vir: NASA
Ker sta prostor in masa na vesoljskih plovilih hudo omejeni dobrini, velika večina človeških naprav na nebesnih telesih za varen pristanek upočasnjuje (tudi) s pomočjo trenja ob padcu skozi atmosfero. Potovanje z več 10.000 kilometri na uro skozi Zemljino ozračje povzroča visoke fizične in toplotne obremenitve, pri katerih se temperatura povzpne na več tisoč stopinj Celzija, zato naprave zaščitimo s toplotnimi ščiti. Ti so v grobem dveh vrst; pri ablativnih, kakršne so uporabljali na kapsulah Apollo in trenutno Dragonih, se njihov material uparja in tako odnaša energijo proč, medtem ko so keramični kompoziti z raketoplanov Space Shuttle toploto zadrževali na zunanji strani zaščitne plasti, kjer se je odstranila z izsevanjem ter konvekcijo. Obe rešitvi sta fizično zelo togi in posledično nespremenljivih dimenzij med samim letom, kar zožuje spisek primerov njihove potencialne rabe. Zložljivi toplotni ščiti bi na primer omogočali vračanje manjših raketnih komponent na Zemljo, kot so dragoceni raketni motorji, ki jih danes še vedno mnogokrat žrtvujemo. Na planetih z redkejšo atmosfero od Zemljine, kot je Mars, pa je raztegljiv ščit pomemben tudi zaradi varnejših pristankov.
Zato inženirji že več desetletij skušajo napraviti napihljiv toplotni ščit. Najprej so se s tem na prelomu tisočletja ukvarjali Rusi, pred poldrugim desetletjem pa so takšen program pognali tudi pri Nasi. Prva generacija zasnov je nosile ime IRVE (Inflatable Re-entry Vehicle Experiment); velika je bila nekaj deset centimetrov v premeru in so jo spuščali s sondirnih raket. Sedaj program teče pod imenom HIAD ali Hypersonic Inflatable Aerodynamic Decelerator in je pred kratkim storil bistven korak naprej, saj so iz vesolja spustili doslej največji konceptni primerek, LOFTID (Low-Earth Orbit Flight Test of an Inflatable Decelerator). Napravo, ki v raztegnjeni različici v premeru šteje šest metrov, so 10. novembra izstrelili v vesolje ob poletu rakete Atlas 5, ki je v orbito ponesla satelit JPSS-2. LOFTID se je kmalu zatem spustil v ozračje in padel v morje blizu Havajev, kjer so ga pobrali. Prvi pregled kaže, da ščit ni utrpel resnejših poškodb, pa še te naj bi nastale predvsem ob stiku z vodo ter pobiranju, ne ob samem padcu, zato so snovalci optimistični, da bi bil lahko uporaben večkrat. Vse podrobnosti poskusa pa bodo spoznavali vsaj še kakšno leto.
Do možnosti nastanka napihljivega toplotnega ščita je pripeljal napredek v materialih. Zunanja plast Loftida je napravljena iz "spletene keramike", oziroma vlaken silicijevega karbida, ki ga sicer običajno najdemo v toplotno odpornih kompozitih, in pa močnih sintetičnih polimerov, katerih vlakna so tudi precej močnejša in vzdržljivejša od jekla. Za v prihodnje bo treba napravo še precej povečati - za marsovske naloge naj bi potrebovali okrog 20 metrov veliko. Svoje rešitve sicer snujejo tudi Kitajci.
