Mandarinščina

Jp. Osnove... hm, odvisno, kako intenzivno se učiš. Jezik kot tak je razmeroma preprost. Težava so pismenke, kjer gre v bistvu za učenje na pamet in hkrati za razumevanje medsebojnih povezav, da se lahko z njimi pravilno izražaš. Same pismenke niso čisto brez sistema (radikal in fonetik) ampak naučiti se jih moraš na pamet, ni druge.

Govorni jezik ti bo šel približno enako hitro, kot kak drug, mogoče še hitreje, ker je preprost. Ni časov, ni sklanjatev, ni spregatev, so pa toni pri izgovoru in tukaj zelo pomaga, če imaš malo posluha in konkretno pomaga, da prebiješ nekaj časa med govorci kitajščine, recimo po enem letu intenzivnega učenja. Takrat zelo priporočam obisk Kitajske za kak mesec ali dva.

Pismenke pa takole, kakih 2-3000 rabiš za osnovno pismenost, recimo za branje dnevnega časopisja in za toliko boš potreboval kaka štiri leta rednega učenja, če boš priden. Moraš biti vztrajen, redno obnavljati naučeno in ne delati dolgih pavz med lekcijami.

Mandariščina je poleg arabščine eden najtežjih jezikov za učenje. Nekateri pravijo, da tudi po 10 letih samostojnega učenja ne morejo veliko funkcionalnega početi s svojim znanjem.

BS. Meni se zdi, da sta zadnja dva posta predvsem rekla kazala na nivoju gostilniške debate. In ja, imam kup podatkov iz prve roke in iz teorije, pa se z vama ne strinjam.

Ales je 5. jun 2019 ob 09:34 izjavil:

BS. Meni se zdi, da sta zadnja dva posta predvsem rekla kazala na nivoju gostilniške debate. In ja, imam kup podatkov iz prve roke in iz teorije, pa se z vama ne strinjam.

Fora je v posluhu. Če ga nimaš si s kitajščino funkcionalno nem do gluhonem, ne glede na znanje. Če ga imaš ni panike in je jezik preprost. Od tu ta razhajanja v mnenjih.

Moje osebno mnenje: učimo se raje jezkov, ki se slišijo lepše kot pogovor dveh steklih psov.

Smrekar1 je 5. jun 2019 ob 10:46 izjavil:

Moje osebno mnenje: učimo se raje jezkov, ki se slišijo lepše kot pogovor dveh steklih psov.

Kaj so ti pa Britanci naredili?

Mandarinščine govorim dovolj, da ne bi stradal na Kitajskem. Morda pa ti ne veš, kako se stekli psi pogovarjajo?

Ales je 5. jun 2019 ob 09:34 izjavil:

BS. Meni se zdi, da sta zadnja dva posta predvsem rekla kazala na nivoju gostilniške debate. In ja, imam kup podatkov iz prve roke in iz teorije, pa se z vama ne strinjam.

Someone once said that learning Chinese is "a five-year lesson in humility". I used to think this meant that at the end of five years you will have mastered Chinese and learned humility along the way. However, now having studied Chinese for over six years, I have concluded that actually the phrase means that after five years your Chinese will still be abysmal, but at least you will have thoroughly learned humility.

http://www.pinyin.info/readings/texts/m...

Eh, en esej oz. blog nekega v življenje razočaranega sinologa ni ravno dokaz za ne vem kaj. Temu revežu bi lahko kdo že prej povedal, da se po 5 letih učenja nekega popolnoma tujega jezika iz nule ne bo mogel ravno imeti za strokovnjaka. Sploh ob dejstvu, da ima dotični jezik popolnoma različno pisavo in da gre za čisto različno kulturo. A to komu ni jasno?? Ker če ni, komot ponovim, po 5 letih učenja kitajščine ne boste strokovnjaki za kitajščino.

Da pa bi random Kitajca vprašal, ali se mu zdi kitajščina težka in bi na podlagi tega potem razvijal tezo o ne vem čem, pa mi ne pride na misel. To početje prepuščam temu razočaranemu ameriškemu kolegu, super mu je šlo, skupaj z vsemi možnimi predsodki, pretiravanji in poskusi, da zveni pametno in zanimivo.

V glavnem, če se še malo ponovim in morda bolj jasno napišem, po 4 letih resnega učenja boste lahko brali dnevni časopis. Ja? Razumljivo? Pri tem mislim na strukturirano učenje z lekcijami, vajami, konverzacijo, pa z obilico samostojnega učenja pismenk med lekcijami. Pogojno boste pismeni, nekdo malo bolj, nekdo malo manj, odvisno od človeka do človeka.

In ja, kitajščina je ŧežka, nihče ne pravi, da ni. Že vmes se kaj zlahka odneha, na tem nivoju neke osnovne pismenosti pa tudi ni konec nevarnosti. Potrebno je namreč tako zadržati osnovno znanje, kot ga tudi nadgraditi. Znanje pismenk, sploh v okolju, kjer jim nismo vsak dan povsod izpostavljeni, ni trajno. Želja po znanju zelo pomaga.

Po drugi strani pa že po recimo dveh letih ne boste lačni na Kitajskem in če ste količkaj avanturista, boste z nahrbtnikom prepotovali celo Kitajsko, ne da bi se izgubili in vse se boste zmenili zraven. Pri tem predpostavljam, da se govora in pisave učite hkrati, od tod moja ocena dveh let. Gre tudi prej.

Morda bi moral bolj izpostaviti, da je razumevanje kulture zelo pomembno in da smo, kar se tega tiče, v osnovi kar hendikepirani. Kot prvi korak svetujem branje (prevedena je): Edward W. Said, Orientalizem, potem pa počasi naprej.

in OP, koliko pismenk že znaš na pamet?