vir: Nature
O založnikih znanstvenih revij je bilo na naših straneh prelitega že mnogo črnila. Glavni problem so drage naročnine, ki jih založniki zaračunavajo knjižnicam, in nerazumno visoke posameznih člankov, če revije nimamo naročene. Cene niso javne, ker se vsaka knjižnica in univerza pogaja z založnikom, ki potem ceno prilagodi njeni velikost in finančnemu položaju, a že kratek sprehod po Supervizorju razkrije, da gre za naročnine samo z ljubljanske univerze več stotisoč evrov letno. Zlasti v naravoslovju, kjer raziskovalci članke pogosto že oddajo stavljene v LaTeX-u s predlogo založnika, tako da slednji nima dosti dela z oblikovanjem, zato naletijo visoke cene na malo razumevanja.
Raziskava Evropske komisije je pokazala, da je približno polovica člankov vseeno brezplačno dostopnih. Številne avtorji objavijo na lastnih straneh, delijo se prek omrežij, kot je ResearchGate, mnogokrat najdemo rokopise tudi v repozitorijih, kot je ArXiv. A vse to so polrešitve, ki so sicer dovolj za pridobivanje informacij, ni pa to idealen sistem.
V zadnjem času dodatni pritisk na založnike izvajajo javni financerji raziskav, ki čedalje pogosteje zahtevajo, da so rezultati javno objavljeni tako, da so dostopni brezplačno. Upirajo se tudi raziskovalci, ki iščejo alternative.
V Macmillanu, ki skrbi za NPG, so se odločili, da bodo znanstvenikom stopili naproti. Njihovih 49 revij iz skupine Nature bo odslej brezplačno dostopnih, a bo ta dostop zelo neprijazen. Deloval bo prek zaprte platforme ReadCube - v kateri ima Macmillan pomemben lastniški delež! - ki ne omogoča shranjevanja ali tiskanja dokumentov. Omogočen je le ogled na zaslonu ter pripenjanje komentarjev (anotacija). Pozitivno pa je, da bo sprememba retroaktivna in se bo nanašala na vse članke od leta 1869 dalje, ne le na nove. V Macmillanu pojasnjujejo, da raziskovalci svoje članke tako ali tako že delijo (kar ni čudno, ker v znanstvenem svetu štejejo citati, torej mora članke nekdo brati). Nature to že dopušča, in sicer lahko rokopis šest mesecev po objavi na splet priobčijo avtorji sami na svojih straneh.
Zakaj torej motoviljenje, če pa bi lahko Macmillan na internet enostavno postavil PDF-je? Pojasnjujejo, da bo nov način omogočil mirno koeksistenco brezplačno dostopnih člankov in plačljivih naročnin, od katerih živijo. Pravijo, da postopek objave članka (sestavljajo ga prejem, urednikov preudarek, pošiljanje v recenzijo, posredovanje komentarjev recenzentov avtorjem, prejem popravljene verzije, pošiljanje v ponovno recenzijo, stavljenje in objava) stane 20-30.000 funtov na članek! Zato sta možnosti dve: objava člankov je brezplačna, članek pa je potem dostopen le naročnikom, ali pa avtorji ob objavi plačajo nek znesek, in članek je prosto dostopen vsem. Slednjih je v Nature 38 odstotkov.
Odzivi na novost so mešani. Bolj pikri pravijo, da bi plačali že samo zato, da se jim ne bi bilo treba ukvarjati z ReadCube. V spravljivejših tonih pa drugi dodajajo, da gre za korak v pravo smer. A vseeno je PDF-članka še vedno tisti zlati standard, ki bi moral biti prosto dostopen.
