Primer prikritega GPS sprejemnika, skupaj z mobilnim telefonom za sporočanje lokacije policiji.
vir: Ars Technica
Antoine Jones, mož, ki je z najemom dobrih odvetnikov vse to zakuhal.
vir: Ars TechnicaIn tako nekaj časa, dokler jim ni januarja vrhovno sodišče zagodlo z odločitvijo v zadevi US. v Jones, kjer so zapisali, da pritajena namestitev GPS naprave na avtomobil osumljenca predstavlja preiskavo v smislu 4. amadmaja (oz. tajno opazovanje v smislu našega 149.a člen ZKP). Sodniki si sicer niso bili povsem enotni, zakaj (in o tem bo verjetno treba še kakšno zapisati), so pa bili zelo jasni, da tako obsežno sledenje nikakor ni mogoče enačiti s par bežnimi opažanji osumljenca na javnih krajih. Posledice te ugotovitve so bistvene. Ker se (dolgotrajni) GPS nadzor šteje za preiskovalno dejanje, se z njim brez dvoma posega v osumljenčeve ustavne pravice, za kaj takega pa je treba izpolniti zakonske pogoje in namazati kaj nekaj papirja (praviloma je treba iti do sodnika in izkazati utemeljeni sum, nujnost ukrepa in še izkazati, da se z manj invazivnimi prijemi preprosto ne da). V slovenskem ZKP-ju je prav ta člen daleč najdaljši od vseh in poln teh in onih pogojev.
Izkaže se, da tožilstvo v ogromno primerih o teh pogojih sploh ni razmišljalo. Posledica mejijo na nezaslišane. Za začetek je moral FBI promptno izklopiti in odstraniti vsaj 3000 prikrito nameščenih GPS sprejemnikov. To ni majhen projekt. Najprej so morali dobiti seznam, potem poiskati vse avtomobile. Nekaterih niso mogli najti, zato so morali k sodniku, da jim je "začasno dovolil vklop GPS-a", da so jih lahko potem tako našli, kar je že samo po sebi svojevrstna blamaža. Potem jih bo treba odstraniti, kar je po isti sodbi sodišča spet preiskava ali vsaj poseg v tujo lastnino (tresspass), zato je to treba narediti na isti "pod preprogo" način, kot so jih prvotno namestili. Do nekaterih najbrž ne bodo mogli, bodisi ker bodo na zasebni lastnini, bodisi zaradi praznih baterij; bodisi zato, ker jih je opazovani že našel, odstranil in/ali prelepil na prvi bližnji Wallmartov tovornjak, ki se je potlej odpeljal daleč stran. In končno, odločitev vrhovnega sodišča je potrdila, da na ta način pridobljenih ali iz tega izvedenih dokazov ni mogoče uporabiti. G. Antoine Jones, upravitelj zdaj že porušenega nočnega kluba zunaj prestolnice in bojda organizator obsežne tolpe za preprodajo kokaina, je bil posledično izpuščen iz dosmrtnega zapora (bržkone ga čaka ponovno sojenje, če bo tožilstvo 7 let po dogodku našlo nove dokaze). Kateri od ostalih 3000 osumljencev (če jih je samo toliko) bi lahko dosegel isto, ali vsaj znatno izboljšal svoj položaj v sodnem postopku.
Glede na to, da gre večinoma za osumljence proizvodnje in prometa s trdimi drogami, bi lahko ta presežna iniciaciva policije imela znatne in dolgoročne škodljive posledice za družbo (dilerji spet na prostosti).
Več ob priliki, prilagamo pa odlomek iz serije Breaking Bad, ki na svojstven način ilustrira prav ta problem (spoiler alert). Na sopotnikovem sedežu imamo Hanka, policista na bolniški, ki želi mimo navodil svojih šefov namestiti GPS sledilec na avtomobil domnevnega vodje meth laba, ker za razliko od celotne policijske službe ve, da je kriv (pa še prav ima). Zaradi začasne paralize nog tega ne more izvesti sam in mora za pomoč prositi svaka Walterja (voznik), ki, unbeknownst to him, dejansko in v industrijskih količinah kuha metamfetamine za omenjenega vodjo. Walter se tako znajde v nezavidljivem položaju (zunaj so kamere, plus opazuje ju vodjin stražar), ko mora svojega svaka in policista prepričati, da tega ne želi storiti zaradi gole nelegalnosti posega in ne zato, ker ne bi rad ovadil sebe, svojega šefa in obenem svojo družino (vključno s Hankom, od kod pa bi sicer bila njegova poškodba) spravil v še večjo nevarnost. Kljub pomenljivi in politično aktualni sceni serija žal še ni dobila Emija za izvirni scenarij.
