antivaxer, s pomanjkljivim znanjem za flikanje krhke osebnosti zagovarjas brand, ki ti je zamenjal identiteto.

Sem naredil printscreen tvojega vira da ljudje vidijo o čem govorimo:
Kot je razvidno iz tvojega lastnega vira je število smrti na TWh med jedrsko in sončnimi in vetrnimi približno primerljivo:

Drugi viri dajejo malenkostno prednost sončnim:

Ampak v resnici so razlike med temi viri neznatne in so vsi zelo varni kar se tiče smrti na TWh.

Seveda pa to ni edina matrika škodljivosti. To da pri jedrski generiraš visoko radioaktivne odpadke ki bodo nevarni še 10.000 in več let je vsekakor pomemben podatek.

So upostevali zraven se jederske nesrece. In kljub temu so solarni paneli skoraj 5x bolj nevarni.

Kot vidiš NE! Ko upoštevaš še jedrske nesreče imajo jedrske 0,07 smrti na TWh, sončne pa 0,02 smrti na TWh. Torej sončne imajo več kot 3x manj smrti na Twh. Oboje pa je izredno malo smrti v primerjavi z premogom in nafto!! Poglej:

Ne smes na prvi googlov clickbait kliknit (tako kot si pocel do sedaj). Vecino virov pravi drugace.

Se pravi si se potrudil in nasel kompatibilnega... in blage veze nimas.

Skratka, nismo taksni sovrazniki clovestva in zagovarjamo (skupaj z naravovarstveniki, ki jih je tudi srecala pamet) najvarnejsi vir, ki za povrh ne zahteva poplavljanja celih dolin v drzavi, kjer je ze tako samooskrba zalostna.

Pac, skodljivec si, onesnazeval bi naravo z odsluzenimi baterijami in paneli, najbolj pomemben pa ti je denar. To pove vse.

Pa tale link pove se vse ostalo o tvojih prepricanjih: https://insight.kellogg.northwestern.ed...

Pac, skodljivec si, onesnazeval bi naravo z odsluzenimi baterijami in paneli, najbolj pomemben pa ti je denar. To pove vse.

Pa tale link pove se vse ostalo o tvojih prepricanjih: https://insight.kellogg.northwestern.ed...

Ne, škodljivec si ti, ne jaz. Baterije se reciklirajo, paneli prav tako, ne gre za nobeno onesnaževanje. Sploh pa so baterije in paneli za nekaj velikostnih razredov manj nevaren odpadek od visoko radioaktivnih odpadkov!! Še enkrat: povedal sem ti strokovna dejstva ker sem iz stroke, ne delam pa nikjer v zvezi z solarnimi paneli, niti jih trenutno še nimam na strehi ker imam hišo najeto. Trenutno, ko bom zgradil svojo nepremičnino jih mislim dat gor na streho tho.

ŠE vedno ne dojameš da z hidro in sončnimi dobiš ČISTOČO in NIZKO CENO, z jedrskimi pa dobiš samo čistočo. Z jedrskimi dobiš zelo drago ceno. Ko se pogovarjava o zneskih kot so 20 milijard za novo jedrsko elektrarno je to znesek ki je 10x višji kot za hidro in sončne za isto količino štroma. 20 miljard predstavlja 10.000 € zadolžitve na glavo vsakega Slovenca! Daj iz svojega žepa, ostalih davkoplačevalcev pa z svojimi debilnimi odločitvami ne sili v revščino!

1,4 milijarde je bil teš6. A eni bi si radi nakopali na glavo 20 miljard dolga za jedrsko in vse davkoplačevalce pahnili v revščino! Neumnost ne pozna meja.

1. Da, seveda da obstaja in to je vse upoštevano. Govoriš kar nekaj na pamet (verjetno ne praviš, pa sploh pogledal nisi!?!) Seveda je pomembno kakšna so dejstva!

2. Glej točno 1.
3.Niso ničvredne, res pa je da so običajne hidro boljše ker imajo akumulacijo in lahko sledijo porabi.
4. A si ti sploh prebral članek iz začetka te teme?! NISI! Ni problem cena shranjevanja vse do 15 % deleža sončnih. Trenutno so na 2 %. Ko pridejo na 15 % kar bo nekje leta 2030 pa postavimo še ene Avče ki so bile samo 0,12 miljarde in smo dobri vse do 25 % sončnih. Drobiž relativno gledano glede na teš6 ki je bil 1,4 miljarde in JEK2 ki bi bil 20 miljard!

ki jih je potrebno subvencionirati, da lahko obratujejo naprej (obratovati pa morajo, ker veliki viri narekujejo tempo omrežju in ker morajo imeti alternativni viri 100% backup)

Za kompenzacijo sončnih imaš lahko hidro, ne rabiš premoga ali urana!

Zdaj pa, inženir, počasi prenehaj ponavljati ene in iste laži. Nikoli ne bodo postale resnica, kljub tvojemu obsedenemu prepričanju.

Edini ki tukaj lažejo si ti, Valvorine in Zombie, nihče drug. Povedal sem dejstva, vire sem tudi podal in viri jasno pravijo da se motiš.

Čitaj prosim te lepo!

hruske<> je 17. maj 2021 ob 22:01 izjavil:

Ni res. Ti nimaš blage veze, ne jaz. Izobrazi se prosim ker trosiš neumnosti.

Lejga še vedno ne dojameš poante!! (ali pa se delaš da si bukov, al eno ali drugo, sej ne vem kaj je hujše.)

1. sončne elekrarne so varnejše od jedrskih ko upoštevaš še jedrske nesreče (in to jih moraš če hočeš biti pošten)!
2. Razlika med sončnimi in jedrskimi ni bistvena glede na premog in nafto ki imata 1000x več smrti in več.
3. Hidro ne zahtevajo poplavljanje celih dolin, poznamo tudi pretočne hidro, pa tudi tiste z jezom so akumulacije relativno majhne.
4.Jedrske so BISTVENO predrage in stanejo okoli 6 do 8x več od hidro in sončnih (LCOE analiza)! Poleg tega imajo problem z jedrskimi odpadki ki še ni rešen.

Pac, skodljivec si, onesnazeval bi naravo z odsluzenimi baterijami in paneli, najbolj pomemben pa ti je denar. To pove vse.

Baterije in paneli se reciklirajo, sploh pa je to mnogo manj nevaren odpadek kot so jedrski odpadki! Ne, denar mi ne pomeni vse, je pa dejstvo da pri sončnih in hidro dobiš oboje: ČISTO IN NIZKO CENO. Dobiš oboje. Pri jedrski dobiš pa samo čistočo in zelo drago ceno.

Blage veze nimas, nekaj si napol nastudiral in gledal samo vire, ki so podpirali tvojo manicno obsedenostjo z elektriko in soncno energijo, zdaj pa svoj bullshit prodajas po forumu. Tvoji viri so pa tako ali tako bullshit, poiscis tistega, ki podpira tvojo hipotezo in potem nabijas. Odrasti ze.

hruske<> je 17. maj 2021 ob 22:06 izjavil:

ŠE vedno ne dojameš da z hidro in sončnimi dobiš ČISTOČO in NIZKO CENO, z jedrskimi pa dobiš samo čistočo.

Z hidro dobis poplavljene doline / ekoloske katastrofe, s soncnimi pa 5x vecje stevilo smrti. S tvojimi nizkimi cenami lahko prepricas samo kaksnega psihopata.

Pojma nimas, nastudiral si samo polovico zgodbe in zdaj nabijas, da bi se pocutil pomembnega (dejansko pa izpades neumno).

Bi rad se kaj? CO2? Jederska elektrarna 15g/kWhr (izdelava betona, jekla,...), soncne celice 40g/kWhr. Skoraj 3x izpusti. Aja saj je vseeno, Kitajska je itak drug planet.

Si prebral tole: https://insight.kellogg.northwestern.ed...

Ker je znanstvena studija, ne tvoji snakeoil linki.

hruske<> je 17. maj 2021 ob 22:36 izjavil:

Ni res, ti nimaš pojma, jaz ga imam. CO2 je sicer mnogo manj škodljiv od ostale svinjarije ki pride iz teša in avtomobilskih izpuhov. CO2 vse kar povzroča je efekt tople grede, ki se sicer tudi problematičen, ampak MANJ kot NOx, SOx, PM2,5, aromatski ogljikovodiki.

Aha, kaksen nakladac, zdaj si pa strawmana uvedel in bi ga rad pretepal. Kar izvoli, samo brez mene.

hruske<> je 17. maj 2021 ob 22:38 izjavil:

Strawmana imaš ti. Pretepaj ga sam.

Saj ga. Tebe. Ti pa vmes nastudiraj se drugo polovico, ki si jo, ob branju marketinskega materiala za solarne panele, izpustil. Za takole nakladanje lahko tudi TV prodajo vklopim.

hruske<> je 17. maj 2021 ob 21:07 izjavil:

Za tiste ki težko kliknete na link vam bom skopiral eno poglavje sem:

"
Visoki stroški izgradnje jedrskega reaktorja in realna ocena stroškov za NEK2

Jedrski reaktorji so bistveno predragi. V zatonu jedrske industrije so bila pričakovanja in napovedi
jedrskega lobija glede ponovne in povečane uporabe te tehnologije predvsem v zagotovilih po
konkurenčnih in nižjih celotnih stroških izgradnje jedrskih reaktorjev in nizke cene elektrike v
primerjavi z drugimi tehnologijami proizvodnje elektrike (poleg že navedene, a zmotne napovedi, da
naj bi jedrska tehnologija občutno zmanjšala količino toplogrednih plinov v ozračju in rešila podnebno
krizo). Žal so stroški izgradnje jedrskih reaktorjev in njihovega celotnega življenjskega cikla postali
ena največjih slabosti, ki zagotovo močno prispeva k zatonu te tehnologije. Kot nas učijo izkušnje
zadnjih 50 let na tem področju, so namreč celotni stroški enormno porasli, in postali bistveno
previsoki, da bi sploh še lahko sanjali o tej dragi tehnologiji, ki postaja draga realnost in svetovna
jedrska utopija. Strokovnjaki napovedujejo močno naraščanje teh stroškov tudi v prihodnjem obdobju.
Že gradnja prve generacije jedrskih elektrarn pred desetletji je bila tako draga, da so investitorji
opustili veliko objektov že med samo gradnjo. Tisti, ki so bili zgrajeni, so beležili ogromne
prekoračitve prvotno predvidenih stroškov (in predvidenih rokov izgradnje), ki so bili v celoti
preneseni na ramena potrošnikov energije oziroma na davkoplačevalce. Zato je tudi revija Forbes že
pred leti označila investicije v jedrske elektrarne v Ameriki kot "največjo katastrofo poslovanja v
zgodovini". Med leti 2002-2008 je bila cena enega reaktorja še med 2-4 milijarde EUR, leta 2009 pa
že 9 milijard.

Analiza priznane svetovalne hiše Lazard (Lazard's Levelized Cost of Energy Analysis, 2018) navaja,
da so napovedane povprečne svetovne cene za gradnjo novih jedrskih elektrarn (stroški kapitala -
"capital costs" v obliki tako imenovanih stroškov preko noči - "overnight costs") v rangu med 5.900-
11.000 EUR/kW. Za 1200 MW reaktor (model AP1000, Westinghouse, ZDA, katerega podjetje Gen
energija pogosto navaja kot preferenco za NEK2) bi bili stroški kapitala (kar je približno 60% celotnih
stroškov) med 7-13 milijard EUR, celotni stroški (skupaj z obratovalnimi in vzdrževalnimi stroški, kar
predstavlja približno 40%), pa v rangu med 11,5-21,5 milijard EUR. Za 1600 MW reaktor (model
EPR, Francija, katerega podjetje Gen energija tudi omenja kot možnost za NEK2) pa bi znašali stroški
kapitala med 9,5-17,5 milijard EUR, celotni stroški pa bi dosegli že enormnih 16-29 milijard EUR.
Predvidena modela za NEK2 (oba sta tip PWR) bi proizvedla približno 9 oziroma12 TWh elektrike na
leto (NEK1 proizvede približno 6 TWh letno, od teh polovica pripada Hrvaški).

Srednja ocena celotnih stroškov za projekt NEK2 bi torej bila v rangu najmanj 15 milijard EUR (cena
za okrog 10 TEŠ6), kar predstavlja za okrog 3-5 krat višje celotne stroške, kot jih za projekt NEK2
trenutno ocenjuje podjetje Gen energija (trenutna ocena je 3,5-5 milijard EUR, ki pa je bila narejena
pred več kot 10 leti, zato je močno zastarela). Nova ocena stroškov bi predstavljala približno eno
tretjino slovenskega BDP v letu 2018 (46 milijard EUR), ki pa bi bila zaradi predvidene rasti stroškov
za izgradnjo jedrskih reaktorjev v prihodnjih letih še mnogo višja, še zlasti leta 2037, ko naj bi po
časovnici podjetja Gen energija začeli graditi NEK2.

V prvi oceni stroškov za takšne mega-projekte v večini primerov ni upoštevan podatek glede zelo
običajnih prekoračitev teh stroškov tekom procesa od predloga do realizacije, predvsem zaradi
podražitev financiranja oziroma kapitala ter zamud zaradi podaljšanja dobe izgradnje (prekoračeni
stroški - "overrun costs"), ki je po statistiki za več kot 80% vseh reaktorjev na svetu v rangu od 100-
300%, v poprečju pa več kot 200%. Doba izgradnje (brez projektiranja in pridobitve dovoljenj) pa se
od predvidenih 6 let za večino projektov v gradnji podaljša nad 10, pa tudi nad 20 let.

Statistika kaže, da po jedrski nesreči v Černobilu niti ena jedrska elektrarna na svetu ni bila zgrajena v
predvidenem roku in v okviru prve ocene stroškov, ki je bila podana pred začetkom izgradnje.
Največje povečanje stroškov za 500% beleži reaktor Vogtle v zvezni državi Georgia v ZDA (ocena
2009 približno 5,5 milijarde EUR, ocena 2018 približno 26 milijard EUR); nova reaktorja v izgradnji
v Franciji in na Finskem za 300%, novi reaktor Hinkley point C v Veliki Britaniji pa za približno
200% več glede na začetno oceno stroška (ki je po zadnji podražitvi letos ocenjen že na 25,4 milijarde
EUR). Cena gradnje teh reaktorjev se povečuje iz leto v leto. Gradnjo reaktorja v Južni Karolini v
ZDA pa so zaradi enormnega povečanja prvotnih stroškov v letu 2017 ustavili, čeprav je bilo
porabljenih že 9 milijard ameriških dolarjev, kar je povzročilo stečaj podjetja Westinghouse. Hkrati se
je čas gradnje vseh navedenih reaktorjev že do danes podaljšal za več kot 5-10 let glede na predvideno
časovnico, in kot kaže se bo podaljšal še za nekaj let (reaktor Flamanville-3 v Franciji so začeli graditi
2007, reaktor Olkiluoto-3 na Finskem pa v letu 2005). Poleg navedenih 3 reaktorjev sta v Evropi
trenutno v gradnji samo še dva manjša reaktorja na Slovaškem (Mochovce 3 in 4), ki sta v izgradnji s
prekinitvijo že od leta 1984. Gradnja predvidenega reaktorja na Madžarskem pa se še ni začela tudi
zaradi zapletov glede povečevanja cene stroškov izgradnje. Analiza Mednarodne agencije za energijo
(IEA, 2019) navaja, da vsi ti reaktorji nikoli ne bodo generirali povračila vloženih sredstev in dodaja,
da so zelo slabe izkušnje pri izgradnji teh reaktorjev, ki naj bi na nek način popravili zelo slab renome
izgradnje in financiranja reaktorjev v preteklih letih, interes za nova vlaganja kapitala v naslednjih
letih samo še dodatno in močno zmanjšali.

Razlika med prvotno ocenjenimi stroški za izgradnjo jedrskega reaktorja s strani predlagatelja in
realnimi končnimi stroški nastane iz zelo različnih razlogov, največji pa je namerno in zelo močno
podcenjeni strošek s strani predlagatelja projekta, ki želi prikazati najnižjo možno oceno, saj bi v
nasprotnem primeru bil predlog najverjetneje zavrnjen že takoj na začetku. Prekoračitev začetne ocene
stroška je tudi rezultat dejstva, da gre za izredno velik projekt, zato je v končne stroške možno "skriti
vse stranpoti" in manipulacije, tudi nelegalne poti in dejansko korupcijo. Dodaten razlog je tudi
dejstvo, da se takšen projekt prodaja vladi v neki državi, ki te podražitve mnogo lažje prevali na ljudi
oziroma potrošnike te energije. Tako velikega projekta, ko je že na pol poti do realizacije, pa skoraj ni
mogoče več ustaviti (primer TEŠ6), saj bi bili stroški ustavitve projekta preveliki. Zato tudi vlada
mnogo lažje pristane na nove in nove predloge ter zahteve za povečanje stroškov tekom izgradnje
jedrskega reaktorja. Razlika so tudi povečani dodatni stroški, ker se iz realnih in številnih izmišljenih
razlogov pogosto močno podaljšuje rok za izgradnjo reaktorja, kar seveda avtomatično in enormno
poveča stroške celotnega financiranja.

Zaradi zelo visoke realne ocene celotnih stroškov za izvedbo predvidenega projekta NEK2 (najmanj
15 milijard EUR) bi tudi povprečna prodajna cena električne energije iz NEK2 bila mnogo višja kot jo
napoveduje Gen energija (42 EUR/MWh). Ta cena bi zagotovo bila v rangu 100-170 EUR/MWh, kar
je najmanj 2-3 krat več kot je danes primerljiva cena MWh energije na EU trgu.
V svoji že navedeni analizi Lazard navaja, da je tako imenovana diskontirana lastna cena energije
(LCOE - Levelized Cost Of Electicity) za jedrsko energijo iz novih reaktorjev približno 100-170
EUR/MWh. Za reaktor Flamanwille v Franciji v gradnji je zaradi že danes visokih prekoračenih
stroškov in rokov narejena ocena za ceno električne energije na 110 EUR/MWh, za Hinkley Point C v
Veliki Britaniji pa na 111 EUR/MWh, ki naj bi zaradi inflacije zagotovo poskočila na najmanj 144
EUR/MWh po priključitvi reaktorja na omrežje.
Zaradi navedenih izredno visokih stroškov jedrske elektrarne v celotnem življenjskem ciklu poslujejo
z veliko finančno izgubo, še zlasti če prikažejo tudi realne stroške razgradnje reaktorja, varnega
odlaganja demontiranega objekta ter varnega dokončnega skladiščenja jedrskih odpadkov v več sto
metrov globokih zemeljskih slojih. Po ugotovitvah že navedene študije Nemškega inštituta za
ekonomske raziskave niti ena jedrska elektrarna na svetu še ni poslovala pozitivno, kar napovedujejo
tudi za naslednja desetletja. Za nove jedrske elektrarne, ki so v izgradnji ta študija navaja, da so
pričakovane izgube v življenjskem ciklu enega reaktorja (velikosti 1000 MW) med 1,5-8,9 milijarde
EUR. Tudi "nove" tehnologije (ki niso nove, saj koncepti izhajajo že izpred več desetletij), ki jih
jedrska industrija najavlja (kot je četrta generacija reaktorjev, ali tako imenovani mali modularni
5
reaktorji - SMR) ugotovitve glede velikih izgub ne spremenijo. Celo nasprotno, celotni stroški za male
modularne reaktorje so namreč glede na megavat moči vsaj dvakrat večji kot za velike reaktorje.
Glede na vse gornje navedbe seveda ni nobeno presenečenje, da vlaganje v izgradnjo jedrskih
reaktorjev energetske industrije, finančnega ali bančnega sektorja ne zanima, in da predlagatelji teh
investicij predvsem iščejo finančno in drugo sodelovanje vlad, vladne subvencije, državno poroštvo za
najete kredite, številne druge davčne ter ostale ugodnosti in oblike državne pomoči, kakor tudi
sklenitev več desetletnih pogodb z vladami držav za zagotovljen in obvezen odkup elektrike po
izredno visokih cenah. Za reaktor Hinkley Point C v Veliki Britaniji je konzorcij investitorjev pod
vodstvom EDF (Électricité de France) z vlado Velike Britanije sklenil tako imenovano pogodbo za
fiksno ceno oziroma "pogodbo za razliko" (Contract for Difference), ki praktično celotno odgovornost
za končne celotne stroške izgradnje in obratovanja reaktorja prenese na vlado oziroma na
davkoplačevalce.

Strokovne ocene navajajo, da pomoč države oziroma davkoplačevalcev za izgradnjo jedrskih elektrarn
pogosto presega celo tržno vrednost energije, ki jo država pomaga generirati. Ko so se jedrske
elektrarne pred 65 leti pojavile kot nova industrija in tehnologija, je bila neka oblika "državne
pomoči" še pričakovana in smiselna za zagon. Danes pa bi bilo seveda edino logično, da se tudi
jedrska industrija, tako kot vse druge, postavi na svoje noge in da deluje na osnovi konkurenčnih
pravil ter da enakopravno tekmuje na trgu z vsemi drugimi industrijami ter oblikami proizvodnje in
prodaje energije. Toda žal temu še zdaleč ni tako, in jedrska industrija brez popolnih "državnih jasli"
noče živeti in ne zmore preživeti. Če tržne tekme ne prenese, bi po logiki morala biti izločena iz
konkurence, saj ni dorasla tržnim razmeram. Gradnja jedrskih elektrarn, kjer kot solastnik ali kupec
sodeluje vlada neke države, pa je žal po statistiki tudi bistveno dražja kot za tiste, ki jih gradi ali kjer je
večinski lastnik zasebni korporativni sektor.
Zaradi vseh navedenih razlogov, problemov in prikaza realnih stroškov, država oziroma vlada
Slovenije ne bi smela sodelovati pri projektu predvidene izgradnje NEK2 kot potencialni so-lastnik, ali
so-financer ali kot dajalec jamstva za najem kreditov, in ne bi smela dati nobenih drugih zahtevanih
državnih ugodnosti za NEK2 v primerjavi z ustaljeno prakso za druge industrije. Predlagatelji NEK2
naj sami in s svojimi poslovnimi partnerji zagotovijo finance in finančno konstrukcijo iz zasebnih
virov, finančnih institucij ali bank, če so prepričani, da je projekt strokovno, stroškovno-finančno,
varnostno in okoljsko vzdržen, kot je to praksa v vrsti drugih držav in kot to velja za vse druge
industrije."
KONEC NAVEDKA.
PREBERITE PROSIM in poglejte podatke!

____________________________________________________________________________________________________
____________________________________________________________________________________________________

Začetna investicija jederskega rekatorja je res da velika, na dolgi rok najcenejša

Ni RES! LCOE analiza (levelised cost of electricity) jasno kaže da je energija jedrskih elektrarn na dolgi rok ENA NAJDRAŽJIH.

Cene reaktorjev ki so zrasli v vshodni evropi kot so Slovaska, ceska in romunija so jasni.
Recimo cehi bodo gradili reaktorje, skupna cena 7 mijard€
Slovaska zacenja graditi dva bloka po 500MW stroski 6 mijard.
Francija 1600Mw blok cca 10 mijard


https://energypost.eu/for-eastern-europ....

z0mbie je 17. maj 2021 ob 22:42 izjavil:

hruske<> je 17. maj 2021 ob 22:40 izjavil:

Jederska elektrarna 15g/kWhr (izdelava betona, jekla,...), soncne celice 40g/kWhr

Tud kWh ne znaš prav napisat. Napiše se kWh, ne pa kWhr. Jaooo Imam zadevo naštudirano in jo podrobno spremljam že 20 let. Zanimajo me goli podatki in študije, marketinški material me ne zanima.

Ojoj, pa vejico sem pozabil, zdaj imas pa sigurno prav. Kaksen bumbar.

Tako je, bumbar si ti, res je. Zdaj pa končno povej kakšen kredibilen argument ali pa se odstrani.

Mr.B je 17. maj 2021 ob 22:41 izjavil:

hruske<> je 17. maj 2021 ob 21:07 izjavil:

Za tiste ki težko kliknete na link vam bom skopiral eno poglavje sem:

"
Visoki stroški izgradnje jedrskega reaktorja in realna ocena stroškov za NEK2

Jedrski reaktorji so bistveno predragi. V zatonu jedrske industrije so bila pričakovanja in napovedi
jedrskega lobija glede ponovne in povečane uporabe te tehnologije predvsem v zagotovilih po
konkurenčnih in nižjih celotnih stroških izgradnje jedrskih reaktorjev in nizke cene elektrike v
primerjavi z drugimi tehnologijami proizvodnje elektrike (poleg že navedene, a zmotne napovedi, da
naj bi jedrska tehnologija občutno zmanjšala količino toplogrednih plinov v ozračju in rešila podnebno
krizo). Žal so stroški izgradnje jedrskih reaktorjev in njihovega celotnega življenjskega cikla postali
ena največjih slabosti, ki zagotovo močno prispeva k zatonu te tehnologije. Kot nas učijo izkušnje
zadnjih 50 let na tem področju, so namreč celotni stroški enormno porasli, in postali bistveno
previsoki, da bi sploh še lahko sanjali o tej dragi tehnologiji, ki postaja draga realnost in svetovna
jedrska utopija. Strokovnjaki napovedujejo močno naraščanje teh stroškov tudi v prihodnjem obdobju.
Že gradnja prve generacije jedrskih elektrarn pred desetletji je bila tako draga, da so investitorji
opustili veliko objektov že med samo gradnjo. Tisti, ki so bili zgrajeni, so beležili ogromne
prekoračitve prvotno predvidenih stroškov (in predvidenih rokov izgradnje), ki so bili v celoti
preneseni na ramena potrošnikov energije oziroma na davkoplačevalce. Zato je tudi revija Forbes že
pred leti označila investicije v jedrske elektrarne v Ameriki kot "največjo katastrofo poslovanja v
zgodovini". Med leti 2002-2008 je bila cena enega reaktorja še med 2-4 milijarde EUR, leta 2009 pa
že 9 milijard.

Analiza priznane svetovalne hiše Lazard (Lazard's Levelized Cost of Energy Analysis, 2018) navaja,
da so napovedane povprečne svetovne cene za gradnjo novih jedrskih elektrarn (stroški kapitala -
"capital costs" v obliki tako imenovanih stroškov preko noči - "overnight costs") v rangu med 5.900-
11.000 EUR/kW. Za 1200 MW reaktor (model AP1000, Westinghouse, ZDA, katerega podjetje Gen
energija pogosto navaja kot preferenco za NEK2) bi bili stroški kapitala (kar je približno 60% celotnih
stroškov) med 7-13 milijard EUR, celotni stroški (skupaj z obratovalnimi in vzdrževalnimi stroški, kar
predstavlja približno 40%), pa v rangu med 11,5-21,5 milijard EUR. Za 1600 MW reaktor (model
EPR, Francija, katerega podjetje Gen energija tudi omenja kot možnost za NEK2) pa bi znašali stroški
kapitala med 9,5-17,5 milijard EUR, celotni stroški pa bi dosegli že enormnih 16-29 milijard EUR.
Predvidena modela za NEK2 (oba sta tip PWR) bi proizvedla približno 9 oziroma12 TWh elektrike na
leto (NEK1 proizvede približno 6 TWh letno, od teh polovica pripada Hrvaški).

Srednja ocena celotnih stroškov za projekt NEK2 bi torej bila v rangu najmanj 15 milijard EUR (cena
za okrog 10 TEŠ6), kar predstavlja za okrog 3-5 krat višje celotne stroške, kot jih za projekt NEK2
trenutno ocenjuje podjetje Gen energija (trenutna ocena je 3,5-5 milijard EUR, ki pa je bila narejena
pred več kot 10 leti, zato je močno zastarela). Nova ocena stroškov bi predstavljala približno eno
tretjino slovenskega BDP v letu 2018 (46 milijard EUR), ki pa bi bila zaradi predvidene rasti stroškov
za izgradnjo jedrskih reaktorjev v prihodnjih letih še mnogo višja, še zlasti leta 2037, ko naj bi po
časovnici podjetja Gen energija začeli graditi NEK2.

V prvi oceni stroškov za takšne mega-projekte v večini primerov ni upoštevan podatek glede zelo
običajnih prekoračitev teh stroškov tekom procesa od predloga do realizacije, predvsem zaradi
podražitev financiranja oziroma kapitala ter zamud zaradi podaljšanja dobe izgradnje (prekoračeni
stroški - "overrun costs"), ki je po statistiki za več kot 80% vseh reaktorjev na svetu v rangu od 100-
300%, v poprečju pa več kot 200%. Doba izgradnje (brez projektiranja in pridobitve dovoljenj) pa se
od predvidenih 6 let za večino projektov v gradnji podaljša nad 10, pa tudi nad 20 let.

Statistika kaže, da po jedrski nesreči v Černobilu niti ena jedrska elektrarna na svetu ni bila zgrajena v
predvidenem roku in v okviru prve ocene stroškov, ki je bila podana pred začetkom izgradnje.
Največje povečanje stroškov za 500% beleži reaktor Vogtle v zvezni državi Georgia v ZDA (ocena
2009 približno 5,5 milijarde EUR, ocena 2018 približno 26 milijard EUR); nova reaktorja v izgradnji
v Franciji in na Finskem za 300%, novi reaktor Hinkley point C v Veliki Britaniji pa za približno
200% več glede na začetno oceno stroška (ki je po zadnji podražitvi letos ocenjen že na 25,4 milijarde
EUR). Cena gradnje teh reaktorjev se povečuje iz leto v leto. Gradnjo reaktorja v Južni Karolini v
ZDA pa so zaradi enormnega povečanja prvotnih stroškov v letu 2017 ustavili, čeprav je bilo
porabljenih že 9 milijard ameriških dolarjev, kar je povzročilo stečaj podjetja Westinghouse. Hkrati se
je čas gradnje vseh navedenih reaktorjev že do danes podaljšal za več kot 5-10 let glede na predvideno
časovnico, in kot kaže se bo podaljšal še za nekaj let (reaktor Flamanville-3 v Franciji so začeli graditi
2007, reaktor Olkiluoto-3 na Finskem pa v letu 2005). Poleg navedenih 3 reaktorjev sta v Evropi
trenutno v gradnji samo še dva manjša reaktorja na Slovaškem (Mochovce 3 in 4), ki sta v izgradnji s
prekinitvijo že od leta 1984. Gradnja predvidenega reaktorja na Madžarskem pa se še ni začela tudi
zaradi zapletov glede povečevanja cene stroškov izgradnje. Analiza Mednarodne agencije za energijo
(IEA, 2019) navaja, da vsi ti reaktorji nikoli ne bodo generirali povračila vloženih sredstev in dodaja,
da so zelo slabe izkušnje pri izgradnji teh reaktorjev, ki naj bi na nek način popravili zelo slab renome
izgradnje in financiranja reaktorjev v preteklih letih, interes za nova vlaganja kapitala v naslednjih
letih samo še dodatno in močno zmanjšali.

Razlika med prvotno ocenjenimi stroški za izgradnjo jedrskega reaktorja s strani predlagatelja in
realnimi končnimi stroški nastane iz zelo različnih razlogov, največji pa je namerno in zelo močno
podcenjeni strošek s strani predlagatelja projekta, ki želi prikazati najnižjo možno oceno, saj bi v
nasprotnem primeru bil predlog najverjetneje zavrnjen že takoj na začetku. Prekoračitev začetne ocene
stroška je tudi rezultat dejstva, da gre za izredno velik projekt, zato je v končne stroške možno "skriti
vse stranpoti" in manipulacije, tudi nelegalne poti in dejansko korupcijo. Dodaten razlog je tudi
dejstvo, da se takšen projekt prodaja vladi v neki državi, ki te podražitve mnogo lažje prevali na ljudi
oziroma potrošnike te energije. Tako velikega projekta, ko je že na pol poti do realizacije, pa skoraj ni
mogoče več ustaviti (primer TEŠ6), saj bi bili stroški ustavitve projekta preveliki. Zato tudi vlada
mnogo lažje pristane na nove in nove predloge ter zahteve za povečanje stroškov tekom izgradnje
jedrskega reaktorja. Razlika so tudi povečani dodatni stroški, ker se iz realnih in številnih izmišljenih
razlogov pogosto močno podaljšuje rok za izgradnjo reaktorja, kar seveda avtomatično in enormno
poveča stroške celotnega financiranja.

Zaradi zelo visoke realne ocene celotnih stroškov za izvedbo predvidenega projekta NEK2 (najmanj
15 milijard EUR) bi tudi povprečna prodajna cena električne energije iz NEK2 bila mnogo višja kot jo
napoveduje Gen energija (42 EUR/MWh). Ta cena bi zagotovo bila v rangu 100-170 EUR/MWh, kar
je najmanj 2-3 krat več kot je danes primerljiva cena MWh energije na EU trgu.
V svoji že navedeni analizi Lazard navaja, da je tako imenovana diskontirana lastna cena energije
(LCOE - Levelized Cost Of Electicity) za jedrsko energijo iz novih reaktorjev približno 100-170
EUR/MWh. Za reaktor Flamanwille v Franciji v gradnji je zaradi že danes visokih prekoračenih
stroškov in rokov narejena ocena za ceno električne energije na 110 EUR/MWh, za Hinkley Point C v
Veliki Britaniji pa na 111 EUR/MWh, ki naj bi zaradi inflacije zagotovo poskočila na najmanj 144
EUR/MWh po priključitvi reaktorja na omrežje.
Zaradi navedenih izredno visokih stroškov jedrske elektrarne v celotnem življenjskem ciklu poslujejo
z veliko finančno izgubo, še zlasti če prikažejo tudi realne stroške razgradnje reaktorja, varnega
odlaganja demontiranega objekta ter varnega dokončnega skladiščenja jedrskih odpadkov v več sto
metrov globokih zemeljskih slojih. Po ugotovitvah že navedene študije Nemškega inštituta za
ekonomske raziskave niti ena jedrska elektrarna na svetu še ni poslovala pozitivno, kar napovedujejo
tudi za naslednja desetletja. Za nove jedrske elektrarne, ki so v izgradnji ta študija navaja, da so
pričakovane izgube v življenjskem ciklu enega reaktorja (velikosti 1000 MW) med 1,5-8,9 milijarde
EUR. Tudi "nove" tehnologije (ki niso nove, saj koncepti izhajajo že izpred več desetletij), ki jih
jedrska industrija najavlja (kot je četrta generacija reaktorjev, ali tako imenovani mali modularni
5
reaktorji - SMR) ugotovitve glede velikih izgub ne spremenijo. Celo nasprotno, celotni stroški za male
modularne reaktorje so namreč glede na megavat moči vsaj dvakrat večji kot za velike reaktorje.
Glede na vse gornje navedbe seveda ni nobeno presenečenje, da vlaganje v izgradnjo jedrskih
reaktorjev energetske industrije, finančnega ali bančnega sektorja ne zanima, in da predlagatelji teh
investicij predvsem iščejo finančno in drugo sodelovanje vlad, vladne subvencije, državno poroštvo za
najete kredite, številne druge davčne ter ostale ugodnosti in oblike državne pomoči, kakor tudi
sklenitev več desetletnih pogodb z vladami držav za zagotovljen in obvezen odkup elektrike po
izredno visokih cenah. Za reaktor Hinkley Point C v Veliki Britaniji je konzorcij investitorjev pod
vodstvom EDF (Électricité de France) z vlado Velike Britanije sklenil tako imenovano pogodbo za
fiksno ceno oziroma "pogodbo za razliko" (Contract for Difference), ki praktično celotno odgovornost
za končne celotne stroške izgradnje in obratovanja reaktorja prenese na vlado oziroma na
davkoplačevalce.

Strokovne ocene navajajo, da pomoč države oziroma davkoplačevalcev za izgradnjo jedrskih elektrarn
pogosto presega celo tržno vrednost energije, ki jo država pomaga generirati. Ko so se jedrske
elektrarne pred 65 leti pojavile kot nova industrija in tehnologija, je bila neka oblika "državne
pomoči" še pričakovana in smiselna za zagon. Danes pa bi bilo seveda edino logično, da se tudi
jedrska industrija, tako kot vse druge, postavi na svoje noge in da deluje na osnovi konkurenčnih
pravil ter da enakopravno tekmuje na trgu z vsemi drugimi industrijami ter oblikami proizvodnje in
prodaje energije. Toda žal temu še zdaleč ni tako, in jedrska industrija brez popolnih "državnih jasli"
noče živeti in ne zmore preživeti. Če tržne tekme ne prenese, bi po logiki morala biti izločena iz
konkurence, saj ni dorasla tržnim razmeram. Gradnja jedrskih elektrarn, kjer kot solastnik ali kupec
sodeluje vlada neke države, pa je žal po statistiki tudi bistveno dražja kot za tiste, ki jih gradi ali kjer je
večinski lastnik zasebni korporativni sektor.
Zaradi vseh navedenih razlogov, problemov in prikaza realnih stroškov, država oziroma vlada
Slovenije ne bi smela sodelovati pri projektu predvidene izgradnje NEK2 kot potencialni so-lastnik, ali
so-financer ali kot dajalec jamstva za najem kreditov, in ne bi smela dati nobenih drugih zahtevanih
državnih ugodnosti za NEK2 v primerjavi z ustaljeno prakso za druge industrije. Predlagatelji NEK2
naj sami in s svojimi poslovnimi partnerji zagotovijo finance in finančno konstrukcijo iz zasebnih
virov, finančnih institucij ali bank, če so prepričani, da je projekt strokovno, stroškovno-finančno,
varnostno in okoljsko vzdržen, kot je to praksa v vrsti drugih držav in kot to velja za vse druge
industrije."
KONEC NAVEDKA.
PREBERITE PROSIM in poglejte podatke!

____________________________________________________________________________________________________
____________________________________________________________________________________________________

Začetna investicija jederskega rekatorja je res da velika, na dolgi rok najcenejša

Ni RES! LCOE analiza (levelised cost of electricity) jasno kaže da je energija jedrskih elektrarn na dolgi rok ENA NAJDRAŽJIH.

Cene reaktorjev ki so zrasli v vshodni evropi kot so Slovaska, ceska in romunija so jasni.
Recimo cehi bodo gradili reaktorje, skupna cena 7 mijard€
Slovaska zacenja graditi dva bloka po 500MW stroski 6 mijard.
Francija 1600Mw blok cca 10 mijard


https://energypost.eu/for-eastern-europ....

1. Vse naštete cene so predvidene cene ki se na koncu vsaj podvojijo, tako kot se je teš6. Plus tega so to samo tako imenovane "overnight" cene, prišteti moraš še stroške obratovalne in vzdrževalne stroške.

2. Tudi če se bi zgodil čudež in bodo res zgradili zadeve točno po napovedanih cenah, je to še vedno nekajkrat dražje od hidro+sončne.

z0mbie je 17. maj 2021 ob 22:43 izjavil:

hruske<> je 17. maj 2021 ob 22:42 izjavil:

Imam zadevo naštudirano in jo podrobno spremljam že 20 let.

Btw, bogabojeci studirajo biblijo baje ze vsaj 1500 let, pa jim se vedno ni nic jasno. In ce prebiras marketinske pamflete 20 let se ne cudim, da se ti ze trga.

Sem ti ze dve do tri strani nazaj povedal, da si enak kot antivaxerji. Pac beres kar potrjuje tvojo obsedenost.

Kere glupe izjave imaš. Ne, nič se mi ne trga, to je del moje stroke in zadevo celo v prostem času redno prebiram in spremljam, ker me zanima. Ne gre za nobene "marketinske pamflete" kot si se izrazil, ampak za strokovna gradiva. Sem ravno nasprotje od antivaxarjev: antivaksarji so skregani z znanostjo, jaz pa moje trditve opiram na znanost.

feryz je 17. maj 2021 ob 22:46 izjavil:

A ni zanimivo? V dobi super tehnologije, super računalnikov, po izgradnji več sto jedrskih po svetu, super inženirji ne znajo niti stroškov enega kotla izračunati. In delajo napake ranga 500 procentov, se pravi namesto naračunanih 5 milijard, pride končni strošek 25 milijard. Mala napakica, drobiž bi človek temu rekel.

5 miljard?! Pa kaj še!! Napako si naredil ti, jaz je nisem. 5 miljard je morda overnight cost če Kitajci gradijo zase. Na overnight cost moraš prišteti še vzdrževanje in obratovanje.

Preberi prosim te lepo kar sem ti označil!!:


Navajam iz članka:
"Za 1200 MW reaktor (model AP1000, Westinghouse, ZDA, katerega podjetje Gen energija pogosto navaja kot preferenco za NEK2) bi bili stroški kapitala (kar je približno 60% celotnih stroškov) med 7-13 milijard EUR, celotni stroški (skupaj z obratovalnimi in vzdrževalnimi stroški, kar predstavlja približno 40%), pa v rangu med 11,5-21,5 milijard EUR. Za 1600 MW reaktor (model EPR, Francija, katerega podjetje Gen energija tudi omenja kot možnost za NEK2) pa bi znašali stroški kapitala med 9,5-17,5 milijard EUR, celotni stroški pa bi dosegli že enormnih 16-29 milijard EUR."

Zdej pa ozavesti podatek da bi enako količino hidro dobili za 1,5 miljarde!

Ki ima podlage za svoje navedbe v strokovnih virih kot priznane strokovne agancije kot so Lazar ipd. Pojdi čekirat strokovne vire ki jih navaja v besedilu če mu ne verjameš. Spoiler alert: ima prav.

Cena jedrskih je ena največjih:

https://www.lazard.com/perspective/lcoe...

In, če že pripenjamo linke. https://oe.finance.si/8946116/Stroski-n...

Švabi imajo ceno elektrike tako zaradi DAVKOV, ker država z veliko davčno obremenitvijo elektrike hoče zniževati porabo in spodbujati varčnost in delno zaradi odplačevanja subvencioniranih cel izpred 10 let ko so bile še magalomanske subvencije, danes jih ni več. Primer Nemčije tukaj nima veze, poglej podatke in kako je sestavljena cena Nemške elektrike prosim in ne govori na pamet.

z0mbie je 17. maj 2021 ob 23:06 izjavil:

Aha, to, da so pa lobisticna firma si pa verjetno spregledal.

https://www.opensecrets.org/federal-lob...
http://www.influenceexplorer.com/organi...

Lazar so strokovna institucija ki se za referenco omenja tudi v strokovnih člankih uglednih znanstvenikov!

Seveda se. Pa sladkor se je tudi omenjalo v clankih uglednih znanstvenikov na zacetku stoletja kot zdravilen.

False equivalency. Vsi viri navajajo današnje jedrske kot izredno drage, ni samo Lazar. Ni nobenih reklamih pamtletov. Poglej strokovne vire in se prepričaj sam. In BTW nisi dostavil niti enega kredibilnega vira..

Ker vidim da ne razumeš poante kaj dosti (to ne pravim zato da te prcam, ampak res vidim da ne razumeš), te lepo naprošam da si pogledaš ta video ki je bolj poljudno in enostavno (pa vendarle strokovno in faktualno pravilno) razložen, tega bi mogel razumeti.

Viri niso bedasti, so strokovni in faktualno pravilni, če bi jih prebral bi to vedel. Če hočete vi graditi jedrsko za 20 miljard (kar je 14 x dražje kot teš6!) daj iz svogega žepa! Ostalih državljanov pa ne sili v finančni propad in še eno propadlo naložbo, ki bo delala zgubo, tokrat 14 dražjo od teša6..pa že teš6 je bil drag..

Trend je jasen: ves svet gre v obnovljive vire energije, ker so čisti in poceni (pa še dodatno se cenijo iz leta v leto), upam da Slovenski odločevalci niso več v srednjem veku.