» »

Prvi računalniki v Sloveniji, 11b.del - prvi računalniki IBM/370

Prvi računalniki v Sloveniji, 11b.del - prvi računalniki IBM/370

Centralna enota računalnika IBM 370/145. Fotografiral Jean Weber. (CC BY 2.0)

vir: Računalniški muzej

Magnetne enote računalnika IBM 370/145. Fotografiral Jean Weber. (CC BY 2.0)

vir: Računalniški muzej
Računalniški muzej -

Leta 1972 je k nam relativno zgodaj prišla tudi nova serija velikih računalnikov IBM/370, ki so tako kot manjši računalniki IBM System 3 že uporabljali nova integrirana logična vezja IBM MST(Monolithic system technology). Z uvedbo novih tehnologij se je nova serija postopno vse bolj oddaljevala od predhodnih, nadaljevala pa se je vse do konca osemdeseith. Povečanje zmogljivosti in zanesljivosti pri računalnikih IBM/370 je bilo izrazito na praktično vseh področjih. Nova monolitna vezja MST so uporabili za vse dele centralne procesne enote računalnikov, že leta 1972 pa so predstavili tudi nov pomnilnik izdelan iz monolitnih integriranih vezij velikosti 8 milimetrov. Ti novi pomnilniki so bili veliko hitrejši in bolj zanesljivi v primerjavi s pomnilniki v obliki magnetnih jeder, ki so bili pred tem v uporabi skoraj 15 let. Predpomnilnik, ki so ga imeli samo najbolj napredni modeli IBM/360, je v novi seriji postal običajen. S tem so močno pospešili procesiranje podatkov, povečali pa so tudi kapaciteto sistemskih vodil za prenos podatkov med pomnilnikom, centralno enoto in perifernimi enotami. Ena izmed izrazitih primerjalnih prednosti velikih IBM računalnikov v začetku sedemdesetih so bile vedno bolj dostopne, hitre in velike diskovne enote s kapaciteto tudi po več sto megabajtov. Pozen vstop v polje monolitnih integriranih vezij so v IBM na račun svojega uveljavljenega poslovnega in servisnega zaledja zelo hitro nadoknadili.

V šestdesetih so pri nas veljale stroge omejitve glede zmogljivosti računalniške opreme za uvoz, zato sta bila edina večja računalnika IBM 360/50 v Zveznem zavodu za statistiko in CDC 3300 v našem Republiškem računskem centru. Leta 1971 so se po otoplitvi trgovinskih odnosov z ZDA te omejitve sprostile in so v Jugoslovanskih železnicah takrat prvi v Jugoslaviji dobili nov računalnik IBM 370/145. Z njegovo pomočjo so želeli celotno jugoslovansko železniško omrežje povezati z drugimi evropskimi omrežji v enoten evropski sistem za rezervacijo voznih kart. Po načrtu naj bi se v prihodnjih letih vsa železniška podjetja vključila z lastinimi elektronskimi računalniki. Prvi so imeli računalnik IBM 360/30 ravno v ŽTP Ljubljana že leta 1969. Podatke, ki so zanimivi za vsa podjetja so obdelovali v Skupnosti jugoslovanskih železnic, druge podatke pa vsako železniško podjetje zase. Računalnik IBM 370/145, ki so ga namestili Januarja 1972 je bil takrat za kratek čas največji računalnik v Jugoslaviji.

V Sloveniji so prvi računalnik IBM/370 kupili še istega leta v Ljubljanski banki (bivši KBH). Nadgradili so tudi svoj starejši računalnik IBM 360/40 in v vseh ljubljanskih poslovalnicah uvedli nove terminale s hitrim prenosom podatkov. Ostale poslovalnice po Sloveniji na tej točki še vedno niso imele dovolj organizirane obravnave podatkov, niti niso bile dovolj hitre in zanesljive obstoječe telefonske povezave po državi. V tem času je tudi Jugobanka začela uvajati terminalske povezave v vseh republiških središčih, v sodelovanju s PTT pa so se dogovarjali tudi za izgradnjo novih telefonskih linij. V Ljubljanski banki so z novim računalnikom izdajo naloga iz pet minut zmanjšali na le nekaj sekund, za izplačilo pa je bilo tako potrebnih le dobrih 30 sekund. V naslednjih letih se je obseg transakcij v Ljubljanski banki še naprej izredno povečeval, tako da sta oba računalnika obratovala s polno kapaciteto, dokler ni v drugi polovici sedemdesetih let začelo prihajati do rednih okvar in zamikov pri procesiranju bančnih podatkov.

Med prvimi so poleg Ljubljanske banke leta 1972 dobili računalnike IBM/370 tudi v veleblagovnici Astra Ljubljana in v glavnih podružnicah SDK po Jugoslaviji, vključno z ljubljansko. Računalnik IBM 370/145 so dobilli v centrali SDK v Beogradu, računalnike IBM 370/135 pa v centralah v Ljubljani, Sarajevu, Novem Sadu, Zrenjaninu, Zagrebu in Skopju. Z nadgradnjo so poskušali zagotoviti tekoč plačilni promet v državi in učinkovito informiranje na vseh nivojih sistema. Ljubljanski je bil en izmed prvih računalnikov IBM/370 v državi. Kupili so dodatne diskovne in tračne enote, več enot za delo z luknjanimi karticami in dva tiskalnika. V kranjski, celjski in mariborski podružnici so obenem namestili manjše računalnike Singer System 10. Obdelava na podlagi enotnega sistema in po principu oddaljenih terminalskih povezav se je lahko postopno začela izvajati v vseh podružnicah, vendar pa je bil sistem menda še vedno nedosleden in napake pogoste. Zahteval pa je tudi paralelni ročni sistem, kar je povzročalo velike težave. Uvedba računalnikov v SDK na tej točki ni prinesla želenih rezultatov, kar je v naslednjih letih narekovalo še radikalnejšo spremembo tehnologije dela in obsežne nakupe nove interaktivne računalniške opreme po letu 1977.

V ljubljanski veleblagovnici Astra so že leta 1969 načrtovali nakup računalnika IBM 360/40, vendar so se nato zaradi zamude odločili za najem še novejšega računalnika IBM 370/135. Dobili so ga že konec leta 1972, pred tem pa so dve leti podatke obdelovali v drugih podjetjih. Z novim računalnikom so vodili celotno blagovno poslovanje verige, prek Inštituta za javno upravo pa so dobili tudi nalogo, da za 33 slovenskih občin, večinoma iz področja Štajerske in Dolenjske, izračunajo prispevek za starostno zavarovanje kmetov. Dogovarjali so se tudi za druge naloge v okviru obdelav v javni upravi. Tudi v Zdravstvenem domu Celje so leta 1972 začeli uporabljati Astrin računalnik za razširitev svojih obdelav, ki so jih začeli uvajati že leta 1971. Po prehodu na Astrin računalnik je Zdravstveni dom Celje leta 1972 prvi v Sloveniji začel obdelovati finančne in zdravstveno statistične podatke, ki so izvirali iz ambulantne dejavnosti, do leta 1974 pa so obdelave zajele že vse vrste storitev in zdravstvene statistike.

13 komentarjev

gregor_m ::

Mogoce bi bilo zanimivo izvedeti tudi, kaksne so bile cene teh racunalnikov, mogoce z primerjavo z drugimi stroji v tedanji industriji.

Ali je bila uporaba racunalnika za sirso industrijo bolj problem financni vidik ali preprosto ni bilo zanimanja/znanja.

chnglng ::

Morda je v šestdesetih veliko vlogo še igrala cena, v začetku sedemdesetih pa so bili računalniki tudi za naša podjetja že relativno dostopni. Problem je bil z devizami in nato strogimi uvoznimi omejitvami, več o tem pa v enem izmed prihodnjih prispevkov. Vsekakor izgleda, da je bil največji problem v tem času še miselnost in pa pomanjkanje kadra! Resno izobraževanje se je pri nas začelo šele v sedemdesetih.. ocenjevali so, da naj bi leta 1973 v celotni Jugoslaviji potrebovali že več tisoč ljudi z računalniško izobrazbo.. pri nas je bila ocena če se ne motim čez tisoč.. Resni računalniški centri so v sedemdesetih s težavo iskali primerne kadre po celotni Sloveniji. Pa tudi sama uporaba računalnikov naj bi bila razen redkih izjem v začetku sedemdesetih pri nas površna in večinoma omejena na rutinske obdelave podatkov.

chnglng ::

Pogost očitek v prvi polovici sedemdesetih je bil, da draga oprema ostaja neizkoriščena.. to naj bi bil sprva tudi en izmed glavnih razlogov za uvedbo stroge omejitve uvoza in ustanovitev komisije za računalništvo, ki je po svojih merilih odločala o upravičenosti posameznih nakupov.. kasneje so kot razlog bolj pogosto navajali zaščito domače računalniške industrije. Seveda računalniki sami od sebe niso nič spremenili, če ni bilo za njimi dobre ekipe programerjev, organizatorjev obdelave.

Barbarpapa2 ::

Pozdrav.

Spet zanimivo branje, dogajanja v bančnem sektorju so mi praktično neznana, pa če prav sta moja oba starša delala na banki od začetka sedemdesetih let...

chnglng, mene tudi zanima, kakšna je bila pripravljenost (in omejitve) zahodnih držav, prodati računalniško tehnologijo Jugoslaviji... Vzhodni blok resda nismo bili, zahod pa tudi ne. Spomnim se omejitev, ki jih je za izvoz vse tehnološke opreme (ne samo računalnikov) zahodnim firmam postavljal COCOM:

Coordinating Committee for Multilateral Export Controls @ Wikipedia

Ta je deloval še kar nekaj časa potem, ko je razpadel vzhodni blok. Konec leta 1993 in v letu 1994 sem delal kot prodajni inženir na področju CAD-a in takrat sem imel idejo, da bi lahko začeli ponujati SUN kompatibilne grafične delovne postaje, za katere sem našel proizvajalca v ZDA. To je bila firma Solbourne, ki je proizvajala računalniške sisteme, zasnovane okoli SPARC procesorjev:

Solbourne Computer @ Wikipedia

Zanimanje je bilo tudi z njihove strani, dokler mi niso razočarano javili, da jim COCOM načeloma ne dovoli prodaje v Sloveniji, oziroma bi za vsako prodano delovno postajo morali pripraviti kup papirja, pa počakati na odobritev COCOM-a... Tako potem iz tega ni bilo nič... So pa te prepovedi, ki jih je imel COCOM bile po svoje zanimive in včasih povsem nelogične. Tako je npr. v Jugoslavijo bilo težko pordati SUN SPARC sisteme, medtem, ko za HP-jeve delovne postaje, zasnovane na Motorolah, teh omejitev ni bilo. Prav tako ne za postaje na PA-RISC procesorjih, ki so IMHO bili vsaj tako dobri, kot SPARC-i. Zanimivo, da pa delovnih postaj s HP lastnimi pocesorji (HP FOCUS - Silicone On Sapphire tehnologija) tudi ni bilo dovoljeno prodajati (so pa ti pocesorji bili lansirani pred HP-PA RISC procesorji)...

HP FOCUS @ Wikipedia

So bili dejansko zanimivi in pestri časi...


Lp

Jože

Zgodovina sprememb…

dewyf ::

Mah Yuga je delovala kot import/export za cel vzhodni blok. Ker ni bila skregana ne z ZDA ne z USSR (slava Titu, pač današnji pljuvači sploh ne razumejo kakšen genij je bil), je lahko kupovala komponente od ZDA in jih prodajala v USSR, zraven pa krepila domačo znanje in industrijo. Skratka genialna poteza.

Zgodovina sprememb…

  • spremenilo: dewyf ()

tony1 ::

" Ta je deloval še kar nekaj časa potem, ko je razpadel vzhodni blok. Konec leta 1993 in v letu 1994 sem delal kot prodajni inženir na področju CAD-a in takrat sem imel idejo, da bi lahko začeli ponujati SUN kompatibilne grafične delovne postaje, za katere sem našel proizvajalca v ZDA. To je bila firma Solbourne, ki je proizvajala računalniške sisteme, zasnovane okoli SPARC procesorjev"

Vprašanje je, kaj zares drži. Glede na letnico je po mojem takrat COCOM za nas že bi ukinjen in Am. prodajalec še ni vzel, da nismo več Jugoslavija in da je železna zavesa že razpadla. Možno je tudi, da je vprašal za formalno dovoljenje kakšnega birokrata, ki vsega tega še ni ozavestil in je pač povedal isti odgovor, kot bi ga dal leta 1989...

Prav mogoče je, da se je različne principale tretiralo drugače, od tod razlika med SUNom in HPjem...

Včasih pozabljamo, da je bil ves vzhodni blok od časov Sputnika naprej v neke sorte embargu. Jugoslavija je bila običajno pri tem tretirana mileje od preostalega V bloka, je pa to odvisno od trenutne Am. politike. Tako se da na YT najti intervju z Nixonom, ki je poskrbel za neke sorte odtalitev embarga v začetku 70ih, ko so sisteme IBM/360 prodajali posem uradno celo v SZ ("Sell them anything they can't throw back at us"), in to je čas, ki ga opisuje članek.

Še komentar glede omembe SDKja:
"

Med prvimi so poleg Ljubljanske banke leta 1972 dobili računalnike IBM/370 tudi (...) v glavnih podružnicah SDK po Jugoslaviji, vključno z ljubljansko. Računalnik IBM 370/145 so dobilli v centrali SDK v Beogradu, računalnike IBM 370/135 pa v centralah v Ljubljani, Sarajevu, Novem Sadu, Zrenjaninu, Zagrebu in Skopju. Z nadgradnjo so poskušali zagotoviti tekoč plačilni promet v državi in učinkovito informiranje na vseh nivojih sistema. Ljubljanski je bil en izmed prvih računalnikov IBM/370 v državi. Kupili so dodatne diskovne in tračne enote, več enot za delo z luknjanimi karticami in dva tiskalnika. V kranjski, celjski in mariborski podružnici so obenem namestili manjše računalnike Singer System 10. Obdelava na podlagi enotnega sistema in po principu oddaljenih terminalskih povezav se je lahko postopno začela izvajati v vseh podružnicah, vendar pa je bil sistem menda še vedno nedosleden in napake pogoste. Zahteval pa je tudi paralelni ročni sistem, kar je povzročalo velike težave. Uvedba računalnikov v SDK na tej točki ni prinesla želenih rezultatov, kar je v naslednjih letih narekovalo še radikalnejšo spremembo tehnologije dela in obsežne nakupe nove interaktivne računalniške opreme po letu 1977."

O tem je (verjetno je avtor genialni Čadež, sedaj že nekdanji lastnik Halcoma) mogoče brati na netu:
https://sdk-tezaurus.blogspot.com/

V citiranem članku pa je verjetno šlo za neposrečen program AROPS, narejen v Beograjski centrali, ki so ga nato na novo napisali v Lj podružnici SDK in Intertradu in ga imenovali TEZAURUS. Ta sistem je nato deloval po Jugi še naslednjih 20-30 let, najdlje verjetno v BIH.

To je morda eden prvih primerov, ko se je izkazalo, da računalniki niso več navadni računski stroji za štetje in so problemi postali dovolj kompleksni, da z enostavno preslikavo ročnih obdelav v računalnik ni šlo več, če so hoteli res izkoristiti prednosti računalnika. Da so lahko naredili program odelave vsega plačilnega prometa za 20-milijonsko državo so morali poslovne procese obdelave prvič prilagoditi računalniški logiki, to pa so naredili šele z TEZAUROSom.

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: tony1 ()

tony1 ::

Še to: zdi se tudi, da je bila naša možnost, da smo sploh smeli kupiti NEK pri Westinghousu v začetku 70ih prav tako posledica Nixonove politike.

Ta politika se je veliko spreminjala sem in tja. Ko je npr. v začetku 80ih na oblast prišel Reagan je Juga nekaj malega testirala avione F-5E, vendar s prodajo ni bilo nič, tudi zato, ker politično nismo bili "ta pravi".

Smiro ::

@Barbapapa2, zanimivo tole glede SUN-ov (oz. kompatibilcev). V Domelu smo v devetdesetih letih v razvoju imeli SUN grafične postaje. Take mihencene kričeče zelene namizne ležeče računalnike. So bili tako prepričani v stabilnost sistemov, da disketni pogon sploh ni imel gumba za disketo izvreč. Si moral z miško klikniti "Eject". Potem je pa disketo zabrisalo ven nekaj metrov, če je nisi ujel. So poj naši inženirji pločevino privili, da se je ujela disketa, heh...

Jure14 ::

Sem bil konec '80 na "dijaški praksi" v Termah Čatež.
Je tudi celoten sistem deloval na 2 SUN strežnikih.
Zapomnil sem si samo 2 ogromna monitorja :)

Barbarpapa2 ::

Pozdrav

Smiro, a niste imeli Silicon Graphics delovnih postaj? Vsaj za CAD? Disketna enota brez eject tipke pa je menda prvi predstavil Apple s svojim Macintosh-em leta 1984...

Lp

Jože

kuglvinkl ::

Ko sem prisel v ITS intertrade konec 90tih, so bili Sun kiste parkirane na vrhu omar v pisarni.
Your focus determines your reallity

Barbarpapa2 ::

Pozdrav.

Pa ni bil ITS Intertrade zastopnik IBM-a za naš trg? Če me spomin ne vara, sem jih snubil, da mi dajo na posodo IBM grafično delovno postajo z nameščenim CATIA V4 programskim paketom. Dobil sem paket prospektnega materiala, postaje pa niso hoteli posoditi... Je bilo to okoli leta 1992...

Lp

Jože

kuglvinkl ::

Barbarpapa2 je izjavil:

Pozdrav.

Pa ni bil ITS Intertrade zastopnik IBM-a za naš trg? Če me spomin ne vara, sem jih snubil, da mi dajo na posodo IBM grafično delovno postajo z nameščenim CATIA V4 programskim paketom. Dobil sem paket prospektnega materiala, postaje pa niso hoteli posoditi... Je bilo to okoli leta 1992...

Lp

Jože


Bil, IBM je bil vedno v fokusu IIRC. Ostalo so imeli za research najbrz.

1992 sem se skejtal, ne pa hodil v ITS :)
Your focus determines your reallity


Vredno ogleda ...

TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
»

Prvi računalniki v Sloveniji, 11b.del - prvi računalniki IBM/370

Oddelek: Novice / Računalniški muzej
132844 (1227) kuglvinkl
»

Prvi računalniki v Sloveniji, 12a.del - omejitve in združevanje

Oddelek: Novice / Računalniški muzej
122687 (1963) tony1
»

Prvi računalniki v Sloveniji, 7b.del - mali pisarniški računalniki

Oddelek: Novice / Računalniški muzej
72492 (1413) b3D_950
»

Prvi računalniki v Sloveniji, 6c.del - ostali računalniki IBM/360

Oddelek: Novice / Računalniški muzej
62776 (2161) pulse7
»

Prvi računalniki v Sloveniji, 6a.del - prvi računalniki IBM/360

Oddelek: Novice / Računalniški muzej
62380 (1743) bbf

Več podobnih tem