Zdaj, dve leti kasneje, so jo s tega seznama izrecno izvzeli in programsko kodo klasificirali kot avtorsko delo (takoj kot pri nas). Patenti na kodo kot tako zdaj zares več ne bodo mogoči.
Seveda pa s tem še ni konec problemov. Ena možnost je v priznanju veljavnosti tujih patentov, zlasti ameriških, ki širokogrudno dovoljujejo tovrstno zaščito računalniških programov. Da bi bilo še huje, je Nova Zelandija je ravno sredi pogajanj o transpacifiškem trgovinskem sporazumu, ki bi še dodatno ojačal veljavo ameriških pravno-ekonomskih norm v širši azijsko-pacifiško-južnoameriški regiji. Druga nevarnost so prikriti programski patenti, oz. računalniško izvedeni izumi, kot jim rečemo v Uniji. Gre za izum, katerega bistvo je računalniški algoritem, vendar ga spretni patentni agentje zavijejo v komplet s "strojno opremo", tipično računalnikom. Kriteriji za razmejitev, tako v zakonodaji kot v praksi na patentnem uradu, še niso povsem jasni.
Programski patenti se pod takšno krinko - tudi tu v Uniji - še kar pogosto prebijejo skozi vsa potrebna sita. Pravzaprav tako pogosto, da predstavljajo resno tveganje za denimo nemško IT industrijo, ki je zato prejšnji mesec od parlamenta izpogajala deklaracijo o obsobdbi programskih patentov, ter spremljajoč pritisk na domačo patentno pisarno, naj novih ne sprejme, obstoječe pa ponovno pregleda. V ZDA še niso pri tem. Vrhovno sodišče je imelo več možnosti, da omeji patentiranje softwara in podobno meglenih poslovnih metod, pa se je vsakič odločilo, da je to pravzaprav stvar zakonodajalca. Malo bolj so jih motili zgolj patenti na medicinske pripomočke (primer Myriad), ker bi to lahko neposredno vplivalo njihovo zdravje. Dostop do zdravila za visok pritisk jih zanima, do starih iPhonov, ki čisto slučajno kršijo en Samsunogov patent, pa bolj ne.
...
.