Prvi računalniki v Sloveniji, 6c.del - ostali računalniki IBM/360

Računalniški muzej -

Konec leta 1969 so v Zveznem zavodu za statistiko v Beogradu namestili računalnik IBM 360/50, takrat največji računalnik v Jugoslaviji in en izmed redkih večjih iz serije IBM/360 v našem prostoru. Ta je nadomestil že 8 let star računalnik IBM 705, jugoslovanska statistika in znanost pa sta tako spet pridobili enega izmed najnovejših elektronskih sistemov. Posebna značilnost novega računalnika je bila možnost uporabe LCS(Large capacity storage) modulov, ki so bili zasnovani na pomnilniku z magnetnimi jedri s kapaciteto do 8 MB. Ti za razliko od magnetnih plošč diskovnih enot niso imeli premikajočih delov in so tako omogočali hitrejše in bolj zanesljivo branje in zapisovanje. Računalnik je sicer spadal v srednji razred, vendar je bil občutno bolj zmogljiv od ostalih nižjih modelov IBM/360, imel pa je tudi nekaj drugih naprednih funkcij. Celoten sistem je tehtal skoraj tri tone, že sama enota LCS eno tono. Pobudnik nakupa je bil spet en izmed slovenskih statistikov Ante Novak, ki je bil direktor Zveznega zavoda za statisitko od 1953-1963.

V letih od 1970-72 so se pri nas še naprej nadaljevale predvsem namestitve najmanjših modelov IBM/360. V Škofji Loki so po dolgotrajnih prizadevanjih za zamenjavo iztrošenega računskega stroja tudi LTH in partnerji prešli na elektronsko obdelavo podatkov z računalnikom IBM 360/20. V računski center so se poleg Gorenjske predilnice, Jelovice in Save vključili še Loka, Kmetijsko gospodarstvo Škofja Loka in kasneje Alpina Žiri. Ker je bil sistem že v začetku premajhen za takšno število partnerjev so se v naslednjih letih v Savi in Alpini odločili za nakup lastnega računalnika. Tudi v podjetju EMO so leta 1970 kot tretji v Celju uspeli zamenjati staro garnituro računskih strojev z novim IBM 360/25, na katerem so podatke obdelovali še Železarna Štore, Kovinotehna Celje in TKO Zreče. Na računalniku v EMO Celje je vse do leta 1972 obdeloval podatke tudi Celjski zdravstveni dom, s čimer so takrat postavili temelj za prihodnjo informatizacijo zdravstva. Kmetijski kombinat Žalec, bivši partner centra v EMO, je leta 1970 dobil svoj lasten IBM 360/20, za katerega so dokupili še kasneje diskovne enote in leta 1976 dodaten računalnik IBM 360/20, pred tem rabljen v Muri. IBM 360/25 so leta 1970 kupili še v sevniški Lisci, kamor se je priključila tudi Jutranjka, in v Fructalu, kjer so na novem računalniku začeli z obdelavo raznih področji, od naročil in usmerjanja voznega parka pa do programiranja proizvodnje in analize trga. Tudi v cerkniškem Brestu in v Iskrini Elektromehaniki v Kranju so z nakupom poskušali dohajati rast proizvodnje. V podjetjih je bilo vse težje spremljati poslovanje na roke. Če so želeli racionalno voditi dobavo materialov in izdajo naročil, dovolj hitro slediti spremembam na trgu in se odzivati s hitrimi poslovnimi odločitvami, so bili prisiljeni uvajati dosledno obdelavo podatkov.

Največja računalnika iz serije v Sloveniji, sta bila IBM 360/40 leta 1971 nameščena v ECM Ekonomskem centru v Mariboru in v Intertrade računskem centru v Ljubljani. Intertrade računski center je bil center odptrega tipa, ki je med drugim vsem kupcem IBM sistemov v Sloveniji omogočal praktične tečaje in uporabo računalnika v primeru izpada lastnih sistemov. Na računalnike centra je bil oddaljeno povezan tudi njihov Šolski center IBM v Radovljici. V naslednjih letih so kapacitete centra še precej nadgradili, deloval pa je kar v treh izmenah. Njihove storitve je redno uporabljalo vsaj dvajset podjetij in organizacij, med njimi tudi RZS Ljubljana in Železarna Ravne. Sistem nameščen v ECM Ekonomskem centru Maribor pa je bil rezultat večletnih prizadevanj, da bi izboljšali splošno stanje obdelave podatkov in pospešili razvoj gospodarstva na mariborskem območju. Računalnik so najeli v sodelovanju s podjetji Impol Slovenska Bistrica, Mariborska livarna, MTT, Primat in Svila Maribor, TAM Maribor, TVZ Boris Kidrič, Zlatorog in Zavarovalnica Maribor. Za najem so se odločili medtem, ko so vzpostavljali večji skupni center. Ta je zaživel leta 1973 z izgradnjo nove stavbe v okviru VEKŠ Visoke ekonomsko komercialne šole in nakupom še novejšega računalnika.

Manjše računalnike IBM/360 so kupili še v nekaj drugih uspešnih podjetjih. V PTT-Pošta, telegraf in telefon, predhodniku Pošte Slovenija, so leta 1971 kupili manjši IBM 360/20 z njegovo pomočjo pa takoj pričeli obračunavati telefonsko naročnino in izstavljati račune naročnikom. Kvalitetne telefonske povezave so v tem času že začele postajati pomemben del računalništva pri nas, saj so omogočale uvedbo oddaljenih terminalov in povezovanje v mreže. S sodelovanjem podjetij Interevropa, Luka Koper in stanovanjskih podjetjih obalnih občin pa je leta 1971 tudi v Tomos Koper začel obratovati IBM 360/20. Računalnik je uporabljala vrsta podjetij med njimi tudi Palace Hotel. Več obalnih občin je ustanovilo skupno medobčinsko službo za elektronsko obdelavo podatkov, ki je koristila predvsem računalnik v Tomosu. V Novem Mestu je Krka z izgradnjo modernega proizvodnega obrata odprla tudi razvojno-raziskovalni center, kjer so namestili IBM 360/25, takrat drugi računalnik v občini. V Elektrogospodarstvo Maribor pa so na lastnem IBM 360/25 začeli z obdelavo tehničnih podatkov, podatkov o pretoku energije, pa proizvodno in prodajno statistiko. Prva naloga je bila analiza pretoka električne energije za predhodnih šest let, delali pa so tudi na simulacijah prihodnjega razvoja omrežja. Leta 1972 je še Republiški sekretariat za notranje zadeve dobil svoj lasten računalnik IBM 360/25, ki je bil nameščen v njihovih prostorih v ljubljanski Kresiji in so ga v naslednjih letih uporabljale precej tudi ljubljanske občine, še posebej mestna občina in ljubljanski Komunalni zavod za socialno zavarovanje. Računalnik IBM 360/25 v Mladinski knjigi je predvsem skrbel za evidenco prodaje publikacij, k obdelavi pa se je priključilo tudi časopisno podjetje Delo.