O TTIP

Slo-Tech - EU in ZDA se že 3 leta v precejšnji tajnosti pogajata o sklenitvi novega prostotrgovinskega sporazuma TTIP (Transatlantic Trade and Investment Partnership). Predmet sporazuma ni ukinitev carin ali količinskih omejitev, ker so te že tako šibke, temveč razlik v zakonodaji, regulatornem okolju in standardih, še zlasti na področju varne hrane, varstva okolja, farmacije in biotehnologije, finančnih in drugih storitev, intelektualne lastnine, idr. (t.i. netarifne omejitve, angl. non-tariff barriers to trade). To bolj ko ne pomeni, da bi en partner drugemu rad vsilil svojo zakonodajo.

Komisija, ki se tudi pogaja v imenu EU, je svojo izhodišče oblikovala na podlagi večih ekonomških študij, predvsem pa na dokumentu britanskega inštituta CEPR iz l. 2013, ki kot neto srednjeročni učinek TTIP ocenjuje 5% več izvoza, 0.34% ali za 120 milijard večji BDP (po 10 letih skupaj, ne vsakoletno) , ter 1.3 milijona novih delovnih mest. Največ ugodnosti napovedujejo za evropsko avtomobilsko industrijo (+40% v 10 letih, seveda če uspejo urediti določene težave z izpusti), potem za železarsko (+12%), živilskopredelovalno (+9%) in kemijsko industrijo (+6%), še 6% pa za transport. Pocenitve številnih izdelkov naj bi bile istočasno prinesle za cca 500€ več razpoložljivega dohodka na gospodinjstvo.

Takšne so želje. Kritiki medtem CEPR-ovi študiji očitajo, da uporablja nezanesljiv ekonomski model Svetovne banke, ter da se pri tem opira na nekatere nerealne predpostavke. Menijo, da bo škode v sektorjih, ki so zdaj še zaščiteni s pravili EU, dejansko precej več kot koristi v tistih sektorjih, ki so že liberalizirani in bi z nadaljnjo liberalizacijo odnosov z ZDA še pridobili. Številčno gledano ocenjujejo za slaba 2% manjši iznos oz. za 0.5 % manjši BDP, predvsem pa bodo na slabšem delavci, ker bo za njih manj služb (-600.000) , pa še tistim, ki bodo imeli zaposlitev, bodo plačani manj. Veliki zmagovalec bi bil pravzaprav kapital, ki bi si uspel odščipniti okoli 5% večji delež skupnega dohodka, v Nemčiji (kjer so plače relativno višje) pa še malo več. Obenem naj bi zavoljo povečanja izvoza v ZDA trpel izvoz znotraj Unije, tako da bi pravzaprav začelo prihajati do dezintegracije, kar je pravzaprav nasproti prvemu in glavnemu cilju evropske integracije (združimo gospodarstva, zato da se spet ne bi šli vojne).

To je seveda samo neposredna škoda. Še dodatne izgube bi seveda nastale na zdravju, okolju ter številnih drugih področjih, kjer zavoljo obvezne liberalizacije in deregulacije država več ne bi smela vihteti svoje roke in proračuna. Notri bodo določbe o ISDR (investor-state dispute resolution), ki podjetjem daje pravico tožiti državo za škodo, nastalo zavoljo njene zakonodajne aktivnosti (ali neaktivnosti), npr. če bi ta prepisala še bolj zoprno embalažo za tobačne izdelke.

Koliko bi bilo te škode, je težko oceniti, ker je delovno besedilo sporazuma še vedno skrivnost. Poznajo ga zgolj pogajalske ekipe in vodje ključnih držav, medtem ko jih lahko evropski poslanci (ki bodo morali sporazum tudi ratificirati) vsake toliko časa dobijo v vpogled v posebnih sobah za branje. Kopije ne dobijo. Varnostni ukrepi so res na nivoju, tako da polno besedilo še ni ušlo v javnost, in to kljub temu, da Wikileaks zanj ponuja visoko denarno nagrado.

Za Slo-Techovce so najbrž najbolj zanimive določbe s področja intelektualne lastnine, še zlasti tiste okoli avtorskih pravic in s tem povezanih šerifovskih aktivnosti na internetu. Tu obstoji bojazen, da bo ZDA spet poskušala "izvoziti" svojo zakonodajo, tako kot si je to želela z ACTO, oz. kot je ravno uspela s TPP (=TTIP med ZDA in pacifiškimi državami). Glavni poudarki vključujejo podaljšanje trajanje avtorske pravice na 70 let po smrti avtorja, še strožje kazenske in civilne sankcije za razbijanje DRM-ja, kriminalizacijo dajanja na voljo po torrentih, ter postrožitev odgovornosti ponudnika interneta, tako da bo imetnikom pravic moral posredovati podatke o kršiteljih, istočasno pa aktivno skrbeti, da se kršitve ne bi preveč ponavljale. Vzporedni uvoz (rabljenih kopij iz drugih trgov) bi bil prepovedan. Na patentni fronti bi veliko pridobili zlasti farmacevti (znaten dvig cen), pri blagovnih znamkah pa podjetja, ki se lahko nadejajo možnosti zaščite zvoka ali vonja kot lastne znamke.