Nova sodba sodišča EU o prenosljivosti licenc programov v EU

Celoten članek je v Pravni praksi: licence v EU niso licence ampak gre za lastninskopravno razmerje, dokler se proda skupaj s fizičnim nosilcem (kaj pa ker vse downloadamo???)

Zoran Skubic, Pravna praksa, 47/2016
Digitalni svet temelji na ideji nematerializiranih podatkov. Vsakokratni nosilec je "zgolj" medij njihovega trenutnega obstoja in je namenjen bodisi prenosu bodisi predvajanju relevantnega sosledja teh podatkov - upoštevajoč postulate vsakokratne programske kode - v določenem času in prostoru. Nosilec kot tak je torej "nujno zlo", zato bi težko trdili, da gre pri njem za konstitutivni element, ki skupaj z nameščenimi podatki tvori nedeljivo celoto. Drugače pa je, ko je govora o kopijah računalniških programov z licenco za neomejeno uporabo. Kot je v nedavni odločitvi poudarilo Sodišče (EU), je prenos tovrstnih "rabljenih" programov - ki je sicer po doktrini Usedsoft dopusten - brez soglasja imetnika avtorske pravice možen le, če se opravi skupaj z originalnim materialnim nosilcem - tj. s CD-, DVD- ali USB-medijem.

to pomeni, da mirno lahko prodajaš programe z nosilcem...

in koliko se korporacije potrudijo zate: niti EULA ne prevedejo, niti je ne prilagodijo.

Po drugi strani pa bogi američani, tam to ne velja, tam pa je EULA bog i batina.

Me pred leti v pisarno pride spraševat punca, ki je delala inventuro, kje imam SW, ki ga je kupila firma. Bila je vsa nesrečna, ko je izvedela, da je bil SW naložen z interneta in da nimamo fizično nič za prijeti v roke.

Potolažil sem jo s tem, da sem ji dal neke stare ovitke za CDje, na katere je potem lahko nalepila nalepke z inventarnimi številkami.