Dednost, okolje, samodejavnost

Vceraj smo debatirali ob pivu katera od teh komponent, ki dolocajo cloveka, ima najvecjo vlogo. O zgradbi mozgan oziroma vplivu dednosti na razmisljanje in s tem samodejavnost cloveka se ne vemo prav veliko (ali pac?), zato po moje ne moremo trditi, da ima nek clovek genetsko determinirano, da bo v zivljenju nagnjen h kriminalnim dejanjem, seveda pa tega tudi ne moremo zanikati. Pri nekaterih je dednost res imela najvecjo vlogo- dedne bolezni, umsko prizadeti, pri katerih se tako spodbudno okolje ne bo doseglo rezultata- samo po moje moramo gledati na problem s stalisca povprecnega cloveka, vecine. Menim, da na samodejavnost cloveka v zreli dobi bolj kot geni vpliva okolje; v fazi primarne socializacije osebek sprejema iz druzinskega
okolja temeljne vrednote, norme, vedenjske vzorce, nauci se logicnega misljenja, nastane torej nek mainframe osebnosti in razvijejo se dolocene sposobnosti, kar ima vse vpliv na samodejavnost v prihodnje. Jaz torej dajem prednost okolju, saj ima najvecjo vlogo v otrostvu pri izoblikovanju temeljev clovekove osebnosti.
Kaj menite vi?

Primer, ki ga navaja Dawkins:

Higienske čebele.

Higienske so čebele, ki znajo uničiti svoje ličinke, okužene z nekim posebnim parazitom. Ko zaznajo okužbo, "odvijejo pokrovček", ki ščiti ličinko in jo izvlečejo ter vržejo ven iz panja.

"Navadne" - nehigienske čebele tega ne znajo. Križali so dva soja čebel. (Kako križati čebele je svoja znanost,katero pustimo ob strani).

25% čebel je okužene ličinke znalo odpreti pokrov in vreči okuženo ličinko ven

25% jih je znalo samo odšraufat pokrov

50% pa je pustilo okuženo ličinko kar pri miru.

Potem so Gregor Mendlovi učenci prišli na misel, da bi sami odvili pokrovček okuženih ličink - in dodatnih 25% čebel je iz odprte celice izvleklo obsojeno ličinko ven na dež.

Torej dva gena imajo čebele - enega za odšraufat drugega za izvleči vir okužbe iz panja.

Po njih se slepo ravnajo.

Kaj pa ljudje?

Zelo drugače. V njihovih možganih je mnogo več informacije, kot se jih sploh da natlačiti v njihove gene. Zato so bili možgani evolucijsko sploh izumljeni. Procesi v možganih, so za naše delovanje dosti pomembnejši od genetsko pogojenih navodil, ki jih najpogosteje sploh ni. Dawkins razlaga v tem smislu: Kot bi geni rekli možganom: - Delajte, kar mislite, da je najboljše za nas, ker mi na taki frekvenci odločitev, ne znamo operirati! Toda genov človek več ne uboga čisto dosledno. Zmeraj manj. Vendar še zmeraj - geni nas determinirajo v osnovi. Drugotni nosilci informacije - memi pa nas delajo, kar smo.

moje izkusnje pravijo, da ima okolje zelo velik vpliv na tvoj razvoj, vendar pa si ti tisti, ki mas "zadnjo besedo". Genska zastova ti samo doloca nekaksne meje, nikakor pa ni zagotovilo, da bo res s tebe nekaj.
Osebno mislim, da ima v otrostvu okolje najvecjo vlogo. Recimo, pri nas smo navajeni, da damo otroka pri 7 letih v solo, kjer se nauci pisat, itd. Recimo drugje pri taksni starosti morajo otroci delat - zal ampak se vedno res. Spet drugje mas freake, kjer 14 grejo na fax, pri za 18 leto pa planirajo 3 doktorate. Genska zasnova ima vpliv, vendar je okolje tisto, ki ima v mladih letih najvecji vpliv.
Ko pa enkrat odrastes in se zacnes zavedat sveta in samega sebe si ti tisti, ki dolocas kaj bo s teboj. Poznamo primere, kje se je "genijem" (ki so pri 14 naredili fax) pri 18 enostavno vtrgalo in so sli delat kar k McDonaldsu. Mas pa tudi primere ljudi, ki prej v soli niso bli kaj prida, vendar so potem naredili izjemno kariero. "Ce dolga obdobja prezivljas skopaj z negativno razmisljajocimi ljudmi, se bos navezal njihove naravnanosti. Druzenje z negativnimi ljudmi je kot druzenje z uranom. Krajse ozarcenje za nekaj trenutkov clovek prezivi, nenhnega ozarcenja pa ne..."
Ne glede od kod si in kaksne gene mas, vecji del zivljenja si dolocas sam. Kot sem prebral v eni knjigi:
"Kadar ni nobenega upanja za prihodnost, ni nobene moci v sedanjosti."

Bajo jaz pa okolju in lastni dejavnosti