Alamut, Krasni novi svet - Matura 2003 SLO

no jebiveter dej ti to kej na net da bi se dal kej videt!

Prednaslov je bil:

Hasan: Človek, zločinec ali le prerok?

Nekak tak... podvprasanj pa se ne spomnim.

Barbi, tukaj ti najverjetno lahko pomagam jaz.

Razpravljalni esej:

Hasan ibn Saba - prerok, zločinec, le človek?

Gotovo se strinjate, da lik Hasana ibn Sabe združuje več nasprotujočih si lastnosti oz. vlog in da ga je mogoče predstaviti tudi z navedenimi oznakami. Na kratko jih pokomentirajte. V kateri od teh vlog pa je Hasan po vašem mnenju najizrazitejši? Zakaj? Bi znali razložiti in utemeljiti, kako ga v tej vlogi vrednoti katera izmed oseb v romanu, kako pa v primerjavi z njo vi?

Interpretativni esej:

Odlomek: str. 367 (Odpustil je vélika ...) do 369 (... in kakor mrtev zaspal).

Pogovor med protagonistoma v odlomku razkriva njun miselni, čustveni, vrednostni svet. Bi znali razložiti in utemeljiti, kateri je po vašem mnenju močnejši v svojem prepričanju in v čem je šibkost šibkejšega? Kaj sklene Hasan v zadnjem odstavku? Kako presojate iztek enega izmed njegovih sklepov v nadaljevanju romana? Razčlenite zgradbo odlomka in predstavite vsebino posameznih delov.


Vidim, da ta debata stagnira, zato bom kar sam pridodal nekaj stvari, ki sem jih pridobil med branjem obeh knjig. Alamut je knjiga, ki po prvem branju ostane na pol zabrisana v spominu, zato je potrebno nekajkratno ponavljanje branja in predvsem poglobljeno razmišljanje o prebranem. Osebno sem Alamuta prebral (od začetka do konca) dvakrat, obenem pa smo ga v šoli obravnavali od poglavja do poglavja. To sem sicer jemal bolj z rezervo, ker se za slovenščino izredno zanimam (mimogrede, vpisal sem se na slovenščino s književnostjo) in imam že ustvarjena svoja stališča do knjige.

Krasni novi svet je prav tako knjiga, ki kljub svoji kračini zahteva nekaj spretnosti ob branju. Predvsem moteča so mi bila (napram Alamutu) imena, ki so bila skovana iz imen in priimkov nekaterih svetovnih voditeljev in veljakov.

Lenini ime tako namreč izvira in V. Lenina, Helmoltz bi naj dobil ime po nekem Nemcu von Helmholtzu, Mustafa Mond svoje ime po karizmatični Mustafi, Bernard seveda po Marxu itd.
Ne vem, če je pametno, da bi obe knjigi označevali kot trivialno literaturo, saj vsebinsko presegata marsikatere meje običajnega. Res da stilno nista nič kaj posebno dodelani (tipično za Angleže in nekoliko manj tipično za Slovence), vendar sta knjigi posebej vsebinsko poduhovljeni.

Jaz razmišljam v tej smeri glede eseja na maturi (moč, oblast in svoboda posameznika):
Krasni novi svet je po mojem mnenju fina kopija Marxovega (ki je tudi omenjen) Komunističnega manifesta. Jaz osebno sem to delo prebral in vidim velike korelacije med Krasnim novim svetom in Komunističnim manifestom, čeprav spet ni nujno, da je bil Komunistični manifest predloga Krasnemu novemu svetu. To teorijo si hranim v bran na maturi.
Glede svobode je tako, da je Hasan popoln asket in se svobodi odreka prostovoljno, medtem ko v KNS obstaja neka povsem drugačna svoboda. Na vprašanje, če so ljudje, živeči v KNS srečni, bom odgovoril pritrdilno. Namreč, človek je srečen vse do tedaj, dokler se ne zaveda nedosegljivosti, ki preži in čaka nanj za prvim bregom. Vse dokler bi ljudi vzgajali v veri, da je npr. čustvenost družbeno nesprejemljiva, bi se le-tej ljudje odrekali, obenem pa menili, da so zgrabili bika za roka in da delajo uslugo sebi in sistemu.
Do večjega trka z ujetostjo pa pride v Alamutu, kjer posameznikova svoboda ni le duhovno in umsko omejena, ampak tudi fizično, stvarno. Meje gradu Alamut in do kod lahko seže fedaijeva roka so natančno določene. Medtem ko fedaija za nespoštovanje zakonov hladnokrvno ubijejo, ga v KNS skorajda že pomilostijo in deportirajo na Islandijo, s tem pa nihilistu (v konkretnem primeru Bernardu) DAJO možnost, da svojo miselnost širi dalje. Mond je namreč trdil, da vse dokler je Bernard od večine populacije, ni nevaren.

Zame osebno je Hasan človek. Človek je tisti, ki ne glede na vse sledi svojim sanjam, pa naj bo to umor sina ali kogarkoli že. Sina bi kratkomalo lahko tudi pomilostil, ampak s tem bi v fedaijih zatlela iskrica upanja - postali bi podobni Bernardu. Na vsakem koraku bi namreč iskali luknjo, katero bi lahko oponesli direktorju oz. Seiduni.

No, pa se mi je ustavilo. ;)

Drugače pa vam prilagam še nekaj manjših napotkov in smernic, ki jih je predstavil Janko Kos na sobotnem sestanku slovenistov in slavistov, ki pripravljajo dijake na maturo:
(mešani vrstni red; nekaj stvari izpuščenih)

- Tahir NI inteligentna oseba. Je le pob, ki stvari hitro dojema, vendar ničesar pristnega ne ponudi,
- roman Alamut ni verodostojna knjiga! Literarni teoretiki le predvidevajo, da se je dogajalo od približno leta 1000 do leta 1200, ko naj bi dejansko Hasan tudi živel. Bartolova letnica 1092 je izmišljena,
- prav tako se ne opirajte na Fordov T model, ki je bil izdelan leta 1907, ker se izračuni let ne bodo upoštevali in ne bodo prinesli nobenih dodatnih točk,
- opirajte se na Webrovo klasifikacijo totalitarnega režima, predvsem karizmatične oblasti
- ...

Ti napotki so predvsem za tiste, katerim gre esej težje od rok.

Se že veselim 10. maja! ;)

Mimogrede, jutri pišemo primerjalni esej iz KNS in Alamuta ... ta tema je bila nalašč zame, da se nekolikanj sprostim in pripravim na to.

Razpravljalni esej bo iz obeh del, interpretativni pa iz enega ali drugega.

Jaz teh priročnikov ne berem, ker zame knjiga nosi največ informacij o sami sebi.

Naslov napišeš v prvo vrstico (ali v dve tri, če je predolg), spustiš eno vrstico prazno in začneš pisati esej.

Ne pozabi označiti na prvi strani pole, za kakšen esej se odločiš!

Enako lepe želje želim tudi tebi.

Odkrito povedano meni pa KNS, nikakor in nikakor ni jasen mislim, saj iz globinskega stališča, se mi zzdi preveč strokovno napisan in pol se preveč ubadam s tem oziroma mi pozornost odmakne v znanstveno smer ....

A mi lahko kdo pove oziroma proba nekako osvetliti, v čem je vsa fora vseh teh idealnih ljudi rojenih iz eprovete, raze tega, da so jih prilagajala in tudi socialno naredili kako bi rekla preproste, nezadrgnenje, skratka svobodne, neobremenjene s svojimi traumami, ki so jih nromalno otroci imeli, zaradi socialnih ali drugačnih težav.

Barbi, prebivalci krasnega novega sveta so svobodni ljudje, saj jih sistem oklepa že od rojstva (iztočitve).
"Skupnost, istost, stalnost" je geslo KNS-ja. To pomeni, da popolna družba lahko obstaja le v primeru popolnega, nadzorovanega in homogenega vzgajanja in prilagajanja ter učenja manir, ki so za družbo koristne.
Le kdo bi se upiral življenju v KNS-ju? Spolno občuješ, s kom želiš, trošiš in nikoli ti ničesar ne zmanjka, obenem pa imaš somin dopust, nekakšen odklop možganov.

Kdo bi se branil hedonističnega načina življenja?

Z manipulacijo so želeli ustvariti popolne ljudi, ustrezne takšni družbi. Lenina je primer popolnega človeka. Je ravno pravšnje postave, izredno privlačna, malo krajše pameti (njeni stereotipi in hipnopedične puhlice) in se drži načela trošiti, ne popravljati. Lenina je koristna za svet, saj troši, se razdaja seksualnim užitkom in trdi, da je svobodna. Le kaj ji še manjka? Mar ni to lepo, če se ne zavedaš lastne omejenosti in ujetosti in celotno grozodejstvo spremeniš v pravljično resničnost?

Kot mati bi imela raje celo vojsko otroških upornikov ali pridne in marljive malčke?

Živjo!

Mene kljub vsem zanima, kje bi dobil čim več informacij o sami zgodbi, zgradbi dela Alamut, motivih, tematiki, ipd. Doma imam knjige Esej na maturi 2004 (Odlična razlaga KNS-ja, slaba Alamuta), Sparknotes-Krasni novi svet ter knjigo Maturitetna romana 2003 -> spet le nekaj besed o Alamautu.

KNS so mi te knjige zelo osvetljile, žal pa je Alamut še nekoliko zavit v temo. Torej ali ima kdo kakšno knjigo iz katere črpa informacije o Alamutu-kakšen priročik poleg knjige seveda

KNS ti lahko pošljem jaz, če mi daš svoj email.

Knjiga je uradno objavljena tudi na strani Aldousa Huxleya, tako da je zadeva povsem legalna.

mah.. nic od tega kar se je 'dalo dobiti' ni bilo. Fora je pac v tem, da ce dobis esej katerega naslov je, da napisi zgodbico o Alamutu je to potem lahko pisat, ker je knjiga manjk kompleksna od Zlocin in kazen. Za zlocin in kazen so se dobile blazne analize in ogromno vse medtem, ko se je za Alamuta nekako sklepalo, da v primerjavi z ZiK je to nekaj kar se razume in ga bodo tisti, ki razumejo ZiK z levo roko predelali :)

Gandalfar, Zločin in kazen je vsebinsko in stilno osupljiva knjiga, medtem ko Alamut in KNS stilno sploh ne presenečeta, vsebinsko sta pa na precej visoki stopnji.

Nekaj uporabnega

Obnove po poglavjih
I. poglavje
Prvo poglavje govori o tem, kako je karavana jezdecev v rajske vrtove za Alamutom pripeljala Halimo. Tam so jo sprejele deklice, ki so bile tam že prej in so jo okopale in ji dale hrane. Tam se je ob jedi spoznala z ostalimi deklicami in z njihovima voditeljicama, Mirjam in Apamo. Deklice si ob jedi pripovedujejo, kako so prišle sem in kako so prej živele. Po večerji je Halima zaspala. Ko se je zjutraj zbudila, se je z ostalimi osvežila in najedla, nato pa so odšle k pouku. Po pouku ji Sara pove, kdo je njen gospodar in kratko zgodovino teh vrtov.

II. poglavje
Drugo poglavje opisuje pot Ibn Tahirja (Avani) na Alamut. Na poti ga prestreže konjenica z gradu in ga povede tja. Tam je prvič priča stogim Seidunovim zakonom: vojaka, ki je pil vino, bičajo sredi dvorišča. Na gradu ga sprejme stotnik Minučeher in ga pošlje k daiju Abu Soraki. Nato mu Sulejman pokaže njegovo posteljo, in poskrbi da je do večerne molitve okopan in sit. Ko imajo njegova četa konec pouka, pridejo vsi v spalnico in se mu na kratko predstavijo. Po molitvi so šli večerjat, nato pa sta mu Jusuf in Sulejman razkazala trdnjavo. Navsezgodaj zjutraj so šli na polje vadit bojne taktike. Po molitvi je sledil pouk in "telovadba" in po kosilu spet pouk do večerne molitve.

III. poglavje
V tretjem poglavju smo zopet pri Halimi, ki se zameri Apami, ker se igra s skopljenci. Drugi dan jo Adi odpelje s seboj na lov in ji razkaže še druge dele vrtov. Po večerji so imele literarni večer. Zaradi izgredov veli Mirjam ločiti Halimo in Saro in Halima se preseli k Mirjam. Mirjam ji pove svojo življenjsko zgodbo, ki Halimo zelo prevzame.

IV. poglavje
V četrtem poglavju Ibn Tahir odkrije, da je izvrsten pesnik in napiše pesmi za Alija, Seiduno in o Alamutu. Postal je velik prijatelj s Sulejmanom in Jusufom. Na gradu dobijo visok obisk: prihajajo daiji iz sosednjih trdnjav, zato imajo vojaki prost dan. Na zborovanju izvemo, kako je bil osvojen Alamut. Nato jih v imenu Seidune nagovori veliki dai Abu Ali in jim naroči, naj še naprej širijo njihovo vero in jim razdeli njihov letni prihodek. Po štirih dneh je sestanka konec in daiji se vrnejo domov.

V. poglavje
V petem poglavju Seiduno obišče njegov prijatelj reis Abdul Fazel, ki ga je skrival pred kalifom. Pokažejo mu, kaj znajo njihovi vojaki, nato pa ga sprejme Seiduna. Abdul mu pove o prihajajoči sultanovi vojski in o razmerah na dvoru. Ko odide, se na gradu začnejo pripravljati na vojno in pošljejo otroke in žene na druge gradove. Seiduna naroči Abu Aliju, naj vojake posveti v fedaije in pošlje po okoliških gradovih sle s pismi za pomoč.

VI. poglavje
Šesto poglavje se začne, ko se Seiduna odpravi v vrtove, da bi se tam pogovoril z Mirjam in Apamo. Naroči jima, naj dekleta pripravita za fedaije, ki bodo prišli sem in morajo biti sigurni, da so prišli v raj. V njegovem pripovedovanju izvemo za njegov peklenski načrt.

VII. poglavje
V sedmem poglavju smo priča posvečevanju vojakov v fedaije. Na grad pa prihajajo tudi novice o sulatanovi vojski, ki je zavzela nekaj prijateljskih utrdb. Seiduna gre še enkrat v vrtove in Mirjam in Apami do potankosti razloži svoj načrt.

VIII. poglavje
Osmo poglaje opisuje prvi pravi boj, v katerem vojska z Alamuta z minimalnimi izgubami porazi turško konjenico. Sulejman, Jusuf in Ibn Tahir se še posebej odlikujejo in po boju imajo na gradu veliko slavje.

IX. poglavje
Deveto poglavje se spet dogaja v vrtovih. Apama deklice nauči, kako se delajo lampijoni in nato cel dan delajo barvaste lučke. Nato jih Mirjam odpelje v garderobo, kjer si vsaka poišče kraljevo oblačilo, ki ji je najbolj všeč. Seiduna svojima velikima daijema pove svojo skrivnost in jima pokaže vrtove in ključ do vrtov in določi Ibn Tahirja, Sulejmana in Jusufa, da bodo prvi prišli v rajske vrtove.

X. poglavje
V desetem poglavju smo priča pogovoru med velikima daijema, ki dvomita v pravilnost Seidunovega ravnanja, a se mu vseeno pokorita. Seiduna sporoči fedaijem, kdo bo lahko šel ta večer v raj. Na vrhu stolpa jih sprejme, izpraša in jim da hašiš, da zaspijo.

XI. poglavje
Enajsto poglavje opisuje Jusufa in Sulejmana v rajskih vrtovih. V obeh vrtovih poteka vse po načrtih in nobeden ne posumi, da je še kar na zemlji. Sulejman ukrade Halimi zapestnico, da bi lahko dokazal, da je bil res v raju.

XII. poglavje
Dvanajsto poglavje opisuje Ibn Tahirja v raju. Na začetku je še skeptičen, ker se mu vseeno zdi ve preveč zemeljsko, a se kmalu napije vina in se prepusti radostim raja. Apama ju nadzoruje in pokliče Seiduno. Mirjam reče Ibn Tahirju, naj napiše pesem zanjo in gre do Seidune. Ko se vrne, ji Ibn Tahir prebere pesem, nato pa ga uspavajo in prenesejo skupaj s Sulejmanom in Jusufom nazaj v stolp.

XIII. poglavje
V trinajstem poglavju se Ibn Tahir, Sulejman in Jusuf po pogovoru s Seiduno vrnejo med ostale. Vsem povejo kako je bilo v raju in na vse naredijo globok vtis, njihovo zgodbo pa kmalu ve vsa trdnjava. V vrtovih deklice pospravljajo, ko pride Seiduna z ukradeno zapestnico in jih vpraša, katera jo je izgubila. Halima se zlomi in prizna, a jo Seiduna pomilosti. Ibn Tahir pokaže Naimu ugriz Mirjaminih zob in si da narediti odtis v vosku, ki ga nato hrani kot svetinjo.

XIV. poglavje
Vojna se približuje polnemu razmahu v 14. poglavju in na Alamut se zgrinjajo novi valovi vernikov in vsi fedaiji so povišani v učitelje. Jusuf, Sulejman in Ibn Tahir začnejo čutiti abstinenčno krizo od hašiša in si zaželijo čimprej dobiti novo dozo, da bi lahko spet šli v raj. Novica o raju se širi tudi izven grajskih sten in turška vojska postaja prestrašena pred morebitnim novim prerokom. Seiduna pokliče Ibn Tahirja k sebi in mu da nalogo, naj ubije velikega vezirja Nizam al Mulka.

XV. poglavje
V 15. poglavju pride na Alamut sel in pove, da je Seidunov sin Hosein umoril poveljnika Zur Gumbadana - Huseina Alkenija. Seiduna se odloči, da zakoni veljajo tudi za njegovega sina in ga veli pripeljati na Alamut, da mu bodo sodili. Ibn Tahir se odpravi v Nehavend, kjer je veliki vezir. Med potjo vsak dan jemlje hašiš, zato ne občuti nobenega strahu, ko mora kljub polnemu šotoru stražarjev ubiti vezirja. Ibn Tahirja ujamejo in umirajoči vezir mu razkrije pravo ozadje Seidunovega načrta. Ibn Tahir se odloči, da bo ubil Seiduno.

XVI. poglavje
V 16. poglavju pred Alamut pride turška vojska in ga začne oblegati. Po celodnevnem obleganju pošljejo v grad odposlance z mirovno pogodbo. Podoba gradu in urejenost čet nanje naredijo velik vtis. Največji vtis na odposlance in na cel grad pa naredi Seiduna, ki veli Jusufu in Sulejmanu, naj se ubijeta. Oba vzameta hašiš in se z nasmehom na obrazu ubijeta. Ta vest močno razrahlja temelje turške vojske.

XVII. poglavje
V 17. poglavju Seiduna pošlje nove tri fedaije v raj. Obeida spregleda njegovo nakano in ne verjame, da je res v raju, zato ga Seiduna da ubiti. Halima se ubije iz razočaranja, ker ni prišel Sulejman. Zaradi Ibn Tahirja se ubije tudi Mirjam.

XVIII. poglavje
Osemnajsto poglavje se začne s pobegom turške vojske izpred Alamuta. Trdnjavo doseže vest o smrti velikega vezirja. Ibn Tahirja častijo kot mučenca, ki je umrl za izmailsko stvar, le-ta pa se še kako živ odpravi nazaj proti Alamutu, da bi izvršil svojo nalogo. Seiduna ga sprejme, a ga njegova straža razoroži in zveže, tako da mu ne more storiti nič žalega. Seiduna ga pregovori in Ibn Tahir dojame bistvo njegovega nauka. Nato ga osvobodi in ga kot posinovljenca, filozofa Avanija pošlje v Indijo.

XIX. poglavje
V 19. poglavju vest o porazu turške vojske pred Alamutom doseže vse ostale izmailske trdnjave in turški oblegovalci jih množično zapuščajo in gredo nazaj v Ishafan, da bi proslavili novega vezirja, ki je naklonjen izmailcem. Seiduna pošlje v Bagdad sla z mirovno pogodbo, ki pa ga sultan ubije in pošlje nazaj svojega sla. Seiduna tega odposlanca muči, da mu pove vse, kar ve, nato pa pošlje v Bagdad svojega fedaija, ki je temu slu najbolj podoben. V tem času pride na Alamut tudi Seidunov sin, Hosein, obtožen umora velikega daija Alkenija. Spoznajo ga za krivega in mu najprej odsekajo desnico, nato pa ga obglavijo.

XX. poglavje
V 20. poglavju fedai ? Džafar, pride v Bagdad z ustnim sporočilom in ubije sultana na enak način kot je Ibn Tahir vezirja, a pri tem umre. Ko za posledicami rane umre tudi sultan, se začne razpad turške države z bojem za nasledstvo.

XXI. poglavje
V 21. poglavju izmailci razglasijo neodvisnost, prav tako pa tudi vse podjarmljene dežele. Seiduna porazdeli med dai-je svoje nasledstvo, naznani svoj odstop in se umakne v svoj stolp, da bi napisal izmailsko sveto pismo. Turška država dokončno razpade.


Mislim, da bo zadeva za hitri prelet obnove po poglavjih kar pomagala tistim, ki so knjigo prebrali!

da se še jaz malo priključim .
Moje mnenje je, da je zagotovo v alamutu vse dosti grozljivejše. res, da lahko rečemo, da gre le za posameznike pri katerih je dejstvo tudi to, da so bili ob smrti srečni. Če pogledamo to kot cel sistem se nam ne zdi vse skupaj pomebno-pač žrtve. če pa pogledamo to z druge plati-da gre za človeka, ki je bil prevaran, zmanipuliran...in seveda takoj pomislimo, kaj če bi kdo to z nami storil je vse grozljivejše. ker je dejstvo, da plemeniti cilji ne opravičujejo sredstev - gre za človeška življenja, ki so bila strogo določena, determinirana. Kje je pol tu pravica do svobode.

Tudi v kns je vse grozljivo. ampak tam je že to del družbe. ni posameznikov, ki bi bili drugačni. vsi so prilagojeni. Jaz osebno lahko na to gledam prizanesljivejše. Niso imeli možnosti, da bi sploh vedeli kaj se z njimi dogaja. imeli so vse - drugega niso poznali že od rojstva. divjak ki pride v ta svet je obsojen na propad ker je drugačen od njih. in ker ve česar oni ne vedo se s tem svetom ne more sprijaznit. Lahko bi se, ampak ker hoče biti drugačen se upre. in s tem ne naredi sebi nič dobrega ker svetu ne more ubežati.
V osnovi, ko se je ta svet začel gradit je blo vse verjetno bol grozljivo...zdaj pa pač je kot je. Takšna družba.

Aha to je to. Zanima pa me še kaj vi menite o tem, kdo je bil na koncu bolj svoboden Ibn Tahir ali Divjak? Sama menim, da Ibn Tahir s tem, ko je sprejel Hasanov režim odkloni svobodo...kako lahko najdeš svobodo če se nekemu sistemu vdaš in ga razumeš? Ko pa veš, da je uničujoč...in če se bo nadaljeval je lahko poguba za vse ljudstvo? Lahko bi slutil, da se bo isto kot njemu zgodilo še komu drugemu -on pa je tako ali tako imel srečo. Preprotsto ne razumem, kako je on lahko sprejel to?
Divjak pa ne vem kao bi ga sploh lahko razumela. svoboden ali ne?

vesela bom vseh mnenj in odgovorov.

Sam neki me zanima za maturo 2005 - angleščina....eni pravjo da najbi moral pri osnovnem nivoju prebrati dve bukvi in sicer Great Gatsby in še eno drugo...pa me zdej zanima kolk je kej resnice na tem?

seveda ti je treba, ce ti je profesor rekel, da ti dve knjigi prideta med njegova ustna vprasanja na maturi :>

Kolikor jaz vem ima profesor pravico dati v kupcek za vprasanja se nekaj svojih vprasanj.

1. delovati in sprejemati odločitve neodvisno od vseh zunanjih dejavnikov zdaj in v preteklosti. Torej povsem nepredvidljivo (naključno) za zunanjega opazovalca. Kaj takega bi zahtevalo odsotnost vseh mempleksov in nagonov, kar je nemogoče trditi, za katerega koli človeka, torej tudi resnična (absolutna) svoboda ne obstaja.

2. Nobeden. Za Hasana lahko trdimo le, da se bolj zaveda ustroja človeške zavesti in omejitev, ki na nas pogojujejo. Ravno to znanje, mu omogoča manipuiliranje z drugimi, hkrati pa mu to daje možnost, da deluje bolj svobodo glede na sprejete družbene norme in etiko. Absolutno gledano, pa je seveda še vedno enako (ne)svoboden kot kdorkoli drug.

3. Nikjer ni nekih drastičnih razlik. Tudi v rezervatu se izoblikujejo norme. Razlikujejo se samo v ideologiji.

4. Ne. Ne. (argumentacija je izpeljava iz zgornjih trditev)

Subjektivna svoboda je pogojena s posameznikovo definicijo svobode. Edino kar lahko poveš je, kakšna je nekoga svoboda v tvojem aksiomatskem sistemu glede na neke informacije, ki jih imaš o tej osebi.

Srečnejši je tisti, ki ga vznemirja, oziroma mu povzroča nelagodje, manj stvari. Kakšen stoik je lahko povsem srečen tudi, če se zaveda omejenosti družbe, kakšen Raskolnikov pa seveda ne.

Kar se pa tiče KNS - zdi se kot "popoln" svet, saj je velika večina zares srečna. Nevem zakaj se vsem ta svet zdi zelo slab.
Saj na koncu koncev je edino sreča tista, ki je res kaj vredna.

Se strinjam.

Poglejmo Hasana, ki ga dobesedno "živcira" mnogo stvari in mu moč pomeni njegovo srečo.
Pri branju knjige se mi je zdelo, da je Hasan manj srečen kot fedaiji(pred rajem).

Verjetno res. Čeprav določena podobnost je. Obojne je preko trenutnih muk gnala neka (ideološka) želja.

Sam Hasana nisem nikoli dojemal kot zločinca. Za takšnega ga označi družba (oziroma mempleksi, ki tvorijo prevladujočo ideologijo in norme), kar je obrambni mehanizem pred spremembami in posledičnimi menjavami oblastnikov.

Kar se pa Hasana tiče - je ugotovil, da ljudje so pa neumni. Potem je pa to izrabljal, namesto da bi jih poskušal organizirano spraviti h pameti.

Pravljica o resnici je lahko lepša od pravljic o raznih božanstvih. Samo pripovedovati moraš znat. Zgleda ni bil zmožen.

Double_J:
Poveš resnico prebivalcem Alamuta, ki so tolk zabiti, da bodo zaradi tega še nesrečni.
Jim potem takem še vedno poveš?
Logično da ne!

Glede profesorjev:
Je sploh smiselno pisat na tak način kot tukaj, glede na to, da jih je večina starih in zagotovo ne odobravajo takega mišlenja.

Ja jz sm bil pri Zločin in kazen precej radikalen. In pol je bla povprečna ocena čist. No ampak ocene sem mel itak večinoma podpovrečne.

Filozofija ni stvar ekstremov.

Filozofija - stvar ekstremnega redukcionizma. Potem pa jih dosti ne prenese. Oh, tako pa že ne gre.

Problem je to. Da prideš do nekih zaključkov, ki niso direktno napisani v kakšnih knjigah, so potrebni meseci in leta. Prfoks mora pa v enem dnevu zihr popravt eno nalogo. Sigurno bo dojel, aha!