FRANCOSKI KOLONIALIZEM

FRANCOSKI KOLONIALIZEM IN NEOKOLONIALIZEM


Francoske kolonije so dosegle vrhunec v drugi polovici 19. stoletja, ko so se med drugim raztezale po skoraj vsej zahodni Afriki in jugovzhodni Aziji. Danes se del francoske desnice ne more upreti skušnjavi, da bi s poveličevanjem vloge, ki jo je imela Francija pri širjenju evropske civilizacije po svetu, zakrila negativne plati kolonialnega obdobja. Levica temu nasprotuje.
Glavni problem je Alžirija, in to predvsem zaradi milijona "pieds noirs" in zaradi krvave vojne v letih 1954-1962. Pieds noirs so evropski priseljenci v Alžiriji, ki so do konca nasprotovali njeni neodvisnosti in ki še danes ne morejo pozabiti, kako jih je predsednik de Gaulle izigral. Leta 1962 so morali vsi do zadnjega zapustiti domovino Alžirijo in njihove "afriške duše" je prizadel hladen sprejem v matični "evropski" Franciji.


ALŽIRSKA VOJNA
Med alžirsko vojno 1954–1962 so Francozi tudi z mučenjem in pobijanjem poskušali zatreti upor, ki je izbruhnil kot odgovor na francoski pokol več tisoč prebivalcev mest Setif in Guelma po sprva mirnih protestih proti francoskemu kolonializmu in diskriminaciji.
Nobena vojna se ne konča, kakor bi odrezal, tudi alžirska: od leta 1954 do 1962 se ni. 18. marca 1962 je bil podpisan sporazum v Evianu (čez mesece je vodil v neodvisnost Alžirije), dan pozneje naj bi nastopil mir, toda morija in eksodus – nekateri govorijo o genocidu – sta se nadaljevala še tedne in mesece: prve žrtve so bili številni harkiji in repatriirani (tisti ki so se vrnili v domovino) alžirski Francozi, tako imenovani pieds-noirs. Zato je Hollandov poklon mogoče razumeti in občutiti tudi kot nož v hrbet.

Zgodovinopisje se dobro spominja poznejše strašne morije, ko so se tri mesece in pol po podpisu konca vojne – na dan, ki so ga izbrali za praznik neodvisnosti, 5. julija 1962 – alžirski vojaki in civilisti v Oranu (mesto v Alžiriji) z noži, puškami ... znesli nad evropskimi civilisti. Na miroljubnih manifestacijah, ki so se sprevrgle v krvavo nasilje, jih je umrlo ali izginilo več kot 700 oziroma po nekaterih podatkih tudi 3000. »Vse te grozote so se zgodile v času miru,« je pred časom na »pozabljeni masaker v Oranu« opozoril pisatelj Léon Mazzella.

Francosko-alžirsko razmerje je sila zapleten odnos, kolonialistična Francija je zasedla Alžirijo leta 1830 in ostala do leta 1962. Pred izbruhom vojne leta 1954 je v njej živelo več kot osem milijonov Magrebčanov in nekaj več kot milijon Evropejcev, ki so iz Francije, a tudi iz Italije in Španije, prišli med različnimi migracijskimi tokovi. Alžirski Evropejci so bili francoski državljani, Alžirijo, ki jo je Francija označevala za del svojega ozemlja in je bila razdeljena na tri departmaje, pa so čutili kot svojo domovino. Ob neodvisnosti jim ni bilo lahko bežati čez Sredozemlje, tistim, ki je uspelo, ni bilo lahko začeti na novo v Franciji

Francoski general, ki je bil zloglasen po tem, da je branil tehnike mučenja francoskih sil v Alžiriji, je umrl v starosti 95 let, poroča STA. Paul Aussaresses je sicer heroj francoskega upora proti nacistom med drugo svetovno vojno, leta 2000 pa je šokiral javnost, ko je razkril, da so francoske sile med alžirsko osamosvojitveno vojno mučile nasprotnike.
Nekdanji general je v intervjuju za francoski časnik Le Monde leta 2000 razkril, da je sam osebno nadzoroval mučenje v Alžiriji med osamosvojitveno vojno med letoma 1954 in 1962, poleg tega pa je priznal, da je sam usmrtil 24 alžirskih zapornikov. Aussaresses, ki je vse od neuspešne operacije sive mrene na enem očesu nosil prevezo, je takrat izjavil, da ne obžaluje svojih dejanj. Zatrdil je, da so njegove metode odobrili na najvišjih ravneh francoske vlade in da so bile nujne za čim hitrejše pridobivanje informacij.
Paul Aussaresses ne pozna obžalovanja, priznava umore in mučenje. "Ali sem zločinec, morilec, pošast?" pravi njegovo retorično vprašanje. "Bil sem le vojak, ki je opravil svoje delo kot vojak." To je storil za Francijo, ker je Francija to zahtevala od njega. Če so jim hoteli izsiliti priznanje, piše Aussaresses v svoji knjigi, so jih morali mučiti: "Priključili smo jim elektrode na uhlje ali na moda, nato pa dodajali električno napetost s primerno intenzivnostjo. Usmrtitve so bile neizogibne, če smo hoteli ohranjati red." On sam je ustrelil 24 ljudi. "Nihče mi ni nikoli jasno rekel, koga naj usmrtim, to se je razumelo samo po sebi." Aussaresses priznava, da so na njegov ukaz usmrtili dva znana alžirska voditelja, Larbija ben M`Hidija in Alija Boumenddjela. Njuno smrt so prikazali kot samomor.

Pred desetimi leti je general Paul Aussaresses izdal knjigo Services spéciaux: Algérie 1955-1957 in imel nekaj intervjujev, v katerih je priznal in celo zagovarjal ustanovitev odredov smrti, množične poboje in sistematično mučenje ujetnikov. Z vsem tem naj bi bil seznanjen politični vrh, vključno s poznejšim predsednikom Mitterrandom, takratnim pravosodnim ministrom. Francija je bila šokirana, od vsepovsod so letele obtožbe, od političnega vrha do Cerkve in civilne družbe. Predsednik Chirac je Aussaressesu vzel Legijo časti, proti njemu so sprožili sodni proces, na katerem je zaradi zagovarjanja vojnih zločinov moral plačati 7500 evrov. Francozi niso o tem do takrat kajpada nič vedeli, podobno kot Nemci leta 1945 ne.

SETIF IN GUELMA POKOL
(mesti v Alžiriji)
Francozi so v maju 1945 pobili na tisoče Alžircev.

HARKIJE
Alžirce, ki so se v letih 1954-1962 borili na strani Francozov - ozmerjal za "podljudi" in jim privoščljivo omenil poboj 80.000 harkijev leta 1962 v Alžiriji, ki so jih Francozi z de Gaullom brezobzirno pustili na cedilu. Kljub opravičilu so Frecha izključili iz vodstvenih organov stranke.

Francoski predsednik François Hollande je priznal odgovornost francoske vlade, ker je po koncu narodnoosvobodilne vojne v Alžiriji 65.000 Alžircev, ki so se bojevali na njeni strani, prepustila pokolu. Nekatere je sicer sprejela na svojih tleh, toda živeli so »v nečloveških razmerah«, je rekel Hollande.

Borci, znani kot harkiji, so muslimani iz Alžirije, ki so se med krvavo narodnoosvobodilno vojno v letih 1954–1962 borili na strani kolonizatorja proti domačim upornikom. Predsednik Charles de Gaulle, ki je postal francoski voditelj leta 1958 v času velike krize zaradi alžirske vojne, je harkije večinoma prepustil upornikom, potem ko se je z njimi dogovoril o samostojnosti Alžirije. Uporniki so v nasprotju z mirovnim sporazumom pobili okoli 65.000 harkijev.

Devetnajsti marec za mnoge ne pomeni začetka miru, ampak simbolizira nemoč in zapuščenost. (Muslimanski) harkiji so bili med alžirsko vojno dragocene sile, po koncu, ko jim je Francija obrnila hrbet, pa jih je več kot 100.000 ubila vojska alžirske Fronte za nacionalno osvoboditev. Kakor uči zgodovinopisje, se jih je le kakih 20.000 prebilo v Francijo, kjer jim, podobno kot vsem drugim povratnikom, ni bilo lahko začeti na novo. Danes je še živih harkijev in njihovih potomcev približno 400.000.

Vojna se je zaključila z velikim eksodusom kakega milijona Pieds-Noirs, tj. kristjanov in judov. Dreyfusova afera je pač naredila svoje. Veliko judov je bilo v Alžiriji že pred Francozi, nekateri so tja prebežali pred špansko inkvizicijo. Toda daleč najbolj tragična je zgodba Harkijev, muslimanov, ki so se borili na francoski strani. Po ukazu političnega vrha so jih najprej razorožili, potem pa prepustili FLN (Fronti nacionalne osvoboditve), ob tem pa seveda dobro vedeli, da bo prišlo do masakra, kar se je na koncu tudi res zgodilo. Ocene so različne: nekje od 50 tisoč do 150 tisoč Harkijev so ubili po prekinitvi ognja. Nekaj se jih je rešilo samih, nekaj so jih v Francijo pretihotapili nekateri oficirji, ki so se očitno uprli ukazom. Kakšnih 100 tisoč se jih je potem razpršilo po raznih getih v Franciji, kjer so živeli kot drugorazredni državljani. Situacija se je začela spreminjati šele zadnjih deset let.


PARIŠKI MASAKER NAD ALŽIRCI LETA 1961
1961 - v demonstracijah v Parizu ubitih vsaj 240 alžirskih demonstrantov
Umrlo od 40 do 200 ljudi.
Tragični dan, ki se je raztegnil v tedne, sega v temačni čas alžirske vojne, ko se je na tisoče alžirskih delavcev v Parizu odločilo, da bodo mirno protestirali proti policijski uri, ki jo je samo za muslimanske Francoze iz Alžirije v začetku oktobra istega leta zapovedal tedanji prefekt pariške policije Maurice Papon. Na pobudo alžirske narodnoosvobodilne fronte FNL oziroma njene francoske federacije so na ulice glavnega mesta stopili z miroljubnimi sporočili, brez orožja, tudi v družinskem krogu, vendar iz upora proti rasističnemu in diskriminatornemu ukrepu pariških oblasti. Mnoge je ta korak stal življenja. Mirne demonstracije so se namreč izrodile v krvavo nasilje, več kot deset tisoč ljudi so aretirali, jih mučili, streljali nanje in jih potiskali v Seno. In vendar govori uradna zgodovina še vedno o samo nekaj deset do sto ranjenih in mrtvih, medtem ko je po prepričanju nekaterih zgodovinarjev število smrtnih žrtev bistveno večje. »Črni oktober« da je vzel več sto življenj, številna trupla so še veliko pozneje plavala po Seni, vse do Le Havra in naprej po Rokavskem prelivu.

Francoska politika se ni za pokol nikoli opravičila, tudi ob 50. obletnici notranji minister Claude Guéant ni izrekel besede oprostite.

ALŽIRIJA
Za Alžirijo, ki ima zlasti nafto in zemeljski plin, je pravzaprav pomembno samo to, kaj bo naredila sama s seboj. Več kot 50 let po samostojnosti Alžirci živijo slabo, mladi, ki predstavljajo večino prebivalcev, so brez dela, država ni demokratična
Alžirija zdaj sicer potrebuje gospodarsko pomoč Francije, saj ima ob eksploziji prebivalstva težave zaradi nizkih cen nafte in zemeljskega plina. Že čez 25 let bo Alžircev več kot Francozov, še v času alžirske vojne jih je bilo petkrat manj. Od vseh tujih držav Francija največ zaposluje v Alžiriji.
Za Macrona je Alžirija pomembna tudi zaradi razmer v Libiji in boja proti terorizmu v vsem severnem delu Afrike.

Razmere v Alžiriji so po eni strani sicer primerljive z drugimi arabskimi državami (brezposelnost, draginja, korupcija itd.), vendar pa se alžirska zgodba od drugih vseeno nekoliko razlikuje. Ampak saj to so govorili za vse: Egipt ni Tunizija, Jordanija ni Egipt … Glavna razlika je ta, da se je v Alžiriji leta 1991 začela državljanska vojna, ki se je končala šele leta 2002. Poleg tega so bile druge države v preteklosti kolonije, od katerih so imele nekatere več, druge manj avtonomije, Alžirija pa je bila vse do leta 1962 integralni del Francije. Alžirska zgodba je tako neločljivo prepletena s Francijo.


BOJ ZA AFRIKO
Čeprav Francija zaradi krepitve Kitajske, Indije in Turčije izgublja vpliv v Afriki, pa je prav zaradi svojega vpliva v Afriki, ki je še vedno velik, pomembna sila. Vsekakor še vedno obstaja tesna zveza s francosko govorečo Afriko. Tudi v Alžiriji je učni jezik v šolah na vseh ravneh francoščina. In Francija včasih vojaško posreduje v teh svojih nekdanjih kolonijah, na primer leta 2013 v Maliju proti islamističnim teroristom, ki so ogrožali milijonski Bamako.


LIBANON
Francija ni imela kolonij le v Afriki. Med drugim je po prvi svetovni vojni ob razpadu velike turške države poleg Sirije dobila Libanon, ki je postal samostojen po drugi svetovni vojni. A Francija ima še danes vpliv v Libanonu, predvsem poskuša preprečiti, da bi Iran in Savdska Arabija prek libanonskih šiitov in sunitov – podobno kot v Jemnu – povzročila novo državljansko vojno.


NEOKOLONIALIZEM DANES
Francija je letos dvakrat vojaško vstopila v Afriko: januarja v Mali in pred kratkim v Srednjeafriško republiko. Čeprav je motiv, trdijo v Parizu, »človekoljubje«, ne preseneča, da so mediji polni analiz o »Françafrique«: o več kot pol stoletja težavnih odnosov med Francijo in nekdanjimi kolonijami.

Tematika je kompleksna, o njej snemajo dokumentarce in je napisanih nič koliko knjig. Bruno Boudiguet, avtor knjige Françafrique 2012, bombe à retardement (Tempirana bomba), denimo, pravi, da je Françafrique »neokolonialni sistem z neredko strašljivimi posledicami za ljudi. Pomeni popolno zanikanje afriške neodvisnosti.« Nekdanje francoske kolonije v subsaharski Afriki, denimo, ki so se večinoma osvobodile konec petdesetih let preteklega stoletja in leta 1960, so bile desetletja v rokah tiranov, med njimi ni bilo malo »prijateljev Francije«, zdaj pa so na oblasti že njihovi otroci; otroci tako ali drugače. V tem času so tudi s tiho privolitvijo francoske politike številni afriški despoti na debelo zapravljali za nepremičnine in luksuz v Parizu in na Azurni obali, kjer so si kopičili imetje (o tem v knjigi Le scandale des biens mal acquis, razlagata Xavier Harel in Thomas Hofnung)


Nekateri v Franciji verjamejo, da sedanji predsednik nekako res prekinja s tradicijo sprevrženih francoskih odnosov z Afriko – s Françafrique, torej –, ki so bili značilni za Françoisa Mitterranda, Jacquesa Chiraca in Nicolasa Sarkoyzja, na nek način pa tudi za Charlesa de Gaulla in Georgesa Pompidouja. Niso pa redka stališča, da igra Francija pod njim bolj kot ne vlogo »regionalnega orožnika«, resda z zeleno lučjo Združenih narodov, medtem pa Kitajska in Indija in druga hitro rastoča gospodarstva v njenih nekdanjih kolonijah na veliko sklepajo dobre posle. Pred kratkim so objavili, da je Kitajska zdaj že prva izvoznica v Afriko, medtem ko je Francija komaj na petem mestu. V Parizu si zato želijo, da bi delež trgovinskih izmenjav v petih letih vsaj podvojili.

Združenje Survie, ki je bilo v Parizu ustanovljeno pred tridesetimi leti, povezuje okrog 1500 članov. V veliki večini delujejo prostovoljno s ciljem – spremeniti francosko politiko do Afrike. Nekdanje kolonije so resda že pred več kot pol stoletja razglasile neodvisnost, vendar je francoski pečat na afriški celini izjemno močan: neposredni dokaz so vojaška oporišča, posredno govorijo o vsenavzočnosti Francije številna podjetja s prevladujočim francoskim kapitalom.

Leta 1998 je nekdanji predsednik združenja Survie François-Xavier Verschave napisal knjigo z naslovom La Françafrique, le plus long scandale de la République. V njej je opisal sistem ekonomske, podjetniške, politične in diplomatske mreže, ki podpira diktatorje v različnih afriških državah, jih nastavlja in odstavlja.
Včasih je ta sistem deloval zelo očitno, danes so stvari nekoliko subtilnejše. A cilj je isti: omogočiti, da se Francija v svojih nekdanjih kolonijah še naprej oskrbuje z naravnimi surovinami, in doseči, da ji te države zagotavljajo pomembno podporo v Združenih narodih. Francija ostaja pomembna sila v svetu predvsem zaradi vpliva, ki ga ima na afriški celini.
Francija igra že petdeset in več let, odkar so nekdanje kolonije razglasile neodvisnost, vlogo žandarja. Vojaško posreduje in je s svojimi vojaškimi oporišči ves čas navzoča na celini. Posredovala je že okrog petdesetkrat, čeprav za vse operacije verjetno niti ne vemo.

Nekdanje anglofonske kolonije so si po razglasitvi neodvisnosti več ali manj povrnile suverenost, za francoske kolonije to ne drži. Ob vojski so v Afriki močno zakoreninjena francoska podjetja, ki imajo v nekaterih sektorjih monopol: predvsem nad vodo in telekomunikacijami. Seveda so razlike od države do države, v Nigru, na primer, Francija v zelo veliki meri izkorišča uran. In še ena posebnost je: denarna valuta. Afriški frank [franc CFA] je močno odvisen od Francije. Obstaja več centralnih bank, ki upravljajo to valuto, a v vsaki od njih delujejo francoski upravniki. Afriške države so tudi dolžne, da del svojih rezerv v afriških frankih shranjujejo v Banki Francije. Kolonializacija se torej nadaljuje, seveda v drugačnih oblikah kot nekoč. Predvsem gre za ohranjanje moči.



FRANCOSKI KOLONIALIZEM
Francija še vedno ni prevzela odgovornosti za kolonialne vojne, ki jih je bíla, še zlasti ne za vojno v Alžiriji, kakor tudi ne za celo vrsto dramatičnih dogodkov in grozot, ki jih je povzročila.« Še danes da ni malo takih, ki si upajo govoriti »o dobrih plateh kolonizacije«, in tudi šolski sistem molči o najbolj sramotnih trenutkih.

Kako se je francoska država obnašala do arabskih, berberskih in drugih domačinov, se ve: to so bili drugorazredni državljani. Rasizem ni bil, kot se zmotno sklepa, zgolj nemška bolezen. Leta 1954 je zato počilo. Začela se je krvava vojna Alžirije za neodvisnost, ki je trajala do leta 1962, istočasno pa je potekala še državljanska vojna. To je na Francijo delovalo uničujoče in posledično je leta 1958 padla četrta republika ter bila ustanovljena peta. Edino rešitev so videli v de Gaullu, ki je bil – ne glede na to, kaj si o njem kdo misli – dovolj priseben, da je vedel, kdaj je igre nepreklicno konec.



PRISELJENCI V FRANCIJI
"Občutek, da nimaš mesta v družbi, da nikdar nisi bil obravnavan kot pravi Francoz, je precej pripomogel k odločitvam francoskih muslimanov za pridružitev Islamski državi," pravi Faïza Zerouala, francoska novinarka, specializirana za vprašanja zloglasnih pariških predmestij in muslimanske manjšine.

Za Francijo ti teroristični napadi niso še en teroristični napad na Zahodu več. Napadalci, skrajni islamisti, niso prišli z Bližnjega vzhoda, ampak so bili povečini rojeni in odrasli v Franciji, državi z najvišjim deležem muslimanskega prebivalstva v Evropi. Je v državi v teh dneh kaj samorefleksije na ta račun? Se porajajo vprašanja, ali sta marginalizacija francoskega muslimanskega prebivalstva in temačna kolonialistična zgodovina Francije morda kakor koli prispevali k postopni radikalizaciji muslimanske mladine v Franciji
Ključna za razlago radikalizacije je družbena razsežnost, religija je samo izgovor, razlagajo strokovnjaki za džihadizem. Dokaz za to je, da je četrtina džihadistov spreobrnjencev iz nemuslimanskih družin. Občutek, da nimaš mesta v družbi, občutek, da nikdar nisi bil obravnavan kot pravi Francoza, sta veliko prispevala k odločitvam za odhod v Sirijo in Irak. Propaganda Islamske države (IS) izkorišča te elemente in poudarja islamofobijo v Franciji kot enega od razlogov, zakaj jo je treba zapustiti. V Franciji sta vprašanji kolonialne dediščine in predmestij še vedno težko rešljivi. Trenutno smo še vedno zelo razburjeni, analize se šele začenjajo pojavljati. Je pa po napadih na Charlie Hebdo premier Manuel Valls predmestja označil za neke vrste apartheid, kar je ustvarilo polemiko in izpostavilo potrebo po reševanju tega vprašanja, po vlaganju več sredstev za izobraževanje v teh četrtih, denimo. Toda kot po navadi se ni nič spremenilo, kljub opozorilom in dobri volji nekaterih.




LITERATURA; VIRI
https://www.dnevnik.si/1042794145
HTTPS://WWW.DNEVNIK.SI/189059
https://www.dnevnik.si/1042751666
17. oktober @ Wikipedia
https://sh.wikipedia.org/wiki/Pari%C5%A...
https://www.delo.si/svet/evropa/ko-kone...
https://siol.net/novice/svet/alzirija-i...
https://www.rtvslo.si/svet/francija-po-...
https://www.delo.si/novice/svet/umrl-fr...
https://www.dnevnik.si/13772
https://www.delo.si/novice/svet/za-drug...

Sliši se kar prepričljivo - kot da bi bral zgodovino angležev ali američanov. :)

Kruta resnica je, da imperij in demokracija ne gresta skupaj, zato se fura Democratic empire @ Wikipedia
s propagando pa poskrbiš, da vostok_1 verjame, da je tako kot pri nas tudi v kolonijah.