Kakšna je bila vaša mladost?

neverjetno kako hitro je minilo, ko sem bil star 10 sem mislil da je cela večnost do 20, ko sem bil 20 mi je do 30 minilo kot v hipu.

Mladost je zame trpljenje in iskanje, še vedno iščem...trpim malo manj,malo manj....

Precej vprašanj, ampak bom kratek:
Če ga imaš namen srati, ga seri zdaj, potem boš (pre)star.

Sicer pa nekih bistvenih razlik med sedaj in pred destimi leti ni, no razen tega, da sedaj vem stvari, za katere se včasih nisem niti zanimal.

jaz sem začel drugače razmišljat, ko sem šel živet in študirat in nisem več živel pri starših

OK Janac, da ne boš eksplodiral tukaj:

Moja ideologija s katero grem skozi ta leta.

1. Ta leta ki jih doživljaš so zih ena boljših
2. Mej se fajn
3. Skrbi za šolo
4. Mej samozavest (fuck yeah )
5. Spoštuj sveto moško pravilo: Na svetu se ne smeš treh stvari brant, to so denar, pijača in ženske
6. Ne obremenjuj se z drugimi, ker si kvariš dragocen čas
7. Ne pogovarjaj s z idioti
8. Ne razmišljaj sentimentalno
9. Bodi bolj optimističen
10.Nehi se taka butasta vprašanja spraševat, pa poskrb, da se boš meu fajn

Če boš to upošteval mislm, da boš najlepš pršu skoz.

Meni se zdi hudo pomembna stvar pri odraščanju, da se izpostaviš različnim idejam - najslabša stvar, ki jo lahko narediš je, da se zapreš v svoj bubble in te ne zanima nič drugega. Treba se je potrudit in raziskat različne kulture, subkulture in tipe ljudi ter jih poskusit čimbolj razumet.
Če se zapreš v bubble, bo življenje precej dolgočasno.

@jype večni optimist

Sj maš prov, takrat se lajf šele dobr začne

Meni je bila osnovna šola nekako najmanj ušeč. Bil sem eden redkih kateri ni prišel iz držal bivše države. Kot le tak in ker je bilo 80% takratnih sošolcev iz Bosne so ti nekako skušali vcepit njihovo ideologijo in so ti jo iz dneva v dan metali pod nos. Pa še nad tabo so se rad izživljali ker kao nisi njihov. Pač osnovna šole se je mogoče malo vlekla, pol srednja je šla hitro čez pa še dobre kolege dobiš v tem obdobju, kateri ti vedno stojijo ob strani, pa tudi nekaj poznanstev dobiš. Po srednji šoli kljub temu, da smo šli nekako vsak svojo pot (po različnih fakultetah) smo še vedno ostali prijatelji in se več krat tedensko vidimo ali pa vsaj slišimo po telefonu, če ne drugo pa za it na plažo alpa kej spit. Pravih prijateljev, na katere se lahko zanesem imam 2-3 ostali so samo prijatelji ali pa znanci. Pomoje si v tem obdobju nekako pridobiš prave prijatelje, katerim lahko zaupaš in ti bodo priskočili na pomoč ko bo potrebno (in seveda tudi ti njim).

Jaz če pogledam nazaj sem v mlajših malo bolj skrbel zase. V osnovni šoli sem se bolj s športom ukvarjal (atletika in košarka), pol na srednji sem se nekako znašu v dramskem krožku it tam nevem kako vstrajal celo srednjo šolo. Tam sem veliko dobil na samozavesti in izražanju. Zadnja leta sem vrgu korenine za računalniško mizo. Nekaj smo še BMX vozli dokler nam niso skejtparka porušli, pol smo začeli tečt, pa tudi to smo opustili nekako. Zdej smo se doma vrgli v agrikulturo tako da sem večina dni zunaj. Osebno sem v srednji z delom poleti in opravljanjem praktičnega pouka pridobil tudi na delovnih izkušnjah in kulturi dela.

gzibret> Opažaš, da ti telo začenja počasi pešati (trenutno sem 36), izgubljaš vitalnost, alkoholni mački so hujši,

Zanimivo, jaz pa nisem tega opazil. Morda sem se premalo drogiral v teh letih :)

Veliko vprašanj si natrosil ....

Po eni definiciji odrastemo takrat, ko smo se sposobni iskreno nasmejat samemu sebi in svojim nerodnostim/neumnostim. Ali pa ko smo sposobni skrbeti sami zase. Ko sprejemamo odgovorne odločitve, ko se naučimo obnašati v javnosti. Kljub temu smo lahko še vedno otročje razigrani. Biti odrasel in biti otročji se medsebojno ne izključuje. Uživanje tudi ni omejeno na dobo odraščanja, niti ni definirano s parametri neumnosti, bedarijami in škodljivostmi.

Nikoli zares ne odrastemo, čeprav znamo pospraviti svoje smeti .

Življenje se na splošno nič drastično ne spreminja ne v 5, 10, 20 ali 30 letih. Se samo nadgrajuje in dopolnjuje v skladu s tvojimi izbirami in odločitvami. Korak v osamosvojitev, korak v kariero, korak v skupno življenje, korak v lastno družino, ....

Kaj je pomembno pri odraščanju? Da sprejemamo takšne odločitve, za katere vemo, da jih ne bomo nikoli obžalovali. Zveni dolgočasno? S tem zamujamo, ne bomo vsega skusili? Sploh ne. Čudno je to: z lahkoto se odrečemo npr. plezanju na Triglav in nikoli ne obžalujemo, da nismo videli tiste koče tam gori, ne moremo si pa zamislit, da ne bi šli recimo na eno pijansko zabavo. Tega pa res ne smemo zamuditi! Kot pravijo: Zakaj ljudje takoj verjamejo, če jim poveš, da je zvezd štiri bilijone, če pa rečeš, da se barva še ni posušila, pa morajo preveriti? Torej kar je v dosegu roke, je treba vse doživeti in z malo sreče preživeti, kjer je potrebnega več napora, pa zlahka in mirno spustimo mimo?

Odraščanje brez starša je celo bolje kot odraščanje ob neprimernem staršu. Lahko mi verjameš. Več posledic se nabere ob slabem staršu kot od tega, da ga ni. Samo v pravilen kontekst moraš spraviti sam sebe in svoje mišljenje. Ni pomembno, kdo opravlja te naloge starša, dokler jih ti sam upoštevaš kot takšne.

Odgovor na tvoje prvo vprašanje se glasi: moja mladost je bila lepa (vsaj tisti del, na katerega sem imela neposredni vpliv, ostalo je pospravljeno v zaprašenih škatlah redko obiskanega spomina) in moja starost je tudi lepa. Moja starost nima ne duševnih in ne moralnih muk, ker živim dolgočasno življenje, kjer ne obžalujem ali se kesam zaradi napačnih in nepremišljenih odločitev ali stvari, ki jih nisem naredila. Ima pa nekaj telesnih posledic, porkaduš (gzibret ima prav ... hahaha)
Imam tudi nekaj vplivov duševnih stresov. Temu se je nemogoče izognit. To je življenje.

- Zelo sem vesel, da sem izven šolskih let. Osnovna in srednja šola sta bile sranje, kot večina pravi. Moraš se družiti z ljudmi, ki jih ne prenašaš in ker se ostale ''ovce'' tako obnašajo, potem se tebi zdi, da je to norma in da je to normalno

- Razmišljanje se spremeni, ko greš iz srednje šole na faks (če greš) in ko greš na svoje, četudi je to v študentski dom

- Toliko stvari več ni pomembnih, za katere si mislil da so v srednji šoli

- Sam nisem bil nikoli partyjaner in mi ni nikoli žal, da nisem hodil po veselicah. Večinoma zato, ker sem bil pre-odrasel za svoje vrstnike. Nikoli se nisem mogel positovetit z njimi in razmišljati in govoriti iste ''neumnosti''.

- Ne se ozirat kaj drugi mislijo. Tudi sorodniki in prijatelji. Sam zase najbolj veš kaj ti ustreza.

alkoholni mački so hujši,

Včasih smo tri dni žurali in bili potem en dan bogi, zdaj pa en dan žuramo in smo potem tri dni bogi.

O.

da sem prepameten za svoje znance in sogovornike...

Se bojim, da nisi prepameten za znance in sogovornike, ampak za lastno dobro.

O.

Najhuje je, ko zbrani intelektualni eliti razlagaš preproste koncepte, pa te razume zgolj par posameznikov.

Ocenjevalci razlage so se strinjali, da se bolje ne da.

Bili so tudi razočarani nad današnjo mladino, ampak... Saj so vsak četrtek.

Spodaj v podpisu so precej natančno opisana moja najstniška leta, ko sem se nehal aktivno ukvarjati s športom in mi je naenkrat ostajalo preveč časa. S tem obdobjem se sicer ne bi hvalil in marsičesa zanesljivo nikdar ponovil, sem pa moral zaradi takšnega pogleda na svet, nekaj dolga do samega sebe izpolniti v "zrelejših" letih.

Najhuje je, ko zbrani intelektualni eliti razlagaš preproste koncepte, pa te razume zgolj par posameznikov.

.... v resnici je nevarnost še veliko večja - če se um nima prilike razvijati in dokazovati s primernim sogovornikom/sogovorniki, še sam postane zakrnel in neinteligenten

Okapi je 30. jul 2013 ob 04:13 izjavil:

Ja, ja, nad današnjo mladino je bil razočaran že Sokrat.

O.

pa še mnogo njegovih naslednikov od takrat do danes

also, nisem vedel, da je bilo toliko uporabnikov slo-techa zasmehovanih v OŠ in SŠ

da ne bomo tople vode odkrivali ... temperament imamo podedovano, značaj si oblikujemo odvisno (prepletujoče) od okolja v katerem živimo, ožjih družinskih članov, vrstnikov

zelo velik je vpliv vrstnikov, kot ste že sami omenjali, kaj vse se je dogajalo v šoli, seveda pa to ni edino in tako pridemo do "neskončne teme" o kateri lahko razpravljamo

fora je v tem, da ni kalupov ... niso vsi , ki izhajajo iz družine, kjer je veliko verbalnega in fizičnega nasilja, enaki ... na te posameznike je potem še vpliv vrstnikov oziroma enega "prijatelja", ki lahko v teh situacijah pomaga in seveda tudi kako okolica na to reagira ... tako da na vprašanja Janaca ni enega odgovora, pa tudi 5 jih ne pomaga oziroma na odgovori zadostno

v bistvu lahko samo na vprašanje kakšna je bila vaša mladost vsak odgovori

ja, seveda je vse ralativno, kako nekdo vidi enega človeka je odvisno od njega samega in od situacije v kateri je tega človeka videl ... samo vizualno lahko mirne vesti oceniš, pa še to včasih ti je nekdo vizualno bolj všeč v ponedeljek med zimo kot v nedeljo med poletjem, tako da smo spet pri teh podrobnostih

nihče ni prepameten in ravno to vzvišenost pomeni ... če si že prepameten za pogovore z nekom jih pa nekaj nauči, prepričaj in potem mogoče in samo mogoče si pa res samo čas zapravljal za bebce

Včasih smo tri dni žurali in bili potem en dan bogi, zdaj pa en dan žuramo in smo potem tri dni bogi.

bolj slabo ste žurali. mi smo imeli v petek maturanca, v ponedeljek enim še ni bilo v šolo

Super za mladega človka je, če imaš nekoga, ki ti zna na preprost način razložiti bistvo preživetja.
Meni je pokojni, znani patolog, to razložil približno tako, ko sem bil nekje v 4. ali 5. razredu O.Š.

Življenje si moraš predstavljat kot gledališče. Tu se pač igra, igra življenja. Začneš vedno pri stranski vlogi, nepomembni, po navadi precej naporni, zateženi in od celega sveta nerazumljivi. Če se v tej vlogi dobro znajdeš, pridobiš nekaj prepotrebnega znanja (tudi izven ustaljenega šolanja - požiranje literature, vseh zvrsti), se pričneš ukvarjat s kakšno stvarjo, ki jo boš lahko opravljal vse življenje in ti bo predstavljala obvezo in užitek, boš kmalu pridobil kakšno v tej igri, bolj pomembno vlogo. Seveda imaš vse možnosti, vzpenjanja na tej poti v teatru, vendar boš naletel na precej ovir. Nekje v srednji šoli, že pridobivaš kakšne manjše, pomembnejše vloge, vendar to ni tvoj cilj.
CILJ JE POSTATI REŽISER!
Kako boš priplezal do tega cilja (kar uspe sila redkim posameznikom, pa tu ne mislim na finančni in poklicni uspeh, temveč kvaliteto življenja, ki jo nekateri dosežejo celo v sila zaničevanih poklicih), je pa odvisno od vsakega posameznika.
Ena od pomembnih smeri na tej poti je ta, da daš skozi veliko različnih situacij, večkrat tudi na robu še sprejemljivega, da se, kot hudič križa, izogibaš potem, ki ti lahko tako ali drugače škodijo, spoznati moraš čim več ljudi, imeti čim več takih ali drugačnih odnosov z osebami nasprotnega spola, ko pa dobiš občutek, da je neka oseba prava, pa moraš narediti vse, da postane tvoj najboljši prijatelj, življenski sopotnik in sotvorec tvojega potomstva. Predvsem moraš biti egoist do sebe, zatirati svoje neuresničljive želje, se izogibati problemom, pri katerih rešitvah ne moreš tvorno sodelovati - sekiranje zaradi stvari na katere nimamo vpliva, so največji strup za kvaliteto življenja.
Vedno se drži pravila, da ne počneš drugim tistega, kar ne želiš, da počnejo drugi tebi. Nikoli ne bodi maščevalen, ob času pride vse na svoje mesto. Ko nekaj zagovarjaš, mora to biti realno tudi za druge. Nikoli ne vztrajaj v družbi na temah, o katerih imaš pojma samo ti ali pa še kakšen v družbi, s tem družbo zamoriš in jo zelo hitro izgubiš - pričneš se gibat k samotarstvu, ki pa ne prispeva k boljšemu počutju. Vedno obdrži svoj konjiček, ki ti prinaša zadovoljstvo (nekaterim je to pitje piva s prijatelji, nekaterim vsak dan drugačen način sexa, nekaterim je to zbiranje znamk, igranje šaha ali ukvarjanje z neko daljnovzhodno veščino.......). Nikoli ne pozabi na partnerja/ko in na družino, saj je to bistvo dobrega režisersketa uživanja življenja. Res te to veliko stane (pa ne finančno), izpolniti moraš predvsem fantazije in želje ljubljene osebe, vendar se ti to povrne miljonkrat - uspešni otroci, zadovoljna in ljubeča osebnost partnerja/ke, ogromno znancev (na uspešne familije se dobesedno limajo, enako uspešni), nekaj dobrih prijateljev (vedno pripravljeni priskočiti na pomoč, seveda tudi ti njim), tako, da te morebitni padci, niti slučajno ne prizadenejo tako močno, kot bi te, kadar igraš samo neko polglavno vlogo v tem teatru.
Vedi, da je večina ravno na igralcih stranskih, nepomembnih vlog.

Vedno razmišljaj s svojo glavo, nikoli se ne pusti voditi nekim malikom, kateri ti ne morejo pomagat, lahko pa ti vera v njih močno škoduje. Tudi če si veren, se o tej veri prepričaj izven institucije - knjige, razgovori, poslušaj tudi kakšno mnenje drugače mislečih in se potem s svojo pametjo odloči o svojih verovanjih.

Kmalu se moraš naučit razlike med filozofijo in institucijami, ki še tako dobro misel pokvarijo in jo izkoristijo v svoj prid. Zato je pomembno, da misliš s svojo glavo.

Če boš upošteval nekaj teh misli, se ne boš obremenjeval o težavah za nazaj, temveč boš gledal o izpolnitvi svojega življenja za naprej, seveda pa se boš veliko naučil ravno iz napak, ki si jih storil, če se boš dobro analiziral, jih ne boš ponavljal. S čemer koli se boš ukvarjal, delaj to s perfekcijo. Visoka kvaliteta opravljenega, je osnova za srečo, katero vedno doživljamo ali v trenutku dogajanja ali po opravljenem dobrem dejanju.

Ni nas veliko, vendar smo nekateri srečni vsako sekundo, minuto, uro........., celo življenje. Je čisto lahko z avtosugestijo slabe trenutke momentalno zbrisat iz spomina. So pa ovire dobro došle, saj bi bilo celo življenje igrat vlogo režiserja, silno dolgočasno, včasih kakšna stranska, zagamana vloga, prav poživi igro.

Ni nas veliko, vendar smo nekateri srečni vsako sekundo, minuto, uro........., celo življenje.

U mad bro?

Kaj maš?