Malcolm Harris, lani aretiran med Occupy Wallstreet protesti zaradi 'motenja javnega reda in miru'. Oblasti bi zdaj rade njegove twitter podatke.
vir: ForbesSkrbi jih, da bi takšni policijski zahtevki (t.i. zaprosila) postali stalna praksa. Že lani so o prejemu začeli obveščati sodelavce WikiLeaksa, nakar je tožilstvo na naslednje zahtevke nalepilo oznako "tajno". Nato so tožili na pravico, da smejo zadevne uporabnike ne glede na to oznako obvestiti o obstoju zaprosila, da lahko ti sami podvzamejo obrambo in si tako zagotovijo pravico do kontradiktornosti v sodnem postopku. En uporabnik Twitterja, g. Malcolm Harris, je s pomočjo nevladnih organizacij to tudi storil, a ga je sodišče že malce arogantno zavrnilo, da sploh ni stranka v postopku, saj se nalog nanaša na Twitter in ne nanj osebno. Twitter, vidoč, da razkritje obstoja zaprosil nikakor ne zadostuje, zdaj toži vlado na ustavitev te prakse, ki je (ta hip) še vedno nezakonita.
Na mizi so ti. nalogi po členu 2703, ki vladi omogočajo pridobitev dnevniških izpisov, e-poštnih kontaktov in seznama prijateljev za uporabnike spletnih storitev, oz. izpisek klicev, sms-ov in lokacijskih informacij za uporabnike mobilne telefonije. Oba podtipa zahtevka zahtevata predhodni sodni nadzor, ki mora ugotoviti, da se policijska preiskava dejansko nanaša na načrtovanje oz. izvršitev kaznivega dejanja (utemeljeni sum), ter da je za odkritje storilca dejansko potrebno pridobiti te podatke (načelo subsidiarnosti oz. dajte najprej poskusiti z milejšimi preiskovalnimi ukrepi). Policija bi se tej zahtevi rada izognila iz predvidljivih razlogov - ker jih moti dodatna birokracija in ker že vedo, da je storilec kriv, ker se mudi, predvsem pa zato, ker preiskujejo aretirane med protesti Occupy Wall Street.
Sploh v delovanju zoper protestnike je policija še posebej aktivna. Zoper večino protestnikov nimajo dokazov, imajo pa pritožbe zaradi nezakonitih aretacij in uporabe prisilnih sredstev, npr. poprovega spreja. Za aretacijo protestnikov pred prvomajskim pohodom so uporabljali takšne bagatelne in tudi pet let stare prekrške, kot so javno uriniranje in prečkanje ceste, kjer ni prehoda.
Policija se nadeja, da bi skozi Twitter komunikacijo vendarle našli kaj nezakonitega, tovrstno početje pa ustreza vsem znakom fishing ekspedicije, po kateri bi policija najprej pridobila vse podatke, potem pa bi v njih že našla kaj obtožbe vrednega. Sodni nadzor bi takšne poskuse pisanja "personalizirane" obtožnice iz uporabniških podatkov moral preprečiti in zelo verjetno bi bili zahtevki za izdajo sodne odredbe zavrnjeni.
Kot rečeno, policija se tega "problema" zaveda in ga tudi že "rešuje". Že nekaj časa potekajo pogovori o razširitvi tehničnih ukrepov za asistenco pravosodju (zakon CALEA) tudi na ponudnike spletnega klepeta. CALEA je zakon iz začetka devedesetih, ki od vseh proizvajalcev komunikacijske opreme zahteva vgraditev stranskih vrat za prikrito prisluškovanje, sprva je to veljalo zgolj za telefonsko omrežje, kasneje še za mobilno telefonijo in v začetku prejšnjega desetletja še za internete usmerjevalnike in VoIP telefonijo (Skype). Policija tako želi slediti lopovom, ki svoje pogovore selijo iz telefonskih govorilnic na splet, seveda le neprofesionalnim, ki so dovolj neumni, da še vedno uporabljajo množična sredstva za komunikacijo. Še en podoben predlog zakona je CISPA, ki podjetja spodbuja k deljenju tako dnevnikov prometa kot tudi uporabniških podatkov za potrebe zagotavljanja varnosti omrežij, pri tem pa podjetjem zagotavlja popolno imuniteto zoper zahtevke uporabnikov. To popajdašenje zasebnega sektorja s preiskovalnimi organi (kaj drugega nagrajevanju podjetij za ovajanje svojih uporabnikov pač ne moremo reči) pa postavlja uporabnike v izrazito neenakopraven položaj.
Ob tem se rado pozablja na nemško ugotovitev - z dobrim policijskim delom je mogoče tudi brez zlorabe retencijske direktive raziskovati kazniva dejanja. Seveda pa se je potrebno zavedati, da so v ZDA sporne že aretacije posameznikov za bagatelne prekrške zgolj na podlagi njihove politične aktivnosti.
