V tej stavbi na Davčni 1 v Ljubljani bodo pripravljali seznam prepovedanih spletnih strani.
vir: DURSTe blokade nikoli niso bile kaj posebej uspešne. Uporabnik se jim je lahko izognil že s tem, da je uporabil kak drug DNS strežnik, obenem pa so se blokirani ponudniki hitro odzvali s postavitvijo alternativnih domen, npr. www2.staviinzmagaj.com. UNPIS tako ni uspel narediti kakšne posebne škode, je pa seveda vzpodbudil živahno razpravo o tem, pod kakšnimi pogoji lahko država cenzurira internet.
Kot smo namreč takrat poročali, je bil UNPISOV model blokiranja spletnih strani iz Zakona o igrah na srečo v popolnem nasprotju z le leto dni prej udejanjeno prepovedjo upravnega blokiranja spletnih strani v krovnem zakonu na tem področju, Zakonu o elektronskem poslovanju na trg (ZEPT). Njegov deveti člen je bil namreč spremenjen tako, da se je upravnim organom odvzelo pravico samostojno odrejati blokade spletnih strani. To je bilo odtlej pridržalo zgolj sodiščem, upravni organi pa so izdajo sodne odredbe lahko zgolj predlagali.
Skratka, zakonodajalec je naprej l. 2009 odločil, da upravni organi več ne smejo samostojno blokirati spletnih strani, nato pa je leto kasneje dodal, da "že že, vendar UNPIS pa to sme". Ni povsem jasno, zakaj UNPIS kot predlagatelj zadevne spremembe ni hotel slediti tej splošni usmeritvi; najbolj verjetni razlog je seveda, da se niso hoteli obremenjevati s pridobivanjem sodnih odredb (t.i. odredbofobija niti ni tako redka bolezen; zelo pogosto jo npr. vidimo še pri slovenski policiji).
Da pa je za blokado spletne strani nujno potrebna potrditev sodišča, so takrat jasno potrdili vsi pristojni organi, torej Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (kjer je bil takratni direktorat za informacijsko družbo), Ministrstvo za pravosodje, ter Informacijski pooblaščenec.
Blokiranje spletne strani namreč ni zgolj prepoved opravljanja dejavnosti, kot se je to zdelo UNPISU, ampak ima tudi širše implikacije, kot so poseg v svobodo izražanja imetnika strani ter seveda poseg v komunikacijsko zasebnost uporabnikov strani (blokiranje namreč zadeva poseg oz. nadzor prometa uporabnika interneta). Ti dve človekovi pravici se morda na področju spletnih stavnic zdita trivialni; a na številnih drugih področjih pa ni tako: spomnimo npr. na aktivnosti Turčije, ki redno blokira do njihovega predsednika kritične bloge, ali Rusije, ki je nedavno skušala blokirati Telegram, pa pri tem spodnesla še številne druge spletne strani. Cenzuriranje spleta je resna in občutljiva aktivnost, ki jo lahko pravilno presodi samo neodvisno sodišče, mnogo težje pa upravni organ, sploh če to vidi kot poceni ukrep za zaključitev neke inšpekcijske zadeve.
UNPIS je po precej mencanja in manjšemu fiasku zaradi razkritja IP naslovov vseh obiskovalcev blokiranih strani na koncu vendarle popustil in dal l. 2012 popraviti ZIS, tako da je zahteval sodno odredbo, nato pa je preko pri Upravnem sodišču dal potrditi vse svoje dotedanje blokade. Zdelo se je, da je lekcija zalegla in da težav več ne bo.
Ali pač ...
UNPIS je bil kmalu zatem (še v letu 2012) ukinjen, njegove naloge pa prenesene na davčno upravo RS (DURS). Še dve leti kasneje je bila DURS-u pripojena carina in je nastal behemont, ki ga danes poznamo po imenu FURS. Obstoječe osebje UNPIS-a se je s tem preselilo na Davčno ulico v Ljubljani, a očitno nekateri od njih niso šli tja. V vsega treh letih je bilo namreč vse zapisano o sodnih odredbah že pozabljeno.
Leta 2015 je namreč takratni minister za finance Dušan Mramor na predlog FURS-a podpisal nov pravilnik o pooblastilih uradnih oseb finančne uprave, ki je v 8. členu spet vključevalo možnost, da samostojno blokirajo spletne strani: "(1) Če uradna oseba prepove zavezancu opravljanje dejavnosti, lahko zapečati tudi spletne strani, ki jih ta uporablja pri opravljanju dejavnosti, če je to nujno potrebno zaradi preprečitve nadaljnje kršitve zakona ali drugega predpisa, katerega izvajanje nadzoruje. (2) Zapečatenje spletnih strani iz prejšnjega odstavka se v skladu s prvim odstavkom 37. člena ZFU izvede z odredbo ponudniku storitev informacijske družbe, s katero se omeji dostop do spletnih strani, ki jih zavezanec uporablja pri opravljanju dejavnosti.". Imperij je udaril nazaj. Seveda za ponudnika storitev informacijske družbe ponovno šteje kar izbran seznam ponudnikov namesto ponudnika gostovanja problematične spletne strani (ali ponudnika VPS, kolokacije itd. – ponudnik storitev informacijske družbe). Kot smo se naučili že pri slovenski policiji, ki bi rada blokirala otroško pornografijo namesto, da bi zasegla strežnike in polovila kriminalce, "tako je lažje".
Navedena odločba še danes velja, kljub temu, da je v nasprotju z vsem zgoraj napisanim. Ministrstvo za finance je ni spremenilo niti po tem, ko je Sodišče EU pojasnilo, da lahko operaterjem blokado določene spletne strani naloži le sodišče.
In tako jo FURS že več kot desetletja vsake toliko časa uporabi. Leta 2015 je denimo ugotovil določene kršitve pri obračunavanju davkov pri določeni domači spletni trgovini z mobilnimi telefoni, ter jim, ko teh kršitev niso hoteli odpraviti, izdal odločbo o prepovedi opravljanja dejavnosti. Trgovec se nanjo ni pritožil, ni pa je tudi izvršil. In zato je davčni inšpektor FURSA sam izdal pet ali šest odločb, ki jih je poslal "skrbno izbranim" večjim ponudnikom dostopa do interneta (ne vsem), med njimi tudi javnemu zavodu in upravljavcu vrhnje domene .si. ARNES. Od njih so hoteli, da v slovenskem registru domen prenakaže domeno te trgovine na že omenjeni infounpis.si.
ARNES je pokazal hrbtenico (pohvale) in zoper to odločbo sprožil sodni postopek pred Upravnim sodiščem. To je tistim sodiščem, ki je bilo od spremembe Zakona o igrah na srečo (2012) pristojno za izdajanje odredb za blokiranje spletnih strani na predlog FURS-a. Človek bi seveda pričakoval, da so seveda ugodili in odpravili FURS-ovo odločbo ...
Seveda niso ...
Upravno sodišče je na zadevo pogledalo skrajno ozko, torej izključno na vprašanje, ali ima 8. člen zadevnega pravilnika oporo v področnem zakonu (17. člen Zakon o finančni upravi - ZFU), širšega konteksta, torej tega, kakšne obveznosti ARNESU pripisuje ZEPT kot sistemski zakon ali kaj o tem pravi slovenska Ustava, pa pač niso gledali. Tako so srž vse razprave zreducirali na vprašanje, ali določba prvega odstavka 37. člena ZFU, da lahko inšpektor "do odprave nepravilnosti z odločbo prepove opravljanje dejavnosti ter hkrati zapečati poslovne prostore, dokumente ali predmete", dovoljuje tudi "zapečatenje spletne strani".
Odgovor na to bi seveda moral biti ne, saj spletna stran niso ne "poslovni prostori, dokumenti ali predmeti", torej kateri od predmetov, ki jih FURS sme zapečatiti. Ampak sodnikov to ni ustavilo, saj so ugotovili, da ta pojem "smiselno zajema" tudi spletne strani (glej sliko). Do tega so prišli skozi "namensko, logično, sistemsko in besedno metodo" razlage 37. člena ZFU, kar je, ker gre za kaznovalno določbo, fini način za povedati, da so si takšno razlago pač izmislili. Kaznovalne določbe morajo namreč v največji možni meri slediti načelu zakonitosti, oziroma pravilu, da se tisto, kar v njih ni zapisano, ne sme šteti za zapisano.
Da bi ta razlaga pila vodo, so seveda morali prezreti trditve ARNESA, da sistemski zakon na tem področju že 10 let upravnim organom prepoveduje blokiranje spletnih strani brez sodne (torej, NJIHOVE) potrditve. Prav tako se v presoji spregledali še ARNESOVO trditev, da je blokiranje brez sodne odredbe v nasprotju s 37. členom Ustave.
Kar naj na vse skupaj rečemo? Sodniki upravnega sodišča očitno še vedno ne razumejo interneta kot posebne vrste medija. Zato tudi spletno trgovino enačijo s fizično trgovino, in ker bi FURS slednjo vsekakro lahko zapečatil, se strinjajo, da sme zapečatiti tudi spletno, pa čeprav to v zakonu izrecno ne piše.
Sodbo z 10.4. letos objavljamo tukaj.