Februarja smo pisali o organiziranem delovanju ameriške diplomacije za potrebe založniške industrije. Nedavno objavljane paket depeš ameriškega veleposlaništva v Novi Zelandiji ponuja presenetljivo odprt pogled na to delo, in pri tem razkriva dejanja, ki potencialno presegajo trgovinsko politiko in posegajo v suverenost vladnih in zakonodajnih organov na otočju.
Novozelandski parlament je pol meseca nazaj nenadoma in po hitrem postopku sprejel njihovo različico three strikes zakonodaje za odklopi interneta očitanim p2p piratom. Predlog zakona je v delu že od leta 2009, vendar je bil takrat parlament zaradi ostrega nasprotovanja javnosti primoran prenehati z razpravo, sporočajo ameriški diplomati v depeši tistega aprila. Mesec dni kasneje so taisti diplomati, sodeč po še eni depeši, pripravili spremenjeno in z lepšimi besedami spisano različico zakona (vsebina pa je ista). Ta različica je sedela dve leti, nakar je parlament brez javne razprave v par dneh zaključil drugo in tretje branje in jo sprejel. Depeše sicer povzemajo pogoste in poglobljene sestanke ameriških diplomatov z resornimi ministri in drugimi visoko postavljenimi nosilci javnih pooblastil.
Še tri leta prej, tj. aprila 2005, so ameriški diplomati zagotovili financiranje v višini 500.000 novozelandskih dolarjev (~273.000€) za potrebe organizacije protipiratskega gibanja. Denar sta prejeli dve zbornici založnikov in avtorjev, šel pa naj bi za štiri plačana delovna mesta, za kritje pravnih stroškov pregona piratov ter za organizacijo izobraževalnih seminarjev. Nobena od obeh zbornic ni razkrila vira financiranja.
Na drugi fronti, tj. prenovi ureditve tehničnih ukrepov (DRM), so diplomati izrazili močno razočaranje nad predlogom, da bi bilo zaobijanje DRM-ja dovoljeno v primerih proste rabe - se pravi, za izdelavo privatne kopije vsebine, time shiftingu televizijskega programa, pri zbiranju odlomkov za novinarske ali izobraževalne potrebe. Izdelava kopij v te namene, čeprav popolnoma zakonita, naj bi potrošnikom dala napačne ideje in s tem ogrozila ukrepe za omejitev piratiziranja CD in DVD nosilcev v Novi Zelandiji. Povedano kratko, založniki so želeli z uporabo DRM-ja preprosto tehnično onemogočiti izvrševanje zakonitih pravic.
Geist v zapisu potegne še številne vzporednice z dogajanjem v Kanadi.
americani zadnja leta kar uspesno kontrolirajo kiwije. Ocitno morajo kiwiji dati nekaj nazaj za tako striktno nasprotovanje nuklearni energiji in predvsem orozju, da ne pustijo nobenih pristankov ladij na ta pogon in podobnih zadevscin, kar americane kar precej zivcira.
Malo sakrastična pripomba. Ameriška vlada vsaj nekaj dela v dobro svojega gospodarstva, medtem ko naša vlada samo gleda, kje bo še kaj pokasirala, gospodarstvo pa na psu.
Večina, vključno z menoj, kateri uporabljajo travnike, nebi kupila igre (za filme bi bilo verjetno drugače), katero sicer dol povleče. V 4 letih sem kupil 2 igri, kateri sem res preigral in mi ni žal. Ostalo je pa res samo za probo. Da nebo pomote, obe igri sem prvo dol potegnil, šele nato pa kupil. Skupaj obe igri, 45eur za nekaj tisoč ur igranja.
i7 2600k@4.8GHz - nV 760 - 850 EVO 250GB - 4TB FreeNAS
ASUS 1920x1080@144Hz
"The Copyright Act of 1790 applied exclusively to citizens of the United States. Non-citizens and material printed outside the United States could not be granted any copyright protection until the International Copyright Act of 1891."
Še vedno je to "kopirajt zakon", še vedno < "prvih 200 let svojga obstoja".
Seveda se ti zdi povsem sprejemljivo, da so lahko več kot sto let vsem ostalim legalno kradli, zdaj pa težijo vsem ostalim, da ne smejo krasti. 200 let pa omenja tudi Lessig v svojih predavanjih in mu bom kar verjel.
Saj ne zagovarjam zakona. Izpostavil sem samo, da je trditev "Amerika prvih 200 let svojga obstoja ni mela kopirajt zakonov, pa še po sprejetju se ni dost spremnil, nej bo tako tud v slo " napačna, pa kakorkoli obračate letnice ali vsebino zakona.
