Kako do podatkov čez 20-40 let?

Heh, fantje, eni prav naivno razmišljate. Bom najprej opisal svoj primer.

Pred leti so se pojavile Iomega ZIP drive enote. Take velike debele diskete, kjer si imel celih 100 Mb placa. Nora zadeva za tiste čase.

Kupil sem si par disket in prenosno enoto, ki sem jo v ruzaku nosil na faks. Gor pa čisto vse fajle, ki sem jih rabil. Tudi kolega si je kupil podobno zadevo - le da je bila enota vgradna, za v računalnik.

No, potem so prišli USB ključki... pa zamenjali smo par računalnikov... in nekega dne se kolega spomni, da ima doma še par disket, enote pa žal ne več. Je šla preč ob neki menjavi računalnika.

Hum, smola. Diskete so, bralne enote pa ne. No, ugotovila sva, da imam jaz doma prenosno enoto. Zadevo priključim na računalnik - in seveda ne dela. A, driverji! No, po krajšem zajebavanju smo zadevo uspeli usposobiti. Ampak so določeni Word dokumenti precej drugače izgledali v novejšem Wordu ali OpenOfficu kot v tisti originalni verziji Wirda v kateri so bili napisani... Da ne govorim o podatkovnih datotekah za nek software, ki smo ga uporabljali na faksu. Neznan format, software že zdavnaj izginil iz spleta. Pa je minilo manj kot 10 let.

No, potem sem se spomnil na svoj prvi prenosnik. Ki je imel zunanjo enoto za 5,25" diskete. Diskete imam še, enota je žal crknila. Kje dobit enoto... OK, varianta je Kiberpipin računalniški muzej, a doklej še.

Ali pa na Atari, ki je uporablja 3,5" diskete. Fajn zadeva, samo s PCjem je nisem uspel prebrati oz. zagnati svojega prvega programčka (za vodenje lokalne knjižnice, notri sem na roke ukucal celo celotno bazo vseh knjig).

V glavnem, problemov je kar nekaj. Od medijev, do bralnikov teh medijev, do formatov, itd.

V bistvu je edina rešitev, da si delamo backupe na vedno nove medije in v vedno nove formate (če gredo stari formati iz uporabe). Sam osebno delam backup na disk in sicer na dve ločeni lokaciji (doma in še nekam - lahko pride doma do požara, poplave,...). Pač, vsake toliko časa poženem ročni backup in zamenjam diske.

Oblak je opcija, vendar vedno samo skupaj z eno ali raje dvema fizičnima kopijama. Malokdo se zaveda, da oblak lahko na hitro izgine v stečaju... ali pa je lociran v kakšni stavbi, ki jo bo jutri zalil cunami...

V glavnem, to niso neki marginalni problemi. To so prekleto realni problemi. Ki pa ne bolijo sedaj. Tudi čez 5 let ne bodo boleli. Čez 50 let pa. In takrat zelo močno.

Ja, pa vsakih par let pregled in replikacija na nove uveljavljene medije.

Kar je fino, dokler imaš malo podatkov. Ko si pa arhiv in imaš nekaj omar ali nekaj hodnikov, se pa zabava neha. Pregled in replikacija na nove uveljavljene medije vsakih nekaj let ti takrat predstavlja visok strošek.

Tako arhiviranje ima rešitev edinole v aktivnih medijih - katere lahko kopiraš s Ctrl+C + Ctrl+V medtodo.

Diskete in vse ostalo je ratalo obsolote.

Problem disket in podobnih zadev v velikih količinah je tudi vzdržljivost bralne enote. Meni se je enkrat zgodilo, da je floppy preprosto mrknil. V enem primeru je sproti brisal zapisano (nekje se je našel magnetni tujek, ki se je potem naselil na glavo). Podobno je pri tračnih enotah kjer ti lahko zadeva sfrtajčka celo kaseto, jo pregreje, strga ali kako drugače deformira.

Mi smo za eno stranko dosti časa vložili v tole in prišli do sklepa da kakršenkoli elektronski arhiv ni dovolj. Najpomembnejše dokumente je potrebno še natisnit.

Razlaga je čist preprosta, že prej omenjeni cunami:
če ti crknejo diski gre vse - vsi podatki
če ti zalije/zagori... papirnati arhiv, vsaj nekaj ostane. Vedno vsaj nekaj ostane. Če imaš ob tem še elektronski arhiv nekje na drugi lokaciji si OK

če ti zalije/zagori... papirnati arhiv, vsaj nekaj ostane. Vedno vsaj nekaj ostane. Če imaš ob tem še elektronski arhiv nekje na drugi lokaciji si OK

Ja. Imaš en kup nesortiranih dokumentov potem. Ki do poleg tega, da so vlažni še blazno neobstojni in začno razpadati. Kmalu fašeš plesen in vse skupaj zgnije/splesni v pozabo. Če zgori, isto, samo da je zadeva sterilna.

Totalna bedarija.

Raje kot ščititi tone papirja se nabavi kompjuter rack ki je ščiten pred vodo in ognjem. Notri pa nabašeš za par 100TB diskovja.

Tud jst mislim, da zadeva ni tako kritična. Poleg podatkov na svoji kišti, nabaviš še 2 zunanja diska in gor delaš bekape. Vsaj tako imam jaz, oz. imam 3. kopijo na DVD-jih, da sem varen pred EMP, če slučajno v bližini detonira termonuklearna konica. :) 1 kopijo imam pri starših, na drugi lokaciji. Ko pride druga tehnologija in postane zrela, prekopiraš gor vse podatke. Če je potrebno z neko skripto vsem slikam zamenjaš format. Kar pa je mogoče potrebno 1x/20 let.
Poleg tega, kot je omenil Phoebus, se kapacitete medijev stalno večajo, in imaš vedno manj dela. Na 1 DVD lahko spraviš na milijone fotk izpred 10 let, ko so bile velike po par 100kB, kaj šele na 2TB disk.

In če so ti datoteke/slike/filmi tako pomembni za spomine, boš to naučil tudi svoje potomce. Če jih pa nimaš, pol pa itak nima veze.
Če si pa paranoik, daš pa vse skupaj v takle format in 1 kopijo zakoplješ v kakšen rudnik soli, drugo pa daš odposlati v globine vesolja: Golden Record

Če si Arhiv je zadeva obvladljiva. Tehnološko, cenovno in logistično, ker imaš opravka z določeno množico podatkov in procesom upravljanja s temi podatki in ustanovo, ki obstaja za to hranjenje. Tukaj je digitalna tehnika dobrodošla, največji izziv pa je sprotno zagotavljanje berljivosti formatov.

Če si fizična oseba, je problem tehnološki (katere tehnologije so za domačo rabo primerne), cenoven (za kakšno ceno se jih sploh lahko dobi) in logistične (koliko svojega časa bom posvetil urejanju arhiva, kdo in kako prevzame družinski arhiv po moji smrti).

OP je začel s problemom fizične osebe, ki še vedno ni zadovoljivo rešen.

Problemi arhiviranja v velikih podjetjih in državnih arhivih so bolj ali manj že razdelani in obvladani. Tam, kjer so se tega pač resno lotili.

Dandanes stvari niso tako drage. V pol leta si nakupis sest diskov po 2TB. Vsak mesec das nekaj vec kot 100 EUR pa imas. 3x2TB v RAID5 je za backup storage povsem zadovoljivo.

Saj vse lepo in prav, ampak koliko časa ti bodo ti diski delovali? Čez nekaj let jih boš moral tako ali tako zamenjati in podatke presneti na nov nosilec podatkov. Da o tem, kar je BlueRunner napisal, sploh ne govorimo.

Zato pa imaš RAID5 polje. Ko ti en disk umre ga preprosto menjaš in to delaš dokler ni tehnologija zastarela, potem pa premakneš na nove medije in nove formate. Preverit enkrat na leto, če ti RAID array dela pa ti spet ne vzame toliko časa.

Kakšen RAID5, bedarija za arhiv, tak raid je za aktivne data centre. Za backup ne rabiš, da ti v primeru failure podatki takoj naprejd ostopni, ti rabiš, da so na varnem.

To pa dosežeš z Miror raid. Torej vsak disk je poleg v miror raidu sposoben komot delati tudi kot samostojen disk. Najbolj zanesljivo. Več na eni sami lokaciji je brez veze. Samo več diskov v raidu ne naredi nič, več lokacij treba.

Glede kontrolerja vprašajte Primoža kako je zabavno, ko firmi crkne RAID 50 kontroler. Proizvajalec pa reče, da novega ni mogoče dobiti...

In potem ti crkne kontroler in ga po cistem nakljucju nikjer ne mores vec dobiti :D Glasoval
bi raje za tape, ceprav imam identicen problem, za scsi kontroler sem driverje se nekako (s
tezko muko) zbrskal, za tape device pa jih ne dobim.

Očitno za "dm-raid" na linuxu, ki je neodvisen od hardwara spodaj še nisi slišal :)

Kakšen RAID5, bedarija za arhiv, tak raid je za aktivne data centre. Za backup ne rabiš, da ti v primeru failure podatki takoj naprejd ostopni, ti rabiš, da so na varnem.

Razen tiste malenkosti, ko ti ti crkne lih backup disk. RAID5 je dober tradeoff kar se tiče prostora vs. varnosti - če ti trije diski v škatli ležijo v omari in ti en odpove, ti še vedno vzame _malo_ časa, da popraviš napako ko preverjaš stanje backupov. Obenem si s dm-raid precej varen pred propadanjem firm, ki bi ti sabo vzele tvoje tape kontrolerje in umiranjem tape kaset.

To pa dosežeš z Miror raid. Torej vsak disk je poleg v miror raidu sposoben komot delati tudi kot samostojen disk. Najbolj zanesljivo.

Isto zanesljivo in večja potrata prostora kot 5.

Mirror serverje daš pa po vseh večjih fakultetah in šolah.

Konec koncev. Stlačit 10TB diskov v kišto ni danes praktično noben problem. In vprašanje je če je celoten arhiv težek 10TB.

In z razporeditvijo na ostale šole si se rešil največje zagate-crkljota glavnega omrežja ali požara v server sobi. Enako pa distribuiraš tudi obremenitev linije.

Rezervne diske dobiš pa v vsaki računalniški trgovini.

Konec koncev jih lahko nabašeš več noter ter zapolniš vse prostore in ko en crkne ga preprosto Un-mountaš in furaš zadevo z malenkost manjšo redunanco dalje. Najmanjši problem.