Nick Cave & The bad seeds, Hala Tivoli 2013

Najprej je bil sprehod, nazaj v socializem. Kdaj sem nazadnje bil v Hali Tivoli?
Ko so imeli predstavo / koncert Nadrealisti s Prljavim kazalištem.
Ampak sprehod ni bil socialističen zato. Truma ljudi, ki prihaja na koncert in ali organizatorji označijo na stavbi vhode? Vsaj s črkami velikosti članka v časopisju?
Ne, najprej je dolga, dolga vrsta na koncu katere ti povedo, kam moraš iti. Klinc, ne bom sedaj čakal, strani neba v rojstnem kraju valjda poznam. In se pogumno usmerimo proti strani neba, ki je zapisana na karti. Potem spet vrsta tam, pred vhodom.
V vrsti so imeli tujci podoben problem, kot mi.. vprašali so me, če so v pravi vrsti. Lahko sem jim samo odgovoril, da tako kot oni, upam, da smo na pravi strani zgradbe.
Iz dvorane se je že slišal nek ženski glas.. ki smo ga potem, žal bolje spoznali.

Ob vstopu v dvorano je bilo že vse polno.. in stežka smo dobili sedeže. Morali smo se razbiti na skupinice po dva in tri.. sprva nisi pozoren na zvočno ozadje.. si pa opozorjen, ko zaslišiš: "Ova je malo dosadna."
In, potem, ko že nekaj deset minut sediš.. ne moreš kaj, da se ne bi strinjal. Stvarno je dosadna. Razteguje harmoniko ležečo na mizici in jamra na veliko. V bistvu je tako depresivna, kot so Nickovi teksti. Ampak tega ne opaziš vedno.. ker tole je bilo monotono zvočno mučenje. Dobra fora Nick.. potem smo te res, RES bili veseli.
Uro kasneje, kot piše na karti, žal..

Že na parkirišču spodaj si lahko prepoznal razločni vonj gandžinega dima.. in tudi, ko se je koncert začel, ga je bilo v prvih minutah lahko močno čutiti. Tip pred nami, dve ali tri vrsti spredaj je uvodno pesem začel s krepkim jointom.. Zato tudi rečem spremljevalcem: "Tile ganjine hčere in sinovi, bodo pa na enem čisto drugem koncertu, kot smo mi."
Nazaj sem dobil samo modro osvetljene, sicer nasmejane zobe. Takšno je bilo vzdušje tam doli na odru.
In potem je na koncu uvodnega komada "We no who UR" zabrisal svoj lok vijoline visko v zrak. Včasih so razbijali kitare.. sem pomislil.

Koncerti so vedno zanimiv že zgolj zato, ker ne veš, kateri komad bo naslednji. Kot, če bi dal na random.. ali shuffle po Sonyevo. A je še ena stvar, ker igrajo v živo in bi nenehno igranje enega in istega bilo bolj podobno lajnanju, ni samo zaporedje komadov naključje, temveč se spremeni tudi dinamika, komad sam. Random – random. Eni bi rekli variacije, improvizacije..
In teh je bil Nick poln, tudi v smislu besedila, ki ga je spreminjal glede na ksihte pred seboj.
Med refrenom " do you feel my heart beat" komada Higgs Boson Blues, se je celo pustil, da so ga držale roke občinstva.. in sem dobil vprašanje: "Kaj bo, če ga kakšna oboževalka za jajca prime? Bo še pel?"
Ena izmed gospodičen, ki sta morali cel večer prenašati naše komentarje (se iskreno opravičujem), je potem prijavila: "Uau, šele sedaj mi je potegnilo, zakaj bi bilo dobro biti tam doli spodaj pod odrom. Mater, drugič moram biti tam. Jaz bi ga res zagrabila."
To moram videti! Izgleda bomo šli še na en Nickov koncert.. smo bili med spogledovanju sprva veseli.
Samo klinc, kako bomo vedeli, da gre jajčko stiskalna kamikaznija tudi?

Včasih si na koncertih videl prižgane vžigalnike in plamen pravega ognja. Sedaj je vse skupaj bolj spominjalo na digitalizirane Žale prvega novembra. Soj sveč je zamenjal živčni ritem digitalnega utripanja. Izgleda, kot zmedeni Rave party. Na koncert sicer ni nihče prinesel teh elektronskih sveč, za katere se vedno čudim, kje končajo in kakšen ekološki davek prinašajo?
"O, poglej, sem rekel.. nekaj vžigalnikov je pa še vedno prisotnih." In res lahko sem naštel vsega skupaj približno pet. Dva spodaj, eden ne eni tribuni in dva na drugi.
Je bilo pa nekaj drugega, lahko si videl LCD ekrane telefonov, ki se trudijo posneti fotografijo ali dve. Ampak, človek, ki fotografira mora biti na miru.. oboževalci pa tega nočejo storiti.. tako se zibljejo v ritmu skladbe in hkrati slikajo. Rezultat je lahko samo umetniški.
Iz moje pozicije pa je delovalo kot, da bi vžigalnike zamenjali ekrani telefonov, fotoaparatov ter video kamer. Ja, eni so prinesli tudi te. Verjetno imajo japonske sorodnike ali vsaj gene in si bodo potem zvečer pogledali, kje so sploh bili.
Vmes dobim idejo in vprašam: "Ej, a vklopimo fleš na telefonu in potem s tem mahamo po zraku?" moje umirjeno spremstvo nekako ni navdušeno nad tem, da bi naredili nekaj novega, zaorali ledino led lučkanja na koncertih. Sicer pa, verjetno se je valjda to že kdo spomnil?
Če ne drugega iPhonovci, ki imajo ziher še od smrti Steva naložene prižgane svečke na svojih telefonih. Potem bi lahko te obrnili proti Bad Seedsom, ki bi tako skupaj z Nickom imeli občutek, da so spet v starih dobrih časih, kjer valovi morje drobnih plamenov. Pravih plamenov, kjer so jamski geni naravnost navdušeni. Ker tile digitalni geni imajo še bolj motnjo pozornosti.
Pa tudi po velikosti bi morali biti razporejeni. Ta mali telefončki s svečkami na ekranih spredaj.. 4" ki malce za njimi, potem 5", sledijo nove ultre s 6", tisti s Samsung Note bolj zadaj.. čisto zadaj pa tabličarji.
Bi to lahko povrnilo občutek starih časov?

Težko, še Nick sam se ni mogel zadržati in digičem lepo zabrusil: "Turn that #%$ screen off."

Nazadnje, ko sem bil na njegovem koncertu, tega ni bilo.. so bili le vžigalniki.. in se je pisalo leto 86'. Do the math!
Plus, bilo je toplo in akustika prostora je bila dobra. Križanke. Ne moreš to primerjati. Resno.
Hala Tivoli je sicer za dva odtenka bila boljša od Stožic, kjer se Leonarda Cohena ni razumelo niti, ko je govoril. Tivoli pa je ustrezal pri umirjenih komadih, čim pa so malce pribili, je pa akustika zbezljala in začela flirtati s kakofonijo. Najbolj besni so bili pa basi, ki so seveda v navalu čistega besa ob tej naraščajoče bedni akustiki začeli malce razjedati zvočno sliko pred teboj. K sreči, so imeli ta svoj napad le ene 3 krat do 4 krat. Ostalo je bilo nekako znosno.

Da tole ne bo tipično slovenska publika, je bilo jasno že v prvih sekundah koncerta. Združno so skočili na noge.. in gandže so zasvetile, kot sem že zapisal. Oni tip spredaj, je potem imel praktično konstantno desno roko v zraku in jo dvigal hitro gor in dol. Tisti bolj leni gej žirafkoti bi ga bili veseli.. ravno pravi gibi in seveda vzdržljivost. Morda je pa to tudi po poklicu? Drkalec žiraf?

Pred nami je bil tudi en mr.NoNeck.. z napisom Nick Cave & Bad Seeds, ki pa se ni zibal v ritmu Nickovih komadov, temveč je ritem prepolovil ali pa celo še enkrat prepolovil.. in tako štirikrat hitreje vibriral (ker ne morem reči, da je ravno plesal) od zastavljenega ritma tam doli na odru. Imel je tudi roke v žepih in njegova silihueta je zelo spominjala na Despicable me.
Sam sem imel srečo, da se je gospa pred menoj dokaj hitro usedla in sem tako imel celoten koncert pogled na oder. Ker, jebi ga, koncert je tudi za to, da vidiš. Gledaš.
Reflektorji so opravljali svoje delo in čarali različna vzdušja ter poudarjali določene dele skladb.
Edina zoprna stvar je, ko v pol temi gledaš s čisto odprtimi zenicami na možiclja v črnem, tam gori na odru.. da ti potem luč s polno močjo reševalnega žarometa posveti ravno v oči. Ena takšna svetlobna klofuta. Ene parkrat sem jo doživel. Me zanima, kakšna je bila izkušnja za tiste na gandži?

Večji del koncerta sem seveda obžaloval, da se nisem spoznal z Nickovim novim albumom:

Časa sem imel več kot preveč. Ampak na nek način je tudi OK, če prideš nepripravljen. Malce podobno izpitu v šoli po eni strani.. po drugi drugače poslušaš, če materiala ne poznaš.. Ampak nekaj meni znanih se je vseeno prebilo: Stagger Lee, The Wheeping Song, Red Right Hand, Into my arms, From here to eternity, Deanna, Father won't leave you, Hanry,..

Ko narediš potem ekonomsko bilanco.. in primerjaš pridobljeni čas.. ne moreš, da ne bi nehote pomislil, da pravzaprav za ceno 8h koncertov, lahko kupiš nov, spodoben telefon in potem VSI vedo, da ga imaš. Če greš na koncert to vedo le tisti, ki so šli s teboj.. ali pa tisti, ki se jim ljubi gledati tvoje smopromoviranje na Facebooku.. recimo tako kot je to počela mlajša gospodična v roza oblačilih (mislim, a ne ve, da je to Nick Cave? – K sreči je zajči Munro že mrtev.. Where the wild roses grow pa bi lahko pridobile še eno truplo..), ki se je slikala v vseh možnih pozah s koncerotm v ozadju in potem veselo sproti objavljala na FB.
Tako, da dilema.. koncerti in ful slik na FB.. ali pa nov telefon.. in ful selfijev pred ogladalom, da se vidi nov telefon? In ja.. tudi na FB.. Instagram.. pa še Flickr.
Dileme., dileme.
Za ceno karte, bi človek lahko kupil 2 do tri albume (če bi se odločal za starejše). Lahko greš tudi na 9 kosil.. ali pa 4 kosila ostalo gre za mesečno naročnino za Internet in potem VSE dol potegneš.. tudi bootleg video in audio posnetke s teh istih koncertov, kamor si hotel iti.
Dileme.

Ampak nič od tega ni Nick Cave, s svojimi zamorjenimi teksti hotel sporočiti. Ker kaj mu pa drugega preostane, če je pa od "tam spodaj"?
Je pa en paradoks.. ko je na sredini koncerta naredil manjšo "pavzo" in se usedel za klavir.. je seveda zaigral tudi "People ain't no good".. ljudje so seveda skočili na noge.. se začeli zibati.. prižigati digitalne "plamenčke"... in potem paradoks.. tekst pesmi, ki pravi eno.. in ljudje, ki čutijo nekaj čisto drugega. Opojno veseli so.. malce hipijevsko altruistični.. recimo temu darkerski odmik.. hkrati pa, je Nick otožno resničen, tam doli.. spodaj.
Zna biti fora v tem, da vso otožnost, depresivnost.. nekako prevzame glasba.. jo ljudje izpustijo iz sebe, kot ekonom lonec na polni pari.. Ampak kam potem vse to gre?
Zna biti, da ima Nick kakšno Ghostbuster napravico, da jo polovi in potem uporabi, ko potrebuje navdih za najnovejšo temno pesmico.. To ali pa prodaja to čustveno mračnost vesoljcem. Baje dobro plačajo. Z nadihom in talentom.

Večinsko v črno odeto občinstvo (mi in prijatelji, vključeni) ga je uspelo priklicati ob slovesu še enkrat na oder.. in je potem seveda zaigral še 3-4 komade.. nekaj sam, druge skupaj s Slabimi semeni.
Zaključil je s komadom: "Papa won't leave you, Henry.."
Še enkrat se ga nismo upali priklicati na oder, ker bi znal spet na oder poslati tisto žensko s harmoniko.. groza.. Bolje je zapustiti dvorano in se spustiti v mrzlo zimsko noč, lepo razgret z refreni nečesa znanega.
No, morda bi bilo še bolje, če bi bila "Red right hand".. bi se še malce bolj socialistično počutil tudi ob odhodu. Ali pa "Do you love me?", potem bi pa hramoničarko spustil na oder.. ta bi bila pa že Monty Pythonovska :)

Za kam si pa spisal zgornji tekst, oz. kje je objavljen?