Moja situacija

Odločil sem se, da bom opisal svojo zgodbo. Kljub temu, da mi je nelagodno to kar bom napisal, bom pisal brez cenzure, tako kot stvari vidim in doživljam.

Gre za družinske odnose, med mano, mojo mamo ter sestro, ki imajo korenine v odnosih, ki jih je imela mama v primarni družini s svojim bratom. Jedro težave ni v tem, da se družina ne bi skupaj srečala na kosilih ob rojstnih dnevih in praznikih o čemer bom navedel in opisal kot primer in kar je postal predmet okoli katerega se prerekamo. Težave ležijo drugje.


MAMA IN NJENA PRIAMRNA DRUŽINA
Da bi svojo situacijo lažje razložil bom na kratko opisal odnos, ki ga ima moja mama s svojim bratom. Z bratom moja mama nima odnosa, sta si kot tujca. Skupna praznovanja ali srečanja ob praznikih, rojstnih dnevih, ki so potekala tekom otroštva in odraščanja med našo družino ter družino njenega brata pri njenih starših so razen v redkih primerih potekala ločeno. Na enem od zadnjih naključnih skupnih srečanj ne dolgo nazaj je njen brat izrazil željo, da v prihodnje stara mama napove kdaj bomo mi na obisku, da se takrat v prihodnje ne bi več srečevali.

Tekom odraščanja z mojo sestro je odnos, ki ga je imela s svojim bratom vplival na to kako je postopala do mene v odnosu do moje sestre. To ni bil normalen odnos, ko bi si nekdo prizadeval za to, da bi bili odnosi med bratom in sestro dobri, temveč je šlo za čustveno obremenjen odnos, ki sem ga in ga še danes čutim kot svojo eksistencialno grožnjo, če ne bi postopal kot mi nalaga in zahteva.
Osebno mislim, da moja mama nikoli ni prebolela, da je brat ni sprejel, da z njim ni imela lepega odnosa.


ČUSTVENA ZLORABA
Je kar nekaj situacij o katerih bi pisal. Ena od njih je, ko sva bila s sestro nekje v puberteti in se nama je s sestro v neki situaciji v ihti izpovedala, da jo je brat spolno zlorabil. To breme zlorabe, ki ga ja naprtila na svoja otroka, me je še posebej čustveno obremenilo kot starejšega brata. Tudi v eni od kasnejših situacij se je odrasla ženska obnašala kot majhna deklica naprav svojemu pubertetniškemu sinu, ob katerem je jokala in me postavljala v vlogo odraslega zaupnika, ko bi jaz moral nekaj v zvezi s tem kar je povedala storiti. Tega kar nama je povedala ni reševala s svojim možem, bratom, psihologom, s svojimi starši, predvsem mene je s tem obremenila. Jaz sem moral igrati starša, jo prepričevati da mora nekaj v zvezi s tem ukreniti če je bila zlorabljena, podati kazensko ovadbo ipd. Na mojo pobudo je v zvezi s tem pisala pismo svojim staršem ter družini svojega brata.


SKUPNA SREČANJA
Njena fiksna ideja je, da se bosta njena otroka skupaj udeleževala družinskih srečanj, da bosta v dobrih odnosih, za razliko od opisanega odnosa, ki ga ima s svojim bratom in način kako so družinska srečanja potekala. In s svojim čustveno obremenjenim odnosom do tega, ki se kaže kot prisila se mi še danes zdi, da ne bo izbirala sredstev, da bi dosegla kar si je zadala.

Ne gre v resnici za to, ali na skupna srečanja pridem ali ne. Gre za to kaj vse je pripravljena narediti, da svoje doseže. S svojim načinom je dosegla le to, da na skupna srečanja četudi bi si želel iti, me tam ne bo. V resnici na takšen način ne morem postopati drugače. In z njo odnosa nimam in ga ne morem imeti.


EKSISTENCIALNI STRAH
Ni problem delati in si prizadevati, želeti da bi bili v družini med bratom in sestro dobri odnosi. Problem je to v kakšen položaj me spravlja. Kakšnega človeka je pripravljena iz mene narediti, da doseže svoje. Včasih se mi zdi, da ne vidi dlje od svoje fiksne ideje, ki sploh ni noben problem v resnici, če ga sama ne bi naredila. Problem je ona. Da doseže svoje je pripravljena iti čez vse. Niso težave njene želje, težava je njen odnos do tega, ki se mi upira. In pri tem ni pripravljena izbirati sredstev, da jih doseže.

Vedno sem se počutil in še danes čutim pritisk, oz. kot sem napisal, nekakšno eksistenciencionalno grožnjo in strah. Že od otroštva. In to je tisto, kar ji težko oprostim in nekaj čez kar ne grem. Čustveno izsiljevanje in pritisk, ki gre izven okvirjev normalnega. Ne gre se niti nujno za to dotično konkretno situacijo in pričakovanja kakršna ima, gre za to kaj je pripravljena narediti, da svoje doseže.

Imel sem celo pomisleke, da bi si mama kaj naredila, ali, da bi naredila kaj drastičnega, da bi svoje dosegla. Tako to doživljam, a prišel sem do točke, da se lahko tudi ubije, če se hoče, ali naredi karkoli hoče. Počutil bi se ponižanega, ki se pusti, da se ga izsiljuje.

Mimogrede, obstaja film na temo čustvenega vampirizma, ki sem si ga pred časom ogledal (Shame, 2011).