vir: Wikipedia
Leta 1948 je med potovanjem za avtobusom po ZDA razrešil eno od ugank kvantne elektrodinamike pri interakciji elektronov in fotonov; ugotovil je, da sta pristopa Richarda Feynmana in drugih dveh fizikov, Juliana Schwingerja in Sin-Itiro Tomonaga pravzaprav matematično enaka, šlo je za drugačna načina opisovanja iste stvari. Trojica je pozneje dobila Nobelovo nagrado, sam pa se je moral zadovoljiti z Heinemannovo nagrado, ki je po ugledu v fiziki neuradno na drugem mestu za Nobelovo.
Po drugi svetovni vojni se je ukvarjal z jedrskimi poskusi, med drugim je delal na Projektu Orion, razvoju vesoljskega plovila, ki bi ga poganjale jedrske eksplozije in naj bi še pred letom 1970 dosegel Saturn. Dyson je o ameriškem programu Space Shuttle sicer menil, da gre za tratenje denarja.
Pozneje je zaslovel z znanstveno-fantastično idejo o sferi, s katero bi obdali Sonce in na ta način zajezili njegovo energijo. Dysonova sfera je bila po njegovem mnenju rešitev za napredno civilizacijo, ki v nekem trenutku potrebuje vso energijo svoje zvezde. V primeru Zemlje je razmišljal o razkosanju Jupitra, čigar dele bi nato ponovno sestavili okoli Sonca.
Zanimivo, Dyson ni nikoli doktoriral, svojo prvo knjigo Disturbing the Universe pa je napisal pri 55 letih. Pozneje so se ji pridružila še dela Weapons and Hope, Infinite in All Directions, The Sun, the Genome and the Internet, zadnjo, Maker of Patterns: An Autobiography Through Letters pa je objavil leta 2018 v starosti 95 let.