Najprej razčlenimo rekordnost. Prihodki so se povečali za pet odstotkov in dosegli resnično rekordne vrednosti, medtem pa je dobiček zrasel praktično zanemarljivo in čeprav je rekorden, rast ni omembe vredna. To pomeni, da se dobičkonosnost podjetja slabša, kar so investitorji vzeli kot razlog za preplah.
Prodali so 51 milijonov iphonov, kar je za šest odstotkov več kot v enakem obdobju leto pred tem. Tudi prodaja ipadov je bila rekordna, saj so jih prodali 26 milijonov, medtem ko je prodaja macov zrasla s 4,1 na 4,8 milijona enot. Naslednje izplačilo dividend bo 13. februarja v višini 3,05 dolarja na delnico. Presečni datum za upravičenost je 10. februar.
Apple ima torej problem, čeprav je na prvi pogled vse idealno. Pravzaprav imajo problem predvsem Applovi delničarji, ki so delnice kupili v zadnjem času, in si želijo rasti. Kratka osvežitev spomina: lani ob tem času se je zgodilo povsem enako. Ustvarili so rekordne rezultate, delnice pa so izgubile več kot deset odstotkov vrednosti. Vmes se je Apple podražil in pocenil, danes pa je delnica na podobnih nivojih, kot je bila v začetku leta 2013.
Za zaposlene v podjetju in lastnike je stabilen denarni tok in konstantna dobičkonosnost dovolj. Za borzo pa to ne velja. O fenomenu Applove obsedenosti z rekordi smo že pisali. A vsako leto ne more iti na boljše, saj je prostor za rast omejen. Prav tako ima Apple to nesrečo, da deluje v branži, kjer se spremembe dogajajo s svetlobno hitrostjo. Spomnite se velikana Nokie pred petimi leti, ki je danes klinično mrtev in ga je moral kupiti Microsoft. Po definiciji so velikani največji pred padcem. To seveda ne pomeni, da Apple obetamo črno prihodnost. Pomeni pa, da mora podjetje paziti, da ostaja konkurenčno. Cena delnic pa borzi pa ima tako ali tako vedno vračunano pričakovano bodočo rast. Ko realnost za pričakovanji zaostane, pa četudi le zato ker je manj rekordna od ekstremno rekordnih napovedi, je rezultat tak, kot ga vidimo sedaj.