Roboti malo drugače

• boris matić :: 2. mar 2003

Vedno smo si predstavljali, da so roboti neka taka ekskluzivna, izredno visokotehnološka stvar. -- Da jih posedujejo NASA, tovarne avtomobilov, razni inštituti za raziskovanje robotike. -- Da so nekaj izjemno težko zgradljivega in programirljivega. Če pa jih že lahko kje dobimo, stanejo toliko kot manjša hiša -- poglejmo recimo Sonyjevega Aiba. Če so ceneni, so pa bolj brez veze, saj ne znajo delati ničesar pretirano pametnega. No, razstava (oziroma bolje rečeno performans) v ljubljanski galeriji Kapelica v začetku tega leta je pokazala, da temu ni tako.

Sicer se moram, preden sploh začnemo, opravičiti za slabo kakovost slikovnega materiala -- zatemnjen prostor in "trotlziher" digitalni fotoaparat niso ravno predpogoj za dobre fotografije. Potrpite z mano.

O Kapelici

Galerija Kapelica je dokaj neznan prostor. Nahaja se v prostorih stavbe ŠOU v Ljubljani nad klubom K4. Gosti in razstavlja predvsem performanse in dela moderne umetnosti -- da, tistega, nad čemer bi se večina Slo-Techerjev verjetno križala oziroma vsaj zgražala. Torej, porečete, kakšna je povezava med nekim modernim performansom in izredno tehnično naravnano spletno stranjo, kot je Slo-Tech? Gre za to, da računalništvo že dolgo ni več samo funkcionalni medij. Računalniki se ne uporabljajo več samo za pošiljanje elektronskih sporočilc in tipkanje dobavnic, ampak tudi za raznolika področja ustvarjanja, od 3D modeliranja do slikanja z grafičnimi programi. Zdaj pa se vsemu temu pridružuje še robotika, kjer mi lahko verjamete, da ni vse tako abstraktno in nerazumljivo. Najbolje, da kar opišem, kako je stvar izgledala, pa vam bo bolj jasno.

Performans

Performans je v bistvu oblika umetnosti, ki ne razstavlja, ampak pokaže. Recimo temu gledališka predstava; in točno to je bil performans Švedov Thomasa Kvama in Froda Oldereida, primerno poimenovan MACHINES. Zvezdi predstave sta bila dva robota, ki sta jih po sistemu poskusov in napak sama zgradila Kvam in Oldereid. Glavni igralec je definitivno velik šestnogi pajkovski robot, ki ima na vrhu členjene roke nameščeno glavo. V popolnoma iztegnjenem položaju bi po moji oceni meril vsaj štiri, če ne pet metrov v višino (povejmo samo, da je bil strop galerije prenizek za polno gibljivost robota). Stranski igralec je bilo nekaj, čemur se najbolj približa oznaka "mutantski dojenček", visok dober meter in pol z gibljivo glavo.

Oba robota poganja predvsem pnevmatika, ki jo je veliko lažje računalniško krmiliti kot koračne elektromotorje.

Robota sta v tem stadiju še neavtonomna -- sta krmiljena z računalnikom preko kablovja. Prav tako veliki pajkoliki robot ne more premikati svojih šestih nog dovolj dobro, da bi hodil. Če bi, bi verjetno jaz ne videl konca predstave, sak bi bil prej pobegnil.

Najbolj impresiven trik obeh robotov pa ni njuna velikost, ampak obrazna mimika. Vsak izmed robotov ima namreč obraz narejen iz bele silikonske mase, na katero se nato s pomočjo majhnega projektorja projecira obraz. Efekt je odličen, čeprav se giblje samo slika in ne tudi obrazne poteze -- videz obraza je izredno veredostojen, razen ko pri govoru pride do velikega odpiranja ust, kjer kar naenkrat zmanjka del brade. Zanimivo je bilo, da je večina ljudi vsaj potihoma vzkliknila, ko se je performans začel ter je eden izmed robotov kar naenkrat dobil obraz.

Še boljša značilnost takšne obrazne mimike je "morphing": pajkoliki robot je kar naenkrat sredi performansa utihnil, zamižal, se malo namrdnil in dobil ženski obraz, ki pa je bil zopet popolnoma verodostojen (fotografije za primerjavo nažalost niso uspele, ker je bilo precej temno). Sam performans je trajal nekje tričetrt ure, v katerem sta robota izmenično poplesavala, govorila, pridigala, se nagibala med obiskovalce ter nasploh delovala zelo zastrašujoče.

Ena izmed misli, ki so se mi podile skozi glavo, je bila tudi to, da če bi videl kaj takega na cesti ponoči, bi verjetno bežal kot muha brez glave. Avtorja sta tudi razlagala, da sta imela isti performans v neki galeriji, ki je imela prosojno stekleno steno na ulico. Ponoči sta robote puščala prižgane z minimalnim gibanjem, mimoidoči pa so velikokrat prestrašeno odskakovali, ko so pogledali v notranjost.

Zaključek

Kaj je torej namen tega poročila? Ko sem se po dogodku počasi kotalil domov, sem nekaj dojel; roboti sploh niso tak bavbav. Nikoli si ne bi mislil, da bom videl nekaj, kar je še najbolj podobno pošasti, pobegli iz kakega Quakea. Če lahko dva zanesenjaka v opuščenem skladišču naredita robote, ki so tako realistični, z uporabo relativno nezahtevne tehnologije (pnevmatika, jekleni profili, projektorček, računalnik) -- zakaj še ne delamo svojih R2D2jev in C3POjev? Torej, naj vam bodo fotografije v inspiracijo -- zna se zgoditi, da bomo koga navdušili za vijačenje svojega malega pošastka.