Negacije

Odgovori na naslednje vprašanje z DA ali NE.

Ali boš odgovoril z NE?

--------------------------------------------------

Zanimivo pri tem se mi zdi to, da vprašanje Ali boš odgovoril z DA? ne povzroča takšnih težav.

Potem se mi pa še zdi zanimivo, da teh paradoksov kjer nastopa negacija, največkrat dvojno ali večkratno zanikanje, je kar nekaj. V primerjavi s trditvami kjer negacije ni ali pa vsaj ni uporabljena večkrat.

Ali je to indic v smer, da je negacija/nič nestabilen?

o+ nevone

Ljudje smo pač tako narejeni, da težko dojamemo dvojne nikalnice(negacija negacije nam ne potegne vedno kot potrditev). Zato se pač jezik ne da popolnoma matematično(logično) opisati.

Tudi pri dvojnih trdilnicah imamo lahko včasih težava.
primer: odgovor ja, ja lahko razumeš kot pritrditev ali pa "ja pa jade".

Pa še primer iz nekega učbenika za nek računalniški program, kjer so neko besedo prevedli v "ne nenaglašeno". Da sem odkril, kaj so avtorji hoteli, sem moral vzeti angleška navodila za ta program.

>Ne razumem čisto, kaj te muči.

Muči me to, da kakor hitro v sistem vpelješ negacijo, imaš več možnosti da padeš v paradoks. Ali se mi samo tako zdi?

Povejte primere stavkov, ki ne vsebujejo negacije in pripeljejo v paradoks.

o+ nevone

>Vsi slovenci vedno lažemo.

Ja ampak v tem stavku si nekako podtalno uporabil negacijo v obliki besede lažemo = ne govorimo resnico.

Trditev Vsi slovenci vedno govorimo resnico nima tega logičnega problema. Sicer je vprašanje če je trditev resnična, vendar če bi bila resnična potem ni v paradoksu, dočim Vsi Slovenci vedno lažemo sploh ne moreš spravit v resničnost.

o+ nevone

Tale poved je laž

>Tale poved je laž.

Tle je isti problem, kot pri Camalotzovem primeru.

V bistvu si uporabil negacijo v obliki besede laž = ne resnica.

-----------------------------------------------------------------

Zanimivo pa je, da angleščina tudi pozna dvojno zanikanje, vendar se smatra uporaba le tega za neizobraženo. Uradna angleščina je dvojno zanikanje ukinila. Je že vedla zakaj. Vir: Wikipedia

>Če tako gledamo na zadevo potem imamo zanikanje praktično povsod.
Ker: "Nebo je modro" vsebuje negacijo "Nebo ni rumeno".

Jah ne splača se ti tako zrelativizirat. Ta dva stavka sta različna in ni eden negacija drugega. Ker če greš v ta ekstrem, potem je vsaka poved negacija vseh ostalih povedi. To pa glih ne vem, če je definicija negacije.

>Kaj pa tole paradoxalno pravilo:
"Vsako pravilo ima izjeme"

Spet gre za zanikanje. Izjema namreč pomeni isto kot ne-pravilo. Pa ne zdej rečt, da je to za lase privlečeno in da je isto v tvojem primeru z modrim in rumenim nebom. Ker ni. Če dobro premisliš, vidiš v čem je razlika. Modra in rumena nista nasprotje, medtem ko pravilo-izjema, laž-resnica so nasprotja.

o+ nevone

Aha.

o+ nevone

Modra in rumena nista nasprotje, medtem ko pravilo-izjema, laž-resnica so nasprotja.

Nista nasprotje, sta le disjunktna.

Nasprotje je najbol enostavna disjunkcija, kjer sta možnosti le dve. Če je možnosti več, ni več nasprotja. Hmmm...

Add:

Če maš binarn sistem, v njem nastopa nasprotje. Vsaka opredelitev ene stvari avtomatsko pomeni opredelitev tudi druge. Poved "Padla je glava", hkrati pove "Ni padla cifra". Če maš več šans to ne drži več.

Glede zanikanja. Zanikanje je logičen obrat v taki dvojni množici. Iz prve možnosti preskočiš na drugo. In če še enkrat skočiš si spet na prvi. Zato je dvojno zanikanje enakovredno pozitivni trditvi. Dvarkatni 'ne-obrat', se pravi dvakratna pozitivna trditev je pa še vedno le pozitivna.

Jezik pa ne sledi čisti logiki. V njem je šum in 'naložen pomen'. Sporočilo ne nosijo le termini ampak tut forma sama. Zato dvojno zanikanje ni povsem enakovredno pozitivni trditvi. Nosi dodatno sporočilo na drugem nivoju. Iz tega prepletanja sporočilnih nivojev nato izhaja protislovje. Ko pomen na enem nivoju nasprotuje pomenu na drugem nivoju.

Možnost negacije je nujen pogoj za paradox, ki je nič drugega kot hkratna veljavnost neke trditve in njene negacije.

V sistemu brez negacije ni niti paradoxa. Vendar je to tako reven sistem, da sploh ni zanimiv. Če želimo kaj pametnega povedat, oziroma opisat nek netrivialen sistem, potem negacijo nujno potrebujemo.

Paradoxa pa seveda ne želimo, ker enostavno pomeni, da je naš sistem fuč, če lahko v njem skonstruiramo kakršenkoli nenavidezen paradox.

To je paradox zbotraj tvoje trditve. Kar jo avtomatično diskvalificira.

Paradox diskvalificira vsak sistem, znotraj katerega ga najdemo.

Da obstaja disjunktnost, mora biti negacija.

pomeni da za paradoks nujno rabiš v sistemu negacijo.

Itak, saj paradoks sam po sebi je točno to, negacija. Ampak obsoj negacije je le potreben pogoj, ni pa zadosten. Imaš čisto lepe sisteme, ki vsebujejo negacijo in NE vsebujejo protislovij.

Pogoj za obstoj protislovija je zmožnost samorefleksije oz. referenciranja samega sebe.
V sistemu, kjer je možno postavit trditve, ki se nanašajo na same sebe, je NUJNO možno zgradit tut trditve, ki same sebe negirajo. Slavno Goedlovo oštevilčenje.

Goedlov polom :)

Paradoksi brez negacije ali samorefleksije?
Js si jih nekak ne znam predstavljat:)

Hmmm ... hja ...

Avtorefleksija z (univerzalno) negacijo je lepo gojišče svinjarije, imenovane paradoxi. VENDAR ni edino. Žal ni edino.

Recimo, tisti paradox o Krečanu, ki pravi da "noben Krečan nikoli ne govori resnice", hkrati se pa to nanaša nanj, saj je tudi s Krete .. je ena taka mogočna ("avtorefleksivna") veja, iz katere rastejo paradoksi.

Je pa še vsaj en drug tip. Kateri ima zveze z negacijo, z avtorefleksijo pa sploh ne!

Zenonov paradox o Ahilu in želvi, ima negacijo lepo skrito (samo JO vsebuje), avtorefleksije pa nobene.

Da se razumemo. V korektno definirani situaciji tega paradoxa (kot nobenega!) sploh ni. Vendar v "grškem" pojmovanju prostora in časa Ahil nikoli ne dohiti želve, čeprav vemo iz vsakdanje izkušnje, da jo.

Paradox lahko nastane kar lepo z dvema naprotujočima axiomoma v sistemu, katerih eden (implicitno) trdi nekaj, kar drugi zanika.

To je tisti tapravi in najhujši vir paradoksov! Da je v sistemu mogoče izpeljati izrek in negacijo izreka hkrati. Ker potem je mogoče v tem sistemu dokazati VSAK izrek in seveda tudi vse njihove negacije.

To je hudič!

Je pa res, da jezikovni paradoxi temeljijo na samonanašanju.

Nesamonanašajoč.

Paradox v eni besedi, a ga vidite?

Z negacijami v jeziku je tko kot z izrazi v matematiki. Če pri jeziku v enem stavku uporabiš več negacij, ki se nanašajo na isto stvar, te hitreje privede do napake ali celo paradoksa.

Podobno bi bilo, če bi pri matematiki število 1 vedno pisali kot -1-(-1)-(-1). Potem bi se pa enmu, ki ne bi vedel, da minus pa minus dasta plus, začelo zdeti, da so tisti dvojni minusi čisto odveč, pa bi po svojem estetskem čutu 1-ko začel izražat kot 1-1-1.
Evo pa smo sproduciral paradoksalen sistem v katerem je -1-(-1)-(-1) = 1-1-1.

o+ nevone