V premislek...

Najprej naj povem, da tegale posta ne pišem zato, da bi kogarkoli provociral. Ampak trenutno berem primere iz ameriške sodne prakse (predvsem Vrhovnega sodišča ZDA), ter se čudim, kako strogo in kako dosledno le-ta omejuje državo in njene organe pri preganjanju posameznika. Koliko sodb je bilo razveljavljenih, ker so temeljile na nezakonito pridobljenih dokazih, recimo. No, pa pustimo to.

Minilo je že skoraj leto od 11. septembra 2001. Vrh ZDA je za takratne dogodke obtožil Bin Ladna in njegovo organizacijo, dokazov za te obtožbe pa takrat niso ponudili, ''ker naj bi njihovo razkritje škodilo kampanji v Afganistanu''.
Teh dokazov in pravzaprav nikakršnih dokazov sploh (razen nekega posnetka, ki bi ga kot de-facto dokaz težko sprejelo še povojno revolucionarno sodišče, kaj šele Vrhovno sodišče Združenih Držav Amerike!) še do danes niso ponudili, ne glede na to, da Talibani že zdavnaj ne vladajo več Afganistanu.
Obtožbe in celo napad na suvereno državo brez kakršnihkoli dokazov.


V pravnih državah je zakonodaja o tem, kdaj, zakaj, kako in za koliko časa lahko država vzame prostost posamezniku, zelo strogo določena. Še več – dotična zakonodaja je garant posameznikove svobode in branik pred državno samovoljo. In to zakonodajo so utemeljili in do perfektnosti izpilili ravno v ZDA.

In zato je še toliko bolj ironično, da dotično zakonodajo trenutno najbolj kršijo ravno Združene Države. V Guantanamu imajo zaprtih več sto ljudi brez kakršnekoli obtožbe. Zanimivo pri tem je, da so po naročilu vlade zaprti izven ozemlja Združenih Držav. Seveda – če bi bili zaprti v ZDA, bi jim bile priznane vse procesne garancije. To pa pomeni, da bi morali imeti državni organi za odvzem prostosti utemeljen sum, da so te osebe storile določeno kaznivo dejanje, da bi jim bila priznana pravica do odvetnika in da bi morali - tole je ključno! - po določenem času proti njim podati obtožbo – ali pa jih izpustiti.

V primerih, ki jih berem, je vedno prisotna nekakšna težnja državnih organov in države same, da bi nekako izigrali sodišče in ustavo. Prisluškovanje brez naloga (in torej brez nadzorstva sodnika), izsiljevanje izjave, neutemeljene (in torej nezakonite) aretacije...itd. S temi dejanji skuša država in državni organi zaobiti procesne garancije, ki jih ima po ustavi in zakonih vsak posameznik, ker jih le-te ovirajo pri ''preganjanju kriminalcev''. Seveda – najlažje (za državo) bi bilo, če ne bi bile obdolžencem priznane nobene pravice in da bi jih pač država ''pospravljala'' po lastnem preudarku. V to, zakaj to ni v redu, raje ne grem, ker je to preobširna debata. Ampak po mojem mnenju je potreba po procesnih garancijah in pravicah obdolženca v postopku tako jasna sleherniku. Oz. bi vsaj morala biti.

Govoril sem o težnji države, da bi se izognila ''tečnemu'' nadzoru sodišč. No, Združenim Državam je to izgleda končno uspelo – obdolžence imajo preprosto zaprte izven države in torej izven nadzora svojih sodišč. Bravo.
(btw – ob tem postanejo rigorozna nasprotovanja ZDA Mednarodnemu kazenskemu sodišču bolj jasna...)

Sistem, kjer je posameznik proti državi nemočen, kjer lahko država nenadzorovano stori vse, kar se ji zdi potrebno, da bi zagotovila ''red in varnost'', se imenuje fašizem. In žalostno je, da so ZDA s svojimi ukrepi v zadnem času postale točno to.

V zadevi, ki se je leta 1928 (!) znašla pred Vrhovnim sodiščem Združenih Držav Amerike, ''Olmstead v. United States'', je sodnik Brandeis zapisal: ''Če vladajo zakoni, bo obstoj države v nevarnosti, če ne bo brezpogojno spoštovala prava. Naša država je mogočen in vseprisoten učitelj. Dobro ali slabo, vse ljudi uči s svojim primerom. Zločin je kužen. Če država postane prestopnik, s tem vzpodbuja nespoštovanje zakona; vabi vsakega človeka, da postane zakon za sebe; poziva k anarhiji. Če bi proglasili, da v kazenskem pravu cilj opravičuje sredstvo – da lahko država stori zločin, da obsodi posameznega hudodelca – bi se to grozovito maščevalo.''