CeBIT 2003

• Oto Žan :: 1. apr 2003

Tako kot vsako leto, so tudi letos v Hannovru organizirali enega izmed največjih sejmov -- CeBIT. Organiziran je bil v istih prostorih kot lani, presenetila pa me je cena vstopnine, ki je znašala 35 evrov (za odrasle) in 16 evrov za mlajše od 18 let. Možno jih je bilo kupiti tudi v predprodaji, kjer je bila enodnevna "odrasla" :) vstopnica 31 evrov. Glede prevoza tja in nazaj je najbolj popularno sredstvo kar avto, a sam sem se odločil za vlak, ki je po dolžini potovanja enak, le s to razliko, da v Hannover prideš spočit.

Moje popotovanje

Moja pot se je v bistvu začela, ko sem ob pol enih zjutraj z očetom vstopil na vlak in se odpeljal proti Munchenu. Po dolgotrajni in mukotrpni vožnji sva prispela do postaje Hannover-Messe, od katere je najbližji dostop do sejmišča. Po nabito polnem "skywalku", sva hitro prispela do vhoda, kjer ni bilo pretirane gneče. Vhod je bil na moje presenečenje zelo slabo varovan, saj ni bilo na spregled niti enega uniformiranca. To je bilo zame izjemnega pomena, saj mlajšim od 15 let vstop ni dovoljen (štejem nemreč šele 13 križev).

Moj ogled se je pričel v 27. dvorani, kjer so bili na ogled postavljeni različni mobilni aparati. Pristopil sem k stojnici nekega korejskega podjetja in takoj, ko sem slikal njihove izdelke, so ugotovili, da je izginil mobilni telefon. Seveda so se vsi najprej obrnili proti meni, nakar so ugotovili, da imam v roki le fotoaparat. Po tem pripetljaju sem nadaljeval ogled dvorane. A ker mene (in verjetno tudi vas) najbolj zanima računalniška strojna oprema in vse kar je z njo povezanega, sva se z očetom odpravila v halo 25 -- dvorano, kjer so se pojavili prvi primerki pleksi ohišij, ki jih je bilo na sejmu sicer polno. V tej dvorani je bila tudi stojnica podjetja Pearl, kjer se je odvijalo nekakšno tekmovanje. Ko sem šel mimo, je nekdo izmed obiskovalcev delal sklece. Ko jih je naredil 20, si je prislužil nagrado -- skiro, ki v tako prostornih dvoranah in na tako ogromnih sejmih pride zelo prav. A del te dvorane je bil zaprt za širšo javnost, saj je bil v sredini del, v katerega so lahko vstopili le distributerji.

Seveda so premnogim škatlam delali družbo ventilatorji vseh velikosti, barv in oblik (ter agregatnih stanj -- alien-w). Na skoraj vsaki drugi stojnici so bili razstavljeni USB ključi, ki so imeli vgrajene mp3 predvajalnike in podobne dodatke. V strojnem delu sejmišča sta bili zagotovo najbolj polni in zanimivi hali 22 in 23, kjer so domovala podjetja, kot sta nVidia in Abit. Pri nVidii so vsak dan podelili GeForca FX 5800 ultra in seveda je pri žrebu sodelovala tudi moja malenkost, a sreče na žalost ni bilo. Zato pa sem zopet poskusil pri ATIju, ki je podarjal Radeona 9700 Pro z novim hlajenjem podjetja Arctic cooling. A kljub temu, da sem lastnik njihove kartice, me kot nalašč tudi tu niso hoteli izbrati. Prej omenjeno hlajenje naj bi bilo kar za 200 % boljše od konvencionalnega, na prvi pogled pa je bil zelo podoben sistemu OTES, ki ga pridno uporabljajo nVidiine kartice. Poleg množice razstavljenih GeForce FXov je bilo opaziti tudi nekaj Radeonov 9200, 9600 in 9800.

Shuttle je na svoji stojnici zgradil kar celo steno iz svojih mini ohišij, ki pa so po moji presoji preveč monotonih barv. Novosti je prikazal tudi Samsung z novo serijo LCD monitorjev. Tako sem skoraj celoten dan preživel obkrožen s tisoči primerkov različnih ohišij, matičnih plošč in grafičnih kartic. A na sejmu se vedno najdejo kakšne izjeme, ki izstopajo od ostalih in popestrijo dogajanje. Srečal sem dva taka primerka -- neko podjetje, ki je skrbelo za računalniško varnost in drugo podjetje, ki je trdilo, da lahko obnovi podatke s poškodovanih diskov. Razlog za to atraktivnost je najbolje razviden iz slik. A v trenutku, ko sem se obrnil, da bi odšel proti izhodu, se je mimo mene pripeljal računalnik, za katerim je tekel neki Nemec z daljinskim upravljalnikom. "Čudno!" sem si mislil in odšel naprej.

Seveda pa je bilo na sejmu opaziti kar nekaj primerkov plošč z novim Viinim čipovjem, KT400a. To je v bistvu nadgradnja že dokaj starega Viinega izdelka -- KT 400, tehnologijo pa je prikazalo kar nekaj podjetij: ABIT, Epox, MSI ... Mogoče bi bilo vredno omeniti še ohišja, ki so bila vseh možnih barv in oblik. Najbolj impozantno ohišje je bilo poslikano kar s kiviji, ki so izstopali iz množice sivih, črnih in srebrnih odtenkov ohišij in popestrili monotnost. Poskrbeli so tudi za poletje, saj je bilo opaziti kar nekaj primerkov vodnega hlajenja, med ekstremnimi načini hlajenja pa je bil še najbolj zanimiv VapoChill, ki se je razkazoval pri ABITovi stojnici.

Med "nekonvencionalnimi" načini vodnega hlajenja je bil sistem nekega korejskega podjetja. Stvari so se lotili tako, da se temperatura procesorja prenese na aluminijasta rebra in preko vodne črpalke do bakrenih reber, na katera pihlja ventilator. Stvar je sicer na prvi pogled zanimiva a na žalost dokaj neučinkovita. Ko smo že ravno pri hlajenju naj omenim še, kako so se hlajenja lotili pri Koolanceu: v neprevodno tekočino so namreč potopili kar celotno matično ploščo. Z GeForceFX so se bahali tudi pri manj kompetentnih podjetjih, kot sta Inno (o katerem je bilo že dosti povedanega) in Manli. Predstavilo se je tudi kar nekaj ostalih podjetij, ki se ukvarjajo s hlajenjem, med njimi je bilo še najbolj zanimivo pri Sunbeamu, kjer so ponosno razstavljali ventilatorje s hladnimi katodami.

Na sejmišču se je pojavilo tudi kar nekaj strežnikov, o katerih na Slo-Techu lahko le sanjamo (Megatest petnajstih osemprocesorskih pošasti v bomo objavili v naslednji številki našega spletnega cajtenga. Ne. --Ziggga). Kakšnih ravolucionarnih zapisovalnikov ni bilo; najbolj zanimivi so bili tisti, ki zmorejo zapeči in potiskati več CDjev hkrati -- za kar ne potrebujejo računalnika. Če pa se dotaknemo še malo področja "tiskalnikov", so bili najbolj zanimivi ploterji, ki so sposobni tiskanja plakatov in zemljevidov, a kaj, ko česa takega doma verjetno ne boste uporabljali. Seveda sem se ustavil tudi pri stojnici Western Digitala, kjer je bilo na ogled postavljenih kar nekaj trdih diskov, med njimi pa je bil najbolj zanimiv Raptor. Posebnost tega diska je način prenosa podatkov, saj deluje po SATA standardu, ki dovoljuje veliko višje hitrosti prenosa podatkov. Da je to omogočeno, se tudi disk vrti pri 10000 obratih na minuto, kar se je do sedaj uporabljalo le pri SCSI diskih.

Pot sem nadaljeval v dvorani 2, kjer je dominiral Sony. Mogoče je vredna omembe še ASUSova stojnica, na kateri so razkazovali hladilni sistem Prometeia. V dokaz njegove učinkovitosti so Pentiuma4 s 3,06 GHz navili do lepih 4120 MHz. Z velikostjo stojnic so najbolj pretiravali pri Microsoftu in Sonyju, saj je vsaka zavzemala skoraj polovico dvorane. Velikost ene dvorane se lahko mirno primerja s polovico velikosti ljubljanskega Gospodarskega razstavišča. Tako se je moj prvi dan CeBITa končal ob hladni pijači, sedeč v nabito polnem lokalu. A ker na sejmišču nimajo prenočišč in so bili vsi hoteli polni že pred tremi meseci, sva preko turistične agencije našla malce dražjo možnost prenočevanja -- iz nizozemske je namreč priplul "plavajoči hotel" in na njem sem se srečal s sanjami (ne, to ni metafora, dejansko SEM spal :)).

Drugi dan

Drugi dan se je zame začel okoli devete ure, ko sem prispel do sejmišča. Za poslednje dejanje mojega življenja sem si zadal na ramena še vse preostale dvorane.

Prva je bila na vrsti hala s številko 1, ki je bila daleč največja, v njej pa so se razprostirale stojnice z večinoma tiskalniškim in fotografskim materialom. Najprej sem se ustavil pri stojnici Kodaka, kjer so se bahali z njihovim najnovejšim fotoaparatom, ki ima nekaj več kot 3 megatočke, a njegova velika posebnost je v tem, da ima na zadnji strani pritrjen "organski" zaslon. Na tem zaslonu je slika dobro vidna iz vseh kotov in se ne zamegli tako kot LCD zaslončki. Na drugi Kodakovi stojnici me je ustavil prodajalec in naju z očetom slikal. Seveda je bil namen tega reklama -- razkazal nama je namreč avtomat, ki slike tiska, jih zapisuje na CDje ali pa jih pošlje preko interneta.

Kmalu se je pred mano znašel velik napis: "Panasonic". V izložbi so razkazovali nek prenosnik in pa tablico -- Tablet PC. Kmalu po najinem prihodu je na oder prišel Panasonicov predstavnik. Vzel je prenosnik v roke in ga z vso sili vrgel ob mizo. Vsi smo ostrmeli, a ubogi prenosnik je še vedno deloval. To je njihov najtrpežnješi izdelek, saj je odporen proti udarcem, pesku, vodi in tresljajem (Lara Croft je že mokra --Sergio). Na velikem zaslonu za odrom se je vrtel film, ki je kazal reklamo, kako njihovi računalniki delujejo tudi na severnem tečaju. A po mojem mnenju bi tam morali delovati še bolje, saj procesor ne potrebuje hlajenja zaradi zelo nizkih temperatur :). Seveda ima vzdržljivost tudi svojo pomanjkljivosti -- velikost ter težo, ki ne sovpadata z dandašnjimi merili. A prav zaradi tega so izdelali tanjšo, lažjo in manjšo različico, ki pa ni tako odporna kot originalni izdelek. Zaradi popularnosti tabletk so razvili tudi serijo "neuničljivih" Tablet PC-jev.

In tako sem zabil skoraj dve uri, sprehajajoč se med različnimi fotografskimi aparati vseh velikosti in oblik ter namembnosti. V oči so mi padli še laserski tiskalniki podjetja Brother, ki so bili izvirno pobarvani z vsemi mogočimi motivi. Ko sem stopal mimo Minoltine stojnice, sem pred njo opazil dolgo vrsto ljudi, ki je čakala na napihljive stole, ki so jih razdajali le po dve uri na dan. A te dvorane sem se naveličal in zato sem pot nadaljeval v halo 3.

Tu je kraljeval Microsoft, ki je s stojnico daleč pretiraval -- in s pogledom na MalegaMehkega se je začela moja pot po mehkem -- programskem delu sejma, ki me je zanimal veliko manj. Zato temu delu sejma nisem posvečal tako velike pozornosti. Sprehodil sem se skozi sejmišče, resnejši postanek pa sem napravil šele pri stojnici Pinnaclea, nad katero je lebdel balon z reklamnim napisom in ekranom, pod njim pa so stale polne klopi utrujenih obiskovalcev. A na srečo se je našlo še nekaj malega prostora zame. Po kratkem počitku sem nadaljeval pot med razstavljaljci programske opreme in kaj kmalu sem se znašel v 9. dvorani, ki je naznanjala konec tega sklopa sejma.

Moja naslednja postojanka je bila hala 11, v kateri se je nahajal "future park". Tu so se predstavljali vsi mogoči izumitelji in med njimi je bilo tudi kar nekaj univerz. Mojo pozornost je takoj pritegnil robot, ki je bil v bistvu le skupek nekaj kamer, kupa senzorjev, čipov in žic. In ko sem pred njim mahal z roko, mi je s pogledom sledil. Ko že govorimo o umetni intiligenci, naj povem, da se je sejma udeležil tudi Aibo -- Sonyjev robotski kužek. V isti dvorani je bilo tudi kar nekaj predstavitev navidezne resničnosti, ki smo jo lahko preizkusili tudi mimoidoči. Na neki univerzi so izdelali očala, ki so kombinirala resnično sliko z računalniško zgrajeno projekcijo.

Ko sem izstopil iz dvorane, sem se odločil, da si ogledam še zadnji člen CeBITa in sicer mobilne naprave, kjer sem v bistvu vse skupaj tudi začel. Tako sem odšel v halo 12, kjer je bilo kar nekaj mobilnih ponudnikov. A saj veste, kot otrok se še vedno raje igračkam kot poslušam o tem in onem sistemu. A ta dvorana mi bo zagotovo ostala v spominu, saj je bilo v njej tudi slovensko podjetje -- LeTehnika iz Kranja -- kjer s sem končno lahko govoril v domačem jeziku. A počasi so moje noge začele odpovedovati, zato je bilo na vrsti krajše kosilo v nabito polni samopostrežni restavraciji. Ko so bile hodulje zopet približno pripravljene za pot, sem se odpravil naprej.

Nad vrati naslednje dvorane je pisalo "26" - tu so bili na ogled trenutno najbolj moderni mobilni aparati vseh mogočih podjetij. Glavni atrakciji sta bila seveda Nokia in SonyErricson, ki sta razstavljala kar nekaj zanimivih mobilnih aparatov. Pri Nokii je bil še najbolj zanimiv model 3650, ki je bil tudi glavna nagrada za igro Nokia Game v Sloveniji. Poleg prej omenjenih je bilo tu še kar nekaj znanih podjetij, kot sta na primer Alcatel in LG. Pri slednjem sem si podrobneje ogledal njihov paradni mobitel, ki je imel barvni zaslon, deloval v vseh treh območjih frekvenc (nič posebnega, pravite), a glavni adut je ta, da ga lahko skrijemo v dlan. Presenetili so me tudi nastopi in predstavitvene točke v tej dvorani, saj sta se na območju 30 kvadratnih metrov znašla DJ in napovedovalca dveh konkurenčnih podjetij. Zaradi hrupa napovedovalec sploh ni prišel do besede in tako samo nemo gledal. V tej dvorani se nahaja tudi manjši avditorij, ki je bil poln, a ne zaradi predstave, temveč zaradi utrujenosti, ki je začela pošteno gristi tudi mene.

Po mojem izstopu iz dvorane sem ugotovil, da so na voljo še skoraj 3 ure časa, jaz pa sem si ogledal že celoten sejem. In kaj mi je bilo storiti drugega kot to, da sem se zopet zapodil v prej malce zapostavljeno področjo s strojno opremo. Odkril sem kar nekaj podjetij, ki sem jih prejšnji dan nenamerno izpustil. Tako sem ob robu dvorane našel Sunon, ki je razstavljal svoje "magnetne" ventilatorje, ki so tišji in nekaj močnejši, a so na žalost na voljo le v velikosti 20 mm x 20 mm. Prav tako se je v isti dvorani nahajal tudi odprti Macintosh, kar je za naše kraje redkost -- razstavljalo ga je neko nemško podjetje, ki je izdelovalo dodatne hladilne sisteme. Zamotil sem se tudi pri podjetju Peach, ki izdeluje inkjet kartuše. Razlika med originalno barvo in barvo prej omenjenega podjetja je bila očitna, a kaj, ko bi mi prodali najmanj 100 kosov tega artikla. Kot bi mignil se je kazalec premaknil na pol šesto in čas je bil, da sem se počasi odpravil proti izhodu. Ker je bilo na voljo še cele pol ure, sem pot raje opravil kar skozi dvorane in v eni izmed njih so razdajali jojote in da ne bi izpadel drugačen od množice (Torej da te ne bi razkrinkali? -Ziggga), sem se ga polastil tudi sam. Vrnil sem se k vhodu "Zahod 1" in preko skywalka prišel do postaje, kjer je bilo potrebno še počakati na vlak. In tako sem ob pol sedmih vstopil na Intercity vlak, ki me je spravil do Munchena, kjer sem presedel na pot domov. A ko smo se peljali z vlakom, je mimo pritekel sprevodnik, ki se je drl: "Buknulo je u kuhinji!" zaradi česar smo imeli 2 urno zamudo. :)

Še nekaj slik za konec:

CeBIT je bil vsekakor vreden ogleda in ga v naslednjih letih priporočam vsem, ki vas take stvari zanimajo. Jaz sem iz Nemčije domov prinesell vrečo vseh mogočih reklam, kemičnih svinčnikov in vseh možnih obeskov ter seveda najpomembneje -- obilico spominov na veliko robe. Za pohode na ta sejem pred odhodom priporočam kondicijske treninge, saj obolele noge lahko izjemno pokvarijo dan. Upam, da boste v članku našli kaj zanimivega ali koristnega. Če pa vas zanimajo dodatne informacije o sejmu, prenočevanju, prevozu in spanju, mi brez strahu pošljite e-mail.