Dostopen splet (II)

• Dušan Smolnikar :: 24. jun 2008

V prvem delu smo si ogledali nekaj primerov, kako ljudje s posebnimi potrebami dostopajo do svetovnega spleta, s čim si pri tem pomagajo, ter na kakšne težave pogosto naletijo. V drugem delu se bomo naučili, kako s primerno izdelano spletno stranjo olajšamo dostop ljudem s takšnimi ali drugačnimi težavami, oziroma kako ohranimo stranko, ki bi jo drugače izgubili.

Kaj spletna stran pravzaprav je?

Kljub temu, da ga vsi že dobro poznamo, je splet relativno nov medij. Smernice se tako še ustvarjajo, mnoge pa kopirajo iz tiskanih medijev, torej knjig, revij in časopisov. Vendar pa pri tem prepogosto pozabljamo na glavno razliko med medijema. Format tiskane strani, vključno s postavitvijo besedila in slik, je fiksen in do milimetra tak, kot ga je predvidel oblikovalec. Na računalniškem zaslonu temu ni tako - velikosti zaslonov so različne, pisave se glede na operacijski sistem nekoliko razlikujejo, različni brskalniki pa prikazujejo vsebino drugače. Te in še mnoge druge lastnosti mnogokrat jezijo oblikovalce, ki se trudijo izdelati spletno stran, ki bo za vse uporabnike izgledala enako.

Kot pa smo že videli, potrebe uporabnikov niso enake. Med tem ko je bilo pri oblikovanju tiskanega besedila treba najti optimalno velikost pisav, tabel in slik, ki bi kar najbolj ustrezala širši množici, ta kompromis ni več potreben. S pametno postavitvijo tako lahko omogočimo uporabnikom, da si vsebino prilagajajo svojim potrebam. Tako je lahko pisava na spletni strani hkrati majhna za nekoga z dobrim vidom in prekomerno velika za slabovidno osebo. S tem se sicer resda podre zamišljena oblika strani, vendar pa le tako omogočimo kar največjo fleksibilnost spletišč. Le-ta je namreč najpomembnejša lastnost novega medija in je torej ne smemo jemati kot pomanjkljivost ali je poskušati obiti.

Pri načrtovanju spletišča naj torej oblika ne zasenči vsebine, temveč jo le poudarja. Tako je torej smiselno določiti, da je slika desno od besedila, ne pa tudi njene natančne postavitve, ki bi lahko onemogočila branje pri večjih velikostih pisav.

Izdelava dostopne spletne strani

Za kar najlažje doseganje dostopnosti spletišča je pomembno, da na le-to mislimo že ob začetku izdelave. Poglejmo si torej nekaj osnovnih pravil, ki se jih velja držati pri izdelavi spletnih strani, če želimo da so te dostopne kar najširšemu krogu obiskovalcev.

Semantična struktura

Vsi ljudje ne vidimo vsebin na spletu enako. Posledično uporabljamo različne brskalnike, ki prilagodijo vsebino našim potrebam. Izgled vsebine se zaradi tega lahko spremeni, zaradi česar morda določen odstotek uporabnikov ne bo dojel odebeljenega, obarvanega besedila kot naslov. HTML jezik, uporabljan za izdelavo spletnih strani, že od vseh začetkov omogoča uporabo elementov, ki opišejo pomen vsebine, ki jo obdajajo. Tako poznamo elemente za naslove (H1 - "Heading 1"), podnaslove (H2, H3, ... - "Heading #"), odstavke (P - "Paragraph"), poudarke (EM - "Emphasis"), sezname (UL - "Unordered list" ali DL - "definition list"), itd. Z uporabo pravilnih elementov za določen tip besedila si tako zagotovimo pravilno dojemanje le-tega tudi brez uporabe oblikovanja. Tako besedilo bodo lahko razumeli tako ljudje z dobrim vidom, barvno slepi, slepi, ter nenazadnje tudi spletni iskalniki, kot je Google.

Dobra spletna stran bo torej popolnoma uporabna in razumljiva že brez posebnega oblikovanja, saj nas bo spletni brskalnik tako ali drugače opozoril na različne tipe elementov. Klasični brskalnik bo tako naslove prikazal večje, strojni bralnik besedil pa nas bo na njih posebej opomnil. S tem smo si zagotovili, da je naša spletna stran dostopna vsakomur.

Po postavljeni vsebini, pa je navadno v interesu le-to tudi oblikovati. Da pa pri tem ne kvarimo strukture vsebine (HTML kode), se za to praviloma poslužujemo zunanjih CSS stilov. Ti omogočajo prirejanje oblike določenemu tipu elementov. Tako lahko enostavno pobarvamo vse naslove rdeče, brez da s tem posegamo v definicijo naslova. Dobra lastnost stilov je, da jih lahko prikazovalnik vsebine upošteva v polni meri, le delno, ali pa sploh ne. Prav tako lahko prirejamo različne stile dodatnih medijem, kot na primer izpis na dlančniku ali za iztis spletne strani.

V pomoč: Seznam HTML elementov z opisi

Razumljiva vsebina

Pri izdelavi spletne strani se moramo truditi, da je ta čim bolj enostavna in hitro razumljiva. Jezik naj bo torej čim bolj preprost, sprehajanje med stranmi pa smiselno in hitro. S tem bomo olajšali uporabo spletišča ljudem s težavami razumevanja in učenja, ter tudi drugim, ki med časom branja ne morejo biti stoodstotno skoncentrirani na vsebino, bodisi zaradi stresa, ali pa ker ob tem opravljajo še kakšno drugo delo. Prav tako bomo s tem olajšali branje slepim in slabovidnim, ki berejo vsebino besedo za besedo, in tako na primer ne vidijo grafa ob besedilu, ki ga berejo.

Velikost pisav

Ker vsi ljudje ne vidimo enako dobro, uporabljamo različne zaslone in ne sedimo enako oddaljeni od le-teh, je nemogoče določiti velikost pisave, ki bi vsem odgovarjala. Zato naj se to odločitev prepusti uporabniku. Le-ta si namreč v nastavitvah brskalnika lahko nastavi velikost pisave, ki mu odgovarja in naj se uporablja na spletnih straneh. Oblikovalec naj torej upošteva to velikost in iz nje določa variacije. Tako na primer želimo, da so naslovi večji od ostalega besedila. Ker pa ne vemo absolutne velikosti ostalega besedila, nastavimo velikost naslovov v odstotkih, na primer 150% za naslove, ki naj bodo za polovico večji od ostale vsebine. Manjšanje pisave pod osnovno velikostjo (100%) ni priporočljivo, saj bi pomenilo težave pri branju.

Barve

Pri uporabi barv za označevanje ter ločevanje elementov je potrebna posebna pazljivost. Z manjšanjem kontrastov (na primer sivo besedilo na beli podlagi) namreč še poslabšamo berljivost besedila, ali pa je to na slabših zaslonih celo nevidno.

Pri izbiri barv pa moramo paziti tudi na ljudi z barvno slepoto. Največkrat se pojavlja predvsem nezmožnost razlikovanja rdeče in zelene barve. Če torej barvamo potrditvene gumbe zeleno in preklicne gumbe rdeče, to razlikovanje morda vsem ni dovolj jasno.

Pri oblikovanju je torej treba biti pazljiv na to, da je vsebina berljiva tudi brez uporabe barv (na primer črno-bel izpis na različnih napravah, ali neločevanje barv pri barvno slepih), ter da je med barvami ozadja in vsebine dovolj velik kontrast, s čimer poskrbimo za dobro berljivost pri vseh ljudeh in na vseh napravah.

Priprava multimedijskih vsebin

Ker vsi uporabniki ne vidijo slik, je ključnega pomena, da le-te ne nosijo informacij nujno potrebnih za razumevanje vsebine. Če so slike zgolj okrasnega pomena naj se prestavijo v zunanji CSS stil, vse vsebinsko pomembne slike pa naj se opremijo s posebnima alt ("alternate text" ali nadomestno besedilo) ter longdesc ("long description" ali dolgi opis, ki je povezava na daljši opis slike) atributoma, ki naj opišeta informacije, ki jih slika nosi. Satelitsko sliko Evrope tako lahko opišemo z besedami "Slika Evrope", če ta ne nosi posebnih informacij. Če pa ta slika kaže vremenske razmere, jo je bolj smiselno opisati z "Nad zahodnim delom Evrope je vidna oblačnost, ki se pomika proti vzhodu", ali podobnim tekstom. Če je slika povezava na podrobnejše informacije, jo opišemo z besedami "Informacije o oblačnosti nad Evropo", s čimer damo uporabniku vedeti, kaj se skriva za povezavo.

Podobno velja za avdio in video vsebine. Avdio vsebine naj bodo opremljene z izvlečkom teksta, video vsebine pa naj bodo opisane tako, da se bo iz opisa dalo razbrati informacije, ki jih nosijo.

Uporaba različnih jezikov

Zaradi razlik v izgovorjavi jezikov naj se vso vsebino opremi s posebnimi atributi, ki označujejo njen jezik. Kjer se jezik zamenja, naj bo to jasno označeno. V nasprotnem primeru namreč bralnik vsebine lahko začne brati Slovenščino z enako izgovorjavo kot Angleščino.

Priprava tabel

Med najtežje razumljive dele neoblikovanega besedila štejejo prav tabele. Zato je te potrebno opremiti tako, da bodo razumljive tudi ko jih le poslušamo. Tako naj se jasno označi glavo in nogo stolpcev, podatki pa naj bodo razvrščeni tako, da so smiselni, ko jih beremo vrstico za vrstico.

V preteklosti so se tabele pogosto uporabljale za postavitev elementov na spletni strani. Vendar pa so imeli s tako postavitvijo težave predvsem bralci vsebine, ter tekstovni brskalniki. Zato naj se v tabelah pojavljajo le tabelarni podatki, katerih ne bi bilo smiselno prikazati drugače.

Za opis vseh možnosti, ki jih tabele nudijo, si preberite HTML specifikacijo za tabele.

Uporaba novih tehnologij

Uporaba novih tehnologij, kot so Javascript, Flash ali Video, ki olajšajo razumevanje, je na spletu priporočljiva. Vendar pa se moramo pri tem zavedati, da vsi uporabniki nimajo nameščenih orodij za ogled teh vsebin. Zato naj bodo informacije dostopne tudi brez uporabe teh tehnologij. Pri večini tehnologij je izvedba enostavna, saj lahko zaznamo, kdaj uporabnik nima nameščenih pravih orodij.

Testiranje spletišč

Po tem ko izdelamo spletno stran, je priporočljivo preveriti, če je le-ta res dostopna kar najširši množici. Za preverjanje lahko uporabljamo različne metode, najbolj uspešni pa bomo ob kombiniranju več metod hkrati. Poglejmo si nekaj najbolj pogostih.

Osnoven pregled spletne stran

Pri tej metodi skušamo simulirati nekatere izmed bolj pogostih otežujočih okoliščin pri branju spletne strani. Je enostavna, hitro nam pokaže večje napake, ne spušča pa se v detajle.

Za začetek si izberemo vzorec strani na spletišču. Praviloma izberemo tiste strani, ki bodo privabljale največ obiskovalcev. Priporočljivo pa je izbrati vzorec strani, ki se po izgledu in funkciji razlikujejo. Izberemo torej stran s tabelarnimi podatki, stran z vnosnimi polji, stran s slikami, ipd.

Nato izbrane strani pregledamo v grafičnih brskalnikih, na primer Internet Explorer, Firefox, ali drugi. Pri tem vsako stran pogledamo večkrat, pred vsakim ogledom pa spremenimo eno ali več izmed naslednjih nastavitev:

• Izklopimo prikaz slik,
• Izklopimo zvok,
• Spreminjamo velikost pisave,
• Spreminjamo velikost okna brskalnika,
• Preklopimo v črno-bel način prikaza, ali stran natisnemo črno-belo,
• Po strani se premikamo samo s tipkovnico, na primer z uporabo tabulatorja.

Ne glede na nastavitve mora biti vsa vsebina na strani vedno dostopna in razumljiva. Če temu ni tako, stran ni zadovoljivo izdelana.

Stran si nato ogledamo še v alternativnih brskalnikih, na primer z bralcem vsebine ali tekstovnim brskalnikom. Spet mora biti vsebina dobro dostopna in berljiva.

Za dodaten pregled pa lahko na spletu najdemo različna orodja, ki za nas pregledajo spletno stran. Mi za to rabimo vpisati spletni naslov, ali odpreti html datoteko, program pa za nas pregleda strukturo HTML-ja, velikost pisav, barvne kontraste in podobno. Programi nas navadno opozorijo o stvareh ki jih je potrebno nujno popraviti, takih ki so priporočljive in pa takih, ki morda lahko vplivajo na dostopnost.

Pregled po vnaprej sestavljenih točkah

Podobno kot pri osnovnem pregledu tudi tu izberemo reprezentativen vzorec strani, ki jih bomo pregledali. Nato sestavimo, ali na internetu poiščemo spisek zahtev, katerim mora stran ustrezati. Zahteve so lahko različne, od tega da mora vsaka slika imeti opis za uporabnike, ki slik ne vidijo, do tega da barve ne smejo nositi informacij in pa da je HTML pisan smiselno in brez oblikovanja.

Testiranje z uporabniki

Najbolj jasno sliko o tem, ali je naša stran dostopna širši množici uporabnikov bo dalo prav preizkušanje pri le-teh. Tako lahko zaprosimo, tudi proti plačilu, nekaj ljudi s posebnimi potrebami, da preizkusijo našo spletno stran. Izberemo si čim širšo množico ljudi z različnimi težavami in navadami pri obiskovanju spletišč. Za testiranje lahko uporabnika le opazujemo pri uporabi spletišča, pri čemer vidimo, če ga vsebina pritegne, oziroma odvrača zaradi oteženega branja. Alternativno lahko testiranemu zastavimo določene naloge, kot na primer "Kakšno bo vreme jutri v Ljubljani?", "Prijavi se na forum" ali "Pošlji elektronsko pošto uredniku novic".

Pri testiranju z uporabniki moramo biti poslušni in potrpežljivi. Tu namreč ne gre za princip ali bo nalogo opravil in kako dobro, temveč za osebni pristop, pri katerem se pogovarjamo s testirancem. Ta nam tako zaupa kje ima težave oziroma predlaga kako le-te rešiti.

Žal pa tudi testiranje z uporabniki ne pokaže vseh težav ki jih spletišče morebiti ima, saj je nemogoče zajeti tako širok krog testirancev, da bi pokrili vse primere ljudi s posebnimi potrebami.

W3C Web Accessibility Initiative

Web accessibility Initiative (WAI) je vodilna svetovna organizacija, ki pomaga pri ustvarjanju spletišč dostopnih ljudem s posebnimi potrebami. Organizacija sodeluje z različnimi podjetji, organizacijami za ljudi s posebnimi potrebami, šolami, univerzami, vladami in drugimi. Skupaj tako iščejo rešitve za vsakdanje težave in pomagajo pri gradnji dostopnih spletnih strani.

Na njihovi spletni strani si lahko preberemo o težavah različnih ljudi pri uporabi spleta, nasvete in pomoč pri izdelavi dostopnih spletnih strani ter pomoč pri preverjanju dostopnosti spletnih strani.

5. maja 1999 sprejeti "Web Content Accessibility Guidelines 1.0" ali prva verzija napotkov k spletni dostopnosti deli zahteve po dostopnosti po tematikah in prioritetah:

• Prioriteta 1 - Izdelovalec spletne strani mora upoštevati ta navodila. V nasprotnem primeru bo eni ali več skupinam uporabnikov onemogočen dostop do spletišča.
• Prioriteta 2 - Izdelovalec spletne strani naj bi upošteval ta navodila da tako olajša dostop določenim uporabniškim skupinam.
• Prioriteta 3 - Izdelovalec spletne strani lahko upošteva ta navodila, da poveča razumevanje spletne strani vsem skupinam uporabnikov.

WAI pa je 30. aprila 2008 predstavila že drugo različico napotkov (Web Content Accessibility Guidelines 2.0), ki pa še čaka na sprejetje. Le-ta dopolnjuje prvotno različico.

Za konec ...

Poglavitni razlog za veliko množico nedostopnih strani gre iskati v tem, da se veliko ljudi ne zaveda težav nekaterih, ali pa si pred njimi zatiskajo oči. Tako skrbijo le za izgled spletne strani v grafičnem spletnem brskalniku, preglavice pa jim morda povzroča že druga verzija programa. Kot pa smo spoznali, za izdelavo dostopnih spletnih strani ni potrebno nič drugega, kot malce pazljivosti in uporabe pravih elementov, tako strukturnih, tipografskih kot tudi barvnih. Za oblikovalca torej le nekaj malenkosti, za marsikoga pa razlika med tem, ali vsebino lahko razume ali ne.