V sedemdesetih je velike tehnične posodobitve doživel tudi varnostni sistem v državi. V Republiškem sekretariatu za notranje zadeve(RSNZ) so svoj prvi elektronski računalnik IBM 360/25 dobili leta 1972. Podatke kartotek so iz luknjanih kartic takrat prenesli v računalniško evidenco, začeli pa so postavljati tudi temelje za prihodnji informacijski sistem organov za notranje zadeve(ISONZ). Zmogljivost računalnika so hitro presegli. Izkazalo se je, da stalno dostopnih množičnih evidenc v obsegu in na način, kot so si ga zamislili z njim ne bo mogoče vzpostaviti. Leta 1976 so uspeli pridobiti nov računalnik IBM 370/145, ki je končno omogočil oblikovanje centralne banke podatkov in razvoj ustreznega informacijskega sistem. Nove terminalske povezave so modernizirale sistem tekočega obveščanja med uradi in po regionalnih upravah za notranje zadeve(UNZ), kjer so v tem času nastale prve ekipe organizatorjev in programerjev. Uvedli so tudi mikrofilm in vse pomembne podatke za hiter dostop...

Težnja k bolj racionalni uporabi računalniških kapacitet v državi je prispevala tudi k razvoj specifičnih računalniško podprtih informacijskih sistemov. Ti so se začeli oblikovati na različnih družbeno pomembnih področjih kot so statistika, javna uprava, bančništvo, zdravstvo, univerza, ipd. Koncept informacijskega sistema je temeljil na celoviti in usklajeni organizaciji obdelave podatkov tesno prilagojeni specifičnim potrebam posameznih področij. Iz vidika strojne opreme je v tem času običajno zahteval uvedbo velikih osrednjih računalnikov z možnostjo terminalskih povezav. V sedemdesetih so pri nas veliko pozornosti začeli posvečati oblikovanju nekakšnega družbenega informacijskega sistema, ki naj bi v najširšem smislu zagotovil usklajeno in enotno evidentiranje, zbiranje, obdelavo in objavo vseh družbeno pomembnih podatkov. Državljanom, gospodarstvu, državni in občinski upravi naj bi zagotavljal celovit nabor pravočasnih informacij potrebnih za uspešno odločanje, upravljanje,...

Po obdobju relativno svobodne ekonomske politike v Jugoslaviji med leti 1965 in 1972 je svet zajela energetska kriza. Razvrednotenje domačega dinarja in devizni primanjkljaj sta narekovala varčevanje v državi, še posebej pa pri potrošnji deviz. Gospodarska kriza se je po letu 1973 še bolj izrazito okrepila in je močno prizadela ravno manj razvite države kot je bila Jugoslavija. Po nekaj zelo ugodnih letih, ko je bilo računalnike mogoče uvažati celo brez carine, so leta 1973 ponovno uvedli carine na uvoz, omejitve pri porabi deviz in splošno varčevanje pa sta se stopnjevala. Porast novih računalnikov je v celotni Jugoslaviji močno upadel. V dveh letih od 1971 do 1973 je število računalnikov v Jugoslaviji narastlo kar za 230 enot in se je tako skoraj podvojilo. V dveh letih po letu 1973 pa je število računalnikov narastlo le še za dobrih sto enot. Računalnikov je bilo takrat v celotni Jugoslaviji okrog 600, v Sloveniji pa okrog 150. Poleg tega je bil negativen tudi uraden pogled na...

Do leta 1974 so pri nas namestili še več novih računalnikov IBM/370. Marsikje je bil to že drugi računalnik v podjetju, ki je običajno nadomestil starejše računalnike iz serije IBM/360. Do leta 1976 je bilo pri nas nameščenih več kot 25 računalnikov iz serije IBM/370, velika večina srednje zmogljivih IBM 370/135. V tem času je zbornična komisija za računalništvo spodbujala predvsem ustanavljanje skupnih centrov in uvedbo terminalskih povezav, s čimer so želeli omogočiti dostop do računalnikov tako prikrajšanim občinskim skupščinam kot tudi manjšim lokalnim podjetjem, ki si nakupa lastnega računalnika niso mogla privoščiti. O skupnem računalniškem centru v Kranju se je zelo dolgo govorilo, šele center v Savi pa je z novim računalnikom leta 1973 odprl več priložnosti za podjetja na tem območju. Sava Kranj je tri leta prej uprabljala računalnik v LTH Škofja Loka, nato pa so kupili nov računalnik IBM 370/125 in kot drugo podjetje v Kranju odprli računalniški center v katerega se je...

Leta 1972 je k nam relativno zgodaj prišla tudi nova serija velikih računalnikov IBM/370, ki so tako kot manjši računalniki IBM System 3 že uporabljali nova integrirana logična vezja IBM MST(Monolithic system technology). Z uvedbo novih tehnologij se je nova serija postopno vse bolj oddaljevala od predhodnih, nadaljevala pa se je vse do konca osemdeseith. Povečanje zmogljivosti in zanesljivosti pri računalnikih IBM/370 je bilo izrazito na praktično vseh področjih. Nova monolitna vezja MST so uporabili za vse dele centralne procesne enote računalnikov, že leta 1972 pa so predstavili tudi nov pomnilnik izdelan iz monolitnih integriranih vezij velikosti 8 milimetrov. Ti novi pomnilniki so bili veliko hitrejši in bolj zanesljivi v primerjavi s pomnilniki v obliki magnetnih jeder, ki so bili pred tem v uporabi skoraj 15 let. Predpomnilnik, ki so ga imeli samo najbolj napredni modeli IBM/360, je v novi seriji postal običajen. S tem so močno pospešili procesiranje podatkov, povečali pa so...

Poleg mini računalnikov se je z zatonom klasičnih računskih strojev sredi šestdesetih pojavil še poseben razred najmanjših pisarniških oziroma birojskih računalnikov, ki so z nekakšno hibridno računovodsko tehnologijo posegali na vmesno področje med elektronskim računalništvom in mehaniziranim računovodstvom. Strojne in programske zmogljivosti so imeli še posebej omejene in usmerjene skoraj izključno na področje pisarniškega poslovanja. Primerni so bili za izvajanje običajnih računovodskih in administrativnih opravil, ki so jih pred tem obvladovali računski stroji, na primer za obračunavanje osebnih dohodkov in obdelavo faktur. Pisarniški računalniki so delovali po načelu vidne evidence VRC(Visible record computer). Podatke so zapisovali na posebne kartice z dodatnim magnetnim trakom, ki so tako na skupnem nosilcu omogočale kombinirano hranjenje podatkov v magnetni obliki in v obliki vidnega tiskanega zapisa. Birojski računalniki so uvedli tudi vrsto drugih za ta čas neobičajnih...

V obdobju burnega razvoja računalniških kapacitet pri nas med leti 1968-1972, ki večinoma sloni na računalnikih IBM/360, pa je vredno omeniti še nekaj drugih manjših sistemov. Že s tranzistorsko tehnologijo druge generacije so nastali pogoji za razvoj številnih manjših in bolj dostopnih računalnikov, ki so se lahko lažje vmeščali v klasično pisarniško okolje. Z novo tehnologijo TTL(Transistor-transistor logic) bipolarnih integriranih vezij pa je ta trend dosegel nov vrhunec. Najbolj razširjen primer te tehnologije so vezja iz serije Texas instruments 7400, ki so nudila velik nabor različnih logičnih vrat, stikal, števcev ipd. Na njihovi osnovi so bili zgrajeni najbolj značilni mini računalniki tipa DEC PDP-8 in HP 2100. Ti so posegali predvsem na področje vodenja procesov. Za njimi so v začetku sedemdesetih prišli na trg še izredno uspešni DEC PDP-11 in HP 3000. V to kategorijo pa se lahko vmeščajo tudi računalniki kot je bil IBM 1130, v šestdesetih najcenejši IBM računalnik...

Konec leta 1969 so v Zveznem zavodu za statistiko v Beogradu namestili računalnik IBM 360/50, takrat največji računalnik v Jugoslaviji in en izmed redkih večjih iz serije IBM/360 v našem prostoru. Ta je nadomestil že 8 let star računalnik IBM 705, jugoslovanska statistika in znanost pa sta tako spet pridobili enega izmed najnovejših elektronskih sistemov. Posebna značilnost novega računalnika je bila možnost uporabe LCS(Large capacity storage) modulov, ki so bili zasnovani na pomnilniku z magnetnimi jedri s kapaciteto do 8 MB. Ti za razliko od magnetnih plošč diskovnih enot niso imeli premikajočih delov in so tako omogočali hitrejše in bolj zanesljivo branje in zapisovanje. Računalnik je sicer spadal v srednji razred, vendar je bil občutno bolj zmogljiv od ostalih nižjih modelov IBM/360, imel pa je tudi nekaj drugih naprednih funkcij. Celoten sistem je tehtal skoraj tri tone, že sama enota LCS eno tono. Pobudnik nakupa je bil spet en izmed slovenskih statistikov Ante Novak, ki je...

Računalništvo se je pri nas zares razširilo šele leta 1968, ko so k nam prišli prvi računalniki IBM/360. Serija IBM/360 izdelana na osnovi nove tehnologije hibridnih vezij SLT je v primerjavi s tedaj običajno arhitekturo diskretnih tranzsitorjev in diod predstavljala velik napredek v miniaturizaciji(približno 20:1) in zanesljivosti. Ponujala je linijo strojno in programsko kompatibilnih sistemov različnih velikosti in zmogljivosti, kar je podjetjem omogočalo bolj racionalno izbiro glede na njihove potrebe in lažji prehod od manj zmogljivih sistemov k bolj zmogljivim. Arhitekturna združljivost različnih modelov je omogočala tudi prenos programske opreme. Družina IBM/360 je vnesla izrazite izboljšave in inovacije v primerjavi z običajnimi računalniki druge generacije, ne le tehnološke, temveč tudi funkcionalno-oblikovne. Ena izmed teh je bil na primer zelo širok nabor standardnih vhodno-izhodnih naprav, ki so omogočale enostavnejšo nadgradnjo in prilagoditev obstoječih sistemov. Kot...

V drugih delih Slovenije so se po letu 1968 zelo uveljavili predvsem najmanjši sistemi iz serije IBM/360. Samo v letih 1968 do 1970 je bilo nameščenih kar 18 sistemov IBM 360/20 in 360/25, kasneje pa še 10 do leta 1972. IBM 360/20 je bil manjši sistem, ki se je začel prodajati leta 1966. Imel je omejen nabor strojnih navodil in zato ni bil popolnoma združljiv z drugimi sistemi serije, ponujal pa je pomnilniške konfiguracije 4-32 KB. Namenjen je bil predvsem tistim organizacijam, ki so želele novejši elektronski sistem za rutinsko knjigovodsko obdelavo podatkov podobno uveljavljenim obdelavam na računskih strojih z možnostjo postopnega prehoda na novejši elektronski sistem. IBM 360/20 je bil prilagojen za branje vnaprej sortiranih kartic s podatki, njihovo sekvenčno procesiranje in izdelovanje poročil, zato je bil tudi večinoma programiran v prilagojenem jeziku RPG(Report program generator), ki je v šestdesetih postal en izmed glavnih programskih jezikov za poslovno uporabo. Vsi...

Večji premik pri opremljenosti z računalniki se je pri nas zgodil po letu 1964, ko je podjetje Intertrade pridobilo zastopniške pravice za prodajo računalnikov IBM v Jugoslaviji. V nekaj letih so pri nas vzpostavili močno prodajno, podporno, servisno in izobraževalno mrežo. Podjetje je nudilo dobre možnosti za pridobitev znanja, praktičnih izkušenj in nasvetov že pred uvedbo računalnika v podjetju, pogosto pa so Intertrade strokovnjaki uvajali v delo z računalnikom tudi na terenu. V Radovljici je začel 1967 delovati tudi Intertrade Šolski center IBM, kjer se je pred uvedbo računalnika v posameznem podjetju lahko v večjem številu šolal za to potreben kader. Vsak teden so organizirali tečaje s po 30 do 40 udeleženci. Ob ustanovitvi je imel šolski center le eno učilnico, tečaje pa je v tem prvem obdobju do leta 1971 obiskalo kar 3500 udeležencev iz vse države.

Prvi elektronski računalnik, ki ga je Intertrade dobavil v Slovenijo leta 1965, je bi računalnik IBM 1401 v TAM Maribor. IBM...

Razvoj elektronike in osnovnih elektronskih elementov je do štiridesetih postopno omogočil prehod od elektromehanskih naprav k elektronskim napravam, ki so vse bolj lahko delovale brez kakršnihkoli premikajočih delov(solid state). Med aktivnimi elektronskimi elementi so se sprva razvili žarnicam podobni elementi imenovani vakuumske elektronke. Že kmalu za tem so se na osnovi vakuumskih elektronk na več mestih začeli razvijati prvi digitalni elektronski računalniki. To so bili veliki, težki, potratni in za današnje razmere nezanesljivi računalniki. Številke in podatke so predstavljali na digitalen način, s skupino sunkov oziroma stopenj. Ker imajo elementi elektronike le dve jasno ločeni delovni stopnji, da po elementu tok teče ali ne teče, pa so podatke predstavljali v binarnem številskem sistemu.

Prvi splošno dostopni elektronski računalniki so se na trgu pojavili v začetku petdesetih in so v naslednjih desetih letih v bolj razvitih državah že v veliki meri nadomestili računske...