Do kam seže moja svoboda?

Realnost je tisto, kar misliš, da je res in ne nujno to, kar je dejansko res. Resničnost je skrita samo v tvoji glavi in nikjer drugje. Povedano drugače: "Če v gozdu pade drevo, ko tam ni nikogar ali bo proizvedlo zvok?"
Zvok, ki ga nihče ne sliši, fizično sicer obstaja, iz perspektive odsotnosti poslušalca ne.

Tako nekako je tudi z ljudmi, ki jih srečujemo v življenju. Včasih samo za milisekundo in že naši možgani podajo celostno podobo tega človeka... Drugič človeka srečujemo vsak dan in na podlagi vsakodnevnih vtisov spet sestavljamo podobo. Tokrat nekoliko podrobnejšo, a še vedno zelo različno od resnične.
In kaj je resničnost?
Povprečje mišljenega. In na to povprečje se da vplivati. Trend seter, main stream... lahko z reklamami, govoricami, anonimkami, opravljanjem, hvaljenjem, občudovanjem, zaničevanjem... Na povprečje vplivajo najbolj vplivni posamezniki, igra govorjenja. Temu ne uideš, saj si tudi sam odvisen od povprečnosti, od mišljenja drugih o tebi. Prej ali slej se bodo odločali o tebi na podlagi povprečja mnenj oz. na mnenju najbolj vplivnega člana skupnosti. Lahko za tebi zelo banalno stvar ali nasprotno življenjskega pomena.
Kruta igra. Ali si z nami ali si proti?
Tisoče in tisoče let je že tako. Vprašanje, če bo kdaj drugače. Dvomim.

In tako resničnost tvoje notranjosti trči z zunanjo podobo. Večino časa se mirno pretaka, občasno poči.
"Vseeno mi je, kaj si mislijo drugi!" lahko pogosto slišimo, a je to le glasovno umirjanje svoje notranjosti. Dejansko človek, ki to resnično misli in čuti, tega ne izgovori. Ne potrebuje.
To reče človek, ki hoče vplivati na zunanjost, narediti vtis.
Podobno, kot je že Miha Mazzini meni všečno zapisal o pisanju: "Nihče ne piše zase, vedno za publiko. In tu ne gre za število, če si pokazal prijatelju, je to tvoja publika."
Človek, ki bi resnično pisal le zase, se pisala ne bi niti dotaknil. Ustvarjal bi svetove v svoji glavi in poslušal dialoge, ki bi neslišno za zunanji svet brneli v njegovi glavi.

Sedaj so tu ljudje, ki svojo notranjo resnico želijo prenesti na cel svet in so pri tem zelo uspešni: pisatelji, režiserji, pesniki, novinarji, politiki, vrači... Lahko le za hip ali dva, za čas, ko bereš članek, knjigo, gledaš film, gledališko igro, poslušaš govor... Včasih za daljše obdobje ali za celo življenje v obliki političnih idej, religij, ljubezni.

Zakaj izguba ljubljenega tako boli?
Ker pade zrcalo naše notranjosti. Notranjost in zunanjost nista več v ravnovesju, kar dejansko tako ali tako nikoli nista. A v tistem trenutku se tega zaveš, zunanji svet brutalno vdre. Ko imaš nekoga rad oz. ko se zaljubiš, je ravno obratno: notranjost gre ven.

Zato ni čudno, da si vsi želijo vplivati, biti vodilni... miri notranjost, da je močnejša in bolj resnična od zunanjosti.

In v tak sistem medsebojne odvisnosti in povezanosti, vdre virus... pogosto. Včasih le lokalno, drugič širše. Potem imamo neprilagojenost, kriminal, droge, rasizem... in najhuje velike ideje.
Rečem jim komunizem, fašizem, kapitalizem, religija... in potem skrivajoč za temi idejami počnemo, kar počnemo. Grozodejstva in včasih tudi dobre stvari.

To so majhni sistemi, ko npr. prepričaš svoje prijatelje, da greste početi stvari, ki jih hočeš, do velikih, kjer je enoumje vsiljeno z zelo širokimi orodji "civilizacije".

Do kam torej lahko greš, da ne postaneš diktator, zoprn šef, osovraženi delovodja ali samo lokalno zoprn sosed oz. sodelavec?

Koliko sem torej dejansko svoboden, če so že tako lepo zapisali: "Svoboden si, do svobode drugega?"

"Za stare grke je bilo mišljenje odlika. Potem je postalo sreča. Kasneje bolezen. Danes je hudodelstvo."

Erich Maria Remarque

Povprečje mišljenega. In na to povprečje se da vplivati. Trend seter, main stream... lahko z reklamami, govoricami, anonimkami, opravljanjem, hvaljenjem, občudovanjem, zaničevanjem... Na povprečje vplivajo najbolj vplivni posamezniki, igra govorjenja. Temu ne uideš, saj si tudi sam odvisen od povprečnosti, od mišljenja drugih o tebi. Prej ali slej se bodo odločali o tebi na podlagi povprečja mnenj oz. na mnenju najbolj vplivnega člana skupnosti. Lahko za tebi zelo banalno stvar ali nasprotno življenjskega pomena.
Kruta igra. Ali si z nami ali si proti?
Tisoče in tisoče let je že tako. Vprašanje, če bo kdaj drugače. Dvomim.

Na ravni posameznika je to precej dobro urejeno. Imamo sodišča, ki se trudijo bit kolikor toliko objektivna. Je pa bolj zanimiv tale izrek: Zgodovino pišejo zmagovalci.

Če bi v II SV zmagali nemci, bi namesto "Socializem je nepravična oblika družbene ureditve", govorili "Lej kako je bilo blizu pa bi bili vsi pod demokracijo! Pa tisti Američani..."

Ali če nas telebani(tm) iztrebijo: "Alah je velik! Konec je neverniškega razvrata!"

Ali če nas kitajci...

V 2.SV sta trčila dva velika mainstreama zavesti. En je prevladal.

Še moje skromno mnenje :)

Kljub temu da sem pred časom imel idejo "js sem js, ti pa ti" za zelo trdno, sem visoko čislal altruizem, prijaznost in podobne lastnosti. (verjetno sem nekje ujel kak "gen matere Tereze":)

Zdaj ko sem recimo malo odrastel (recimo, no :), so mi te reči postale še pomembnejše. Vedno _poskušam_ gledati na prihodnja dejanja na način: koliko dobre volje bodo prinesla ostalim jazom, na katere bodo posledično vplivala, in kako naj ravnam, da bo ta maksimalna v danih okoliščinah. Nato pač _poskušam_ ravnati v skladu s tem...

Problem je "le" v tem, da je to pogosto težko. Emocionalno razmišljanje mimogrede zamegli racionalni pogled, poleg tega je (vsaj meni) težko vedno nositi v glavi idejo, da smo vsi le instance ene zavesti. Pa še kaj bi se našlo...

SAI bo morala tukaj stvari pač postaviti na svoje mesto. We'll see... :)

Dovoli si torej toliko svobode, kot misliš da bo prinesla maksimalen pleasure vsem udeležencem posledic dejanja. Sliši se preprosto. ;)