» »

Švica

Švica

Stepni Volk ::

Schweitz.
Tako ji pravijo nemško govoreči.
Helvetia. Tako so ji rekli Rimljani.
Switzerland. Za takšno poimenovanje so se odločili angleško govoreči.
Švica. Tako ji rečemo mi. Tu švicajo vsi, ki sovražijo delo.
Jodel-land. Samo jodlajo tudi Avstrijci in Nemci.
Dreamland. Za marsikoga. Stoprocentno za tiste, ki imajo radi mir po 21-ti uri.

Začel bom kar na poti sami. Ravnokar ste prestopili Švicarsko mejo. Ne glede na to iz katere smeri, vas bo pozdravila velika tabla s splošnimi omejitvami hitrosti in sicer:
120Km/h – avtocesta
90Km/h – lokalna cesta
50Km/h – naselje
Upoštevajte te omenitve. Še posebno, če kanite v tej državi tudi živeti. Radarjev je pravzaprav toliko, da bi lahko z njimi mirno vodili kontrolo letenja, pardon, kontrolo vožnje. Postavljeni so namreč fiksno na določenih delih avtocest, ponavadi tunelih in križiščih avtocest, kjer je predpisana nižja hitrost. Ponavadi 100Km/h - enosmerni tunel, avtocestno križišče, obvoznice okoli mest ali 80Km/h - dvosmerni tunel, obvoznice okoli mest v poletnem času. Ja, poleti so omejitve strožje, zaradi velikega vala turistov in zahtev zelenih, da se onesnaževanje zvočno, kot tudi siceršnje zmanjša. Zeleni so v Švici celo tako zelo močni, da ne pustijo zgraditi avtoceste med Luzernom in Zurich-om.
Prehitra vožnja vas bo stala kar zajetno vsoto denarcev. Vendar se vse ne neha pri denarju. Če omejitev hitrosti prekoračite v “slovensko” zajetnem stilu trikrat, vam bodo odvzeli vozniško dovoljenje. Včasih morate deponirati tudi vozilo. Če boste poskušali z balkansko foro in se vozili z vozilom medtem, ko je vaša vozniška zasežena, vam sledi strahotna denarna kazen in odvzem vozila. Vozilo bodo kasneje prodali na dražbi. Tudi kakšna deportacija se vam lahko pripeti.

Druga izredno pomembna stvar je, da semaforji delajo drugače kot pri nas. V Švici utripa le zelena luč, potem se za kratek hip prižge rumena in takoj rdeča. Mi smo navajeni še dolgega utripanja rumene luči. In mojega brata je pozdravila prvi dan prihoda v Švico z novopečeno vozniško prav takšna luč. In še novica, ki jo je tudi kmalu spoznal. Večino semaforiziranih križišč je opremljeno s fotokamerami. Tako lahko poleg turističnih fotografij dobite tudi uradne posnetke vašega vozila v Švici. Cene teh fotografij so visoke. Brat je za 0,2 sekunde v rdečo plačal 200.- CHF.

V starih časih so strogi učitelji tepli z ravnili. Od takrat je človek prehodil dolgo evolucijsko pot. Tudi znanost in država je odkrila nov človeški organ, ki boli bolj kot dlani ali ritnice. To je denarnica. Ta organ povzroča neverjetno poslušnost pri državljanih in država je srečna. Da ne bo pomote, ko Švicar prestopi mejo, postane enako neotesan kot vsi ostali narodi sveta.

Avtoceste. Za vožnjo po avtocestah je potrebno plačati 40.- CHF. Za ta denar dobite vinjeto, ki jo je potrebno nalepiti na sprednje vetrobransko steklo. Kam? Ne skrbite. Priložijo vam več jezično navodilo s slikami. Možna mesta lepljenja so le tri. Poleti se takšnemu plačilu lahko izognete, če boste vstopali v državo preko kakšnega mejnega prehoda, ki se nahaja na lokalni cesti. Pozimi boste takšno vinjeto kljub temu obvezno morali kupiti, ker so vsi prelazi zaprti. In če že goljufate, poleti, potem pazite, da vas policija ne zaloti med vožnjo na avtocesti. Kupiti boste morali vinjeto in zraven prišteti še posredniško tarifo imenovano kazen.
Kot avtocesta se obravnavajo vsi vozni pasovi, kot tudi izhodne in povezovalne ceste z lokalnimi. Če se na tej povezovalni cesti ustavite in pogledate v zemljevid, vas bo to stalo 300.- CHF. Enako na odstavnem pasu. Na avtocesti se ne zaustavlja! Pri nas lahko vidimo razne češke turiste, ki kampirajo na odstavnem pasu, ki je namenjen le in zgolj za vozila, ki ne morejo nadaljevati poti iz tega ali onega razloga. Pri nas veljajo isti zakoni. Samo v Švici jih tudi izvajajo. In ne samo to. Vozniki sami vas bodo prijavili za vsak prekršek!
Zato vam priporočam, da se ustavljate zgolj na za to določenih parkiriščih, ki jih je dovolj. Če ste zavili z avtoceste, se prepričajte, da ste resnično na lokalni cesti. Potem se lahko ustavite in tuhtajte katera pikica na zemljevidu ste.

O.K. Recimo, da ste se brez kazni prebili do končnega cilja vašega potovanja. Kakega mesta. Aja. Morda se še ne zavedate, da ste si nabili kazen. Po razvitju slik to vedo vsi policaji na mejnih prehodih. In ob ponovnem prestopu meje vas zna pričakati lep račun. Odvisno, kje in kako ste se prekršili zoper foto in radarske kamere.
Tako je pred leti izredno visoko denarno kazen plačal tudi motorist. V Nemčiji je zmagal na GP in se je kar z motorjem odločil odpeljati domov v Italijo. Seveda so ga na Italijanski meji zaustavili in priprli. Kazen je bila res divja. Še posebej zato, ker je slavna oseba. Slavni plačajo več. Pri nas Peterko odpustijo, zato ker si ne ostriže lase. Za Švicarje pa so ljudje enaki. Podobno tudi v ZDA. Dennis Rodman. Pri nas bi mu verjetno zagrozili, da se mora pobarvati v svojo naravno barvo las. V ZDA je plačal 200.000,- USD, ker je vozil v vinjenem stanju in razbil svojega Mercedesa ob drevo. Tako je tudi v Švici, slava ne pomeni, da ste bog.
Redko kdo tudi ve, kdo je predsednik države.
No. Sedaj ste v mestu. In če je to poleti ali kolikor toliko toplih dnevih, vas čaka nov šok. Kolesarji in mopedisti se vozijo po cesti enako kot avtomobili. Vsaj po mestih. Zunaj imajo lepo urejene kolesarske ceste, ki se ne bodo prepletale z vašimi potmi. Iz srca vam nalagam, pazite na te kolesarje. Vozijo sem in tja in nekako pričakujejo, da boste vi pazili nanje.
Še en šok. Ob čakanju na semaforju se ugašajo motorji. Enako ob prehodih čez železniško progo ali ob kakršnemkoli čakanju. Recimo, ob vhodu v dokaj zasedeno parkirno hišo. Ponekod je to celo obvezno! Zato se ne čudite, če vam pristopi policaj in vas naprosi, da ugasnete motor. To lekcijo ugašanja motorja boste verjetno tako ali tako doživeli že na meji. Ko bo carinik/policaj odnesel vaše potne liste v carino, kjer jih bodo računalniško preverili.

Parkiranje in ostale kazni.
Parkirnih hiš je veliko. Ura parkiranja stane nekje od 2.- do 3.- CHF. Nadaljnje ure so cenejše. Veliko je tudi parkirnih mest s parkirnimi urami. Tu je parkiranje ceneje. Ura nekje od 1.- CHF. In pozor, če boste parkirani uro in minuto, pa ste plačali le za uro, vas zna pričakati kazen. V takšnem lepem nepremočljivem polivinilnem ovitku. Te kazni se gibljejo okoli 20.- CHF. Ni tako veliko, samo se pa nabirajo. In tudi beležijo v skupni rezultat, če potem naberete dovolj visoko število teh kazni, se lahko nadejate obiska pri sodniku. Sklicna cena za obisk je 200.- CHF. Tudi, če vas oprosti vsega.
Podobno je pri zobozdravnikih in zdravnikih. Obisk vas stane 50.- CHF. Ne glede na to, kaj bo kasneje počel z vami. Vse ali nič. Tako imajo takšni zdravniki obiske samo s strani bogatejših hipohondrov. Tisti siromašni se morajo znajti kako drugače. Ponavadi visijo in morijo uradnike po poštah in železniških postajah ali vas, ko čakate v samopostrežni trgovini.
Aja. Morebitno zdravniško zavarovanje vam te “vstopnine” k zdravniku ne krije! Krije vam le stvari, ki vam jih zdravnik zaračuna po pristopu praga v njegovo ordinacijo. Pa še to ne vedno vse. No, saj je zdaj pri nas že dokaj podobno.
V glavnem so zdravniki cenejši od sodnikov in predvsem zdravju manj škodljivi. Zdravju srca in denarnice.
Da ostanem pri avtomobilih. Zgodilo se nam je, da je avtomobilu začela puščati bencinska napeljava. Pri očetovi hiši so namreč gostovali polhi. In ker to niso čisto običajni polhi, temveč švicarski polhi, se najraje zabavajo tako, da žvečijo dovodne cevi za gorivo. To napako smo odkrili, kar daleč stran od doma, ko se je začelo pošteno smoditi iz volanskega obroča. Zato smo poklicali očeta, da bi nas odšlepal do garažne hiše.
Hm. Prva napaka. Prižgali smo vse štiri smernike, kot je to uzakonjeno pri nas. Ne, dragi moji. V Švici je samo potrebno dati na zadnje steklo vozila trikotnik. To je vse. V vožnji se moraš obnašati tako kot prikolica. Se pravi, kadar zavijaš desno, daš desni smerokaz itd.
Seveda nas je policaj takoj opazil. Ustavil in prijazno vse obrazložil. In mi smo rekli: "Aha."
No, ni se ustavil tu. Hitro je še pregledal oba vozila. Ugotovil, da imajo pnevmatike vlečenega vozila prenizek profil za švicarske standarde. Iz svojega vozila je privlekel fotoaparat in stativ. Ob gumo je postavil še tablico, na katero je s kredo napacal nekaj črk. Takole na hitro bi človek rekel, da snemamo film. Saj bi se tako imenitno tudi počutili, če ne bi vedeli, da bo snemanje policaja stalo enako kot snemanje filma. Vsaj po sekundah in minutah. Policaj je ostal še naprej prijazen in je mojega očeta lepo povabil, da se naslednji dan oglasi na njemu najbližji policijski postaji, kamor se moramo prikazati z na novo obutim vozilom. Obljubil je tudi, da bodo slike že čakale na nas.
In so, seveda tudi cena za fotografije 300.- CHF. Ja, ja... tako to gre v Švici. Policaji vedno pozdravijo in vedno rečejo: "Prosim...". Vendar so izgleda lepe manire in vedenje drage. Drago je tudi za državljane bogatejših držav stare celine. Zato se ne čudim, da ne snemajo prav veliko filmov.
Gume. Z ježevkami se smete voziti le po lokalnih cestah, čim zmrzuje ali pada sneg morate imeti zimska platišča. V nasprotnem primeru bodo slikanja in filmanje, z dokaj visokimi številkami, finančnimi.
No, vedno se ne konča s številkami. Moj brat in prijatelj s srednje šole, ki se sedaj celo namerava v Švico preseliti, sta nekega dne odbrzela z očetovim kombijem. Le ta je bil poln razno razne računalniške opreme. Vse lepo zapakirane in pripravljene za na pošto. Ja, tudi paketi za na pošto imajo predpis, kako morajo biti zvezani in kje se mora nahajati naslov prejemnika in kje pošiljatelja. Paket, ki odstopa od predpisov je zavrnjen. No, tistega dne sta malenkostno prehitro pripeljala po cesti. Bilo je 53Km/h. Policaj ju je prijazno zaustavil. Verjetno zato, da ne bi nadaljevala s kazalcem na napačni številki. Na številke so Švicarji zelo alergični. Bolj kot na to, kdo proizvaja Ricola bombne. Pobližje se je želel tudi seznaniti z njunima vozniškima dovoljenjema, ki pa sta tisti dan sramežljivo ostali doma. Še večji problem je bil, da kombi ni imel registrskih tablic. Pozabila sta jih namreč namestiti. Rešitev?
Preprosta. Poslal ju je po vozniško dovoljenje. Seveda peš. Kot talec je ostal pri njemu kombi z vso robo. Ko sta tistega vročega poletnega dne le primaširala do doma, smo se jima zelo nasmejali. Potem smo se le malce začeli tresti. Kajti misel na kazen, nas je navkljub zunanji vročini in dodatnem toplem smehu enostavno zmrazila. Z drugim vozilom smo ju dostavili nazaj k talcu in policaju. Talca je policaj ob pogledu na registrske tablice, prometno, ter vozniška dovoljenja izpustil. In paketi so smeli nadaljevati pot na pošto. Vendar čez dve uri. Medtem je namreč že odbilo nekaj minut čez dvanajsto in takrat se pošte zaprejo. In še en čudež. Če v Švici do dopoldneva oddate paket ali pismo, se bo le to zvečer znašlo pri naslovniku, pod pogojem, da je ta v Švici.
No, kar je bolj pomembno, je bilo to, da čudežno nismo plačali kazni. Kot se je izkazalo, je policaj samo preverjal dokumente in ni imel radarja. Avto brez tablic je sumljiv v vseh državah!
Hrvaški kolega je veliko kasneje, na poroki mojega brata plačal kazen za prehitro vožnjo. V mestu mu je stacionarni radar nameril 51Km/h. Cel kilometer prehitro! Ta divja vožnja ga je stala 30.- CHF.
Ko sem pri radarjih. Je tu še en zanimiv članek, ki ga je prebral brat v dnevnem časopisju. Nekega Švicarja je slikal na avtocesti radar. Dotičnega je to tako razkurilo, da je avtomobil ustavil. Na pravilnem mestu in se vrnil nazaj do radarjev. Zmeril je razdaljo med obema radarjema in tožil policijo, ker je obe napravi postavila preblizu skupaj. Tako je radar izmeril preveliko hitrost tudi, če si vozil manj, kot je zahtevala omejitev. Pravdo je dobil in tudi kazen so mu povrnili. Radar so potem namestili pravilno. Človek je bil tisto poletje junak cele Švice. Je imel pač srečo, da je bil geodet in je poznal kakšna razdalja mora biti med obema napravama. Poleg tega je imel v avtomobilu tempomat. Zato se je tako razkuril.
Še nekaj o radarjih. Vsi se skrivajo v enakih betonskih ohišjih. Razlika je le med mestnim, ki je en sam, ponavadi zahrbtno skrit za grmom, in tistim na avtocestah, ki sta v bistvu dva, postavljena v dveh med seboj gledajoči se kištah. Ponavadi sta zločinsko postavljeni takoj za tunelom in še predenj se ti oči navadijo na preskok med temo in dnevom, ti k temu šoku pripomore še en blisk.
Do kakšne mere je postavitev teh radarjev in fotokamer na semaforiziranih križiščih pove že dejstvo, da se tudi kadar udari strela vsi vozniki začnejo obračati, kje in zakaj jih je kamera ponovno slikala. Podobno se godi tudi ob preskoku isker trolebusov in tramvajev.
Tudi sam imam v tej državi veliko mero fobije pred bliski. Pa se neviht ne bojim. So cenejše. Kadar ne poplavlja seveda. Švica je namreč alpska dežela in kot takšna vedno podlega hudournikom in podobnim vodnim poplavam, ki so v poletnih nalivih pogoste. Torej, če kupujete hišo, jo kupite daleč stran od potoka, ki ga boste videli v sončnem dnevu. Tisti potok se zna v parih minutah spremeniti v deročo reko.
Če vas kdaj zanese do Luzerna, oziroma njegovega predmestja Littau-a, boste na mostu nad potočkom videli spomenik petelina. Ta petelin je Littauski heroj. Ob nekem spomladanskem nalivu je s svojim kikirikanjem prebudil vse vaščane in jih tako rešil pred pogubno reko.
Tu torej ni domobrancev in partizanov. Je le petelin. Ta ima pa rdeč greben. Spomenik pa stoji tam zato, ker je petelin v povodnji žalostno poginil.
Spomeniki. V Luzernu je še en spomenik vreden omembe. Spomenik padlim švicarskim vojakom, ki so padli v Francoski revoluciji. Seveda so se borili za kralja. Na napačni strani torej. Spomenik vseeno imajo in sicer v obliki smrtno ranjenega leva. Lev je ena izmed turističnih znamenitosti Luzerna. Takoj zraven pa je mini Jurasic park. Kjer lahko vidite dejanske odtise dinozavra v skali.
Lev je na ogled zastonj. Za dinozavrove stopinje je treba plačati. Zanimivo sožitje izumrlih in živih fosilov.

Avtobusi, vlaki, taksiji in večerja.
Ostala prevozna sredstva se vozijo izredno točno. Tako točno, da sem enkrat od Zuricha do Luzerna potreboval 3 ure in 45 minut. Tri ure zato, ker sem trikrat pritekel do perona ob točni minuti odhoda, ki je mimogrede 5 minut čez polno uro in sem lahko samo še opazoval rit vlaka, ki se oddaljuje. Petinštirideset minut zato, ker toliko traja vožnja od Zuricha do Luzerna.
Podobno je tudi s čisto navadnimi lokalnimi in mestnimi avtobusi. Vozijo točno. Če voznik slučajno pride na postajo prej. Z ugasnjenim motorjem čaka do zapisane minute na voznem redu in šele takrat odpelje. Če bi si samovoljno želel odpeljati prej, bi ga potniki takoj prijavili. Vsi potniki namreč bolščijo v radijsko nadzorovano uro iz atomskega središča v Frankfurtu, nameščeno na dobro vidnem mestu nad šoferjem. Takole za hip delujejo vsi skupaj kot gruča šolajočih se proceduralnih kontrolorjev. Vendar samo za hip. Kajti, ko se prikaže zaželena minuta, avtobus zaštarta motor in se odpelje. Potniki pa vsi prikimajo, zadovoljni, da gre vse po minutah, tako, kot je treba. Po kimanju se te potnike tako loči od proceduralnih kontrolorjev. Proceduralni kontrolorji nikoli ne kimajo.
Vrat avtobusa pred odhodom voznik ne zapira. Te so namreč ves čas zaprta. Odpiranje je prepuščeno potnikom, ki imajo za ta namen po vsej notranjosti avtobusa nameščene gumbe. Z zunanje strani je ob vstopnih vratih ravno tako nameščen gumb za odpiranje vrat. Še en primerek izredne varčnosti. Odpirajo se le vrata skozi katera bodo potniki vstopili ali izstopili. Ostala lepo ostanejo zaprta. Nimajo kaj početi, če si nihče ne želi hoditi skozi njih. In včasih sem dobil tudi kak grd pogled, ko sem zatekel do drugih vrat in pritisnil gumb. Hja, kaj si pa misli tale mulc, ko takole po nepotrebnem odpira vrata? Zaradi takšnih potratnikov energije imamo luknjo v ozonu! Tako sem potem skrušenega obraza le stopil ven iz avtobusa. Z neznansko težo krivde, zavedajoč se, da je vsa teža lukenj v ozonu na mojem hrbtu. K sreči so luknje v ozonu težke natančno toliko kot tiste v siru. Vendar je bolelo to, da sem se izneveril sestram in bratom: Švicarjem.

Če vam končno uspe skočiti na vlak, ki so peklensko točni, boste kmalu imeli zmedene pojme. Gre pa tole nekako takole, bom kar Jožico citiral, ko sva se s Klotna - Zurich airport peljala v mesto Zurich:
“Ej, pa to je, ko avijon!”
In je res. Takoj, ko spelje se namreč vlak privzdigne s pomočjo hidravlike. In v starih časih, ko sem se v Švico pripeljal z Balkan ekspresnim jugoslovanskim vlakom in potem pot nadaljeval s Švicarskim navadnim vlakom do Luzerna, sem se vedno spraševal, kako to, da sedaj nič ne trese? Pa saj gremo po istih tirih! Drug šok so seveda sedeži in roleta. Roleta je takšne vrste, da vam nudi senco, a kljub temu še kar dobro vidite bežečo okolico zunaj okna. Čudež. Potem so tu še stevardese, ki vozijo hrano in pijačo. Na Jožičino veselje je takrat pripeljal mimo postaven fant. Joži je zato takoj želela nekaj naročiti, čeprav jo ni dajala žeja ali lakota.
Vlaki ne vozijo samo horizontalno. Ne, imajo še tako imenovano gorsko železnico, ki vodi na same vrhove alpskih očakov. Tudi to sva z Jožico stestirala. Tu ni tako lepih stevardov, ker jih preprosto ni. So pa krave in ograjeni travniki.
"Look cow!" so se drle Američanke, ki so sedele z nami v kupeju. Privlekle iz žepa fotoaparate in jih fotografirale. Bile so čisto šokirane. Pisalo se je leto 90 in sam se ravno prišel iz vojske, zato je besedno pobudo prevzel brat, ki jih je vprašal, če se ne čudijo, ker so krave rjave in črne barve namesto običajno vijoličasto Milkine. Bile so iz Bostona. Mesta Ally McBeal. Zato so še enkrat poslikale vse krave na obzorju, da bodo doma pokazale te čudne ne vijolične krave. V zahvalo smo dobili čigumije flouroscentne barve. Končno sem se oglasil sam in jim razložil, da sicer smo iz Rusije, samo, čigumijev iz Černobila pa vseeno ne bi, da je Gorbi tako rekel. No, tega niso verjele. Da smo Rusi. So mislile, da si Slovenščino sproti izmišljamo. Za lokalne pastirje nas tudi niso imele.
Taksiji so zelo dragi. Tudi za tiste, ki smo garali za britanske cabije. Vozniki so v največji verjetnosti naši "zemoti". Samo popusta na nacionalnost vseeno ne dajo. Toliko časa so pa že v Švici.
Lakota. Restavracij je veliko in raznovrstnih nacionalnosti in delov sveta. Hrana v njih me ni še nikoli razočarala. Povsod so tudi McDonaldsi. Big Mac indeks pravi 5,60 CHF. Toliko namreč stane Big Mac. S pomočjo tega indeksa si lahko izračunate tudi razliko med našimi in njihovimi cenami. Najdražje so večerje. In takrat je brez predhodnega poznavanja terena težko ubežati računu pod 120.-CHF za dve osebi. Težko pravim, ne pa nemogoče.
S kosili je drugače. V času uradno priznanim kot časom za kosila, ki je od 12 – 14h ima mnogo restavracij in gostiln posebne ponudbe, ki obsegajo celotno kosilo od 10.- do 35.-CHF.
Zvečine imajo po gostilnah gramski sistem, kjer vam računajo solato glede na to koliko gramov ste jo vzeli. So pa tudi kakšni lokali, ki vam računajo po krožniku. Še posebej za sladice.
Moj brat in njegov sodelavec Luis iz Španije sta me hitro podučila, kako spravim čim več jagod na en sam mali krožnik: naložiš jagode, prekriješ s smetano, ponovno naložiš jagode in ponavljaš postopek, dokler je vse skupaj še kolikor toliko statično stabilno. Tudi dinamično mora biti stabilno, saj moraš svoj viseči stolp v Pisi iz jagod nekako tudi spraviti do mize.
Seveda so nas vsi prisotni gledali postrani. Švicar, ki se nameri jesti jagode namreč naloži samo eno vrsto jagod. V primeru, da si jih želi malce več, vzame večji krožnik in ponovno položi le eno vrsto. Seveda je večji krožnik dražji. Mi pa smo na mali krožnik spravili več jagod, kot povprečni Švicar na tri velike.
Naša najljubša je "Mongolishe barbecue" v Luzernu. Tam lahko za 29.-CHF ješ kolikor hočeš. Seveda od 12-14h in niti minute prej ali kasneje. Slovence so takrat že kar malce postrani gledali, ko smo jim vsak dan zvrtali luknje v zaloge. Oddahnili so se čez teden dni, ko smo vsi svatje z bratove poroke končno zapustili območje njihove kuhinje. Švicarji namreč pojedo zelo malo. In zdravo. Nekateri izmed nas so celo trikrat do vrha napolnili posodico. Solat in sladic, ter piva nisem štel. All you can eat, nam pomeni dobesedno to: šport, kdo bo več.
Podobno se nam je zgodilo v Bathu, ko je Pizza Hut imel posebno ponudbo 5 funtov "All you can eat". Blaža, Mareta, Maxa in mene so spustili samo enkrat. Naslednjič, ko so nas zagledali, so takoj umaknili napis iz izložbe. Ustrašili so se pa le Blaža in Maxa, točno v tem zaporedju.

Trgovina, vojna in mir, ter odpadki.
Dandanes ni več takšnih razlik. Vendar so mlečni izdelki resnično boljši. Morda zato, ker so v svetovni lestvici drugi po številu norih krav? No, pomembno je, da za ljubitelje čokolad, sirov, jogurtov, skut in drugih mlečnih proizvodov nikoli ne zmanjka dela. Samo čokolad je toliko vrst, da imate garantirano za eno leto dela, če boste vsak dan pojedli eno samo čokolado. Tu ne štejem še vseh lokalnih "Čokoladaterij", ki vsaka dela nebeške čokoladne bonbone, tablice, hišice itd. Torej morate v Švici ostati dlje.
Cene so nekoliko dražje od naših. Tune so celo še enkrat cenejše. Mleko in kruh le malenkostno dražje. Razlika je le v čistoči in izgledu trgovin, ki se ves čas sijejo, kot vzete iz škatlice. Trgovske hiše so sledeče: Migros, Mannor, Globus, Jelmoli, Coop. Mislim, da se je tudi Spar pojavil. Migros je najcenejši. Jelmoli najdražji. Če se v Švici znajdete na kakem vodilnem položaju, se od vas pričakuje, da ne kupujete v Migrosu. Ne smete se mešati z navadno rajo. Čeprav ima Migros čisto svojo ponudbo izdelkov, ki jih ne morete kupiti nikjer drugje. V Mannorju boste pa našli tudi kakšne slovenske proizvode, ribje konzerve, pivo itd. Jelmoli je vmes bankrotiral, tako nesramno drag je bil. Vzemimo 300g Toblerone, ki stane v Mannorju 5,20 CHF, v Jelmoli-ju je 9,- CHF. Si to kjer kupuješ. Reven ali bogat. Migros trgovine so še dodatno označene glede na njihovo velikost. En M zunaj pomeni manjšo trgovinico. Dva M-ja pomenita večjo trgovino in 3M-ji pomenijo shopping center, vklučujoč restavracijo.
Če kdaj pozabite denarnico in kreditne kartice doma in ste strašansko lačni se samo odpeljite do bližnjega shopping centra. Tam je vedno toliko degustacij, da se boste zmerno nahranili.
Užitek pa je kupovati z drobižem. Za pet frankovski kovanec lahko kupiš marsikaj. Z bratom sva v otroštvu s takšnim kovancem preživela cel dan, na koncu sva si lahko kupila še kakega pajaca, Schlumpfa, po naše smrkca. Glede denarja se je o Švici lepo že izrazil moj soimenjak Erich Maria Remarque v njegovi knjigi Drei Kammeraden – Trije tovariši:
“V deželi, ki ima ljubkovalno ime za denar, ne bo nikoli vojne.”
In prav je imel. Njegovo pravo ime je še dandanes uganka, prebegnil je v Švico pred nacisti in v njej ostal do svoje smrti.
Zadnjih par sto let je v Švici mir in demokracija. Zadnja vojna je bila državljanska, ko so se še zadnjič pobijali med seboj protestanti in katoliki. Večinski del Švice je katoliški. Zurich z okolico je protestantski, Geneva Calvinistična. Posledica je, da je v Zurichu manj državnih praznikov. Protestanti namreč verjamejo, da je delo edina vrednota. Za kontrolo letenja bi bilo bolje, da bi se nahajala v Luzernu. Tam je več praznikov. In če ne drugega, bi bila plača višja = delo ob praznikih.
Ja, tudi v Švici ni šlo vedno brez krvi. Da so bili zelo krvoločni dokazuje tudi dejstvo, da so se celih 600 let pred nami osvobodili izpod Habsburške vladavine in bili ena najboljših najemniških vojsk. To dejstvo še dandanes dokazuje sam sveti oče - papež, katerega garda je še vedno švicarska. Najemniška.
Da niso od muh kaže, tudi njihova zastava, ki je rdeče barve. Tudi Hitler ni šel v vojno z njimi. In verjamite, ni ga zaustavila barva zastave. Temveč izurjenost vojske in še bolj: naravne ovire, ki so švicarski naravni zaveznik. Sama Švica je ena najbolj militantnih držav, kar jih poznam. Izrael je verjetno edini, ki je pred njimi. Povsod so tankovske in drugačne ovire. V vsaki dolini ob obmejnih predelih jih lahko vidite. Strelišča v vsaki vasi. In moški zelo radi hodijo tja. Na strelišča. Verjetno raje streljajo s puško, kot da bi dneve preživeli s svojimi ženami. Hrup je enak. Samo družba je boljša, čeprav morajo strelivo kupiti sami. Skoraj vsaka druga daljša dolina ima vojaško letališče. V gorah pa je nešteto postojank oboroženih s topovi in izredno izurjenimi vojaki. Saj le ti veljajo za elitne. Obvezni del služenja znaša sedem tednov. Vendar kakšnih! Vse jemljejo prekleto resno. Moj oče se je naivno prostovoljno prijavil v civilno zaščito. V dveh tednih vaj je priznal, da so ga namučili bolj, kot v JNA v letu in pol. Čeprav je takrat maširal od Nanosa proti Italijanski meji. Pa to še ni vse. Vsako leto imajo vsi aktivni moški obvezne vaje do tri tedne. Vsak vojak ima doma polno bojno opremo s 40-timi metki. Za primer, če bi mu kdo želel preprečiti, da pride na zborno mesto.
Vojaško in civilno življenje se še dodatno meša. Za vodilna mesta v službah morajo Švicarji imeti tudi kak oficirski čin v vojski. Najbolj elitno, kot že rečeno je poveljnik gorske utrdbe. Razporeditev v civilni družbi nekako ustreza tudi vojaškim činom. Ni možno tako, kot pri nas, ko je lahko delavec na orožnih vajah komandiral svojemu direktorju. Ne, tega v Švici ni.
Na volitvah, so se pred leti odločali ali naj razpustijo profesionalno vojsko, ki obsega nekaj tisoč mož, katerih glavni del so piloti in višji poveljniki. Več kot 80% prebivalstva je bilo proti. Tu moram povedati, da je to bil pretežno nemški del Švice.
Prej sem omenjal zastavo. Poleg rdeče se tam nahaja tudi bela barva. Bel križ, če sem točen. Belo jezero, če sem čisto precizen. Ta beli križ je namreč Viervaldstaedtersee. Jezero štirih gozdnih državic. Te štiri gozdne državice so bile namreč prve, ki so se uprle Avstrijcem. Zgodbo o Viljem Telu gotovo poznate.

Civilno življenje. Vaša lastna svoboda se neha tam, kjer se začne svoboda drugih. To se zagotavlja z nekaj državnimi in občinskimi zakoni. Po vsej Švici velja, da po 21 uri ne smeš zganjati hrupa. Pa že tako tudi v dnevnih urah ne govorijo glasno. Otrok se skoraj ne sliši. Ne vem, kako to? Morda jim montirajo dušilce zvoka. Militantni so dovolj.
Prva stvar, ki se jo morate naučiti je pozdrav. Ta gre takole: “Gruessi”. Slovencem to zveni kot "Kreci." Izgovoriti ga morate čim tišje, če ga boste povedali z normalno slovensko glasnostjo, bodo ostali takoj vedeli, da ste tujec. Tu moram poudariti, da Švicarščina nima slovnice in pravil pisanja. Zato povsod veljajo nemški. Za izrecno njihove besede veljajo skoraj Vukova pravila. Televizija, radio in časopisi tako ali tako potekajo v Hoch Deutch in tudi vsi izobraženi sloji tako govorijo. Hoch Deutch vam torej pride najbolj prav. Druga morda boljša finta je, da greste v en konec Švice in se tam naučita lokalne Sprache in potem živite v Zurichu in tolčete tisti oddaljen dialekt. Za vse Zurichčane boste Švicar. Obratno vam ne bo nikoli uspelo ujeti vse odtenke tega žvrgolečo pojočega jezika in boste vsaj fonetično vedno tujec.
Namesto adijo lahko uporabite "Ade", kar je spakedranka francoskega "Au revoir.". Seveda je tu še "Čao", ukraden Italijanom. Potem so tu še standardni nemški odzdravi, ki jih vsi poznate, če ste gledali vsaj en partizanski film. Za konec pa vam ostane še "Uf vider luaga." Ja, to je tisto, kar ponavadi rečem Swissair-u. In ja vse odzdrave sem zapisal fonetično, ker nimam pojma kako se jih pravzaprav zapiše.

Tujcev se ne mara. Celo tako zelo, da je sestra bratove žene, katere starši so Italijani in tudi nimajo državljanstva, izjavila, da sovraži Auslenderje. Brat se ji je samo režal in ji obrazložil, da je tudi ona samo in zgolj Auslender, ter brez državljanstva. Italijanka.
Ne glede na narodnost, boste veliko pozornost morali posvečati svobodi drugih. Še posebno pri stvareh, ki jo vidijo ostali. V bloku, kjer imajo vsi bele zavese, ne obešajte rumenih ali oranžnih. Bog ne daj. Zbor stanovalcev vas bo obvestil, da jih morate nemudoma odstraniti. Če se jim boste upirali, se vam lahko zgodi, da pri lastniku bloka ali stanovanja v katerem živite, dosežejo, da vas bodo vrgli ven. Enako so alergični, če smeti vsi nosijo v črnih vrečah, vi pa v nesramno sivih ali še huje v beli ali oranžni barvi!
Smeti se nikoli ne odvrže na tla. Za takšen postopek je predvidena kazen v višini 50.- CHF navzgor. Odvisno od tipa površine nad katero ste se prekršili. Največji zločin pri smeteh je, da jih ne sortirate. Separirate v kontrolorski šprahi. Takole gre to. Vse kar je biološko razgradljivo gre v kanto za kompost. Tja se daje odpadno sadje in zelenjavo, pokošeno travo, ter odmrle liste vaših sobnih rastlin. Papir gre drugam. Karton ima čisto posebno odlagalno mesto. Steklo je potrebno ločiti po barvi stekla. Zamaške, ki so iz plastike se daje med smeti iz plastike. Ravno tako kovinske le med kovino, ki se dodatno loči še na aluminij in ostale kovine. Konzerve je potrebno, pred odmetom v kovinski del smeti, sprati. Vsaj z vodo. Drugače bodo padale pritožbe in nemara celo kazen.
Blok katerega smeti zalotijo, da niso bile predpisano sortirane, čaka kazen. Ki ni majhna. Ta denar morajo potem plačati vsi stanovalci. Zato tako veselo gledajo pod vaše prste, ko odmetavate smeti. Prvič, ko sem samostojno odmetaval smeti, sem imel občutek, da so me zamenjali za kako zelo, zelo slavno osebo. Tako pozorno so namreč spremljali vsak moj gib. Na moje razočaranje potem niso brskali po smeteh, odvrženih od moje roke. Ne.
“Hmm, potem pa nisem slaven.” Sem pomislil. In moje misli je takoj razblinila soseda, ki me je vprašala, od kje sem. Povedal sem, da sem samo gost mojega brata. "V temle bloku," sem še nazorno pokazal s prstom roke.
“Ja, saj to vemo.” So vedeli, kot Gestapo ali Securitate. “Ja, kaj vas potem tako zanima?”
“Registracija, avtomobila.” je odgovorila s pogledom otroške radovednosti. Nisem jo pustil dolgo v nevednosti in sem ji povedal:
“Slovenija.” Pa ji ta beseda ni pomenila dosti. Tudi potem, ko sem ji razložil, da je to deželica med Dunajom in Benetkam. Tam, koder je vodila prva železnica v kontinentalni Evropi. Zmeda izza njenih zrkel se ni dosti bolj razjasnila zaradi mojih besed. A me je vseeno pohvalila, ker sem tako lepo pravilno razvrstil smeti. Potem me je vprašala, če nemara pri nas tudi tako odlagamo smeti. Povedal sem ji, da sem rahlo nezadovoljen, ker papirja ne razvrščajo po navadnem časopisnem in tistem reklamnem in revialnem, ki je težje razgradljivo, saj pri izdelavi bleščečega, gladkega papirja porabijo veliko več težkih soli.
Globoko se je strinjala z menoj. In je celo priznala, da so packi. Švicarji. Ponekod, da je že tako. Samoumevno sem ji pritrdil.
Naslednji dan me je soseda ponovno prestregla in povedala, da je pogledala na zemljevidu, kje je Slovenija in da je slišala, da smo lepa katoliška država. Celo v sosednjem bloku, da je ena Slovenka. Pristojna dama.
Seveda ne smem pozabiti, da se pri smeteh na čisto posebna mesta odlaga stare baterije in akumulatočke iz sodobnih elektronskih naprav. Ta mesta se nahajajo pred in v Shoping centrih. "S kislino in strupenimi snovmi se ni za hecati", pravijo.
Navkljub sortiranju takšno zbiranje odpadkov/surovin ekonomsko ni rentabilno. Zato država plačuje subvencije vsem podjetjem, ki takšne surovine reciklirajo ali uničujejo. Seveda iz žepov davkoplačevalcev. Da to zbiranje odpadkov lahko nudi tudi bolj zabavno obliko, lahko vidite v trgovinah, kjer je na več mestih postavljen JACK POT avtomat, ki deluje namesto na žetone ali denar, kar na prazne piksne. V primeru, da vam avtomat nakaže srečo, ste dobitnik nove polne piksne. Polnilo po izbiri. V mojem primeru je bil to Sprite.
Kulturni šoki.
Svoboda drugih se včasih pokaže tudi v zelo bizarni obliki. Mojemu brata so nekega dne obvestili, da ima preveč obiskov. Tako je imel celih šest mesecev prepoved obiskov. Seveda sta se šla oba z ženo na sestanek stanovalcev boriti. Spraševala sta: "Kaj sosede moti? Se je kaj takšnega zgodilo? Hrup ali karkoli?"
Ne. Preprosto preveč obiskov. Ja, tako to gre. V Švici.

Kadar sem privlekel v Švico s seboj še prijatelje, je očetova žena vedno menila, da se kregamo. Pa smo se samo pogovarjali. V Švici se skoraj šepeta. Kreslin to ve, ko poje: “Doma, tu glasneje govorijo...” Tudi sicer je potrebno biti zelo tiho. Poleg pogovorne glasnosti se še po nečem loči tujca od Švicarja. Pri vratih. Vrata v vseh blokih se namreč zapirajo s Švicarsko preciznostjo. Mi, navajeni krutih balkanskih vrat, ki jih je potrebno za vsako odprtje in zaprtje posebej prepričevati, z njimi nehote loputamo. Naše roke niso navajene na skoraj nikakršen odpor vrat, ki se gladko zapirajo. Čudež. Seveda se potem po mesecu življenja s takšnimi vrati in okni razvadiš in ko prideš domov imaš občutek, kot da si v fitnes klubu in ne pred vrati doma. Ja. Edini težji fintes klub, so še vrata v Rusiji, pa o tem drugič.

Še en kulturni šok je: strojni. V nobenem stanovanju namreč ni pralnih strojev. Vsak blok ima namreč svojo lastno pralnico in sušilnico. Ponavadi se nahaja v pritličju poleg kolesarnice ali v kleti. Tam boste na vhodnih vratih našli urnik, ki vam določa, kdaj smete vi, stanovalec poimensko ali kot številka stanovanja prati perilo in kdaj sušiti. Reda z urnika se ni težko držati, če ste poročeni in je vaša žena gospodinja. Vendar je sedaj tako, da je večina vsaj delno zaposlena. Sami so se ujeli v lastno past. Tako je bratova žena morala jemati dopust za pranje. Potem je obema prekipelo in sta si kupila lastnega, ki seveda ni smel obratovati takrat, ko se je nabralo perilo. Čudaka. Pere se takrat, ko je za to določena ura in ne takrat, ko imaš preveč umazanega perila.

Hud šok je tudi vsesplošna prijaznost na vseh državnih uradih. Sprva se ti zazdi, da je tole nekam hinavsko, potem se pa navadiš, da povsod s teboj ravnajo, kot s človekom. Čeprav si tujec in te ne marajo. Nasmeh nič ne stane pravijo in še lep je. Prijaznost je še bolj očitna v trgovinah. Takoj k vam pristopi prodajalec in vam želi pomagati. Iskreno. Če imate raje mir mu samo povejte, da si stvar ogledujete. Pri priči vas pusti pri miru. Vendar ves čas pogleduje proti vam, če ga boste kaj rabili. Takrat je takoj pri vas in če ste nemočna ženska, je edina stvar, ki jo boste morali ob nakupu dvigniti, kreditna kartica.
Če ste ženska, je tu še poseben šok. Poleg večjih parkirišč rezerviranih za invalide, so tudi posebni Frauen Parkplatzi, ki so nekoliko manjši od invalidskih in veliko večjih od običajnih. Tako nekako ženske tretira tudi sama družba. Najprej moški, potem invalidi, psi in na koncu ženske. Obratno zaporedje kot v skandinavskih državah torej, kjer gre takole: ženske, otroci, psi in moški. K psom se bom še vrnil. Ženske so v določenih kantonih po Švici šele pred kratkim dobile volilno pravico! Tudi pri ločitvah so favorizirani moški. Ločenke so odrinjene na rob družbe. Matere samohranilke tudi. Samorastniki tudi. Zelo patriarhalna družba torej. Američani, poročajte se raje v Švici!
Tako je k sreči bilo. Mlada generacija te meje počasi a vztrajno briše.
Psi. Psi se ne smejo podelati kjerkoli. Če se že, je potrebno njihove stvaritve pobrati in počistiti. Umetnost psov pri njih ni tako priznana, kot pri nas, kjer jih pustimo vsem na ogled. Če se med lastniki psov vseeno najde kak umetniško naravnan človek, ki bi rad stvaritev pustil za seboj, ga bo takšno dejanje stalo kar nekaj denarcev. Pravzaprav toliko, da bo psu raje kupil platno in barve. Je ceneje. In kar je najhuje. Mimoidoči vas bodo takoj prijavili, da spodbujate umetniško dušo vaših psov.
A ker se Švicarji želijo imeti za kulturno družbo, so za ta namen psom naredili posebne galerije. To so ograjeni peskovniki, ki jih krasi napis “Hunden WC”. Za otroke so namenjeni drugi peskovniki. Tudi primerno označeni.
Parki so tako vsi klinično čisti. Oče najraje to obsedenost s čistočo komentira v mehaničnih delavnicah s stavkom: “Tule bi lahko človek s tal jedel.” Kasneje, ko mu mehanik v bleščeče beli in zlikani halji izroči račun, ponavadi doda: “A so kirurgi ali kaj? Računajo že tako! In oblečeni so tudi tako. Samo me vseeno zanima, če so kaj pravzaprav sploh popravljali, jaz se bolj umažem, če doma na lestencu zamenjam žarnico!”
Očeta ponavadi nočem motiti s tem, da ga še nisem videl menjati žarnice. Vedno to stori njegova žena. Ja, je pa res, da so pravi kirurgi krvavi in pravi mehaniki vsaj do komolcev zamazani. Je to njihova prava uniforma. Čeprav sem se ob očetovih besedah spomnil, da je verjetno ravno obratno. Naši mehaniki najbolj verjetno ob prihodu na delo samo pomočijo roke do komolcev v šmir, potem cel dan kadijo cigareto. Zgodilo se mi je namreč, da sem dal popraviti zavore, ki so kazale nevarno samovoljo. Za popravilo sem tudi plačal, kar naj bi dokazovalo dejstvo, da je nekaj bilo storjeno. Potem sem na prvem prehodu za pešce dela pirueto z avtomobilom, ki mu je razneslo levi del zavornega sistema. K sreči ni bilo pešcev in nasproti vozečih vozil, ti verjetno ne bi kazali navdušenja nad mojim plesom. Tako je pri nas. Pa so mehaniki umazani.

V Švici težko vidiš visoko travo. Verjetno so z ustavo definirali kakšna mora biti. Zato vsak dan hrumijo s kosilnicami gor in dol po naseljih. Včasih zelo zoprno. In v času, ko je oče živel v trojčku še toliko bolj. Oče je bil lastnik srednje hiške. Ima zelo rad visoko travo. "Naravno," kot on pravi. In to nima nič s tem, da niti žarnic ne menja v hiši. In nič s tem, da ga s pištolo ne spraviš, da bi kosil travo. Samo rad ima visoko, ja. No. Pri tej travi so se začeli problemi. Zgornja soseda ga je namreč tožila, da njegova trava meče seme na njeno “rasno” vzgojeno in negovano travo in tako kali splošen izgled. Seveda se oče ni dal in je na sodišču razložil, da seme trav lahko prepotuje tudi nekaj tisoč kilometrov. Tisti dan je zmagal. Morda zato, ker je občini plačeval stokrat višji davek, kot naša češka soseda in so se bali, da bodo izgubili takšnega plačnika. Ja, oba soseda sta bila Čeha. Zgornja. Spodnji sosed je bil Švicar, ki ga trava ni motila. Je pa za zgornje sosede rekel, da so Bolj Švicarski od Švicarjev. In da ga to skrbi.
Njegova skrb se je izkazala za resnično, ko je zgornja soseda enako slovanskega porekla kot mi, ponovno tožila. Tokrat zaradi tega, ker oče ni imel enakih zaves. O tem sem že govoril. Tožbi je priključila še travo. Tokrat je zabrenkala na urbanistično noto in kosilnica je morala zapeti tudi na očetovem vrtu.
Seveda oče ni ostal dolžen. Odšli smo v naravo in nabrali za par pesti semen plevela. Takšnega trdoživega, potem smo ponoči posuli njen del zemljišča na obeh straneh hiše. Celo poletje smo se lahko zabavali nad njeno postavo, ki je sklonjena ruvala ure in ure. Jeseni me je oče poklical domov smejoč, da je soseda izkopala cel vrt. Prišli so namreč z delovnimi stroji in izkopali zemljo in nasuli nove. Za cel meter. V Švici vam tako ne bo nikoli manjkalo zabave.
Tisto jesen se je oče preselil v drugo hišo, ki so jo takrat ravno zgradili. Tam so se zgodbe s travo in zavesami ponovile. Očetova žena, rojena Švicarka je tudi s težavo gledala na visoko travo, pa ji oče ni pustil pokositi. Potem je iznašla trik, kadar gre oče na kako daljše potovanje sam, pokosi travo. Pravne bitke so se bile naprej.
Z barvo zaves je tako, da je bolje imeti enako kot sosedi. Lahko pa lepite in obešate čipkaste prtičke na okna. Bolj, ko so kičasti, bolje je. Če so samo slučajno okusni, se lahko zgodi, da vas bodo sosedi gledali postrani. Nasprotno, če vam uspe, da izobesite najbolj kičaste, se vam bodo zadovoljno nasmihali. Zadovoljstvo bo izviralo iz notranje potešenosti, da je v tej soseski nekdo, ki ima še manj okusa kot oni sami. Švicarji so pač hribovski narod in v tistih tesnih dolinah pač ni bilo nikoli kaj dosti prostora za širjenje obzorij.
Tudi pri tej drugi hiši so sosedje prisilil očeta, da je moral kositi travo. Tokrat s posebno električno kosilnico, ki proizvaja manj hrupa in manj onesnažuje okolico, kot dvotaktni bencinski motor. In včasih sem zjutraj zalotil sosedo, ko je z ravnilom merila našo travi in zmajevala z glavo. Naselje je imelo namreč normativ do katere višine je trava, trava in od kje dalje je moteče v luftštrleče nebodigatreba.
Pritožbe so se vrstile tudi na tovornjake, ki so dovažali in odvažali robo. Te pritožbe sem vsaj razumel. Tako se je oče selil že tretjič. Nova hiša je bila postavljena na močno nagnjenem terenu v vaškem podeželju. Še predeno je zares stala, smo mu pomagali okoli po terenu saditi drevesa. Pri tem smo dobili posebno delovno navodilo. Drevesa smo morali zasaditi pravokotno na zemljo in ne absolutno navpično. Tako so vsa drevesa, gledajoč s ceste, stala obupno postrani. Nekje pri tretjem dreveščku je že priskakljal sosed in vprašal, kaj počnemo. Oče mu je odgovoril, da namerno sadimo drevesa tako. Želi namreč, da bi bil spodnji del drevesa vodoraven, tako da bo lahko na njemu kasneje sedel in gledal jezero pod seboj. Soseda to ni prav nič pomirilo. Tožil pa ni.
Edina tožba, ki se je očetu v tem novem okolju zgodila, je bila pred kratkim, ko je svoj avto “parkiral” na vrtu spodnjih sosedov. Oče je pozabil zategniti ročno zavoro in ko je odšel v hišo po nek pozabljen dokument, je avto prebil ograjo in pristal na sredi vrta. K sreči je bilo pozno popoldne in na vrtu ni bilo ljudi ali otrok. Sosed, ga je tožil za povračilo stroškov postavitve ograje. Ta nova je bolj podobna tankovskim oviram. Razumljivo.
Stanovanja, vise in državljanstvo.
Najemniških je kar nekaj, ravno tako hiš. Njihova notranja razporeditev je fantastična. Res. Vedno znova, ko sem se vrnil domov in videl naša Slovensko kockasto in brezdušna, sem se skoraj zjokal. Arhitekte imajo dobre. Odlične. Tako sem se v vseh stanovanjih in hišah, ki sem jih videl odlično počutil. Uporaba materialov je res fantastična v teh stanovanjih.
Delna pravila življenja v njih že poznate, barva zaves, pranje in sušenje perila, Pri sušenju perila sem še pozabil povedati, da nikar ne sušite perila na balkonu. Zna biti neprijetno, ker vas bodo sosedje takoj ogovorili, kaj za boga počnete? Kvarite izgled bloka. Evo, to počnete. Vaše perilo ima točno predpisano mesto in kraj sušenja, to je, v sušilnici. Če pa imate kaj za posušiti, raje posušite v kopalnici.
Vsa najemniška stanovanja so opremljena s kopalnico in kuhinjo. V tej slednji je kar pogosto vključen tudi pomivalni stroj za posodo. Začuda za pranje posode nimajo posebnega prostora. Velja pa pravilo, da po 21h ne smete prati posode. Po 21h je mir. V Švici. Drugače dobite prijazen obisk policajev. Sosedje si ne bodo jemali časa z osebnim opozorilom. Švicarji so mnenja, da si ljudje: tujci in tudi domačini naučijo reda v krajšem času, če vklopite v asimiliranje policijo in posege v denarnico.
Pohištvo. Če boste najeli stanovanje v bližini Zuricha, imate v Dietikonu – po avtocesti smer Bern IKEA-o. To bo za prvo pomoč. IKEA je še pri Luganu, Genevi in Bernu. Obstaja še cel kup ugodnih pohištvenih trgovin, ena izmed njih je TIP-TOP. Lahko se odločite tudi za kako od luksuznih pohištvenih hiš, ki jih v Švici ne manjka. Vključno z unikatnimi designerskimi butičnimi hišami. Samo v teh slednjih pričakujte ceno za navadno namizno svetilko enako, kot v IKEA-i za celo dnevno sobo. Je pa res, da je tista svetilka, ultra lepa. Sodobna.
Aja, lahko se odločite za bližnjico do ravno tako ultra modernega pohištva za veliko manj kot tretjino cene. Povprečen Švicar namreč nekje na tri leta menja pohištvo. Verjetno so nekje slišali za ruske gospodarske petletke in se odločili, da bodo oni boljši. Triletke! Najbolj pogosto takšno pohištvo roma na odpad. Čeprav bi fizično služilo še kar desetletje ali več. Samo občasno takšno "odsluženo" pohištvo tudi prodajo. Med njimi najdete tudi prave designerske unikate, do čisto običajnih usnjenih stolov, ki so nekoč stali po par tisoč frankov. Sedaj imajo ceno le še v stotinah. Nič kolikokrat običajno pohištvo podarijo s pogojem, da ga čim preje odstranite iz njihovih stanovanj in hiš.
Na družbeni lestvici ne boste nikoli visoko, če boste imeli tri leta staro pohištvo ali še huje, da se razve, da ste vzeli rabljenega. Ljudje spremljajo pohištveno modo in bodo opazili, da je vaš kavč izpred toliko in toliko let. No, ljudje vas tako ali tako nikoli ne bodo čisto sprejeli. Vedno boste tujec. K sreči je veliko tujcev. Zato se ne sekirajte preveč očitno in si izberite tisto, kar vam bolje ustreza. Če ste radi IN, kupite na tri leta nekaj novega, spalnico, dnevno sobo itd.. Samo, da to ne bodo oranžne zavese.
Ponovno opozarjam, da nove generacije, vsaj tistih iz mešanih zakonov, ne ohranjajo več teh tradicij. Tako boste lahko našli prijatelje, ki se ne bodo zgražali nad vašim štiri leta starim, pravzaprav zastarelim pohištvom.
Visumi in državljanstvo. Starša bratove žene živita sedaj v Švici že preko 40-let. Nimata državljanstva. A imata viso C, ki daje skoraj vse pravice državljanstva in manj obveznosti. Po dvajsetih letih imetja takšne vise se lahko zaprosi za državljanstvo. Takrat pričakujte izpit iz slovnice in zgodovine Švice. To pa ne bo vse. V predpisanem krogu stotinah metrov (točna razdalja je predpisana glede na tip in gostoto naseljenosti vašega prebivališča), se bodo vsi sosedje morali strinjati, da si zaslužite državljanstvo. Če vas zanima smešna plat takšnega pridobivanja državljanstva, si oglejte švicarski film: "The Swiss maker." Je Švicarski, a strašno zabaven. Skoraj dohaja stil naših južnih bratov. A must see.
En sam ne, kateregakoli soseda, pomeni, da državljanstva ne bo. Čeprav veste številko nogavic Vilijama Tela na pamet.
Visa B ne pomeni nič. Pomeni le to, da vas bodo ob prvi recesiji gospodarstva lepo posadili na letalo in poslali domov. Tako kot to počno z emigranti. Njih še dodatno vklenejo v verige. Azil?
Ja, če si Albert Einstein, Charlie Chaplin ali Erich Maria Remarqe – čeprav to ni njegovo pravo ime.
Viso B morate posedovati najmanj 5 let predno lahko zaprosite za viso C. Tako je, če si poročen s švicarskim državljanom. Drugače je težje, mnogo težje. In tu je tudi zloglasni Hakeljc 22 – Catch 22. Za viso C moraš v petih letih v Švici delati najmanj 55 mesecev. Sezonskim delavcem in fizičnim delavcem pa z viso B dovoljujeo delo le 10 mesecev na leto. Kar pomeni, da v petih letih zberete le 50 mesecev in tako nikoli ne pridete do tistih 55 mesecev. Ergo. Nikoli ne morete zaprositi za viso C.
Prijatelji. Kot že rečeno sta starša bratove bivše žene v Švici preko 40 let. V tem času je on že dostikrat v baru častil svoje sodelavce s pijačo ali celo kosilom. V vseh teh letih še ni nobeden od teh Švicarjev častil njega! Nikoli!
In kar je še huje, njegova žena je povabila k sebi vse sosede na kavo itd. Ona ni bila še nikoli na obisku pri katerikoli izmed sosed! Ni še videla notranjosti njihovih stanovanj!
Pri mladih je bolje. Sedaj. A je tradicija takšna. Zaprtost. Zadrgnjenost. A je tudi pri mladih tako, da vsak plačuje pijačo zase. Tudi najboljši prijatelji. V enem od dnevnih časopisov sem celo enkrat bral kako izgleda ena noč v Švicarskem disku. Dve prijateljici prideta v disko. Vsaka zase cel večer plačujeta pijačo. In zvečer se vsaka zase odpravita nazaj domov. Vsaka plačujoč točno svoj del poti ali celo vsaka za svoj taksi. Ne mešajo denarja in prijateljstva.
Zato smo jim mi "balkanci" čisto čudo. Častimo. Vabimo. Spremimo do doma. Celo povabimo na dom itd. Švicarji sedijo kje v kotu. Lepo oblečeni a zelo sramežljivi. Medtem, ko smo mi s prijatelji peli "Džurževak", so nas samo začudeno gledali. Ko smo tista dekleta potem celo pospremili ven in jih odpeljali domov. So se jim obrazi zelo, zelo povesili.
Samo se spreminja. Ko opazujem mlajšega brata in njegove prijatelje in prijateljice, ugotavljam, da ne bolehajo za nobeno od naštetih švicarščin. Je pa res, da moj brat Pascal ni "čisti" Švicar. Takšnega mnenja je bila ob njegovem rojstvu tudi država, ki mu je avtomatsko podelila kar takrat Jugoslovansko državljanstvo. Očetova žena se je morala kar zelo, zelo spopasti z državnim aparatom, da so potem to sprva spremenili v viso C in po odvetniških napadih celo v državljanstvo. Kot rečeno. Ženske so na Švicarski lestvici zadnje. Njihovi otroci tudi.
Obratno, če se Švicarju rodi otrok v zakonu s tujko, tega problema ni. Čeprav si je ženo uvozil iz Tajske. To slednje je kar pogost pojav. Uvoz žena. Švicarke so izgleda ugotovile, da so Irci, Španci, Italijani, Balkanci, Libanonci in celo Britanci boljši moški od domače robe. Zato so se domačini znašli v nekakšnem vakuumu. In ker so še naprej zelo neodločni, jim ne preostane drugega, kot da si ženo naročijo po katalogu. Tako kot mi kupujemo pri kataloških trgovinah, si tudi oni lahko izberejo model žene. Ponudba je pestra in je včasih zajemala le ženske iz azijskih držav, sedaj še iz vzhodnoevropskih držav. Te slednje so pravi pravcati zaklad. Znajo kuhati. Celo sladice. In to je za Švicarje pravi šok. Drugi je kulturni, katerega reševanje prepuščam vsakemu paru posebej. Zelo problematične so žene iz azijskih držav. Vsaj po pripovedovanju parih Švicarjev, očetovih znancev in sodelavcev, ki so imeli ali še imajo takšne izkušnje. Veliko denarja pošiljajo domov svojim družinam, po poroki jim delovna marljivost pade na "normalno azijsko" itd. Kulturna razlika pa je divja.
Nekaj je tudi azijski zakoncev. Smešni pri tem so njihovi otroci, ki so vsaj za tri glave višji od njih. Izgleda prehrambeni preskok iz zgolj samo riža na "riž + še nekaj" pripomore otrokom, da zrastejo na evropsko raven.
Avtomobili, spet.
Še nekaj o avtomobilih. V Švici je možno imeti dva avtomobila registrirano na isto registrsko številko. Za takšne primere imajo posebne, hitro snemljive tablice. Takšne je imel tudi tisti kombi v katerem je policaj ustavil mojega brata in sošolca. Tablice so bile na drugem avtomobilu. Tako lahko zjutraj vedno izbirate s katerim avtomobilom mislite v službo. Nedvomno so takšno možnost izposlovali avtomobilski trgovci. Saj lahko za malenkostno višjo ceno uporabljaš kar dva vozila. Zato ne čudi dejstvo, da je kar nekaj cabrioletov na njihovih alpskih cestah, ki pozimi poniknejo.
Tehnični pregledi avtomobilov so na vsakih par let. Je pa zato vsako leto Abgastest - kontrola izpušnih plinov. Vaš avto sme samo do določene meje onesnaževati okolje. Yugoti, stoenke in katrce nimajo šans v deželi sira.
Pri vožnji avtomobilov je opazna še ena stvar. Ko z avtomobilom zapeljete na avtocesto se bodo vsi vozniki odmaknili na levi prehitevalni pas in vam tako sprostili desnega za lažji vklop v avtocestni promet. Zato ni odveč, da ste pozorni kadar ste na hitrejšem levem pasu in se približujete kakemu priključku na avtocesto. Voznik, ki se bo odmikal prihajajočemu vozilu, vas lahko spregleda. Vseeno je ta odmik lepa gesta, ki bi jo veljalo posnemati. Še lepša je navada ob prometni gneči, ko se združujeta dve cesti. Vsak voznik na prednosti cesti bo predse spustil po enega iz neprednostne. Ob spuščanju voznika predse si tudi ni bati, da bo vskočil še kdo. Brez skrbi, vedno bo eden. Švicarji znajo vsi šteti. Če boste tako kdaj zagledali koga, ki ne spušča pred seboj boste lahko takoj zakleli: Auslender!
Če se boste torej naselili v Švici. Boste čez leto dni že krepko asimilirani. In se boste nad takšnimi vozniki strahotno razburjali. Vsako odstopanje od pravil, vam bo šlo obupno na živce. Red vam zleze v kosti.

In red pravi, da lahko kadite samo na odprtih mestih. Kajenje v vseh zaprtih javnih prostorih je hitro kaznovano. Vlaki, gostilne itd. so pa zvečine razdeljene na kadilski in nekadilski del. Kazni so stroge, a ne tako ostre kot v USA, kjer te lahko celo ustrelijo, če ne ugasneš cigareta.
Še nekaj, Nemški, Italijanski in Francoski del se zelo razlikujejo. Tako po mentaliteti kot splošnemu izgledu. Italijani in Francozi so lepše in skladneje oblečeni, še posebno ženski del prebivalstva. Zato je okolica nevarno zanemarjena, denar in energija se pač namenja drugim stvarem. Vendar še vedno sto lestvic nad našim. Med sabo se ne marajo kaj dosti in edino kar jih veže skupaj je pač denar. Denarja v Švici vsaj zaenkrat ne primanjkuje. V Italijanskem ali francoskem delu, se boste počutili neizmerno bolje.

In obratno?
Švicarje bi lahko v grobem razdelil v tri generacije. Najstarejšo nekje generacijo mojega deda. Te so hodili na delo v tujino. Ded mojega polbrata je tako bil v Češkoslovaški pred drugo svetovno vojno, kjer je bil pravzaprav Gastarbeiter. Sedaj je ravno obratno.
Druga generacija je nekje generacija mojega očeta. Ti so najbolj zadrti, ker so lahko bili vse življenje doma.
Potem pride nekje moja in mlajše generacije. Ti so najbolj odprti. Samo na žalost še nimajo vzvodov družbe v svojih rokah. Potujejo okoli sveta in so videli že marsikaj, zato so do tujcev iskreno odprti. Zvečino. Ostaja pač tudi manjšina "hribarjev", ki ostajajo v svojih dolinah celo življenje in le ti zganjajo nacionalzem.
Zato bi tudi v Sloveniji morali sprejeti kak zakon, da ima vsak Slovenec vsaj leto dni obvezno potovati okoli po svetu. Šele potem bo v nas usahnil nacionalizem in lokalna zaplankanost.
Seveda ta razdelitev Švicarjev ne gre ravno po generacijah. Babica mojega polbrata se je tresla v smrtnem strahu, ko je prišla prvič v Slovenijo. Imela je občutek, da tu jemo s tal in da se pobijamo med seboj za vsako figo. Divji Balkan = divji zahod. No, valov na morju je bilo pa vse strah. Staro in mlado. Čisto zares. In so mene in mojega brata gledali, kot da sva "ultra ekstremna" športnika, ko sva se pri desetih in sedmih letih pognala v morje s komaj pol metrskimi valovi.
Prvič so videli morje. Tako so mama, sestra, oče in brata očetove žene vsi samo od daleč bolščali v morje. Naslednji dan so se le drzniti namočiti prst in poskusiti, če je res slano. So mislili, da jih oče zafrkava.
No, na koncu so le zaplavali in bili čisto po otroško navdušeni, ko jih morje "tako gor drži!".
Čisto so bili tudi šokirani nad hišo mojega deda, ki je v primerjavi z njihovo, kot da bi primerjal barako z graščino. Ja, na splošno so jih najbolj očarale Slovenske hiše. Predvsem njihova velikost in cvetje.
Podoben šok je bil za bratovo ženo in njeno sestro ter fanta. Ta fant je bil arhitekt in za diplomsko nalogo je imel Plečnika. NUK. Seveda smo mu vse razkazali. Šok je bil v tem, da ni vse poseljeno, da imamo še toliko gozdov in narave. Da imamo področja, ko kamorkoli seže oko, vidiš le gozdove. To ga je čisto prevzelo.
Kakšni so torej Švicarji?
Žal nisem nikoli imel možnost resnično od blizu spoznati pravega, čistokrvnega Švicarja. Mlajša generacija je bila vsa iz mešanih zakonov. Oče Irec, mati Švicarka; oče Nemec, mati Španka; Italijani itd. Zelo pisana druščina. Enega pravega, ki sem ga poznal, je bil pa bolj hipijevsko usmerjen, tako da ga ne bi mogel šteti med tipične. Kot prodajalec sem imel možnost srečati par pravih in izvirnih Švicarjev. Reklama za Ricola vam jih še najbolje predstavi. Kot otroci smo se že radi zabavljali čez šiptarje in naše zemote. Predvsem zaradi njihovega stila oblačenja in trenirk, ter čevljev. Po parih dostavah računalnikov na dom, smo se lahko družno prepričali, da so naši zemoti pravzaprav okusneje oblečeni od njihovih vzornikov: Švicarjev. Kič so sicer izumili Nemci. Kdo bi ga drug. Izpopolnili pa so ga Švicarji.
Po številu norih krav so pa takoj za Britanci. Po številu rojenih motenih otrok pa prvi. Medsebojno mešanje v visokih alpskih gorah terja svoj davek. Geni so pač takšni, hočejo raznoličnost.
O Švicarjih se je lepo izrazil Oskar Wild: "V stoletjih nenehnih krvavih vojn in bitk italijanskih državic so Italijani imeli renesanso, Da Vincija itd. Kaj so naredili Švicarji v zadnjih šesto letih bratske ljubezni? A co-co clock. Uro s kukavico."

Kakšna je torej Švica?
Svobodna a omejena. Po eni strani ves ta red prija, po drugi duši. Prostora za balkansko mutenje ni veliko. Vsakršni manevri s takšno vsebino se bodo slabo končali. Oziroma bodo denarno ozdravljeni. Pri tem bo ozdravljena le državna blagajna, ne vaša. Razlika med Slovenijo in Švico zakonsko v grobem skoraj ni. Razlika je le v tem, da svoje zakone izvajajo. Odgovornost obstaja in je hipoma določena.
Prav dobro se spomnim, kako je policaj ustavil svoje vozilo in s cestišča pobral desko in jo naložil v svoj avto. Nekaj, kar si ne morem niti zamisliti pri nas. Naš policaj bo rekel, da to ni v njegovih delovnih navodilih. In če bo kdaj kdo našim policajem dal takšno navodilo, da naj pobirajo deske s cestišč, se bo slovenski policaj mirne duše odpeljal mimo opeke ležeče sredi ceste. Švicarski bo pobral obe, čeprav to ni v njegovih "delovnih navodilih".
Ko sem pri policajih. Če bo zapeljal čez rdečo luč ali vozil prehitro, bo ta policaj plačal kazen. Izjema so akcije, ko koga lovijo itd. Policaji so za vzgled. Tako v Švici, kot pri nas. Pri nas zato vsi vozimo skozi rdečo luč, ne samo rumeno, obračamo na cestah tam, kjer ne smemo, se ustavljamo sredi avtocest, parkiramo kjerkoli se nam ljubi, trobimo ali navijamo na glas glasbo tudi po polnoči itd.
Pa še nekaj, vsi ljudje, ki se ne asimilirajo in ne obvladajo jezika države gostiteljice v zahodni Evropi ne obdržijo svojih služb. Tako je tudi v Švici. Ni milosti in razumevanja. Si le gost in kot tak dolžan spoštovati zakone in običaje države gostiteljice. Svoboden torej le do svobode prvega soseda.

whatever ::

Stepni Volk, ti si nor... jaz še prebrat ne uspem vsega, da se ti je dalo... Vidim pa, da so Švicarji še bolj usekani:D
Veliko jih je notri, še več jih je pa zunaj.
Bilijarde v šole! - Ivan Kramberger
Abnormal behaviour of abnormal brain makes me normal.

Zgodovina sprememb…

  • spremenilo: whatever ()

opeter ::

Saj to ni on pisal. Vse je prekopirano... :D
Hrabri mišek (od 2015 nova serija!) -> http://tinyurl.com/na7r54l
18. november 2011 - Umrl je Mark Hall, "oče" Hrabrega miška
RTVSLO: http://tinyurl.com/74r9n7j

McHusch ::

Sicer ji Nemci rečejo die Schweiz, pa dobro no. :D

Stepni Volk ::

Tale zapis je star nekje 10 let... in medtem z žalostjo ugotavljam, da je Slovenija že marsikje postala Švica :(

P.S. In ja vse spisano izpod moje tipkovnice, da ne bo napake. Eden izmed bralcev je bila tudi žena slovenskega ambasadorja pred 6 leti :)
Pisal sem pa za interno glasilo... imam še potopise iz ČIla, Moskve in Istanbula... bom objavil ob priliki :)

Zgodovina sprememb…

d0rK ::

Stepni, kapo dol!


Matr more bit fajn met tebe za kolega. Se posebi ob sanku za kksno fajn zgodbo.

opeter ::

Hmm... zelo zanimiv podpis g. McHusch-a

Vielleicht bist du wirklich als Knecht geboren, trotzdem fühle ich mich als währe ich dein Herr. :D
Hrabri mišek (od 2015 nova serija!) -> http://tinyurl.com/na7r54l
18. november 2011 - Umrl je Mark Hall, "oče" Hrabrega miška
RTVSLO: http://tinyurl.com/74r9n7j

opeter ::

Ja volkec, če si to res ti napisal, kapo dol!
Hrabri mišek (od 2015 nova serija!) -> http://tinyurl.com/na7r54l
18. november 2011 - Umrl je Mark Hall, "oče" Hrabrega miška
RTVSLO: http://tinyurl.com/74r9n7j

Nejc Pintar ::

Verjetno je stanje sedaj približno enako. In ko bereš takle tekst ti je všeč biti balkanec.

whatever ::

Točn tak!
Veliko jih je notri, še več jih je pa zunaj.
Bilijarde v šole! - Ivan Kramberger
Abnormal behaviour of abnormal brain makes me normal.

AndrejS ::

Tako je če balkanec pride v švico in se čudi naprednemu svetu >:D Švicarji se pa pri nas samo zgražajo!

||_^_|| ::

Uau. Morm še mal premlet preden se bom lahko odločil za mnenje:)

Stepni Volk: Jaz pa ravno kontra ugotavljam, da smo pri nekaterih stvareh končno postali švica (npr, umikanje na levi pas na AC pri vključevanju drugih:)

Brane2 ::

A je tak problem plačat kazen 500 CHF če imaš plačo 3000 CHF ? :\
On the journey of life, I chose the psycho path.

Brane2 ::

SPloh pa glede višine kazni Švica ni nič posebnega.
On the journey of life, I chose the psycho path.

Spock83 ::

Vse sem prebral! :D

||_^_|| ::

Brane2: če se prav spomnim ima Švica tak sistem da ti dajo kazen glede na tvoj prihodek. Nisem pa 100%.

Funpace ::

Odlicno in zanimivo zapisano. Kar prijetno dozivetje tujih navad. Kar malo strasljivo.

Se priporocamo se za ostale zapise.

mchaber ::

Super branje:)
.

Loki ::

velja vecina napisanega za nemsko govorno podrocje? o urejenosti blokov, tecnih sosedah itd.?
I left my wallet in El Segundo

Stepni Volk ::

Velja za Luzern in Obwalden, delno Zurich... kjer se je vse skupaj dogajalo.

Moj brat je tam živel od leta 1991 do 1997. Oče je tam že skoraj 30 let. Oziroma ni več. Ravno letos se je 3-jič ločil in sedaj živi v Ankaranu.
Moj polbrat Pascal je Švicar, polsestra Maja prav tako. Ne znata slovensko.

Sam sem živel 3 mesece v Zurichu leta 2003. Ko sem izbiral stanovanje in so mi razlagali: ja, v tem naselju ne smete imeti otrok... v tem ne domačih živali...
Nočejo ti dati mobilnega telefona... Niso mi hoteli odprti bančnega računa... šele, ko sem povedal koliko bo letna plača, so se jim zasvetile oči in tamilka, ki me je obravnavala, se je takoj manekensko izprsila.

Lansko leto, ko sem bil na obisku pri kolegu, mi je povedal nekaj lastnih anekdot. (glej nekaj sporočil nižje za ostale):

Vselil se je v nov blok. Sprva je bil edini prebivalec. Zato je takoj od začetka navijal glasbo, rekoč, da bodo novi sosednje potem "navajeni" in se ne bodo pritoževali. Potem so prišli sosedje v pritličju. Nekega dne ga je soseda preplašeno vprašala, če jih je on prijavil, da imajo zajce.
"Kakšne zajce?" se je začudil kolega.
Očitno nekomu iz drugih blokov ni bilo povšeči, da v sicer kmečkem okolju (levo in desno so kmetije) že ne bodo prenašali zajcev pred blokom. Naj gredo na kmete...
Glede glasbe... ga je Balaševič enkrat drago stal. Sosed, ki ga je že tožil za WC, je poklical policijo. Očitno mu pjevaljke niso razširile obzorja. :)

Zgodovina sprememb…

gzibret ::

Uhhh, še vedno vse drži. Kolega ima mamo gor in sva šla enkrat k njej za novo leto.

Švicarji nikoli ne plačujejo (ne častijo). Država je sterilno čista. Prehode čez železnico sprojektirajo tako, da se vlaka (eden gre gor, drugi dol) srečata na prehodu, da so lahko zapornice le enkrat spuščene. Socialni problem dobi 1000 frankov/mesec. Če ima psa, še 200 zraven (pes v švici ima skoraj takšno podporo, kot pri nas človek ;( ), zato imajo vsi klošarji čim manjšega psa. Študentje se lahko z vlaki ponoči vozijo zastonj. Na vlaku imajo brezplačen časopis.

Za novo leto sem vrgel eno petardo >:D Nič hujšega, bil sem v lokalnih očeh kot kriminalec (prestrašil sem gostiteljevega psa, ki se je skril v garažo). S kolegom sva šla v lokalni bar, kjer sva popila vsak 4 pive in pokadila cca vsak škatlo čikov. Bila sva lokalna atrakcija - vsi so naju gledali, kelnerica pa je z grozo v očeh natakala četrti pir :D Ko sva ugotovila, da je pivo v gostilni way too much sva nabavila pire v trgovini po 0.99 franka in se ga zapijala v avtu. Kaj vse sva naredila narobe: urinirala v naravi, imela prižgan avto, poslušala glasbo, parkirala na parkirišču za stanovalce in ne na parkirišču za goste in na koncu zmetala steklenice v napačno kanto, čeprav je na kanti bila narisana steklenica. Ja kaj češ, šokovi :P

Eh, še bi se marsikaj našlo....
Vse je za neki dobr!

Stepni Volk ::

Ja... na parkirišča za obiskovalce obratno ne smejo parkirati stanovalci. Brata so vedno postrani gledali, čeprav je to storil le za par minut.

Všečne pa so mi Chinesse take-away restavracijo. Za 10- CHF se naješ do obisti. Kitajčki namreč skuhajo 3-4 menije, med katerimi lahko izbiraš. Zadevo ti potem zapakirajo v takšno nabuhlo plastično posodo, palčke... in to je to.
Upam, da jim bo tudi pri nas potegnilo :)

Nazadnje sem bil tam lansko leto. Luzern-a na določenih mestih sploh nisem prepoznal, tako zelo spremenjen je. Ves čas nekaj gradijo. In potem ko prideš domov, imaš občutek, da so naše ceste vukojebina, za okolico pa da je popolnoma razmetana... človek se hitro navadi na simetrijo :)

Aja, od ostalih zgodb sem dosedaj našel en del o [Potopis]: Moskva. Ostale moram še poiskati. Nimam pojma na kater CD sem jih zapekel. Preveč pišem...

balocom ::

O ti mater!8-O :O Pa sm mislu da so ti ljudje bolj normalni8-O :O 8-O Una o vojski pa je8-O 8-O :O :O .
V svetu brez googla bi bil najbolj uporabljen ukaz v bash-u ukaz man

budili ::

letos sem bil parkat po 3-4dni v Švici, Bern,Biel
prejšnja leta sem pa večinoma bil na jugu, Lugano, Locarno

-vožnja po zimi je enkratna po tistih dolinah in pod galerijami polnih snega
prav srhljivo je pogledat kje vse se cesta prebija, kaj šele vlak
-zadnje čase se dogaja, da grem čez mejo brez večjega preverjanja
par let nazaj je znalo kar potrajati, mogoče več resnosti na obrazu:D
-fajn ker povsod srečaš "naše", povečini v kakih norm. gostilnah, nazadnje sem jedel vse dni pri nekem albancu (lastnik restavracije), ki je med vojno šel trebuhom za kruhom, služil vojsko v Sloveniji (lepi spomini)...bol uslužne osebe nisem srečal. Švicarji ga imajo tudi radi:D .
-na prehodu za pešce skoraj ni treba gledati levo/desno (dobesedno), vstavljajo se že 50m stran oz. vse poteka nekako gladko
-neverjetno zadržani, večerja kjer se stranke dosti neuradno tipajo znajo biti kar dolgočasne
-nisi neki pretirani bogataši, ko primerjamo živjenje
-neverjeten dialekt; Stange bitte!
-hrana: tko tko; od rostija pa tistih sirov se lih ni za najest
-fajn po vaških oštarijah imajo klado za žeblje zabijat not, da lih sam ne piješ:D (ne vem če imajo to po mestih)
-bliska se po sončnem dnevu (en tunelček je letos padel prehitro)

drugače enkratno napisano, prav nasmejal sem se:D

znajo pa tudi biti kreativni: en kao veliki gojitelj zajcev (priznanj kao morje) ima svoj hotel. Ni številk na vratih ampak slika in ime zajca. Kjuč isto:D ...majo ideje

celada ::

no jst se ze nebom preselu v svico, je le mal prevec balkanca v men da bi lah zivu tko :))

Stepni Volk ::

How to Tell If You've Been in Switzerland Too Long

you think it's economically wasteful to have more than one brand of a product in a store,
you think getting up early is good,
you actually get interested in the local elections,
you expect the shop clerk to say goodbye after you purchase something,
you try to defend cartel based economics to a visitor,
you think that plaid jackets with flowery ties don't look that bad,
you think it's fair that you can only wash clothes once a month,
you wonder why anyone would want to shop outside of working hours,
you think it's OK to drive slow on Sundays,
you feel like you're broke if you have less that SFr 300 in your pocket,
you dress up to go grocery shopping,
you understand why Chinese food should cost more than normal food,
you prefer Swiss wine,
you wish that your town had expensive garbage bags too,
you think it's OK for a Chinese restaurant to be run by a Swiss and staffed by Spaniards and Portuguese,
you think Thursday night shopping is really convenient,
you think that large American cars are 'cool',
you think it's cool to drink expensive imported American beers,
you prefer fizzy mineral water to tap water,
you throw a party and expect everyone to leave by 11:30 pm,
you clean up during parties,
you expect dinner guests to help with the washing up,
you begin to understand the subtlety of the Swiss cuisine,
you appreciate the differences between the cantons,
you feel really hungry if you don't start eating lunch by 12:00,
you have breakfast cereal for dinner,
you don't mind paying SFr,20 for a paperback book,
you think that PTT approved telephones are better,
you buy a new one instead of getting it repaired,
you think that 3% unemployment is high,
you think it was through its own efforts that Switzerland stayed out of World War II,
you consider getting goats and sheep to graze in your backyard,
you only eat fondue in winter,
you complain to your neighbour about the noise when he flushes his toilet after 10 pm,
you become interested in the myriad of insurance offerings,
you become concerned about the colour of your neighbour's curtains,
you put Aromat on all your food,
you worry about getting a cold when there's a draft,
you become offended when reading this.

Stepni Volk ::

EPILOG
Od pisanja teh strani je minilo že nekaj let, zato potrebujejo tudi ta dodatek. Našemu zdomcu sem vse te vrstice dal za prebrati. Hkrati sem ga opozoril, kot moram tudi vas, da sem pisal po spominu in torej vse številke ne veljajo. Veljajo principi in načela. No, prijatelj je šel še na dodatno izobraževanje k mojemu bratu, ki je v Švici preživel 5 let. Očitno se ga najine besede niso dobro prijele, saj mu je spodnji sosed, zgornjega tako nima, takoj prišel na vljudnostno preventivni obisk, takoj, ko je doma poslušal Balaševiča na navadni slovenski sobni jakosti. Isti obisk se je ponovil, ko je po 22 uri splaknil WC školjko in potem naslednji teden ponovno, ko je WC školjka puščala. No, tokrat on ni bil kriv, temveč je bila to stvar najemodajalca, da odpravi napako.

Drug neprijeten šok je doživel, ko ni pravočasno plačal nekega računa. Naenkrat ni mogel najeti kabelskega modema, ker so v tistem podjetju izvedeli, da je 'neplačnik'. Slaba stran informacijske dobe torej.

Probleme ima tudi z rezerviranjem restavracij, športnih prostorov, saj mora svoj priimek razlagati minute dolgo. Z imenom še kar gre. Zato se je iz praktičnih razlogov odločil, da v javnosti uporablja ženin nemško zveneči priimek:...

Največji problemi so z najemniškimi stanovanji. Najboljša seveda dobijo domačini.
Sam Zurich ima še dodaten problem, da nima obvoznice v stilu Ljubljanske. Jezero na jugo vzhodnem delu namreč to popolnoma onemogoča. Tako se morajo vsi južno stanujoči prebijati do letališča preko centra, kar seveda traja lahko tudi ure in je torej nepraktično. Zato se vsi zaposleni okoli letalstva zgrinjajo na severni del nad Zurichom. Navkljub temu je bil Zurich po nekaterih anketah izbran kot najbolj zaželeno mesto na svetu. Samo mesto je sicer dolgočasno in na smrt grdo (v primerjavi z Luzern, Lugano, Lousane, Geneve..). Toda v njem se ves čas nekaj dogaja. Veliko je prireditev, družbenih in drugačnih dogodkov, koncertov in vsega kar iz dolgočasnega mesta spremeni v pravi utrip in življenje.
Ženeva ima enak prometni problem: jezero. Dodatno je utesnjena med Francijo in jezero. Ceno stanovanj pa vzdigujejo razna mednarodna podjetja in organizacije.

Zgodovina sprememb…

antonija ::

Sicer je od mojega bivanja v svici (Basel) preteklo ze kar nekaj casa, ampak ko zivis nekaj casa tam stvar sploh ni tako slaba kot izgleda. Pri vseh BMWjih, mercedezih,...., vsi vozijo na javnij cestah po omejitvah. Tudi motoristi. Ce hocejo dirkat se zategnejo do nemcije kjer lahko to legalno pocnejo.
Basel lezi na tromeji Svica-Nemcija-Francija. Najvisje cene (v trgovinah) ima seveda svica, z potrdilom da zivis v Baslu (Basel-Stadt) dobis ob nakupu v Nemciji povrnjen MWST. 16%. Pa se zacetna cena je nizja. Ce bi ziveli v slo bi vsi kupovali v nemciji in svercali v svico. Pa to pocnej(m)o samo tujci (priseljenci). Celo tako dalec gre, da tudi ce svicarji kaj kupijo izven svice, to ob povratku nazaj prijavijo carini zaradi obcutka krivde/sramote, ker svercanje pac ni lepa stvar.
Ulice so res sterilno ciste, ampak ne vidim zakaj bi to bil problem. Sej tudi pri nas vecina ne odmetava odpadkov tam kjer jim pase, ne pljuvajo vsi po tleh. To pocne le majhen del populacije, katero je svicarjem uspelo umiriti. In sprehod po mestu je tako veliko prijaznejsi od sprehoda po ljubljani (pa ljubljana sploh ni tako slabo spucana).
Razgrajanja (pijanega) po ulicah prakticno ni, tudi v nocnem casu. Za zuranje imajo na maso lokalov, klubov, pubov,.... od najbolj fenci top-of-the-line popish placov do punk underground pubov, plesnih dvoran... vse kar rabis.
Nekaj let nazaj je bilo legalno prodajati marihuano in hasis v trgovinah. Vecina kantonov je do mojega bivanja ta "privilegij" odpravila, ostalo je le se predpisovanje hasisa v lekarnah proti depresiji (ce to obstaja se danes ne vem). Je pa bilo (med mojim bivanjem) legalno vzgajati marihuano v svojih prostorih (zaprtih; otroci ne smejo imeti dostopa do drog) za lastne potrebe, ceprav se to ni obesalo na veliki zvon.
Tudi uzivanje marihuane je bilo dokaj liberalno; ce si na ulici (zelo opazno) prizgal joint, je do tebe stopil moz v modrem in te prosil (ampak res prosil; ni ukazal, ni bil tecen, lepo je prosil) ce se lahko umaknes k robu ulice oz. za kaksen vogal, ker so v blizini majhni otroci. Ponoci ti noben ni tezil.
Uzivanje marihuane v lokalih je bilo odvisno od lastnikov lokalov, ce so rekli "ne" je veljal "ne". Kjer je bila guzva ponavadi nihce ni kontroliral.

Se nekaj malega o placah: Jaz sem tam dela kot praktikant (izmenjava prek IAESTE). To po nase pomeni, da je moj dohodek znasal nekako toliko kot recimo minimalna placa (za svicarje). Blagajnicarke (v ekvivalentu merkatorja) so dobivale visjo placo, kot pa praktikant z univerzitetno izobrazbo. Kljub vsemu nisem nikoli obcutil pomanjkanje denarja, pa je blo treba placat stanovanje, racune, pijaco (ki u pubih ni poceni)... Poleg tega sem v pol leta nasparal dovolj za laptopa, digitalca, vsa potovanja po svici,...
Ziveti v svici s svicarsko placo je ceneje kot ziveti v sloveniji s slovensko placo. V svici sem spoznal mlad par (irec na postdocu in italjanka ki dela doktorat; oba tujca, noben domacin, nobenih soordnikov v svici) ki sta si lahko privoscila (samo z lastnimi dohodki) 3 sobno stanovanje v centru Basla (novogradnja), vsako leto 2X pocitnice far-far-away (vedno kaksen vietnam, karibsko morje,...), ves nightlife ki ga pri nas sploh ni, vsak vikend (ce ni blo za delat) izlet nekam po svici,...
Se stevilke ce koga zanima: Jaz sem dobil priblizno 1800 CHF place na mesec. Od tega sem jo priblizno 2/3 zapravil (skupaj z vsemi stroski), ker sem sparovno vzgojen. Diplomant naravoslovne smeri je v Novartisu (tam sem jaz delal) dobil okrog 5000 CHF na mesec. Z delovno dobo se je proti penziji ta znesek skoraj podvojil. Tako so kemijski tehniki (tam jemljejo diplomante za tehnike, doktorji so vodje labov) z veliko delovne dobe imali visje place od svojih (mladih) sefov. Vodje labov so pa dobili priblizno 7000 CHF ob zacetku delovne dobe, ampak noben ni ostal vodja laba prav dolgo (recimo 10 let je maksimum), ampak so vsi sli naprej prosti strokovnemu managementu (z visjo placo seveda).
Minus vsega tega luksuza je to, da delavnik traja 8 ur + malica (ki ni vsteta v 8 ur) in je obvezna. Velikokrat pa delo ne traja 8 ur ampak traja dlje, ampak v zadnjih letih je tudi pri nas to postala praksa.

Ce bi meni kdo ponudil ustrezno delovno mesto v svici bi ga verjetno dokaj hitro sprejel, ker glede na placo, dopust, delovne pogoje, vodsvo... je svica dalec pred nami. Tud enga "sinkota od dirokterjeve sestricne" nisem srecal pa sem (baje) spoznal vec kot 3/4 nasega managementa.

Svica je enkratna priloznost da povprecen balkanec spozna kako zgleda sistem ki deluje po pravilih ki si jih postavi sam.

P.S.: Res pa je da "novim" tujcem delujejo svicarjo kot strasno zaprt, mogoce celo xenofobicen narod. Pa temu ni tako. Tako kot vsi ostali se raje druzijo s svojimi kolegi in prijatelji. Ce pa vidijo mamico ki se matra spraviti vozicek z otrokom na tramvaj, jim je pa vseeno kaksno barvo koze ima, vsi bojo skocili (ja skocili; vstali bojo iz sedezev in stekli proti mamici) in ji pomagali spraviti vozicek na tramvaj. Pa grdo bojo gledali ce tega ne boste storili tudi vi.
P.P.S.: Vse napisano velja za Basel. Situacija v Zenevi (in verjetno Zurichu) zna biti drugacna.
Statistically 3 out of 4 involved usually enjoy gang-bang experience.

Zgodovina sprememb…

  • spremenilo: antonija ()

Loki ::

hej antonija, tga tvojega bivanja v svici se spomnim se iz enega threada. slucajno ves naslov oz. bi ga znal najti? iskanje tukaj je bolj joj.
I left my wallet in El Segundo

antonija ::

Uf, mislim da je bil v Lozi... Pa tam nimam glih velik postov tko da bi se mogoc dal najdet. Naslova se pa ne spomnim:8)
Statistically 3 out of 4 involved usually enjoy gang-bang experience.


Vredno ogleda ...

TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
»

Selitev v Švico

Oddelek: Loža
429433 (6190) joze67
»

Švica bo prepovedala in blokirala tuje internetne igralnice

Oddelek: Novice / Omrežja / internet
468562 (5660) [D]emon
»

Življenje in delo v Švici

Oddelek: Loža
4440677 (16818) klemen888
»

Wikileaksov žvižgač Rudolf Elmer dokončno izpuščen iz pripora

Oddelek: Novice / NWO
205729 (4298) McMallar
»

Plače - Slovenija vs EU (strani: 1 2 3 )

Oddelek: Problemi človeštva
12712465 (6502) Barakuda1

Več podobnih tem