Če se konji med sabo brcajo, ...

ČE SE KONJI MED SABO BRCAJO, SE OSLOM SLABO PIŠE

Čeprav bodo državnozborske volitve šele čez slaba tri leta, se je predvolilno obdobje že pričelo. Vzrok za to so letošnje volitve predsednika republike, ki bodo dodobra premešale karte v tej politično-pokerski igri. Ker so gospodarske, predvsem pa socialne razmere v državi nezadovoljive in pod kritiko javnosti (volivcev!), so takšne volitve kar pravi »božji dar«. Oči volivcev se usmerjajo v nova žarišča, politiki vseh barv pred javnostjo (najraje preko TV) med sabo duhovičijo, pa tudi narahlo kregajo. Za tem »show business-om« pa je slika bistveno drugaćna, realna in neobetavna. Lepo slikanje naše uspešnosti doma in v svetu malo koga prepriča, saj se skoraj po vsaki vladni seji nekaj podraži (voda, elektrika, pošta, telefon, komunalne storitve, naftni derivati in še marsikaj) ali se zmanjšujejo že obstoječe pravice s področja zdravstva in sociale.
Dokazovanje naše uspešnosti zbledi ob dejstvu, da je naraščanje naših življenskih stroškov v obdobju nov.2000-nov.2001 štirikrat večje kot v deželah EU (Slovenija 7,8%, EU 1,8%). Verjetno bo razmerje za obdobje 2001-2002 za Slovenijo še slabše. Ali je že kdo odgovornih za gospodarstvo, finance in dobrobit naše države pomislil, kaj navaden državljan misli o početju naše politične elite? Državo pošastno povečujemo, 20% vseh zaposlenih dela v javnem sektorju. Leta 1990 (pa tudi še leta 1991) je v državni upravi delalo 9000 zaposlenih, danes pa je to število narastlo že preko 33000. Plače v javnem sektorju so se v letu 2001 povečale za 10% (v gospodarstvu za 3,5%), vendar se plače v javnem sektorju niso individualno povečale. Povečanje 10% predstavlja zaposlitev novih uslužbencev, ki so za 10% dvignili fond plač v javnem sektorju. Kako naj državljan na podlagi tega ugotavlja uspešnost take politike? Eni enormno bogatijo, prag revčine se dviguje. Davčna politika je dvoslojna, z bogatimi se država pogaja o plačanju davkov, reveže pa enostavno zarubi. Pred volitvami smo poslušali zgodbo o uspehu, ki sedaj bolj spominja na pravljico o jari kači, pa tudi parola, da diši po bodočnosti, dobiva nasprotni pomen.
Predsednik vlade nas občasno obvešča o doseženih uspehih na področju gospodarstva v primerjavi z državami, ki skupaj z nami kandidirajo za članstvo v EU. V nekaterih področjih smo celo boljši od nekaterih držav, ki so že članice EU-a. Žal vsi ti uspehi nimajo nobenega pozitivnega odraza na stanje pri nas. Rast inflacije se nikakor ne umirja, število brezposelnih ostaja praktično isto, življenski stroški permanentno naraščajo. Država ne plačuje svojih z zakonom določenih obveznosti, kar meče še dodatno slabo luč nanjo.
Neizpodbitno drži dejstvo, da če nekaj prodaš, ni več tvoje in da dobiček, ki ga ustvari predmet prodaje, gre v žep kupcu. Če si pa ob tem denar še sposojaš, je zadeva že kar kritična, mi pa se na vso moč trudimo, da prav to počnemo. Leta 1990 je tedanja SR Slovenija imela 1.6 milijarde USD tujih posojil, danes je Republika Slovenija zadolžena za ca 6 milijard USD. Tujcem prodajamo banke, ki so krvotok gospodarstva in prodajamo dobro stoječe in renomirane firme. Če želijo tuji bančniki poslovati v Sloveniji, zakaj ne odprejo svojih podružnic v njej in konkurirajo domačim in tujim bankam? Seveda je bolj enostavno kupiti slovensko banko in s tem popolnoma zavladati nad slovenskim kapitalom. Če prisegamo na evropsko doktrino prostega pretoka kapitala in financ, zakaj se ni Pivovarna Union trudila, da odkupi delnice Interbrew-a? Zakaj oviramo in onemogočamo, da se v razprodajo Union-a vključi tudi Pivovarna Laško? Ali bi na primer Švica dovolila tako početje v škodo lastne industrije? Ali ni to že prava razprodaja države, vse v veliki in ne še definirani opciji, da nas čimprej sprejmejo v EU. Sicer pa me zanima, kje bo končal ta denar iz prodaje. Verjetno v neuravnovešenemu državnemu proračunu.
Članstvo v EU nam je usojeno in prav je tako. Pri vseh naših prizadevanjih in popuščanjih (brezcarinske prodajalne, španski predlog!) pa se ne zavedamo, da moramo pred vstopom v EU dosledno doma narediti red in počistiti dvorišče. Edino to nam bo predstavljalo tisto materialno in moralno oporo, da bomo lahko dostojno in čvrsto branili naše interese pri pogajanjih. EU dajmo vedeti, da se ne želimo včlaniti za vsako ceno.

Članstvo v EU pa se je pričelo kazati drugačno, kot so nam obljubljali. Prva večja streznitev je, da bomo morali za polnopravno članstvo čakati 10 let. Verjetno bo še v bodočnosti več takih streznitev, saj nam že sedaj namenjajo v EU samo drugo, če ne celo tretjo ligo. Avstrija je vstopila v EU takoj kot polnopraven član in njen predstavnik g.Fischer je takoj postal komisar za kmetijstvo. Kmetje so bili vedno glavni nosilec narodove identitete. Razvite industrijske države (Nizozemska, Danska in druge) se tega dejstva dobro zavedajo in v tem smislu tudi ukrepajo. Predlagane izvozne kvote s strani EU-a bi večji del našega kmetijstva življensko prizadel. Zadnji čas je, da naše interese na tem področju do maksimuma zaščitimo.
Razveselila nas je vest, da ZDA za Slovenijo ne misli uvesti povečanih carin za uvoz našega jekla. Udarec pa je prišel s strani EU, ki bo v sporu z ZDA, uvedla dodatne carine za nečlanice EU, seveda tudi za nas. Spomnil sem se pregovora: »Kjer se konji med sabo brcajo, se oslom slabo piše.« Do sedaj smo dosledno upoštevali vse, kar je EU od nas zahtevala. Pričakovali bi sedaj lepo gesto s strani EU, ki pa je ni.
Ob vseh težavah, ki jih povzroča priprava in sprejetje državnega proračuna, ko primanjkujejo sredstva za šolstvo, kulturo in zdravstvo, si vlada privošči še nesramnost o nakupu novega letala. Od nas bogatejše države (Norveška, Švedska, Velika Britanija in tudi druge) prevažajo svoje ministre in diplomate z rednimi zračnimi družbami ali letalo najamejo, mi pa po tuđmanovsko in arogantno šokiramo javnost z nabavo, ki bi morala biti na koncu prioritetne liste. Naravnost žaljiva pa je obrazložitev tega nakupa, češ, saj ga bo tako ali tako plačalo Ministrstvo za obrambo, ki ga lahko tudi uporabi za svoje obrambne potrebe. Ali ne dobiva Ministrstvo za obrambo sredstva za svoje potrebe iz državnega proračuna? Na pogreb predsednika Tita leta 1980 je priletel švedski kralj z vojaškim letalom, katerega je sam pilotiral, ker so ravno takrat stavkali piloti zračne družbe SAS. Z denarjem 11 milijard SIT, kolikor bo letalo stalo, bi lahko dofinancirali eno od nujno potrebnih klinik, pediatrično ali onkološko, ki je prava sramota za naše zdravstvo, saj domuje v nekdanji staroavstrijski konjušnici. Investicijski strošek za vsako od navedenih klinik znaša okoli 16 milijard SIT. Dogaja se tudi to, da šolarji ne morejo v šolo, ker obstaja nevarnost, da se lahko šolska zgradba podre. Tudi tisti prebivalci Posočja, ki še po 5 letih po potresu nimajo saniranih domov, se bodo s čudnimi občutki ozirali v nebo, po katerem bo brzelo novo vladno letalo. Čista farsa pa je zadeva okoli cene letala. Generalni sekretar vlade je trdil na TV, da bo letalo (nakupna cena + dajatve) stalo 42 mio USD (ali cca 11 milijard SIT), predsednik vlade pa je par dni za tem zatrjeval, da bo vlada plačala zanj le 35 mio USD (ali cca 9 milijard SIT). Čudno je, da se prej ne domenita, kaj bosta izjavljala, saj dobiš občutek, da morda obstoja še kakšna tretja resnica. Slučajni gol v Romuniji je v Sloveniji povzročil vsesplošno nogometno evforijo. Takoj smo se vneli za idejo, da moramo graditi v Ljubljani nov stadion, ki bo v pravi luči reprezentiral našo državo. To je tipičen primer določevanja prioritet, ki ga prakticiramo že vrsto let.
Na koncu se človek vprašuje, ali smo si vse to res zaslužili? Smo v recesiji, ko je treba še kako ddobro premisliti, kako ravnamo z denarjem. Prodaja našega imetja in tuji krediti nas sigurno ne bodo rešili. Denar iz prodaje porabiš, najeti krediti pa bodo še dolgo obremenjevali tiste, ki prihajajo za nami. To je politika »iz rok v usta« in če bomo takšni prišli v EU, nas bodo kot take tudi tretirali.
Slovenci smo pred 10 leti povedali, da želimo lastno državo, ki jo želimo bolje in pravičnejše razvijati in v njej umno gospodariti. Večina Slovencev in Slovenk še danes misli tako, nas pa je iz dneva v dan manj, ki verjamemo, da se to res dogaja.

Marjan Krajnc

Obema: Lahko bi vajine prve stavke patentirala za avtorske pravice!:)) :)) :))