Telefoni lahko svojo lokacijo ugotavljajo na štiri načine. Najstarejši in najmanj natančen je lokacija na podlagi bazne postaje. Področja, ki jih pokrivajo bazne postaje, so velike, zato na tak način lahko pridobimo le grobo informacijo, kje v državi je telefon. Tudi s triangulacijo se lokacija težko določi na več kot nekaj sto metrov natančno. Drugi način je vgrajeni sprejemnik GPS, ki se zdi na prvi pogled odlično orodje, a je za iskanje stikov spet premalo zanesljiv. V stavbah in množici namreč ni možno ugotoviti, kdo je res prišel v stik, saj je ločljivost nekaj metrov premalo. Podobno velja za lociranje s pomočjo brezžičnih omrežij. Še najbolj natančno informacijo lahko poda Bluetooth, ki pa ga iz varnostnih razlogov strokovnjaki odsvetujejo imeti ves čas vključenega, ker je protokol zelo luknjast. Seveda pa si lahko pomagamo z vsemi štirimi viri informacij.
Druga težava pa je zasebnost. Z mislijo na njo se je oblikovala iniciativa PEPP-PT (Pan-European Privacy Preserving Proximity Tracing), v kateri sodeluje 130 raziskovalcev iz osmih držav (Avstrija, Belgija, Danska, Francija, Italija, Nemčija, Španija, Švica). Do sredine prihodnjega tedna načrtujejo zagon platforme, ki bo omogoča delovanje aplikacij za sledenje stikom (contact-tracing) z upoštevanjem zasebnosti. Še teden dni pozneje pričakujemo prve aplikacije. Nova platforma bo uporabnikom omogočala anonimnost in bo uporabljala tehnologije Bluetooth (kdor je nima na telefonu, bi dobil poseben pas za na roko), a na način, ki je v skladu z GDPR. Aplikacija bo sproti beležila vse stike z ljudmi, ki jo imajo tudi na svojem telefonu, a se ti ne bodo hranili na centralnem strežniku, temveč na telefonu v šifrirani obliki največ 14 dni. Do podatkov bodo lahko dostopile le pooblaščene osebe, ki bodo zdravstvene inštitucije.
Da bi takšna aplikacija delovala, bi jo moralo uporabljati vsaj 60 odstotkov prebivalcev. S podobno aplikacijo TraceTogether je izbruh zajezil Singapur.
