Latinščina kot uradni jezik

Je uvedba latinščine, kot uradnega jezika, lahko pozitiven korak naprej, ali ne


Jezik na nekem teritorialnem območju zagotovo predstavlja močan identifikacijski in povezovalen faktor.
Močne države se tega že dolgo zavedajo, zato so vse, brez izjem, na neki zgodovinski točki, uvedle tako-imenovani uradni jezik.
Vsa komunikacija, od državne uprave in uprave lokalnih skupnosti, pa vse do šolstva na najnižjem nivoju, potem poteka v takšnem dogovorjenem uradnem jeziku.
To velja tako za ZDA, Kitajsko, Rusko federacij, da ne naštevam dalje. Torej, vsaj države z veliko mednarodno težo (tako gospodarsko, diplomatsko kot tudi vojaško).
Edino ozemeljsko dovolj zaokroženo območje, ki želi biti nekdo, ki v mednarodnih odnosih nekaj šteje, pa takšnega enotno dogovorjenega uradnega jezika nima, je Evropa, oziroma EU.
Če bi se države UE v neki nedoločeni prihodnosti, odločile za nek skupen uradni jezik, si je težko predstavljati, da bi nacije kot so nemška, francoska, angleška, pa nenazadnje tudi ruska (ki je na nek način del Evrope, priznamo mi to ali ne), pristale na to, da se odpovedo svojega jezika v korist katerega koli jezika druge nacije.
Tako se v Evropi srečamo (poenostavljeno gledano) s štirimi velikimi jezikovnimi sistemi (skupinami), za katere realno ni pričakovati, da bi se jih nacije odpovedale, in sprejele kot neko uradni jezik, jezik iz katerkoli druge jezikovne skupine. Te jezikovne skupne so:

- Romanski
- Germanski
- Anglosanksonski
- Slovanski

Nemci se ne bi odpovedali svojega jezika, zato, da bi bil uradni jezik francoščina, francozi se pravtako ne bi odpovedali svojega, zato da bi bil uradni jezik angleščina itd. ... itd.

Predpostavimo pa, da se države dogovorijo za drugo varianto. Za jezik, ki ga trenutno v splošnem komunikacijskem smislu ne uporablja nobena od naštetih jezikovnih skupnosti.
Da se odločijo za jezik, ki ga nekateri smatrajo kot »mrtev jezik", dasiravno to ne drži povsem. Gre za jezik, ki je še zmeraj nepogrešljiv in nezamenljiv na mnogih področjih, od znanosti do diplomacije.

Zgolj poskusite si predstavljati, da se Evropa dogovori za uporabo latinščine, kot uradnega jezika Evrope.

Dogovor bi bil morda v tem primeru celo možen, saj se nobena nacija ne bi odpovedala svojega jezika v korist jezika druge nacije. Vse bi se odpovedale svojega, v korist skupnega jezika.

Po drugi strani, pa to ne bi v ničemer ogrožalo že obstoječih jezikov, saj bi vse nacije na svojem območju, lahko še naprej uporabljale svoj jezik in pisavo. Malce poenostavljeno – volk sit in koza cela.

Vprašanje, povezano s takšno odločitvijo pa bi bilo naslednje:

- Ali bi sprejem takšne odločitve prinesel pozitivne družbene učinke, katere in zakaj?
- Ali bi sprejem takšne odločitve prinesel negativne družbene učinke, katere in zakaj?

Pa prosim, ne zdaj diskutirat v stilu, kako je to bedarija, kako do tega ne bo prišlo, kako so to poskušali že esperantisti (čeprav je bilo to gibanje nekaj drugega in zasledovalo povsem neko drugo agendo) itd.
Pri razmišljanju in pojasnjevanju odgovorov, Izhajate iz predpostavke, da se takšna odločitev sprejme in Evropa po treh, največ štirih, generacijah, ima uradni jezik latinščino.

Edit: popravil napačno uporabljen izraz.