Raziskovanje vesolja in potovanja tja se v ZDA ni začelo šele tedaj. Prvi ameriški satelit Explorer 1 je bil izstreljen 31. januarja 1958 po lokalnem času. Tretji satelit - prva Sputnik 1 in Sputnik 2 sta bila sovjetska - je začel vesoljsko tekmo. V ZDA so ga načrtovali in izdelali v Jet Propulsion Laboratory (JPL), ki je bil ustanovljen že leta 1930, danes pa ga za NASO upravlja Caltech. Ko pa je zaživela NASA, se je tekma razplamtela. Le tri leta pozneje, marca 1961, je predsednik John F. Kennedy v znamenitem govoru pred Kongresom dejal, da bodo ameriški astronavti pristali na Luni še pred koncem desetletja. In res, julija 1969 je posadki Apolla 11 to uspelo.
Kako pomembna je bila vesoljska tekma za ZDA, priča podatek o številu zaposlenih. Takoj ob ustanovitvi je imela NASA več kot 8000 zaposlenih, kmalu zatem tudi 40.000, danes pa ima NASA 19.000 zaposlenih in letni proračun 20 milijard dolarjev. Na vrhuncu vesoljske dirke je NASA dobila več kot štiri odstotke ameriškega zveznega proračuna, v zadnjih letih pa je financiranje upadlo na najnižje ravni doslej - manj kot 0,5 odstotka. Skupno ZDA za NASO porabijo tretjino vsega javnega denarja, namenjenega za raziskave in razvoj.
Ko so Rusi v vesolje poslali prvi satelit, Američani niso bili zaskrbljen le zato, ker so jih prehiteli, temveč ker so ga spravili tja gor. Rusi se namreč niti v svojih propagandnih glasilih niso preveč hvalili z dosežkom. Časnik Pravda je sprva objavil le nekaj odstavkov in šele čez nekaj dni je postalo jasno, kako velik dosežek je to, da so ga lahko temu primerno proslavili. Američane pa je skrbelo. Če lahko v orbito pošljejo 80 kilogramov železa, potem lahko tudi atomsko orožje. Ko so uspešno izstrelili še poltonski Sputnik 2, je bilo šale konec. Ustanovljena je bila NASA s tedaj ogromnim proračunom, saj so imele njene raziskave tudi neposredno vojaško uporabnost. Ogromno pa je pridobila tudi civilna znanost. NASA je danes civilna organizacija, razlog za to pa je bolj temačen. Obstaja dovolj drugih institucij in oddelkov, ki razvijajo orožje, da tega ni treba početi NASI.
V zgodovini NASE so se zvrstili številni pomembni in veliki trenutki, med katerimi se jih je nekaj vtisnilo tudi v kolektivni spomin. Poleg pristanka na Luni so med njimi gotovo težave slavnega Apolla 13, ki še danes velja za eno najspektakularnejših rešitev misije, po čemer je posnet tudi film, nesreča raketoplanov Challenger in Columbia, izstrelitev teleskopa Hubble in postavitev mednarodne vesoljske postaje. NASA je storila ogromno, četudi vse zgodbe ne pridejo v kolektivni spomin ali celo na naslovnice časnikov. Po Marsu sta roverja Opportunity in Spirit vozila več let, čeprav sta bila načrtovana za tri mesece, novi rover Curiosity pa še vedno radovedno rije po površju. Voyager 1 in Voyager 2 sta prva človeška izdelka, ki sta zapustila Osončje. Sonda WMAP je posnela zemljevid vesolja kot mikrovalovno sevanje ozadja in še bi lahko naštevali.
Danes imajo vesoljske programe vse razvite države. Evropa sodeluje v Evropski vesoljski agenciji, Kitajci, Indijci in Japonci grozijo, da bodo prehiteli ameriško superiornost, Rusi so že od samega začetka vesoljska nacija. Ljudi lahko v orbito pošiljajo tudi Mehičani, Brazilci, Kanadčani, Izraelci, Korejci itd. K sreči človeštvo spoznava tudi, da je prihodnost v sodelovanju in ne v tekmovanju. Vesoljske dirke med ZDA in Rusijo je konec, ker je preprosto predraga. Današnja mednarodna vesoljska postaja vsebuje komponente iz različnih držav, astronavti prihajajo iz vseh partneric, tja pa jih trenutno vozijo Rusi. Nekatere države sicer gradijo lastne vesoljske postaje in seveda razvijajo lasten vesoljski program, a sodelovanja je veliko. Morda ga bo kdaj dovolj, da pridemo tudi do Marsa.
