Prijavi se z GoogleID

» »

Pravica do anonimnosti (na internetu)?

Pravica do anonimnosti (na internetu)?

Gregor P ::

Vedno se veliko govori o anonimnosti na internetu ter kako tehnično gledano doseči anonimnost (tor itd.), mene pa zanima, če imam kot državljan RS oz. EU pravico do anonimnosti? Npr. ali lahko (pravno gledano) anonimno odprem poštni predal brez da bi se kjerkoli vodili, vnašali moji identifikacijski podatki ipd. (ali lahko operaterji sploh nudijo takšne storitve dandanes)? Sicer naj bi verjetno temeljne svoboščine in človekove pravice krile tudi to, vendar glede na to, koliko vseh podatkov se v ozadju (brez vednosti uporabnika) o uporabnikih zbira (v raznih bazah podatkov, retencijske baze itn.) je praktično ta moja pravica vedno kršena oz. je sploh ne morem uveljaviti (država se verjetno izgovarja, da je javni interes varnosti tu in tam višji od/pred določenimi svoboščinami, pravicami domnevam)?

In kaj se potem zgodi, če bi uporabniki to pravico dejansko uveljavili ("na silo") s pomočjo tehnoloških možnosti, da bi dejansko (hipotetično gledano) poskrbeli za svojo anonimnost, da se njihovi osebni podatki ne bi nikjer zbirali, zaznali; bi se potem začele razni državni nadzorni organi še posebej zanimati za takšne osebe (se sploh smejo)? Bi bili uporabniki v nasprotju z zakoni?

Čeprav se meni zdi nekaj povsem samoumevnega, da imam pravico do anonimnosti na internetu (kot da tudi lahko sam poskrbim za svojo anonimnost), se mi zadnja leta ob sprejemanju vseh mogočih "protiterorističnih" in "v imenu otrok" ukrepih zdi, da je ta pravica vedno bolj omejena? Torej kako daleč smo že oz. ali nas morda čakajo še kakšna "presenečenja" v prihodnosti (recimo Clean IT project EU-e)? Zgoraj sem sicer podal primer za e-pošto, ampak lahko bi podal tudi možnost komentiranja na spletu (kjer se tudi trudijo vedno bolj identificirati uporabnika/komentatorja) itd.


P.S.: da v fizičnem svetu nismo anonimni (osebna izkaznica, davčna številka, EMŠO, št. zdravstvenega zavarovanja, prijava stalnega bivališča, biometrični potni list itd. - sicer po možnosti, da se vsaj te baze vodijo narazen, da nimajo državo celotnega "policijsko-totalitarnega" pregleda) smo se nekako morali sprijazniti, ampak kot kaže želijo države vedno bolj vnašati pravila fizičnega sveta tudi v virtualni svet.
The main failure in computers is usually located between keyboard and chair.
You read what you believe and you believe what you read ...
Nisam čit'o, ali osudjujem (nisem bral, a obsojam).
  • spremenil: Gregor P ()

Lakotnik29 ::

V bistvu pravica do anonimnosti kot takšna ne obstaja. Gre za laičen termin, ki nima pravne podlage.

Pred nepooblaščenim zbiranje podatkov te do neke mere varuje pravica do zasebnosti in namenski zakoni kot je pri nas zakon o varstvu osebnih podatkov.

Pred pooblaščenim zbiranjem informaciji (recimo s strani države) pa se legalno ne moreš skrit, kar je tudi logično. Brez tega država ostalim državljanom ne more zagotavljat njihovih pravic.

Anonimne storitve so seveda možna, vendar je to vsekakor področje, ki je regulirano. Tako na določenih stopnja anonimnost ni možna (recimo finančne transakcije).

In na internetu ni nič drugače. Anonimnost sama po sebi ni pravica in pravila ki veljajo v resničnem življenju veljajo tudi online. Tako se v tvojo fiktivne anonimnosti ne sme posegat nepooblaščeno (varovanje zasebnosti), vsekakor pa je pooblaščen poseg možen in tudi ne obhoden za zagotavljanje reda.

Idealen svet bi seveda bil takšen kjer anonimnosti sploh ne bi potreboval.

Zgodovina sprememb…

Gregor P ::

Vendar se tu in tam najde kakšna odločitev sodišča, ki to pravico do anonimnosti delno potrjuje; tu npr. pravica do anonimnega izražanja na internetu (Recht auf anonyme Äußerungen im Internet)-> Heise: OLG Hamm stärkt Recht auf Anonymität im Internet (09/2011) (nemško sodišče je menilo, da bi to bilo omejevanje temeljne pravice do svobode mišljenja/Grundrecht auf Meinungsfreiheit - v Nemčiji seveda).

Sedaj sem videl recimo tudi novico malo nižje v tem članku, kjer piše npr. da nemško notranje ministrstvo nimamo nobenih načrtov ukrepati zoper anonimnost na internetu: "Das Bundesinnenministerium hat nach eigenen Angaben keine Pläne, gegen die Anonymität im Internet vorzugehen." Tako da očitno to je (vsaj politična) tema.
The main failure in computers is usually located between keyboard and chair.
You read what you believe and you believe what you read ...
Nisam čit'o, ali osudjujem (nisem bral, a obsojam).

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: Gregor P ()

Lakotnik29 ::

Vsekakor, zato tudi moj stavek na koncu prejšnjega prispevka.

Samo če pogledaš te odločitve nikoli ni govora neposredno o pravici do anonimnosti, ampak o temu, da je v današnji družbi določena stopnja anonimnosti nujna za zagotavljanje ostalih pravic. Predvsem pravice do svobodnega mnenja, pravice do zasebnosti itd.

Predvsem pa je treba ločit med navidezno in dejansko anonimnostjo. Eno je namreč, da imaš ti možnost sodelovat v debati preko vzdevka, nekaj čisto drugega pa je, če si popolnoma anonimen tudi za organe, ki so pristojni za zagotavljanje varstva pravic vseh posameznikov (policija in sodišča). Slednje pač ni nekaj kar bi bilo v demokratični družbi zaželjeno ali dopustno. Oziroma, če se v neki meri dopušča mora bit obseg tega jasno definiran.

Gregor P ::

Če te prav razumem, nimam pravice biti anonimen na spletu (tako kot tudi nisem v fizičnem svetu) oz. sem lahko le toliko kot mi to država (v kateri pač prebivam) dopušča? Smo že tako daleč, ali se še vedno "bije spletni boj" okoli tega?

Vsekakor mi je jasno, da če si dejansko kriminalec te bodo poskusili dobiti tako ali drugače ne glede na kakršnekoli pravice (sicer je seveda "lepše" za pravno državo in demokratično družbo, če delajo na podlagi zakonov in mednarodnih dogovorov; predvsem da po krivici ne nastradajo nedolžni uporabniki).

Ampak tako kot ti meniš, nimam recimo pravice do anonimne e-pošte, ali do anonimne SIM-kartice (torej, da ob nakupu ter vklopu ne podam osebnih "naročniških" podatkov) ipd.?

Ker tudi ko in če je enkrat nekaj pravica, jo ne morejo kar tako čez noč odvzeti domnevam, zato se verjetno sedaj države trudijo, da kaj takšnega kot "pravica do anonimnosti na internetu" sploh ne obstaja?
The main failure in computers is usually located between keyboard and chair.
You read what you believe and you believe what you read ...
Nisam čit'o, ali osudjujem (nisem bral, a obsojam).

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: Gregor P ()

Lakotnik29 ::

Če te prav razumem, nimam pravice biti anonimen na spletu (tako kot tudi nisem v fizičnem svetu) oz. sem lahko le toliko kot mi to država (v kateri pač prebivam) dopušča? Smo že tako daleč, ali se še vedno "bije spletni boj" okoli tega?


pravno formalno gledano med spletom in realnim svetom ni bistvenih razlik. Tako ne obstajajo pravice, ki bi bile samo na internetu in obratno. (Seveda v okviru tehničnih zmožnosti).

Ampak tako kot ti meniš, nimam recimo pravice do anonimne e-pošte, ali do anonimne SIM-kartice (torej, da ob nakupu ter vklopu ne podam osebnih "naročniških" podatkov) ipd.?
Odvisno od definicije anonimno. Imaš pravico do uporabe storitev (recimo sim kartica, email...) za katere ne rabiš dajat osebnih podatkov - predplačniški telefoni itd... Samo nimaš pa pravice uporabljat sim kartice/emaila, ki ne bi puščal sledi ob uporabi. Tako recimo lahko imaš sim kartico brez da bi operater vedel tvoje ime, ne moreš pa zahtevat, da operater ne beleži na katere bazne postaje se je kartica priklopila. Enako kot ne moreš zahtevat od ISP, da ne zabeleži s katerega ipja je bil poslan email.

Bistveno je torej kaj ti razumeš pod besedo anonimen. ČE anonimno pomeni, da tvoji podatki niso vidni ponudniku storitve/javnosti potem to vsekakor ni sporno. Popolna anonimnost, kjer ne bi bilo beleženja ničesar pa ni v interesu družbe kot jo imamo sedaj.

Ker tudi ko in če je enkrat nekaj pravica, jo ne morejo kar tako čez noč odvzeti domnevam, zato se verjetno sedaj države trudijo, da kaj takšnega kot "pravica do anonimnosti na internetu" sploh ne obstaja?
Odvisno kako gledaš na termin pravica. Anonimnost kot pravica ni pravni termin. In močno dvomim, da bo kadarkoli to tudi postal. Anonimnost kot pravica je namreč nepotreben balast v idealni družbi, k čemur tudi strmimo. Hkrati pa je anonimnost nujno zlo, da lahko izvajaš svoje druge pravice v nepopolni družbi.

IMO je anonimnost v tem trenutku nujna. Vendar pa anonimnost v odnosu med subjekti zasebnega prava. V odnosu do subjektov javnega prava (predvsem sodišča in policija), pa je anonimnost izjemno škodljiva in dolgoročno znižuje nivo pravic celotni družbi. Je pa nedvoumno potreben nadzor nad tem kdaj in kako se omejuje anonimnost. Zlorabe na tem področju bi morale bit nedopustne. Žal praksa kaže da temu ni tako in se pod pretvezo terorizma in otrokovih pravic rado jemlje bližnjice, ki nesorazmerno posegajo v zasebnost posameznika.

Gregor P ::

Strnjeno bi lahko torej rekli, da je "pravica do anonimnosti na internetu" levi ekstrem napram desnemu ekstremu "policijska internetna država"; in da ker ne živimo v "idealnem svetu, kjer anonimnosti sploh ne bi potrebovali" kot tudi ne "ultimativnega državnega nadzora" nad vsem, smo zopet nekje na zlati sredini, kjer dopuščamo malo več nadzora "v imenu skupne družbene varnosti", zato pa tudi malo več "individualne anonimnosti na splošno", dokler ni zaradi tega zopet ogrožena "varnost" (kjer lahko države nato nemudoma omejijo to "anonimnost")?
The main failure in computers is usually located between keyboard and chair.
You read what you believe and you believe what you read ...
Nisam čit'o, ali osudjujem (nisem bral, a obsojam).

Lakotnik29 ::

ja, pod črto internetni prostor ni nič drugačen od realnega. Enako kot v realnosti obstaja grožnja policijske države na eni in recimo temu "anarhiji" na drugi. In tako kot v realnosti bo in je potrebno sklepat kompromise, ki zagotavljajo zadosten nadzor, da se zagotovi varnost in spoštovanje pravic posameznikov. Po drugi strani pa je potrebno te metodo striktno nadzirat in omejevat, da se zagotovi svoboda izražanja in "druga polovica" pravic posameznika.

Načeloma je pri temeljnih človekovih pravicah tako, da jih je dopustno omejevat samo takrat, ko je to potrebno za zaščito človekovih pravic nekoga tretjega.

Glede anonimnosti in interneta ne bi smelo biti dosti drugače.

Trenutna situacija je IMO bolj v smeri levega ekstrema, ker internet dopušča večji občutek anonimnosti že zaradi svoje tehnične narave. Enako je tudi sankcioniranje kršitev zaradi tehničnih omejitev predvsem dražje in zato pogosto nesmotrno. Osebno pa mi je moteče predvsem to, da se temu poskušajo izognit s sprejemanjem nesorazmernih pavšalnih metod.

Dober primer je recimo izražanje mnenj v realnem življenju in preko interneta. realnosti lahko mirno zlezeš na piedestal na mestnem trgu in se veselo dereš kar ti paše. Dokler ne boš kršil pravic drugih te bodo pustili primeru. V primeru kršitve pa sledijo sankcije. Na forumih ni nič drugače. Razlika je edino v temu, da v resničnem življenju v primeru kršitev kršitelja ni težko najti, na internetu pa je to seveda povezano z dosti bolj zapletenim, časovno potratnim in posledično dražjim postopkom. Rešitev, da se mora vsak pod vse podpisovat je primer banalne pavšalne rešitve, ki je nesorazmerna. Tudi v resničnem življenju ne zahtevamo od ljudi na nosijo priponke z imenom, zato, da ima policija manj dela.

AndrejO ::

Lakotnik29 je izjavil:

Rešitev, da se mora vsak pod vse podpisovat je primer banalne pavšalne rešitve, ki je nesorazmerna. Tudi v resničnem življenju ne zahtevamo od ljudi na nosijo priponke z imenom, zato, da ima policija manj dela.

Zakonodaja v Sloveniji predpisuje natančno to: od ljudi zahteva, da v žepu nosijo uradne lističe z imenom. To "priponko" pa smo dolžni na zahtevo uradne osebe tudi pokazati. Verjetno posledica kontinentalne zgodovine (Napoleon?), kajti v Združenem Kraljestvu in Irski niso tako zaguljeni glede tega (ZDA izpustim kot ne-EU entiteto). Morda zato, ker si tudi uradna oseba ne bo jemala čas za "legitimiranje", če ji ni potrebno, da dejansko ugotovi tvojo identiteto.

Če iščeš razlike, potem jih najdeš v temu, da te "priponke" v resničnem življenju ne rabim predstavljati naključnim mimoidočim, temveč samo uradnim osebam in, da je v mentaliteto slovenskega policista verjetno zapečena ideja, da lahko kadarkoli in od kogarkoli zahteva osebne podatke, pa če jih dejansko potrebuje ali pa ne. Potem, ko nenadoma prideš v okolje, kjer je za pridobitev teh podatkov potrebno vtikanje v zasebne komunikacije, pa se ne ustavijo in zamislijo, temveč trmasto vztrajajo, da bo konec sveta, če jim delo ne bo najmanj tako enostavno, kot jim je na ulici. Kdor si želi napredek pri problemu mentaliteta organov pregona v Sloveniji, naj jim podatakne ukinitev zahteve po nošnji uradnega identifikacijskega dokumenta. Po zamenjavi generacij se bi moralo malo lažje zadihati.

Kaj se razume kot "nesorazmerna pavšalna rešitev" je tako zelo kulturno pogojeno. Dokler bodo gonilo tehničnega razvoja medomrežja (ko govorim o protokolih in tehnični opremi, ne pa o nekih "socialnih omrežjih", ki si pišejo lastna pravila v lastnem poslovnem interesu) praktično samo podjetja iz ZDA, toliko časa pa bo v ta medij dobesedno vgrajena možnost dokajšnje anonimnosti pred ponudniki storitev in ostalimi uporabniki. Način kako priti mimo te temljne lastosti tehnične infrastrukture medomrežja pa potem napeljuje na ideje "priponke z imenom", ki so potem vezane na posamično storitev in ne infrastrukturo kot takšno.

Utk ::

Za ukinitev prenašanja osebne in obveznega kazanja policaju sem jaz tu že stokrat pisal, pa je prav Lakotnik to neumnost zagovarjal.

Lakotnik29 ::

Zakonodaja v Sloveniji predpisuje natančno to: od ljudi zahteva, da v žepu nosijo uradne lističe z imenom. To "priponko" pa smo dolžni na zahtevo uradne osebe tudi pokazati. Verjetno posledica kontinentalne zgodovine (Napoleon?), kajti v Združenem Kraljestvu in Irski niso tako zaguljeni glede tega (ZDA izpustim kot ne-EU entiteto). Morda zato, ker si tudi uradna oseba ne bo jemala čas za "legitimiranje", če ji ni potrebno, da dejansko ugotovi tvojo identiteto.


Saj online ni nič drugače. Uradna oseba ima pravico "legitimirat" računalnik. Ampak kot sem napisal je postopek bolj zapleten, dlje trajajoč, manj zanesljiv in dražji od preverjanja v resničnem življenju. Zato nebuloze, da bi moral kar pavšalno preprečit uporabo vzdevkov.

Če smo že malo off topic, pa si UK, Irsko in še posebej ZDA zbral kot zelo zelo slab primer. Tako v UK kot v ZDA sem osebno v enem mesecu moral pokazat večkrat kot v celem življenju v Sloveniji. In to na dnevnem nivoju vsakemu dripcu, ki je imel pet minut časa. Ne uspem pa dojet v čem te ta osebna tako žuli Utk, da s popolnoma offtopic komentarji smetiš temo.

AndrejO ::

Lakotnik29 je izjavil:


Saj online ni nič drugače. Uradna oseba ima pravico "legitimirat" računalnik. Ampak kot sem napisal je postopek bolj zapleten, dlje trajajoč, manj zanesljiv in dražji od preverjanja v resničnem življenju. Zato nebuloze, da bi moral kar pavšalno preprečit uporabo vzdevkov.

Podal si primerjavo, da je zahteva po individualni registraciji primerljiva temu, da bi se naokoli sprehajali s priponkami z imenom, da bi imela Policija lažje delo. Ravno tako si navedel tudi to, da internetni prostor pod črto ni nič drugačen od resničnega.

Izpostavil sem kako so zahteve po obvezni registraciji v "internetnem prostoru" neposredno primerljive z dejansko zakonsko zahtevo, da v javnosti s seboj vedno nosiš "priponko z imenom" in to izrecno z razogom, da ima Policija lažje delo.

Neposredno sem izpostavil, da sta si obe tvoji izjavi v nasprotju, saj na eni strani meniš, da bistvenih razlik ni, na drugi strani pa podajaš primer, ki vsaj v Sloveniji zdrži samo, če privzameš, da obstaja bistvena razlika med javnim izražanjem v "internetnem prostoru" in javnim izražanjem v "resničnem prostoru".

To se mi zdi pomembna okoliščina za upoštevanje, saj so pričakovanja obsega zasebnosti napram uradnim organom v različnih državah različna in kulturno (ugibam, da tudi zgodovinsko) pogojena.

Če se razvežemo tega, da si svojo izjavo, ki sem jo komentiral, omejil na "lažje delo Policije" in se posvetimo širši problematiki zasebnosti, pa trčimo ob drugačna in še bolj zanimiva nerešena vprašanja.

Lakotnik29 je izjavil:

Če smo že malo off topic, pa si UK, Irsko in še posebej ZDA zbral kot zelo zelo slab primer. Tako v UK kot v ZDA sem osebno v enem mesecu moral pokazat večkrat kot v celem življenju v Sloveniji.

Tujci v državi nimajo pravic državljanov taiste države. To se mi je zdelo privzeto, zaradi česar te možnosti sploh nisem omenjal.

Lakotnik29 ::

AndrejO je izjavil:

Lakotnik29 je izjavil:


Saj online ni nič drugače. Uradna oseba ima pravico "legitimirat" računalnik. Ampak kot sem napisal je postopek bolj zapleten, dlje trajajoč, manj zanesljiv in dražji od preverjanja v resničnem življenju. Zato nebuloze, da bi moral kar pavšalno preprečit uporabo vzdevkov.

Podal si primerjavo, da je zahteva po individualni registraciji primerljiva temu, da bi se naokoli sprehajali s priponkami z imenom, da bi imela Policija lažje delo. Ravno tako si navedel tudi to, da internetni prostor pod črto ni nič drugačen od resničnega.

Izpostavil sem kako so zahteve po obvezni registraciji v "internetnem prostoru" neposredno primerljive z dejansko zakonsko zahtevo, da v javnosti s seboj vedno nosiš "priponko z imenom" in to izrecno z razogom, da ima Policija lažje delo.

Neposredno sem izpostavil, da sta si obe tvoji izjavi v nasprotju, saj na eni strani meniš, da bistvenih razlik ni, na drugi strani pa podajaš primer, ki vsaj v Sloveniji zdrži samo, če privzameš, da obstaja bistvena razlika med javnim izražanjem v "internetnem prostoru" in javnim izražanjem v "resničnem prostoru".

To se mi zdi pomembna okoliščina za upoštevanje, saj so pričakovanja obsega zasebnosti napram uradnim organom v različnih državah različna in kulturno (ugibam, da tudi zgodovinsko) pogojena.

Če se razvežemo tega, da si svojo izjavo, ki sem jo komentiral, omejil na "lažje delo Policije" in se posvetimo širši problematiki zasebnosti, pa trčimo ob drugačna in še bolj zanimiva nerešena vprašanja.

Lakotnik29 je izjavil:

Če smo že malo off topic, pa si UK, Irsko in še posebej ZDA zbral kot zelo zelo slab primer. Tako v UK kot v ZDA sem osebno v enem mesecu moral pokazat večkrat kot v celem življenju v Sloveniji.

Tujci v državi nimajo pravic državljanov taiste države. To se mi je zdelo privzeto, zaradi česar te možnosti sploh nisem omenjal.


Seveda, ker vsak vratar je v sekundi dvajset videl, da sem tujec. In verjetno sem vstopal skozi vhode za tujce, ker so čisto vsi kazali ID.

On topic:

Bistvena stvar, ki si jo spregledal pri moji primrrjavi je v temu kdo lahko vidi identifikacijsko oznako. Pri obvezni uporabi pravega imena in priimka na internetu je ta informacija nediskriminatorno dostopna VSEM. Osebna izkaznica v resničnem življenju je dostopna samo uradni osebi.

To je bistvena razlika, ki jo je treba upoštevat. Obvezna registracija na internetu ne pomeni samo izgubo aninimnosti zoper uradno osebo, ampak tudi zoper širšo javnost. Nekako tako, kot če bi osebno nosil prilimano na čelo, da si jo lahko ogeda vsak mimoidoči. Tako, da IMO jezahteva po uporabi imena in priimka pavšalno reševanje, kot bi bilo pavšalno reševanje to da imamo na čelu napisano ime in priimek. Osebna izkaznica v žepu pa je bolj primerljiva s tem, da bil posamezniku pripisan IP (oziroma bi se vodila točna evidenca kdaj je kateri ip pripadal komu).

PaX_MaN ::

Osebna izkaznica v resničnem življenju je dostopna samo uradni osebi.

Ja to ni dlih res. Po novem moraš ID pokazat na pošti, če pošiljaš stvari prek UPS.
Pa če greš kupit alkohol tut prodajalki/blagajničarki. Tidve nista dlih uradni osebi.

Lakotnik29 ::

Nič od tega nisi dolžan naredit. Enako kot se v virtualnem prostoru nisi dolžan prijavit na forum, ki od tebe zahteva osebne podatke. Lahko pa to storiš, če želiš. Enako je z dostopom do spletne banke, e-davkov in ne vem še česa.

So storitve, kjer sam odločaš o temu ali jih boš uporabljal ali ne. Tako v virtualnem svetu kot v resničnem.

Govoril sem o temu, kdo ima ne glede na tvojo odločitev dostop do tega.

In predlog, da se uvede obvezna uporaba imena in priimka na internetu pomeni točno to - dostop širše javnosti do tvojih podatkov brez tvoje vednosti ali privolenja.

Zgodovina sprememb…

PaX_MaN ::

Sej policaju tut ni "dostopna" če je nočeš pokazat. Al' pa če je nimaš.

Zgodovina sprememb…

  • spremenilo: PaX_MaN ()

Gregor P ::

So tudi države, kjer osebnih izkaznic sploh ni treba imeti (recimo sosednja Avstrija; sicer si jo lahko priskrbiš, ampak če resnično hočeš ne rabiš ne te ne potnega lista, ali karkoli drugega - drugače v Nemčiji) in te policaj kar tako za brez veze ne sme legitimirati (seveda imajo pa posebej zakonsko podlago, kdaj pa lahko - kjer ima npr. policist pravico, da te pospremi do tam, kjer pa imaš neke osebne dokumente ipd.).
The main failure in computers is usually located between keyboard and chair.
You read what you believe and you believe what you read ...
Nisam čit'o, ali osudjujem (nisem bral, a obsojam).

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: Gregor P ()

Lakotnik29 ::

PAx, brezveze banaliziraš offtopic zadevo. Gre se za to, da policija mora za izvajanje svojih nalog imet pooblastila, da lahko ugotovi identiteto posameznika. Pa naj bo to analna sonda, osebna izkaznica, ali kaj tretjega. In vsaka policija na tem planetu ta pooblastila ima. Tudi znotraj EU se ta praksa močno razlikuje. Danci na primer osebne sploh nimajo, v nemčiji jo moraš imet (oziroma če nimaš osebne potni list), nisi pa dolžan tega nosit s sabo. Številne države (belgija, poljska, madžarska, nizozemska...) imajo podoben sistem kot mi.

Ne glede na razlike med posameznimi državami je postopek za ugotavljanje identitete v resničnem življenju relativno enostavno dostopen in zanj policija ne potrebuje posebnega dovoljenja (sodne odredbe). Ob enem pa je postopek legitimacije še vedno omejen na policijo in si kot posameznik relativno dobro zaščiten pred tem,da bi lahko tretja oseba pridobila tvoje podatke.

Trenutna situacija v virtualnem svetu pa je takšna,da je postopek ugotavljanja identitete posameznika zahteven in policija pri nadzoru ali preiskovanju za ugotavljanje osnovnih informacij o nekomu potrebuje posebna dovoljenja. Namesto, da bi se iskalo rešitev, ki bi bila podobna legitimaciji v resničnem življenju pa gredo predlogi v popolnoma drugo skrajnost. Torej popolno ukinitev anonimnosti in zahtevo, da je posmaeznik enoznačno identificiran.

AndrejO ::

Lakotnik29 je izjavil:

AndrejO je izjavil:


Tujci v državi nimajo pravic državljanov taiste države. To se mi je zdelo privzeto, zaradi česar te možnosti sploh nisem omenjal.

Seveda, ker vsak vratar je v sekundi dvajset videl, da sem tujec. In verjetno sem vstopal skozi vhode za tujce, ker so čisto vsi kazali ID.

Kar seveda nima čisto nič s tem, da državljan Irske na Irskem pri takšnem stiku z uradno osebno dokumentov ne rabi imeti pri sebi. Še v Sloveniji bo tujec kaznovan na podlagi Zakona o tujcih, če nima ustreznih dokumentov, ne pa na podlagi Zakona o osebni izkaznici, ki prisiljuje državljane Slovenije, da s seboj vlačijo nek nenujen košček plastike. Uvajanje obveze, da si pri uporabi interneta lažje neposredno določljiv je torej posnemanje tistih držav, ki imajo ureditev sorodno slovenski. Nikakor pa ne trdim, da mi je slovenska ureditev všečna (mi ni) ali pa vredna posnemanja (menim, da ni).

Lakotnik29 je izjavil:

Bistvena stvar, ki si jo spregledal pri moji primrrjavi je v temu kdo lahko vidi identifikacijsko oznako. Pri obvezni uporabi pravega imena in priimka na internetu je ta informacija nediskriminatorno dostopna VSEM. Osebna izkaznica v resničnem življenju je dostopna samo uradni osebi.

Tvoja primerjava se je izrecno nanašala na Policijo.

Lakotnik29 je izjavil:

To je bistvena razlika, ki jo je treba upoštevat. Obvezna registracija na internetu ne pomeni samo izgubo aninimnosti zoper uradno osebo, ampak tudi zoper širšo javnost.

To je samo ena izmed možnosti in še ta ni vezana na uradne organe. Čemu potem v to zgodbo sploh vpletati Policijo ali razglabljati o državi, če je ta v tem pogledu vedno izjema, katere predstavniki imajo vedno pravico in možnost za ugotovitev tvoje identitete.

Lakotnik29 je izjavil:

Nekako tako, kot če bi osebno nosil prilimano na čelo, da si jo lahko ogeda vsak mimoidoči. Tako, da IMO jezahteva po uporabi imena in priimka pavšalno reševanje, kot bi bilo pavšalno reševanje to da imamo na čelu napisano ime in priimek. Osebna izkaznica v žepu pa je bolj primerljiva s tem, da bil posamezniku pripisan IP (oziroma bi se vodila točna evidenca kdaj je kateri ip pripadal komu).

Ni, ker je osebna izkaznica biometrično vezana na osebo, naključna naprava ali "tehnično sredstvo", kot se ga kdaj poimenuje, pa ni. Javna uporaba imena in priimka ni edina oblika "registracije" in na koncu se moraš vprašati komu in čemu ta identifikacija sploh služi. Kaj je njen dejanski namen.

Lakotnik29 je izjavil:

Nič od tega nisi dolžan naredit. Enako kot se v virtualnem prostoru nisi dolžan prijavit na forum, ki od tebe zahteva osebne podatke. Lahko pa to storiš, če želiš. Enako je z dostopom do spletne banke, e-davkov in ne vem še česa.

Ko bo sprejeta zakonodaja, ki bo učinkovito in nedvomno prepovedala pogojevanje izvedbe storitve s pridobitvijo osebnih podatkov, ki niso nujno potrebni za izvajanje storitve, toliko časa bodo stavki "nisi dolžan narediti" samo pobožne sanje, ker se v resničnem svetu že danes odločaš med dvema zate nesprejemljivima možnostima.

Lakotnik29 je izjavil:

In predlog, da se uvede obvezna uporaba imena in priimka na internetu pomeni točno to - dostop širše javnosti do tvojih podatkov brez tvoje vednosti ali privolenja.

Nihče te ne sili, da pristaneš na pogoje uporabe storitve, če se z njimi ne strinjaš. Storitvi se lahko kadarkoli odpoveš.

Lakotnik29 je izjavil:

Namesto, da bi se iskalo rešitev, ki bi bila podobna legitimaciji v resničnem življenju pa gredo predlogi v popolnoma drugo skrajnost. Torej popolno ukinitev anonimnosti in zahtevo, da je posmaeznik enoznačno identificiran.

Predlogi ne gredo v smer popolne ukinitve anonimnosti, temveč v smer ukinitve popolne anonimnosti. Razlika je bistvena in že po naravi stvari vezana na to, da se po potrebi enoznačno identificira osebo, pri čemer se širi obseg upravičencev, ki lahko takšno identifikacijo izvedejo. To pa pomeni, da se gre še kako v smeri tega kakor deluje tudi "navaden svet". Tudi v tem namreč ne moreš pričakovati brezpogojne anonimnosti, še zlasti ne kadar se odločiš za osebno komunikacijo ali pa medijsko komunikacijo.

Tvoja primerjava s hojo po ulici, kjer bi imel na čelu napisano ime je neprimerna, saj je tvoje "brskanje" oziroma konzumacija informacij na internetu ekvivalent sprehajanja po ulici. Pri tej aktivnosti si še vedno anonimen za poljubnega zunanjega opazovalca, ki niti ne ve kje se "sprehajaš". Nisi pa anonimen oziroma je tvoja anonimnost omejena napram državi in napram osebam s katerimi se odločiš komunicirati. Iz anonimnosti na internetu po svoji lastni izbiri izstopiš in postaneš določen ali določljiv šele s tem in tako, da se s pomočjo interneta povezuješ z drugimi ali pa enosmerno oddajaš, kar je sorodno temu, da se z nekom pogovarjaš, da z nekom skleneš pogodbo za neko storitev ali pa z uporabo množičnega medija nagovoriš določeno javnost ali javnosti.

In kot si že sam ugotovil: če te pogoji uporabe storitve motijo, jo pač ne uporabljaš. Če ne želiš pri pogodbi za mobilno telefonijo izdajati svoje starosti, potem pogodbe pač ne skleneš. Če pri svojih javnih objavah ne želiš objavljati tudi svojo identiteto, potem gre regulacija v to smer, da boš morda moral pristati na anonimno objavljanje preko posebnih kotičkov. Virtualnih ekvivalentov kliecv v studio in anonimnih pisem bralcev. Kajti natančno to je način na katerega deluje ta "resnični svet".

Lakotnik29 ::

Predlogi ne gredo v smer popolne ukinitve anonimnosti, temveč v smer ukinitve popolne anonimnosti. Razlika je bistvena in že po naravi stvari vezana na to, da se po potrebi enoznačno identificira osebo, pri čemer se širi obseg upravičencev, ki lahko takšno identifikacijo izvedejo. To pa pomeni, da se gre še kako v smeri tega kakor deluje tudi "navaden svet". Tudi v tem namreč ne moreš pričakovati brezpogojne anonimnosti, še zlasti ne kadar se odločiš za osebno komunikacijo ali pa medijsko komunikacijo.


Predlogi seveda grejo v takšno skrajnost, kar ti pove že pet minut brskanja po novicah na Slo Tech. Seveda ni edina rešitev, ampak zatiskanje oči, da takšnih tendenc ni je zelo kratkovidno. Se pa mislim, da oba strinjava, da je potrebna enoznačna identifikacija uporabnika na internetu, vendar pa verjamem, da mora biti ta segmet ozko omejen na idetifikacijo za potrebe uradnih postopkov.

In kot si že sam ugotovil: če te pogoji uporabe storitve motijo, jo pač ne uporabljaš. Če ne želiš pri pogodbi za mobilno telefonijo izdajati svoje starosti, potem pogodbe pač ne skleneš. Če pri svojih javnih objavah ne želiš objavljati tudi svojo identiteto, potem gre regulacija v to smer, da boš morda moral pristati na anonimno objavljanje preko posebnih kotičkov. Virtualnih ekvivalentov kliecv v studio in anonimnih pisem bralcev. Kajti natančno to je način na katerega deluje ta "resnični svet".


Na veliko srečo je takšno razmišljanje popolnoma zgrešeno. Vsak ponudnik storitev (v resničnem ali virtualnem) življenju je omejen do kakšne mere lahko svoje soritve pogojuje s zbiranjem osebnih podatkov.

Ko bo sprejeta zakonodaja, ki bo učinkovito in nedvomno prepovedala pogojevanje izvedbe storitve s pridobitvijo osebnih podatkov, ki niso nujno potrebni za izvajanje storitve, toliko časa bodo stavki "nisi dolžan narediti" samo pobožne sanje, ker se v resničnem svetu že danes odločaš med dvema zate nesprejemljivima možnostima.
Zakona o varovanju osebnih podatkov kot kaže nisi ravno prebral?

Ni, ker je osebna izkaznica biometrično vezana na osebo, naključna naprava ali "tehnično sredstvo", kot se ga kdaj poimenuje, pa ni. Javna uporaba imena in priimka ni edina oblika "registracije" in na koncu se moraš vprašati komu in čemu ta identifikacija sploh služi. Kaj je njen dejanski namen.
IP posameznika, bi tehnično gledano djeansko lahko predstavljal njegovo virtualno biometrijo.

Kar seveda nima čisto nič s tem, da državljan Irske na Irskem pri takšnem stiku z uradno osebno dokumentov ne rabi imeti pri sebi. Še v Sloveniji bo tujec kaznovan na podlagi Zakona o tujcih, če nima ustreznih dokumentov, ne pa na podlagi Zakona o osebni izkaznici, ki prisiljuje državljane Slovenije, da s seboj vlačijo nek nenujen košček plastike. Uvajanje obveze, da si pri uporabi interneta lažje neposredno določljiv je torej posnemanje tistih držav, ki imajo ureditev sorodno slovenski. Nikakor pa ne trdim, da mi je slovenska ureditev všečna (mi ni) ali pa vredna posnemanja (menim, da ni).
Če že ustrajaš pri brezveznem offtopicu: Kot primer sem ti omeni lsituacijo v ZDA, ki si jo ti navedel kot primer, ne vem od kje si privlekel irsko, ampak če samo malo pogledaš trenutno ureditev po državah, boš za vsako državo, ki ne zahteva dokumenta našel državo, ki ta dokument zahteva in obratno. Pa zato nobema od rešitev ni sama posebi idealna ali boljša.

To je samo ena izmed možnosti in še ta ni vezana na uradne organe. Čemu potem v to zgodbo sploh vpletati Policijo ali razglabljati o državi, če je ta v tem pogledu vedno izjema, katere predstavniki imajo vedno pravico in možnost za ugotovitev tvoje identitete.


Zato, ker je naslov teme anonimnost na internetu in je bistveno razlikovat aninomost napram tretji osebi in anonimnost naprav državi/uradni osebi.

Zgodovina sprememb…

pegasus ::

Pravica gor ali dol, za anonimnost lahko vedno poskrbiš sam s tehničnimi sredstvi. Anonimnosti ti ne bo zagotavljal nihče, zanjo moraš vedno poskrbeti sam.

donfilipo ::

E sem ravno hotel vprašati pa pegasus (bere misli:) in da link.

Ker sodim (ne vidim po PO-jih:) da je najmanj lakotnik pravnik, še vprašanje.

Kako pravna logika obravnava komunikacijo med avatarji, anonimneži. Dejansko je komunikacija včasih smešna, navidezna.

Recimo:

kako lahko užališ nekoga, ki si sam nadane 'nick lakotnik' z recimo požrešnežem:). Samo kot primer. Ali tu velja najprej admin in potem po dejanski identifikaciji in dejanskem konfliktu, ...med dvema, ki se dejansko vidita zares:) (pomeni ne blefirata v anonimnosti:)...ali kako????

Vprašam je pa težko po moje.

Anonimnost je zaguljena reč po svoje.

Nekdo je dejansko strokovnjak, pa se včasih zmede ali zmoti, nekdo drug pa bister pek in včasih prebere pravo knjigo pravega genija. IN potem imamo boj kjer ni običajnih akademskih podstavkov in zaščit.

Pomeni, če užalim dejanskega policista slučajno ker filozofira po formih, to ne more biti žalitev uradne osebe. To je easy. Koliko daleč gre to naprej, je pa vprašanje.
In times of Universal Deceit, telling the truth
becomes revolutionary act. Orwell

Zgodovina sprememb…

  • spremenilo: donfilipo ()

donfilipo ::

Pa še ena taka zanimiva drobtinica, ki je tudi ni v pravnih aktih. In je tudi ne more biti.

Če imaš tako majhen teritorij, kot je slovenija, se dejansko skoraj vsi med sabo lahko na nek način stikajo, preko vez poznajo.


Včasih je neverjetno lahko ugibati (ne pa ravno vedno uganiti:) kdo dejansko je silni x skrit za nickom, kar v nekaterih primerih potem teoretično razkrije gore včasih neprijetnih indicev, posebno za kake VIP-je.
In times of Universal Deceit, telling the truth
becomes revolutionary act. Orwell

Zgodovina sprememb…

  • spremenilo: donfilipo ()

Lakotnik29 ::

kako lahko užališ nekoga, ki si sam nadane 'nick lakotnik' z recimo požrešnežem:). Samo kot primer. Ali tu velja najprej admin in potem po dejanski identifikaciji in dejanskem konfliktu, ...med dvema, ki se dejansko vidita zares:) (pomeni ne blefirata v anonimnosti:)...ali kako????


Enako kot lahko užališ nekoga ki se v resnici piše Medved z tem, da ga primerjaš s to živaljo, ali nekoga, ki se ukvarja z kmetijstvom označiš za kemtavza.

samo dejstvo, da je nekaj virtualno in da ne vidiš sogovornika, oziroma da razen vzdevka o njem ne veš nič, ne spremeni ničesar. Zakonodaja enako obravnava kršitve v virtualnem kot v resničnem svetu. Je pa zaradi virtualnosti in navidezne anonimnosti zadevo težje sankcionirat in si ljudje posledično privoščijo več.

Tako komunikacija med avatarjema z vidika prava ni nič drugačna od komunikacije med dvema v restavraciji. Treba pa je upoštevat, da gre pri žalitvah dejansko za kršitve, ki se obravnavajo zgolj na predlog. In ljudje besede izrečene na internetu pogosto je jemljemo enako resno kot tiste v resničnem življenju.

Nekdo je dejansko strokovnjak, pa se včasih zmede ali zmoti, nekdo drug pa bister pek in včasih prebere pravo knjigo pravega genija. IN potem imamo boj kjer ni običajnih akademskih podstavkov in zaščit.


Po eni strani, predvsem zaradi trolanja posameznikov številne teme zapadejo v popolno sranje, po drugi strani pa do kvalitetnih debat, ker se posameznik ne more sklicevat na lastno avtoriteto in znanje (oziroma to ne pomeni nič). Tako mora vsak za svoje trditve predložit konkretne vire saj sklicevanje na neke plakete in nazive, ki smo jim priča v resničnev življenju pač ne deluje. Je pa res, da je ta aspekt v poplavi trolov in vase zagledani nepismenih idiotov pogosto spregledan. Če pogledaš recimo teme na tem forumu boš v številnih temah (naprimer garancija, promet - te poznam ker v njih več sodelujem) našel konkretna zakonska določila, kakor tudi primere sodnih praks. Seveda v kupu solate, ki jo sproducirajo troli.

Še več v kvalitetnem dialogu med strokovnjakom in bistim pekom, se lahko dejansko pokaže, da ima prvi precej lukenj v znanju, ki bi mu jih v resničnem življenju zaradi naziva spregledali.

Pomeni, če užalim dejanskega policista slučajno ker filozofira po formih, to ne more biti žalitev uradne osebe.

Žalitev uradne osebe je mogoča samo, kadar ta oseba dejansko opravlja svojo funkcijo. Žalitev nekoga, ki je po poklicu policist ni nič drugačna od žalitve nekoga, ki je prodajalec v merkatorju.

donfilipo ::

Evo strokovno, poučno in jedrnato. Balzam za forum.

Preverjamo tudi v praksi, preko štorije Mikstona, ki je kalvarijo doživel, posredno preko nje napada svoje VIP znance in le glavni napadani Janša, se vede kot pravi profesionalec in sploh ne reagira.

Je res, dejansko je virtualno tudi dejansko tako blizu realnemu, da nič ne pomaga niti grožnja leviathana. Na najhujše neumnosti pač večina ozmerja nasprotnika silovito, pa kud puklo da puklo8-)
In times of Universal Deceit, telling the truth
becomes revolutionary act. Orwell

AndrejO ::

Lakotnik29 je izjavil:

Predlogi ne gredo v smer popolne ukinitve anonimnosti, temveč v smer ukinitve popolne anonimnosti. Razlika je bistvena in že po naravi stvari vezana na to, da se po potrebi enoznačno identificira osebo, pri čemer se širi obseg upravičencev, ki lahko takšno identifikacijo izvedejo. To pa pomeni, da se gre še kako v smeri tega kakor deluje tudi "navaden svet". Tudi v tem namreč ne moreš pričakovati brezpogojne anonimnosti, še zlasti ne kadar se odločiš za osebno komunikacijo ali pa medijsko komunikacijo.


Predlogi seveda grejo v takšno skrajnost, kar ti pove že pet minut brskanja po novicah na Slo Tech. Seveda ni edina rešitev, ampak zatiskanje oči, da takšnih tendenc ni je zelo kratkovidno. Se pa mislim, da oba strinjava, da je potrebna enoznačna identifikacija uporabnika na internetu, vendar pa verjamem, da mora biti ta segmet ozko omejen na idetifikacijo za potrebe uradnih postopkov.

Novica na slo-tech je predlog, ki gre v skrajnost, ostali pač niso vredni novice. Torej je že vzorec slab. Če boš pobrskal malo globje in širše pa boš tako ali tako ugotovil, da imajo tudi predlogi, ki jih označuješ za "skrajnost" dejansko podlago v temu kako se stvari že regulira v drugih kontekstih.

Ravno tako se ne strinjava, da je na internetu potrebna enoznačna identifikacija uporabnika. Še več - sam trdim, da je enoznačna identifikacija osebe potrebna takrat, kadar to zahteva kontekst komunikacije, nikakor pa to ni pogojeno s komunikacijskim medijem.

Na koncu pa ti lahko zatrdim, da zaradi narave "interneta" kot komunikacijskega medija ni možno zagotoviti enoznačno identifikacijo, ki bi bila hkrati uporabna za tretje osebe, ki v komunikaciji neposredno ne sodelujejo (torej recimo temu za "uradne postopke") vendar pa neuporabna za tiste, ki so v komunikaciji neposredno udeleženi. Tehnična rešitve tega problema v okolju interneta je po svojih parameterih sorodna rešitvi za elektronske volitve, ki sočasno zagotavljajo sledljivost in anonimnost.

Če smo že pri besedi "anonimnost", pa jo dajmo še definirati. Zame je "anonimnost" definirana kot obseg osebnih podatkov, ki sem jih voljan ali prisiljen razkriti v določeni komunikaciji, ki je lahko verbalna ali neverbalna. Pojem ni absoluten, temveč je strogo kontekstualen, saj je vezan na okolje, okoliščine in ostale, ki v komunikaciji sodelujejo. Naj te beseda "komunikacija" tudi ne ovira preveč, saj je lahko govora tudi o neverbalni komunikaciji. Ko se sprehajam po ulici, ostalim sprehajalcem sporočam nekatere osebne podatke: fizične atribute, mentalno stanje, lokacijska informacija. Podatke o katerih lahko ostali prejemniki komunikacije tudi poročajo naprej tretjim osebam, ki v komunikaciji niso bile udeležene. Kot primer kako so ti podatki lahko v nekem drugem kontekstu življensko pomembni, si poglej tehnično izvedbo pričanja zaščitenih prič. Kontekst, kontekst, kontekst. Anonimnost je primarno odvisna od konteksta, ne pa od komunikacijskega kanala.

Lakotnik29 je izjavil:

In kot si že sam ugotovil: če te pogoji uporabe storitve motijo, jo pač ne uporabljaš. Če ne želiš pri pogodbi za mobilno telefonijo izdajati svoje starosti, potem pogodbe pač ne skleneš. Če pri svojih javnih objavah ne želiš objavljati tudi svojo identiteto, potem gre regulacija v to smer, da boš morda moral pristati na anonimno objavljanje preko posebnih kotičkov. Virtualnih ekvivalentov kliecv v studio in anonimnih pisem bralcev. Kajti natančno to je način na katerega deluje ta "resnični svet".


Na veliko srečo je takšno razmišljanje popolnoma zgrešeno. Vsak ponudnik storitev (v resničnem ali virtualnem) življenju je omejen do kakšne mere lahko svoje soritve pogojuje s zbiranjem osebnih podatkov.

Podal sem opis dejanskega trenutnega stanja, ne pa svoje razmišljanje. Edina omejitev, ki realno obstaja, je konkurenčno okolje ponudnika, ki lahko deluje v nasprotno smer, ali pa tudi ne.

Lakotnik29 je izjavil:

Ko bo sprejeta zakonodaja, ki bo učinkovito in nedvomno prepovedala pogojevanje izvedbe storitve s pridobitvijo osebnih podatkov, ki niso nujno potrebni za izvajanje storitve, toliko časa bodo stavki "nisi dolžan narediti" samo pobožne sanje, ker se v resničnem svetu že danes odločaš med dvema zate nesprejemljivima možnostima.
Zakona o varovanju osebnih podatkov kot kaže nisi ravno prebral?

Zakon o varstvu osebnih podatkov in tudi njegovo izvajanje poznam do potankosti. Glede na tvoje namigovanje verjetno celo bolje od tebe. ZVOP, pa tudi njegova siceršnja podlaga se anonimnosti dotakneta samo posredno z zahtevo, da mora biti obdelava podatkov sorazmerna. Kot sem že zgoraj navedel je anonimnost primarno odvisna od kontesta in, če ponudnik storitve kontekst pravilno definira, potem ni v ZVOP ničesar, kar bi ga prisililo, da ne zbira dodatnih osebnih podatkov, ki sicer niso potrebni za izvedbo osnovne storitve, ki si jo uporabnik želi pridobiti. Povprašaj koga pri IP-RS kako znajo biti podjetja pri tem kreativna in kakšne so omejitve ZVOP, če ga želiš uporabiti s tem namenom.

Lakotnik29 je izjavil:

Ni, ker je osebna izkaznica biometrično vezana na osebo, naključna naprava ali "tehnično sredstvo", kot se ga kdaj poimenuje, pa ni. Javna uporaba imena in priimka ni edina oblika "registracije" in na koncu se moraš vprašati komu in čemu ta identifikacija sploh služi. Kaj je njen dejanski namen.
IP posameznika, bi tehnično gledano djeansko lahko predstavljal njegovo virtualno biometrijo.

Pojma nimam kaj si mislil s pojmom "virtualna biometrija". Vrednost biometrične vezave je v temu, da primerjaš biometričen podatek s fizično prisotnim subjektom ali snovjo. Kaj bi tukaj lahko spremenil v virtualno mi tako ni jasno in zagotovo terja natančnejšo razlago.

Lakotnik29 je izjavil:

Če že ustrajaš pri brezveznem offtopicu: Kot primer sem ti omeni lsituacijo v ZDA, ki si jo ti navedel kot primer, ne vem od kje si privlekel irsko, ampak če samo malo pogledaš trenutno ureditev po državah, boš za vsako državo, ki ne zahteva dokumenta našel državo, ki ta dokument zahteva in obratno. Pa zato nobema od rešitev ni sama posebi idealna ali boljša.

Izven teme sem samo za tiste, ki zavračajo stališče, da se na internetu uvaja mehanizme nadzora, ki so že prisotni izven tega okolja. Jasno sem povedal, da mi ureditve (ne bom jih poimenoval "rešitve", ker ne "rešujejo" ničesar), ki so sorodne ureditvi v Sloveniji, ne dišijo, tako kot mi ne dišijo niti poskusi njihovega povzemanja. Tvoja ideja o enolični identifikaciji, ki je na voljo predvsem za uradne postopke je prenos natančno te ureditve v okolje interneta.

Lakotnik29 je izjavil:

To je samo ena izmed možnosti in še ta ni vezana na uradne organe. Čemu potem v to zgodbo sploh vpletati Policijo ali razglabljati o državi, če je ta v tem pogledu vedno izjema, katere predstavniki imajo vedno pravico in možnost za ugotovitev tvoje identitete.

Zato, ker je naslov teme anonimnost na internetu in je bistveno razlikovat aninomost napram tretji osebi in anonimnost naprav državi/uradni osebi.

S tem se niti najmanj ne strinjam. Anonimnost je kontekstualno razdeljena na anonimnost napram osebam, ki so v komunikaciji zavedno udeležene (aktivno ali pa pasivno), ter osebam, ki v komunikaciji niso zavedno udeležene - torej so o njej obveščene brez vednosti tistega, ki komunicira.

Če pogledaš t.i. "resnični svet" je v temu izredno malo možnosti množične komunikacije, ki bi bila hkrati anonimna do večine (pasivnih) prejemnikov in hkrati tudi trajna. Internet je prvi komunikacijski medij, ki najširšem obsegu posameznikov daje možnost natančno takšne, še desetletje nazaj praktično nepoznane oblike masovne komunikacije. Če pogledaš vse ostale komunikacijske medije, jih lahko razdeliš na nekaj kategorij:
- po obsegu omejeni in anonimni - nedefinirana trajnost (javni govor, pamfleti, grafiti, ...)
- po obsegu množični, anonimni in hkrati netrajni (anonimni klici v studio, javna zborovanja, moderirani prispevki, ...)
- po obsegu množični, prisilno neanonimni - nedefinirana trajnost (snemane okrogle mize, pisma bralcev, ...)

Internet je dejansko tisti komunikacijski medij, ki je po obsegu množičen medij, na katerem je anonimnost napram prejemnikom množične komunikacije praktično pravilo, hkrati pa je govora o trajnih informacijah, ki jih je težko ali nemogoče odstraniti (cenzurirati), potem ko so enkrat dane v "oddajanje". Vsi predlogi ukrepov do sedaj pristajajo na tehnično okoliščino, da bo internet tudi ostal množičen medij, torej se trudijo vpeljati regulacijo, ki ponavlja že znane prijeme iz ostalih komunikacijskih medijev, pri katerih se je anonimnost omejilo na podlagi vsebine (moderiranje-cenzuriranje ohranja všečne vsebine in odstranjuje nevšečne) oziroma v celoti odstranilo (ter s tem dopustilo nevšečne vsebine, ki pa so za vsakogar sledljive k izvoru).

Tudi, če pogledaš slo-tech, je iz pravil popolnoma jasno, da imaš zagotovljeno visoko stopnjo anonimnosti napram prejemnikom komunikacije, vendar pa hkrati pristajaš, da bodo tvoja mnenja cenzurirana, če bodo cenzorjem nevšečna. To, kar označuješ za "skrajnost" ni nič drugega kot povzemanje že znanih pravil in prijemov, ki se v popolnosti nanašajo na druge, že obstoječe množične medije in njihovo recikliranje za potrebe tega novega komunikacijskega medija. Konec koncev je za vsakogar, ki ima moč doseči množice že postavljenih cel kup pravil pod kakšnimi pogoji se to dopušča, zakaj bi torej za nenavadno ali skrajno označevali proces, ki bo poskusil ta pravila vsiliti tudi za ta komunikacijski medij.

Sploh pa si do sedaj izpustil tudi anonimnost napram tistim s katerimi neposredno komuniciraš - vstopaš v komunikacijsko razmerje z znanim subjektom (torej npr. slo-tech). Zmotno meniš, da ponudniki teh ali pa katerih koli drugih storitev nimajo moči pridobivanja tvojih osebnih podatkov, če le lahko vzpostavijo neenakopraven odnos (ti bolj potrebuješ njihovo storitev, kot pa oni tvoje osebne podatke) in pravilno definirajo kontekst (s čemer EU predpisi iz področja varovanja osebnih podatkov izgubijo moč varovanja tvoje anonimnosti).


Pa še nekaj o splošni smiselnosti "osebnih identifikatorjev". Najprej na primeru (po tvojem mnenju nerelevantnega) osebnega dokumenta: zadeva je uporabna samo in izključno, če subjekt identifikacije v postopku sodeluje. Če ga pasivno (nimam osebnega dokumenta) ali aktivno (imam ponarejen ali tuj osebni dokument) ovira, potem celoten "bonus" obstoja tega identifikatorja izgine. Če bi zlorabil nestrpno govorico, bi to povzel kot "uporabno za štetje ovc, volkovi so nepomembni."

Na primeru "virtualnega osebnega identifikatorja" ni nič drugače. Tisti, ki bo pasivno (skrivanje pravilnega identifikatorja) ali aktivno (prikazovanje napačnega identifikatorja) oviral postopek bo volk. Ostali pa praviloma niso relevantni.

Če to združim s siceršnjo mentaliteto slovenskih organov pregona, ki jih najprej zanima kdo si, potem pa morda še kaj počneš, zagovarjam, da je potrebno takšne nerelevantne osebne identifikatorje odstraniti oziroma jih ni potrebno uvajati. Posledic za varnost ni, se pa zmanjšajo pritiski na anonimnost s tem, da neobstoj osebnih identifikatorjev preprečuje "enostavne rešitve", kjer se bi s časom obseg upravičencev (če bi tehnično sploh bilo možno omejiti uporabnost idetifikatorjev samo na določeno skupino upravičencev - kar še vedno trdim, da tehnično ni možno) večal.


Vse kar se dogaja jemljem kot popolnoma jasen in razumljiv proces "regulacije" medija, ki je znan predvsem po svoji demokratičnosti in visoki stopnji anonimnosti. Pri temu teh procesov in predlogov ne označujem kot "skrajne", ker jih vidim samo kot recikliranje že obstoječega na nov medij - nič, kar bi kričalo po "skrajnosti". Hkrati pa sem do njih kritičen, kot sem tudi kritičen do ostalih že sprejetih regulacij v ostalih medijih in komunikacijskih kanalih. Samo zato, ker smo na nekaj že navajeni, to še ne pomeni, da je govora o dobrih stvareh. Glede na tehnični napredek bi bilo mnogo bolj pravilno, če bi razmišljali kako razvezati družbeno nujne tehnične ukrepe (npr. regulacija omejenega frekvenčnega spektra) od vsebinskih - cenzorskih ukrepov (pogojevanje uporabe s sprejemanjem vsebinskih omejitev pri delovanju).

Ravno tako razumem omejitve evropske zakonodaje na področju varstva osebnih podatkov, ko se poskuša to zakonodajo uproabiti kot varovalko za zasebnost (oz. anonimnost). Pri temu seveda ne mislim, da je ta zakonodaja slaba, temveč menim, da je šele izvajanje te zakonodaje, ki je v osnovi še vedno "verzija 1", pokazalo na nove izzive, ki jih postavljajo upravičena pričakovanja posameznikov, da bodo lahko dejavno upravljali s svojo zasebnostjo oziroma anonimnostjo. Torej ne "fuj in fej, kako je to slabo", temveč "hmm, to bo sedaj potrebno razmisliti in dopolniti."


Vredno ogleda ...

TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
»

Kitajska poostrila nadzor nad uporabniki interneta, obvezna identifikacija

Oddelek: Novice / NWO
154203 (2902) [D]emon
»

Dolžnost spletnih portalov, da komentatorje identificirajo s pravim imenom (strani: 1 2 3 )

Oddelek: Novice / Zasebnost
10421116 (16842) Matthai
»

Še en zakon o prepovedi anonimnih internetnih komentarjev (strani: 1 2 )

Oddelek: Novice / Zasebnost
7712656 (10083) digitalcek
»

Snemanje protestov s strani policije (strani: 1 2 )

Oddelek: Loža
9410449 (7705) alexa-lol

Več podobnih tem