Zakaj ni vesolje popolnoma simetrično in urejeno?

Kje pa piše, da ima gravitacija s tem sploh kakšno vezo?

Problem je v "če je že nastalo iz enodimenzijske točke".
Ni.

Pa tudi če so mikrofluktuacije...posledica česa so?

Kot sem že dal primer za dež. Če ni nekih anomalij v zraku se vodne kapljice ne formirajo in dežja ni.

A ni že zaradi kvantnega nemira pričakovana večja asimetrija?

Sam si razlagam vse skupaj malo drugače. Prazen neskončno velik prostor je sam po sebi vseskozi obstoječ. Pri nastanku našega vesolja iz začetno končno enormno veliko količino čiste energije nakupičene v zelo mali prostor je startalo vse. Naše vesolje se je začelo širiti v neskončen vakuum. V začetku je bila to zelo vroča in gosta "juha" katera se je vse bolj redčila in ohlajala. Po nastanku osnovnih delcev kvantne mehanike so se oblikovali atomi vodika. Na začetku je bila kinetična energija tolikšna, da gravitacija kot takšna ni imela dovolj moči, da bi vsemu skupaj parirala. Po daljšem času, ko se je oblak dovolj razredčil in so se vzpostavili pogoji za prijemanje gravitacije, pa se je začelo random sprijemati na vseh koncih in krajih v prve "ocvirke". Od tukaj naprej se začenja naključna pot do sedanjih dni. Kot vidimo še sedaj, se galaksije med seboj oddaljujejo in približujejo, se med sabo zaletavajo in prepletajo, poleg tega so po vesolju še črne luknje in še kaj kar še sploh ne poznamo kot črna snov. Neše vesolje se širi, skupaj kot mehurček ga drži le gravitacija, katera vedno bolj slabi, in zato se vesolje vedno hitreje napihuje. Popolna simetrija pri takšnem razvoju vesolja kot je naše, ne more vladati.

msjr je 11. avg 2011 ob 21:22 izjavil:

A ni že zaradi kvantnega nemira pričakovana večja asimetrija?

Ja, ampak jaz gledam na to tako:

1. Kvantni nemir je nedoločljiv => vesolje je asimetrično

ali

2. Kvantni nemir je določljiv => vesolje bi moralo biti simetrično


Zdej...lahko recimo rečemo, da je nemir določljiv sam pa ni nujno, da bo vzpostavil neke nam znane vzorce. Mogoče slika, ki jo imamo je pravilen vzorec...sam ne po vzorcih kot si jih ljudje predstavljamo.

Če se lahko tako izrazim...ker trenutna slika vesolja nima nobenega "lepega" vzorca potem, me bolj vleče na stran, da so kvantni parametri res nedoločljivi. To potegne za sabo pa še kup stvari. Recimo neskončnost je IMO bolj vrjetna, če so parametri nedoločljivi.

Nevem no. Če so parametri res določljivi, pol mi pravi intuicija, da bi morali tudi imeti nek lep vzorec vesolja. Zakaj le bi se kvantno dogajanje odvijalo na grd vzorec, da potem povzroči tudi grdo vesolje?

Prazen prostor ne obstaja. Prostora, iz katerega se ne more vrniti noben delec, po definiciji ni.

For the Christ sake, Nikec ...

Ravnokar si postavil rekord Slotecha v gradientu inteligence. Žal navzdol.

Mislim da je nekaj na tem. Pri vseh kvantnih zadevah gre za to, da se stvari ne da natančno določiti, kar pomeni da "vesolje" kocka, kar se je še posebej poznalo na začetku nastanka vesolja. To so male razlike, ki se bodo skozi milijarde let potenciale, dokler ne bo veliko območji brez mase, in veliko območji z nakopičeno maso. Nakar se bo vse skupaj končalo v črnih luknjah. Vsaj ena verzija je takšna.

Above is just fine. Excellent!

Še ena teorija, ki sem si jo sedaj izmislil. Na to anomalijo vesolja, vplivajo tudi inteligentna bitja. S tem ko človek pošlje sondo iz Zemlje, zmanjša maso Zemlji in poveča maso drugemu objektu. Spet potem čas iz take malenkosti naredi svoje in pride zaradi tega do razlik oz. do nehomogenosti vesolja.

Above is a ... crap.

Zaenkrat je narobe vse. Ne rečem, da se to sčasoma ne bi dalo. Nasprotno, prepričan sem da ja.

Vendar ta moment naše akcije nimajo kaj dosti vpliva. Še Jupiter bi težko iztirili, kaj šele povzročali galaktične in večje efekte.

Ampak v primeru da se motim, da imaš ti prav, bi bilo pa zanimivo.

Samo ni.

Odgovor na to vprašanje bi se moral nanašati na z opazovanji utemeljen najširši kontekst. Po moje gre za posreden dokaz neničelne ne-simetričnosti konteksta pred hipotetičnim velikim pokom.

Recimo, da so bile predvidene ali namišljeno-teoretične poljske veličine skoraj simetrične okoli točke "nič". V času poka in po poku pa so se dogajale prednostne relacije, recimo, da so se "sprejemale" odločitve, ki so botovale različni porazelitvi merljivih zgoščenin.

Recimo Game of Life - štarta iz ene pike, ki je povsem simetrična, ampak to kar iz tega zrase v veliki večini možnih primerov ni simetrično sploh.

Interni ali eksterni dinamični programming.

Recimo Game of Life - štarta iz ene pike, ki je povsem simetrična, ampak to kar iz tega zrase v veliki večini možnih primerov ni simetrično sploh.

Ni čist tako. Simetrija ene pike postane v naslednjem koraku čisto simetrična, prazno polje. Štiri pike v kvadratu tako ostanejo. Kaj bolj velikega simetrijo ohranja, ČE ne trči ob rob in pride kakšen racman gnojit na drugo stran, preko robu. Če začetna konfiguracija ni na sredini, kar je že seme asimetrije.

Simetrija je v začetku dvoosna in taka ostane, nikoli se ne zmanjša, se pa lahko poveča. Nesimetrične konfiguracije se lahko posimetrijo. Naprimer ob izumrtju.

V prostoru je pa, bil diskreten ali ne, nesimetrična po celi XYZ zvezdi, kakor hotro imaš (magari okrogle) delce. 12 krogel gre okoli krogle in vmesni prostori niso simetrični. Eni koti so odlikovani.

Evo likalnik, pa zlikaj vesolje, če ti to gre tako na živce.