vir: Nature
Elbakjanova vztraja, da je spletna stran Sci-Hub namenjena dostopu do vsebin, ki so nujne za znanost in izobraževanje, kar bi po indijskem pravu lahko predstavljajo dopustno izjemo. V tem primeru bi šlo za tako imenovano pošteno rabo (fair dealings), za kar v Indiji že obstajajo precedenčni primeri. V preteklosti so posamezne ustanove v Indiji že legalno razmnoževale učbenike in druge avtorsko zaščitene vsebine v izobraževalne namene. Zakon o avtorskih pravicah iz leta 1957 dovoljuje vrsto izjem za zasebno in neprofitno uporabo, kamor sodi tudi raziskovanje. Oxford University Press in Cambridge University Press sta na primer leta 2012 izgubila tožbo zoper Univerzo v Delhiju, ki je imela fotokopirnico s poglavji ali celotnimi knjigami za študente, ki niso zmogli kupiti knjig.
Primer je zato ključen, saj bi Sci-Hub lahko prvič kjerkoli na svetu zmagal, kar bi založnike prisililo v spremembo poslovnih modelov. V številnih državah je več založnikov že tožilo Sci-Hub ali Aleksandro Elbakjan, a se tožena stranka nikoli ni odzvala. Izdane so bile tudi že sodbe, po katerih so ponekod ponudniki dostopa do interneta poskušali blokirati dostop do strani, založnikom pa so bile prisojene visoke odškodnine, ki niso bile nikoli plačane. Samo v ZDA dosegajo 20 milijonov dolarjev.
Medtem ko v razvitih deželah univerze in knjižnice plačujejo milijone za naročnine do revij, ki jih izdajajo znanstveni založniki, v revnejših državah pogosteje uporabljajo Sci-Hub kot brezplačno alternativo. Indijski uporabniki predstavljajo tretjo največjo skupino na Sci-Hubu. Če bi sodišče Sci-Hub priznalo kot izjemo po zakonu, bi imelo to pomembne posledice. To bi lahko imelo učinke tudi zunaj indijskih meja, predvsem pa bi založnikom prvikrat pokazalo, da je trenutni model zastarel in nevzdržen. Medtem ko založniki trdijo, da se s tem spodkopava integriteta znanstvenih objav, varnost univerz in osebnih podatkov (Sci-Hub uporablja uporabniška imena in gesla raziskovalcev univerz in članov knjižnic po celem svetu, ki imajo dostop do člankov), Elbakjanova poudarja, da je v resnici ovira pri znanstvenem delu prav založniški sistem, ki omejuje deljenje informacij in objav.
Večina financerjev, vključno z EU, sicer od znanstvenikov zahteva, da odslej vsa dela javno priobčijo znanosti. A ker se uspešnost znanstvenega dela ocenjuje po kakovosti objav, za katere se pogosto uporabi kar kakovost revije, je problem težko rešiti. Založniki so začeli ponujati zlati dostop, kjer je poslani članek ob plačilu visoke pristojbine avtorjev (tudi več tisoč dolarjev) potem prosto dostopen vsem. Na ta način se raziskovalni denar še dodatno preliva k založnikom, zato to ne more biti dolgoročna rešitev.
ta stavek sem tudi sam večkrat prebral, potem sem šel pa naprej z življenjem 