Po obdobju relativno svobodne ekonomske politike v Jugoslaviji med leti 1965 in 1972 je svet zajela energetska kriza. Razvrednotenje domačega dinarja in devizni primanjkljaj sta narekovala varčevanje v državi, še posebej pa pri potrošnji deviz. Gospodarska kriza se je po letu 1973 še bolj izrazito okrepila in je močno prizadela ravno manj razvite države kot je bila Jugoslavija. Po nekaj zelo ugodnih letih, ko je bilo računalnike mogoče uvažati celo brez carine, so leta 1973 ponovno uvedli carine na uvoz, omejitve pri porabi deviz in splošno varčevanje pa sta se stopnjevala. Porast novih računalnikov je v celotni Jugoslaviji močno upadel. V dveh letih od 1971 do 1973 je število računalnikov v Jugoslaviji narastlo kar za 230 enot in se je tako skoraj podvojilo. V dveh letih po letu 1973 pa je število računalnikov narastlo le še za dobrih sto enot. Računalnikov je bilo takrat v celotni Jugoslaviji okrog 600, v Sloveniji pa okrog 150. Poleg tega je bil negativen tudi uraden pogled na izredno povečanje računalniških kapacitet v letih pred 1973. Leta 1975 so nato uvedli stroge omejitve na uvoz računalnikov in računalniške opreme. Za pridobitev dovoljenja so od podjetij zahtevali dobro izdelane načrte v skladu z uradnimi usmeritvami. Spodbujali so predvsem ustanavljanje in povezovanje v skupne, lokalne računalniške centre, uvedbo oddaljenih terminalskih povezav in izvedbo obdelav po enotnih programih.
V državi je prevladovalo mnenje, da je šlo pri nakupu računalniške opreme za neracionalno in nenačrtovano opremljanje brez koncepta. Tudi statistika in mnenja strokovnjakov so sicer kazala na to, da je računalniška oprema v veliki meri preslabo izkoriščena in da gre za nekakšne prestižne nakupe, ki naj bi bili posledica neizkušenosti in nevednost uporabnikov. Krivdo so tako v veliki meri prelagali na zastopniška podjetja, ki naj bi izkoriščala to nevednost uporabnikov. Ocenjevali so, da je bilo računalniških kapacitet leta 1973 dovolj, da bi primerno izkoriščene lahko zadovoljile vse potrebe v državi za naslednjih pet let. Glavni problem in razlog, da so računalniki ostajali neizkoriščeni je bil pri nas seveda še vedno veliko pomanjkanje strokovnega kadra, dobrih ekip programerjev in organizatorjev obdelave torej, ki bi računalnike znali primerno izkoristiti. Gospodarske zakonitosti svetovnega trga in nenehen porast proizvodnje in informacij so vsekakor zahtevali njihovo hitrejšo in učinkovitejšo obdelavo, interpretacijo, ter obveščanje prek katerega bi vodstveni kadri lahko hitro in pravilno ukrepali. Pri nas je gospodarska kriza in potreba po racionalizaciji proizvodnje še posebej narekovala uvedbo računalniških sistemov, ki so ravno to omogočali s hitrimi, natančnimi in bolj bogatimi informacijami.
Že leta 1973 je Slovenija glede na družbeni proizvod za bolj razvitim državami v računalniški opremljenosti izrazito zaostajala, v naslednjih 12 letih pa se je ta zaostanek po nekaterih ocenah povečal kar za osemkrat. V veliki meri na račun strogih uvoznih omejitev, pri katerih so vse bolj vztrajali tudi z namenom zaščite novonastajajoče domače računalniške industrije. Ta se je po zaslugi omejitev začela vedno bolj krepiti po letu 1976, žal pa je pogosto te omejitve in pomanjkanje konkurence izkoriščala za velike zaslužke in kopičenje moči. Poleg omejitev uvoza opreme iz tujine so v gospodarstvu uvajali tudi povezovalno politiko, ki je zahtevala usklajevanje proizvodnih programov, povezovanje in združevanje znotraj panog, pa tudi medsebojno sodelovanje kot na primer v okviru skupnega koriščenja računalniških kapacitet. Z namenom, da relativno draga računalniška oprema, ki je seveda ni bilo mogoče kupiti za dinarje, nebi ostajala slabo izkoriščena, so pri Gospodarski zbornici ustanovili Komisijo za računalništvo. Za vsak nakup računalnika, tudi menjavo starega ali menjavo najetega, je podjetje ali organizacija morala predložiti vlogo za izdajo dovoljenja za uvoz. Vloga je morala predstaviti srednjeročni načrt razvoja računalniških kapacitet v podjetju, komisija pa je ocenjevala smotrnost posameznih nakupov. Imela je veliko moč nad nadaljnim razvojem računalništva v državi in je lahko z odobravanjem in zavračanjem vlog neposredno vplivala na razporeditev, koncentracijo in tip računalniških kapacitet v državi.
Po uradni statistiki Urada za statistiko izvedeni leta 1976 je v letih od 1973 do 1975 z obdelavo podatkov pri nas na novo začelo 82 podjetij, nameščenih pa je bilo 67 novih računalnikov. Od tega je 40 podjetij namestilo lastne nove računalnike, 42 podjetij pa je v tem času pristopilo k obdelavi v druge centre. Poleg novo nameščenih je bilo zamenjanih 27 računalnikov v podjetjih, kjer so obdelavo izvajali že prej. Največ računalnikov je bilo nameščenih leta 1973 in sicer 32, vseh skupaj pa je bilo v tem času že okrog 125. V naslednjih letih je skupno število računalnikov zelo počasi naraščalo. Konec leta 1976 je bilo po uradni statistiki nameščenih 143 računalnikov, dobra tretjina najetih. Od tega je bilo kar 58 računalnikov v Ljubljani. V devetih podjetjih so imeli že po dva računalnika, v štirih pa celo po tri. Daleč najbolj razširjeni so bili računalniki IBM z 86 enotami. Še vedno je bilo v uporabi 30 računalnikov serije IBM/360 in 7 mini računalnikov IBM 1130. Zelo pa so se razširili tudi računalniki tretje generacije. Nameščenih je bilo že 28 računalnikov serije IBM/370 in 20 računalnikov serije IBM System 3. Ostali proizvajalci so bili bolj slabo zastopani. Nameščenih je bilo 8 računalnikov Fujitsu, 7 Burroughs, po 6 Univac in Philips, po 5 Honeywell in HP, po 4 računalniki DEC, Singer in NCR, 3 računalniki CDC in po 2 Nixdorf in Siemens.
Zanimivo je, da je IBM imel "prevlado" tudi pri nas, mogoče še celo bolj, kot na zahodu. Mislim, da je slika 10 let kasneje bila precej drugačna ravno zaradi Iskre Delte, ki je zadeve gradila na DEC osnovah. V drugi polovici 80-tih je nekako veljalo, da si za "tehniško" računalništvo uporabljal DEC VAX računalnike (ali pa vsaj PDP) oziroma njihove Iskra Delta ekvivalente...
IBM je bil verjetno najbolj drag računalniški principal, zato je tudi bilo toliko malih konkurentov, ki so imeli manj znanja in ne tako hude produkte, so pa lahko bili cenovno konkurenčni...
IDC je bila očitno kar preveč uspešna in so jo zato morali čisto politično ukiniti. Zanimivo je, da je niti zvezna država ni uspela zaščititi (SRS je IDC seveda *popolnoma* pustila na cedilu, zanimivo bi bilo izvedeti, če je bila tudi IDC cena, ki smo jo morali plačati za odcepitev... Je vizija Amerov in politikov SRS segla tako daleč? Povsem možjo je tudi, da so IDC "prodali" za nekaj judeževih srebrnikov...), kar kaže na njeno totalno operativno nemoč. (Kar se je očitno vleklo že od sredine 60ih, že NEK-a se konec 60ih ni mogla spravila graditi zvezna država pač pa je šlo za projekt dveh republik...)
So malo pred tem časom skupino USA računalniške industrije imenovali "Sneguljčica in sedem palčkov"... Sneguljčica je bil IBM, sedem pajlčkov pa so bili ostali, takrat "veliki" proizvajalci računalniških sistemov, ki skupaj niso imeli toliko prometa, kot sam IBM...
Kaj bi se dogajalo z IDC, če bi se obdržala, je pa lahko samo stvar špekulaciji... Moje mnenje je, da je navezava na DEC v času, ko se je IDC postavljala na noge, bila kar modra poteza. DEC še med prej omenjenih 7 palčkov ni spadal, je pa bil kar inovativen in tudi verjetno bolj dojemljiv za sodelovanje s tam eno firmo iz Jugoslavije, ki bi rada proizvajala računalnike... Ampak dinamika razvoja računalnikov je tako velika, da je verjetno celo srednjeročno planiranje problematično. Za "strojniško" računalništvo, ki ga malo poznam, je veljalo, da si za CADD (gre za 2D risanje risb, ne za 3D oblikovanje) v drugi polovici sedemdesetih do sredine osemdesetih potreboval namenski mini računalnik. Od sredine osemdestih do konca druge tretjine devetdesetih je za to zadostovala grafična delovna postaja, pa še paradigma se je spremnila (težišče ni bilo več na 2D risanju, temveč na 3D modeliranju). Od konca devetdesetih naprej pa za tako delo zadostuje wintel računalnik... DEC je skušal temu slediti, vendar na koncu tekme ni zmogel več. Za ilustracijo, leta 1987 smo na univerzi v MB dobili DEC VAX 8800, takrat naj naj veliki računalnik v Jugi. Leta 1998 DEC-a ni bilo več... Pa je DEC imel cel svet za trg, IDC pa Jugo in nekaj strank (mogoče velikih) na vzhodu. In Juga pa SZ sta razpadli, trga v trenutku ni bilo več... Čas za IDC je minil, prišel je čas za Jerovšek Computers...
Delta je že takrat, ko je bila na višku moči imela produkte, ki so zaostajali par let za tujimi, obenem so bili dražji. Prodajali so le zaradi zaščite znotraj države in ker je Jugoslavija imela poslovne odnose z vzhodnimi državami. Tisti dokumentarc o Delti je zelo pristranski.
ROFL, dobesedno. Kot da bi opisovali današnje stanje v slovenskem javnem zdravstvu.
V državi je prevladovalo mnenje, da je šlo pri nakupu računalniške opreme za neracionalno in nenačrtovano opremljanje brez koncepta. Tudi statistika in mnenja strokovnjakov so sicer kazala na to, da je računalniška oprema v veliki meri preslabo izkoriščena in da gre za nekakšne prestižne nakupe, ki naj bi bili posledica neizkušenosti in nevednost uporabnikov. Krivdo so tako v veliki meri prelagali na zastopniška podjetja, ki naj bi izkoriščala to nevednost uporabnikov.
Delta je že takrat, ko je bila na višku moči imela produkte, ki so zaostajali par let za tujimi, obenem so bili dražji. Prodajali so le zaradi zaščite znotraj države in ker je Jugoslavija imela poslovne odnose z vzhodnimi državami. Tisti dokumentarc o Delti je zelo pristranski.
Se strinjam, z vsem. Ampak to ne more biti razlog za stecaj, kjer se je po 20ih letih pokazalo, da ni bil upravicen oz. zkonito uveden, ker so bili v njem poplacani vsi upniki.
Idc konca hladne vojne ne bi prezivela ampak ji sploh nismo pustili do tja...
Delta je že takrat, ko je bila na višku moči imela produkte, ki so zaostajali par let za tujimi, obenem so bili dražji. Prodajali so le zaradi zaščite znotraj države in ker je Jugoslavija imela poslovne odnose z vzhodnimi državami. Tisti dokumentarc o Delti je zelo pristranski.
Se strinjam, z vsem. Ampak to ne more biti razlog za stecaj, kjer se je po 20ih letih pokazalo, da ni bil upravicen oz. zkonito uveden, ker so bili v njem poplacani vsi upniki.
Idc konca hladne vojne ne bi prezivela ampak ji sploh nismo pustili do tja...
Nimas kaj "pustiti", firme so za to, da delajo toliko prometa, da je vse placano in da po moznosti ostane dobicek za lastnike (kar je bila takrat drzava). Od sanj je tezko ziveti, imeli so fine ideje, ampak jih je povozil cas, kot se marsikoga precej po tem. Samo nekaj mesecev je ze lahko razlika med stecajem in komercializacijo HW produkta.
IDC ni bil nek startup s 50 ljudmi, ki je dobil milijon mark investicijskega denarja, sedaj pa če ne bo naredil produkta, ki bo uspel na trgu, ga bomo pa zaprli.
To kot razlog zakaj je bilo treba dati IDC v stečaj že v začetku 1990 ne pije vode.
To so bili časi socializma, kjer se dobicka pravzaprav ni znalo zares izračunati ("saj je vse družbeno", tj. v lasti države) in je bilo za obstoj podjetja važno še kup danes nepomembnih faktorjev. Slovenskih podjetij, ki bi bila tehnološko konkurenčna na svetovnem trgu je bilo zelo, zelo malo, pa to ne pomeni, da smo preventivno že pred propadom Juge dali v stečaj 85% podjetij.
Ogromno podjetij v času ene človeške generacije pride v finančne težave ali pa postane manj dobičkonosnih, pa se to poskuša reševati: posojila se reprogramira v neskončnost, gre se v prisilno poravnavo (podjetje pa še naprej posluje), dele podjetja se odproda, odpušča del zaposlenih, prodaja nepremičnine podjetja (in jih npr. vzame nazaj v najem), pridobi se državna poroštva ali pa neposredno pomoč. Stečaj je v normalnem svetu zadnji ukrep, ki se naredi šele, ko je vse prej našteto bilo neuspešno.
