Srečno življenje...

a pol je inteligentnejši tisti, ki ga ne zanimajo stvari?

zame je inteligentnjši tisti, ki se sploh začne spraševati, zakaj so lahko nekateri stalno srečni, kot nekdo, ki tega vprašanja ne bi postavil.

jaz sicer nasprotno mislim, da večja inteligenca pomeni tudi večjo sposobnost za srečo. pač možgani so na splošno pri takih ljudeh bolj razviti. tako kot deževnik ne more občutiti neke velike sreče, tako tudi neumni ljudje nimajo kapacitete občutiti take sreče, kot jo ima nekdo z bolj razvitimi možgani. btw depresija niža IQ, medtem ko ga sreča viša. :)

Pomaga delo na sebi, spoznavanje samega sebe. Travme običajno odprejo vrata v čustveni svet posameznika, skozi njih lažje dostopamo do "trebuha" (za razliko od "glave", kjer moderna zahodna družba preživi večino časa). Takrat lahko s primernim pristopom to izkoristimo in skozi čas in delo "zrastemo". Je pa res, da imamo ljudje različne sposobnosti opisovanja in dojemanja našega notranjega sveta.

Inteligentni (IQ) ljudje imajo pogosto težave s perfekcionizmom, črnobelim gledanjem na svet, prekomerno skrbjo (excessive worry)... in zato večjo verjetnost da razvijajo nekatere psihične motnje (OCD, anksioznost). Seveda je pomemben faktor tudi okolje (starši, šola).

Sklepanje, da si ti, ker si inteligenten, manj sposoben biti srečen, je zmotno, oziroma vsaj nefunkcionalno. Srečo (kot jo poznam jaz) občutiš v nekih kratkih obdobjih, ko kak trigger pritisne na tvoje čustvene antene. Je pa občutljivost teh anten povezana s tvojim splošnim psihičnim stanjem. Intenzivne občutke sreče jaz največkrat doživim ko se soočam s kakšnimi od svojih strahov ali pa se zgodi nekaj res prijetnega a redkega. Takrat ko imam obdobje mirnosti, zadovoljnosti.. čustva niso tako intenzivna in kar grem skozi življenje, brez truda, stvari se kar dogajajo. In ne se slepiti - tudi zadovoljni ljudje se počutijo žalostne, prestrašene, tesnobne. Vejo pa, da je to normalno, človeško. Ne moreš biti cel čas srečen in dobre volje. Prepričan sem da poznaš občutek sreče - to pomeni da si ga že doživel in si ga torej sposoben začutiti.

Mislim da je tvoj problem bolj to, da si nezadovoljen s svojim življenjem. In to se da spremeniti. Kar meni pomaga: delo na sebi, razvijanje svojih potencialov, soočanje s strahovi.

Če bi pa rad algoritem kako biti srečen: http://lesswrong.com/lw/4su/the_science...

@jype
Lahko razložiš, kako to zgleda ko te najtežja preizkušnja v življenju ne vrže iz tira?

No evo, pa sem ga nasel.
Iz urban distionary.


Being so hyped up you lose touch with reality.

Aaron: Hey whats wrong with Cj?
Nick: What do you mean?
Cj: (staring at wall) I love this painting
Aaron + Nick: Dude he be jype'n

kr1ženska je 4. avg 2012 ob 00:57 izjavil:

Največja glupost je, ko kdo naredi samumor in ga vsi znanci šokirani opisujejo kot zelo veselo osebo z dobrim, srečnim življenjem.

saj se ujema: samomore delajo ljudje, ki so navelčani življenja, ki jim ni nič več zanimivo. konstantno srečen je lahko tisti, ki živi preprosto življenja, kar zna postati dolgočasno, in potem se ubije, ker misli, da je že vse videl.
so pa tudi ljudje, ki igrajo srečo, ker je moderno biti srečen, v glavi so pa vsi depresivni. na drugi strani so pa tudi ljudje, ki na zunaj izgledajo vsi nesrečni, ker jih boli qurac, kaj si ljudje mislijo o njih, navznoter pa prekipevajo od sreče. jaz spadam bolj med zadnje.

tudi če imaš "psihozo" (napako v možganih) se ne boš šel fentat, če se ti zdi življenje zanimivo. isto kot ne boš nehal gledat film, če ti je zanimiv. še vedno trdim, da je v resnici glavni motiv za samomor naveličanje z življenjem.

Psihoza je akutno stanje, iz katerega je človeku treba pomagat. V takem stanju človek ne more racionalno presoditi situacije, zato je takrat še bolj dovzeten za početje traparij, med katere spada tudi samomor.

guest #44 je 2. avg 2012 ob 23:34 izjavil:

(ni emo izpad, zgolj misel dneva)

Oseba, ki jo poznam ima (relativno) izredno srečno in lepo življenje (vsaj do sedaj).

Omembe vrednih travmatičnih dogodkov praktično ni imela.

Je relativno dobrega zdravja.

Doma je relativno vse v redu.

Prijatle ima solidne.

Ima partnerja, ki ji ne greni življenje.

Denarja ne manjka.

Za prejšnjega se praktično ne rabi trudit.

Časa ima veliko.

Smeji se vsakemu privitimizmu.

Je še neizmerno naivna.

...
---------------------------------------------


Jaz pa sem precej drugačen. Imam pestro količino travm tako psihičnih kot fizičnih. Doma ni vredu, denarja še ni, prjatli so kar so...

Nevem no, mam občutek da nekatere osebe so "destined" za tragičnost (bolj ali manj) oz. gre za isti fenomen začaranega kroga, kot reveži ki težko ubežijo revščini.
Ne vrjamem, da lahko svojo srečo popolnoma sam kuješ. Mislim, da je tu odvisnost od zunanjih faktorjev precej velika.

Nekatere osebe uspejo živeti v svojem "child" bubble do konca svojih dni z malo travm.


Pa da ne boste mislili, da sem kakorkoli nevoščljiv. Zavisten mogoče malce, predvsem ker bi rad slednje tudi jaz doživel.

Moj p/p ratio je očitno zelo slabo štartal, kar ne pomeni, da sem vrgu puško v koruzo.


PS...to je čist moje anekdotno opažanje, inteligentnejši ljudje imajo precej večje nihanje v življenju kot manj inteligentni.(?)

Mladost je najpomembnejše obdobje v življenju. Do 20. leta se oblikuješ (v odvisnosti od staršev, okolice, travm...), potem pa živiš to, kar si postal. Tudi če se nekdo popolnoma spreobrne pri 30. ali 40. letih je to še vedno vse samo funkcija dogodkov iz mladosti.

Tako da če zelo poenostavim, nekateri se "rodijo" srečni, drugi se "rodijo" nesrečni. Tako pač je.

Lahko se sicer trudiš spremenit zadeve, ampak ta trud bo zopet v obsegu in uspehu, kot je bilo začrtano v mladosti.

jype je 4. avg 2012 ob 01:09 izjavil:

tpleko> saj se ujema: samomore delajo ljudje, ki so navelčani življenja, ki jim ni nič več zanimivo.

To žal ni res. Samomore delajo ljudje v psihozi. Premišljeni ljudje samomor naredijo le redko, pa praviloma tudi zelo odgovorno (vnaprej počistijo za seboj).

Tudi to ni res. Prave psihoze hitro najdejo svojo pot v bolnišnico.

Razlog za samomor je preprosto bolečina. Enako je pri samopoškodovanju. Gre se za nadomestitev psihične bolečine s fizično, ali pa ultimativna ukinitev psihične bolečine - samomor.

Zato pogosto slišimo kako je nek mlad človek živel srečno in polno življenje, potem se je pa nepričakovano ubil. To ni bila psihoza. Nekaj ga je tako bolelo, da se je zatekel k skrajnim ukrepom.

Zdej se bo našel nek pametnjakovič in rekel: ja ampak men je blo tud ful hudo, pa sm se pobral. Ja, obstajajo različne oblike in intenzitete psihične bolečine. Prav tako obstaja nagnenje k depresiji. Če si nagnjen k depresiji in se enkrat uspeš pobrat, je precej verjetno da boš čez čas spet na tleh. In morda še tretjič, četrtič. Morda bo vsakih slabše in na koncu sledi samomor.

Edino kar pomaga v teh primerih so zdravila, ki pa zopet niso čudežna in je stvar debate, če so res koristna.

Mesar je 4. avg 2012 ob 11:02 izjavil:

Zakaj pa je ravno 20 magična številka?

Pa dobr, par let gor al pa dol.

Samomor je striktno notranji fiziološko-biološko pogojen refleks. Pač gledam na to, da oseba je "broken" v fiziološkem smislu in sproži proces " samouničenja" tako kot pri apoptozi. Nič ni pogumnega, racionalnega v tem, seveda če pa je oseba psihotična, je pa po definicij psihoze že jasno za kaj gre. Toliko o tem.


Moral bi zastaviti vprašanje drugače. Pusti okolico, čeprav verjamem da je težko saj si vpet v njej, ampak raje poglej v sebe in najdi svoj mehanizem s katerim boš sebe opijal s srečo( in glej da ne boš pijanec-metaforično). Jype ima prav. Budistični vidik; sprejmi zunanjo realnost kakšna je. Kar ne pomeni neko notranje mrtvilo, ampak zgolj racionalna aplikacija na stvari katere so v tvoji domeni sprememb in katere enostavno niso.
In ja, si drugačen od ostalih; le v tem, da se sprašuješ o tem kako najti notranjo srečo, ki bo neodvisna od zunanjih sprememb, ki so konstante. Pravzaprav, nevem koliko se zavedaš, bojiš se lastne samote in smrti.
To je edina stvar o kateri človek konstantno premišljuje, le da ni centralna figura njegovega zavedanja in razmišljanja.
Torej odgovori so ti na dlani. Pusti(miselno) to punco, pusti(miselno) svoj socialni položaj, ne ukvarjaj se toliko s to zunanjostjo, kajti hitro boš ugotovil da bos ujet v čustvenem krogu, ki ti ne bo dajalo noben napredek.
Torej, racionaliziraj stvari, poišči prioritete, postavi cilje, najdi svoj varen kotiček, ki ti daje zavetišče, razumi da so stvari spremenljive in minljive, vedi pa da v vsem tem propadanju, ostajaš TI, ta čutna, zavedajoča entiteta, in "ona", "ono", ostaja s teboj do smrti.

Torej to je tvoja pot, tvoj odgovor na vprašanje in tvoja rešitev.

Qcube je 4. avg 2012 ob 12:05 izjavil:

Srečen si kadar se počutiš pomemben. Kako to doseči je stvar posameznika.

Izredno všeč mi je ta misel. Nekaj, kar še nisem slišal!

Gre se za nadomestitev psihične bolečine s fizično, ali pa ultimativna ukinitev psihične bolečine - samomor.

To se strinjam, ampak ko nastopi vrhunec, tik pred dejansko izvedbo samomora pride do neke vrste psihoze, takrat se človeku začne mešat. Jype ima delno prav, samo še vedno je to precej kompleksnejša stvar da bi jo lahko razložill v dveh stavkih.

kr1ženska je 4. avg 2012 ob 15:03 izjavil:

guest #44 je 4. avg 2012 ob 13:02 izjavil:

Qcube je 4. avg 2012 ob 12:05 izjavil:

Srečen si kadar se počutiš pomemben. Kako to doseči je stvar posameznika.

Izredno všeč mi je ta misel. Nekaj, kar še nisem slišal!

In kdaj se ti počutiš pomemben?

Ne sej ni point v meni, sam všeč mi je misel.

Kdaj se počutiš pomembnega? Ko ustvarjaš nekaj kar drugi ljudje želijo/rabijo. Ko te partner potrebuje, ker si nenadomestljiv. Ko uspeš nekje in si zgled ostalim.

Definitivno je fant zadel vsaj del bistva, če že ne vsega, s tisto izjavo.

Taki s 140+ se vedno radi pohvaljo

Tako so mi na testih izmerili, ne morem pomagat :) Ni mišljeno kot samohvala. IMHO je IQ samo en izmed mnogih dejavnikov, ki sestavijo človeka in je sam po sebi precej nepomemben. Če bi prebral cel post bi videl, da se je izjava nanašala na tisti "Inteligentni ljudje smo bolj nesrečni".

jverne> Ko te partner potrebuje, ker si nenadomestljiv.

In ti o sebi praviš da si pameten, racionalen, premišljen?

Ta je pa dobra.

Yugos je 4. avg 2012 ob 23:32 izjavil:

Okapi je 4. avg 2012 ob 23:01 izjavil:

In skoraj nihče od njih te svoje strašne pameti ne more pokazati nikjer drugje, razen na testih IQ.

O.

Ja v mensi paradirajo svoje IQ točke, seveda če imaš nad 150.
V realnem življenju pa vedno zmaga najbolj lačen in delaven...

V dolocenih dobro placanih poklicih (predvsem naravoslovnih) je visok IQ kar obvezen, ce hoces bit na vrhu svojega podrocja (in s tem dobro placan).

Okapi je 5. avg 2012 ob 10:25 izjavil:

V dolocenih dobro placanih poklicih (predvsem naravoslovnih) je visok IQ kar obvezen,

Predvsem v naravoslovju se pametni ne hvalijo s številko IQ, ampak z dosežki. Predvsem v naravoslovju nikogar ne zanima, ali ima naravoslovec IQ 120, 140 ali 210. Predvsem v naravoslovju so mnogi prepričani, da IQ sploh ni merilo pameti, ampak zgolj bolj ali manj neuporabno in celo zavajajoče merilo uspešnosti reševanja testov IQ.

Če bi recimo jaz hotel povedati, da nisem med najbolj neumnimi, ne bi povedal številke IQ, ampak to, da sem za (naravoslovno) diplomsko nalogo dobil študentsko Prešernovo nagrado.

O.

Nisem rekel, da se hvalijo, ampak da je potreben (no lahko se tudi hvalijo odvisno od njihovega karakterja). Presernova nagrada pa je slab primer, ker jo lahko dobis tudi samo z delom. Tukaj mesas dosezke in inteligenco. Ne bo vsak inteligenten clovek imel dobrih dosezkov, ima pa zaradi njih boljsi potencial.

IQ je trenutno najboljse merilo za merjenje inteligence, ce bi bilo kaj drugega bi ga nadomestilo. Seveda pa ni idealen. Si pa upam dati roko v ogenj, da ni nobelovca v fiziki z IQjem 100, je pa verjetno kaksen z 130.

IQ je trenutno najboljse merilo za merjenje inteligence

In še vedno do neuporabnosti slabo.

Presernova nagrada pa je slab primer, ker jo lahko dobis tudi samo z delom.

Ja, zlasti se tako tolažijo tisti, ki je niso dobili.

Ali, kot je rekel Edison "Genius is one percent inspiration, ninety-nine percent perspiration".

O.

Tako, da mi je jasno priblizno kaksne kvalitete morejo biti.

Študentska Prešernova je pi#kin dim, ampak sem precej prepričan, da je še vedno boljši indikator prihodnje uspešnosti v znanosti kot na nekem testu izmerjen IQ.

O.

IQ test ni popoln, je pa kar dobro merilo.

Problem je, ker v resnici ni. IQ je zavajajoč BS, ker pri ljudeh vzbuja napačno prepričanje, da je tisti z izmerjenim IQ 140 pametnejši od onega z izmerjenim IQ 135, ali 120. Je podoben BS kot ocenjevanje računalniški iger na procent natančno, da so potem otroci (in vsi drugi, ki naivno nasedajo takšnemu ocenjevanju) prepričani, da je tista z oceno 92 boljša od tiste z oceno 88.

Če bi za začetek priznali, da je napaka pri ocenjevanju takšna, da je nemogoče ločiti med IQ 120 in IQ 140, bi seveda IQ takoj zgubil vso privlačnost, saj bi bilo mogoče reči le to, da lahko z njim ločiš kvečjemu močno podpovprečne od močno nadpovprečnih, za to pa testa itak ne potrebuješ.

O.

Okapi, zapičil si se v tisto mojo izjavo in zdaj nekaj bluziš o dosežkih in prešernovih nagradah. IQ je točno to kar naj bi bil. Merilo inteligence. Nikakor pa to ni merilo uspešnosti, pameti v širšem smislu, števila prešernovih nagrad itd.

Problem je, ker v resnici ni. IQ je zavajajoč BS, ker pri ljudeh vzbuja napačno prepričanje, da je tisti z izmerjenim IQ 140 pametnejši od onega z izmerjenim IQ 135, ali 120.

To je problem tistih, ki ne razumejo kaj pomeni imeti visok IQ in kaj pomeni biti pameten.

pámet -i ž (á) 1. sposobnost dojemati, razsojati, ravnati glede na izkustvo: otrok pri tej starosti še nima dovolj pameti za tako odločitev;

Za sudoku ne vem, še nisem probal. IQ pomeni sposobnost in hitrost reševanja določenih vrst problemov.

Za doseganje visokih ciljev sam IQ ne zadošča. Poleg same procesorske moči rabiš še čim več podatkov (spomin, izkušnje), daleč najbolj pomembna pa je motivacija.

Limit-sky je 5. avg 2012 ob 15:14 izjavil:

IceIceBaby ima prav. IQ vam pove, kako hitro vam delajo možgančki. Vsak problem je rešljiv. Nekdo ga reši v 10 minutah, nekdo pa v treh urah. In mensa test je ravno to. Koliko problemov uspeš rešiti v določenem času. In vsi, ki delajo ta test imajo isto število problemov in isti čas na razpolago. Vse naloge so vredne enako. Prva in zadnja. Gredo pa po težavnosti. Prva je najlažja, zadnja pa najtežja. Je pa zanimivo pri teh testih, da večina, ki jih dela so potem pametni, kao nisem se v redu zraven spravil, ali so me motili pri reševanju itd...
Sam sem delal Mensa teste in vam ne povem rezultat, da ne boste pametni potem, kako se hvalim. To je osebni podatek. Jaz sem dobil rezultat iz Anglije po pošti. So predlagali, da naj s tem podatkom delamo zelo pazljivo, saj če dosti ljudem to poveš se njihovo obnašanje do tebe lahko zelo spremeni.
Mensa naloge so pa take, da jih lahko rešujejo vsi. Od 5-letnega otroka do upokojencev. Nepismeni in inženirji.

Se relativno strinjam, edino ni trik le v tem, da eni resijo hitrej kot drugi, prav tako lahko resis probleme, ki jih nekdo ne bi nikoli.

Res je tudi, da ljudje iscejo 100 in en razlog, zakaj niso v necem dobri (tako kot povsod), pac obrambni mehanizem ljudi (si opazil kako je za Okapija bil najprej pomembna Presernova nagrada, nato pa je bla neki kar lahko vsak dobi :P). Pri ljudeh, ki kazejo take znake vcasih prav z uzitkom povem, da sem pri Mensi dosegel vse tocke in nato opazujem njihov odziv >:D.