Tak primer je na primer 126 strani dolga predstavitev o delovanju Googlovega oglasnega prostora. V njej je možno prebrati nekaj podrobnosti o delovanju algoritma, ki ga uporabljajo, in kako zagotavljajo kakovost oglasov, kar je povezano z njihovo ceno.
Zanimiv je tudi komplet Applovih dokumentov o Googlu, ki je posledica pričanja Applovega podpredsednika Eddyja Cueja septembra letos. Apple je Google oziroma ekosistem Android označil kot orodje za množično sledenje, kar pravzaprav ne bi smelo biti nič novega. Apple je svojo konkurenčno prednost gradil na podobi podjetja, ki mu je bistveno bolj mar za zasebnost kot Googlu. Preberemo lahko tudi, da je Googlov Eric Schmidt že leta 2010 dejal, da je Googlova politika priti vse do meje dopustnega in srhljivega (creepy), a je ne prestopiti. Apple je bil pričakovano izjemno kritičen do Googlovega obravnavanja zasebnosti, a po drugi strani ni imel zadržkov do več milijard dolarjev, ki mu jih je Google plačeval, da je v Safariju Google ostal privzeti iskalnik. Tudi Apple se ne bi branil poznavanja svojih uporabnikov bolje, zato so Googlu predlagali izmenjavo podatkov, na katero pa Google ni pristal, saj je želel ohraniti svojo prednost.
V dokumentih Google razkriva tudi, da je skrivnost njegovega iskanja (magic sauce) poznavanje ljudi in ne dokumentov. Google pravi, da večine dokumentov, ki jih strežejo kot iskalne zadetke, algoritmi sploh ne razumejo zares, temveč zgolj zelo dobro poznajo navade ljudi, ki iščejo.
